Tip:
Highlight text to annotate it
X
Dragi bratje in sestre v Rimu in po vsem svetu!
Iz srca oblikujem vsem vam velikonočno voščilo z besedami svetega Avguština: “Resurrectio Domini, spes nostra – Gospodovo vstajenje je naše upanje” (Avguštin, Govor 261,1).
S to trditvijo je veliki škof razložil svojim vernikom, da je Jezus vstal, da bi mi, čeprav smo namenjeni smrti, ne obupali, misleč, da se s smrtjo življenje povsem konča;
Kristus je vstal, da bi nam dal upanje (prim. prav tam).
Dejansko je eno vprašanj, ki najbolj težijo človekovo življenje, prav to: kaj je po smrti?
Na to zagonetko nam današnji praznik omogoča odgovor, da smrt nima zadnje besede, ker na koncu slavi zmago Življenje.
Ta naša gotovost ne temelji na preprostem človeškem razglabljanju, ampak na zgodovinskem dejstvu vere:
Jezus Kristus, križani in pokopani, je vstal s svojim poveličanim telesom.
Jezus Kristus, križani in pokopani, je vstal s svojim poveličanim telesom.
To oznanilo je v srcu evangeljskega sporočila. To silovito izjavlja sveti Pavel:
“Če Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.”
In dodaja: “Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni” (1 Kor 15,14.19).
Od velikonočne zarje dalje nova pomlad upanja navdaja svet; ta dan se je že začelo naše vstajenje, ker Velika noč ne zaznamuje samo nekega trenutka v zgodovini, ampak vznik novega stanja:
Jezus ni vstal zato, da bi njegov spomin ostal živ v srcih njegovih učencev, ampak da bi On sam živel v nas in bi mogli v njem že okušati veselje večnega življenja.
Zato pa vstajenje ni neka teorija, ampak zgodovinska resničnost, ki jo je razodel človek Jezus Kristus s pomočjo svoje velike noči, svojega “prehoda”,
ki je odprl “novo pot” med zemljo in nebesi (prim. Heb 10,20).
To ni mit niti niso sanje, ni videnje niti utopija, ni pravljica, ampak enkraten in neponovljiv dogodek:
Jezus iz Nazareta, Marijin sin, ki so ga ob sončnem zahodu v petek sneli s križa in pokopali, je zmagoslavno zapustil grob.
Dejansko sta ob zori prvega dne po soboti Peter in Janez našla grob prazen.
Magdalena in druge žene so srečale vstalega Jezusa; prepoznala sta ga tudi učenca iz Emavsa po lomljenju kruha;
Vstali se je prikazal apostolom zvečer v dvorani zadnje večerje in potem še mnogim drugim učencem v Galileji.
Oznanilo Gospodovega vstajenja razsvetljuje temna področja sveta, kjer živimo.
Še posebej mislim tukaj na materializem in nihilizem, na tisti pogled na svet, ki ne zmore preseči tega, kar je mogoče ugotoviti po izkustvu,
in se trmasto zapira v občutje niča, kar naj bi bil tudi dokončni pristan človeškega obstoja.
Dejstvo je, da če Kristus ne bi bil vstal, bi bilo namenjeno “praznini”, da ima prednost.
Če odmislimo Kristusa in njegovo vstajenje, ni rešitve za človeka in vsako njegovo upanje ostaja zgolj privid.
Toda prav danes z vso silo vdre oznanilo o Gospodovem vstajenju; in to je odgovor na stalno vprašanje dvomljivcev, ki ga podaja tudi knjiga Pridigar:
“Ali je kaj takega, o čemer bi se reklo: ‘Glej, to je novo!’ (Prd 1,10).
Da, odgovarjamo: na velikonočno jutro se je vse prenovilo.
Smrt in življenje sta se spopadla v čudovitem dvoboju: Gospod življenja je umrl, zdaj kraljuje živ.
To je novost! Novost, ki spreminja življenje tistega, ki ga sprejme, kakor se zgodi pri svetnikih.
Tako se je, na primer, zgodilo svetemu Pavlu.
V kontekstu Pavlovega leta smo že večkrat imeli priliko za premišljevanje o izkustvu velikega apostola.
Savel iz Tarza, divji preganjalec kristjanov, je na poti proti Damasku srečal vstalega Kristusa in ta ga je “osvojil”.
Ostalo nam je znano. V Pavlu se je zgodilo, kar je kasneje pisal kristjanom v Korintu:
“Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo” (2 Kor 5,17).
Gledamo na tega velikega nosilca evangelija, ki je z drznim navdušenjem svojega apostolskega delovanja ponesel evangelij tolikerim ljudstvom tedanjega sveta.
Njegov nauk in zgled nas spodbujata, da iščemo Gospoda Jezusa.
Opogumljata nas, da mu zaupamo, ker sta čut za nič, ki bi rad zastrupil človeštvo, premagala luč in upanje, ki izhajata iz vstajenja.
Odslej so resnične in utemeljene besede psalma: “Tudi tema ne bo pretemna zate, noč bo kakor dan svetila” (Ps 139,12).
Ni več nič tisti, ki bi ovijal vsako stvar, ampak ljubeča božja navzočnost.
Celo samo kraljestvo smrti je bilo osvobojeno, ker je celo v “podzemlje” prišla Beseda življenja, kamor jo jo ponesel piš Duha (v. 8).
Če je že res, da smrt nima več oblasti *** človekom in *** svetom, pa še vedno ostaja toliko, preveč znamenj njenega nekdanjega gospodovanja.
Če je s pomočjo velike noči Kristus iztrgal korenino zla, pa potrebuje ljudi, ki mu v vsakem času in kraju pomagajo utrditi njegovo zmago z njegovim lastnim orožjem:
orožjem pravičnosti in resnice, usmiljenja, odpuščanja in ljubezni.
To je sporočilo, ki sem ga hotel med nedavnim apostolskim potovanjem v Kamerun in Angolo
ponesti vsej afriški celini, ki me je sprejela z velikim navdušenjem in pripravljenostjo za poslušanje.
Afrika dejansko neizmerno trpi zaradi krutih sporov brez konca – pogosto pozabljenih –, ki trgajo in okrvavijo cele države,
in zaradi rastočega števila svojih otrok, ki so slednjič plen lakote, revščine, bolezni.
Isto sporočilo bom ponovil z vso silovitostjo v Sveti deželi, kamor se bom z veseljem odpravil čez nekaj tednov.
Težka, a neogibna sprava, ki je predpostavka za varno skupno prihodnost in mirno sožitje,
se ne more uresničiti razen s pomočjo obnovljenih, vztrajnih in iskrenih naporov za ureditev izraelsko-palestinskega spora.
Iz Svete dežele se mi pogled potem širi na sosednje države, na Bližnji Vzhod, na ves svet.
V času globalnega pomanjkanja hrane, finančnega nereda, stare in nove revščine, zaskrbljujočih podnebnih sprememb,
nasilja in bede, ki mnoge prisilijo, da zapustijo svojo zemljo in se lotijo iskanja manj negotovega preživetja,
v času vedno grozečega terorizma in rastočega strahu pred negotovim jutrišnjim dnem,
je nujno odkriti perspektive, ki bodo sposobne povrniti upanje.
Nihče naj se ne umakne nazaj v tej miroljubni bitki, ki jo je začela velika noč Kristusa,
ki – ponavljam – išče ljudi, ki bi mu pomagali utrditi njegovo zmago z njegovim lastnim orožjem,
orožjem pravičnosti in resnice, usmiljenja, odpuščanja in ljubezni.
Resurrectio Domini, spes nostra! Gospodovo vstajenje je naše upanje!
To danes Cerkev z veseljem oznanja: oznanja upanje, ki ga je Bog utrdil in naredil nepremagljivo, ko je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih;
posreduje upanje, ki ga sama nosi v srcu in ga hoče deliti z vsemi, povsod,
zlasti tam, kjer kristjani trpijo preganjanje zaradi svoje vere in zaradi svojega zavzemanja za pravičnost in mir;
kliče upanje, ki je sposobno prebuditi pogum za dobro tudi tedaj in še posebej tedaj, ko to nekaj stane.
Danes cerkev opeva “dan, ki ga je naredil Gospod” in vabi k veselju.
Danes Cerkev moli, kliče Marijo, Zvezdo upanja, naj vodi človeštvo proti gotovemu pristanu odrešenja, ki je srce Kristusa,
velikonočne žrtve, jagnjeta, ki je “odrešilo svet”, nedolžnega, ki je “spravil nas, grešnike, z Očetom.”
Njemu, zmagovitemu kralju, njemu, križanemu in vstalemu, z veseljem vzklikamo svojo alelujo.