Tip:
Highlight text to annotate it
X
"Kadar ubijamo smo skoraj kot živali, ko sodimo smo kakor ljudje,
ko odpuščamo pa smo skoraj kot Bog."
"Vsak pravi, da je odpuščanje prijetna zamisel,
vse dokler mu ni treba komu odpustiti."
Glede na Gallupovo raziskavo, 86% Američanov molijo,
da bi odpustili drugim,
Policist, ki je nadziral parkiranja, je utrpel manjšo prometno nesrečo,
zaradi katere je pristal v bolnišnici.
Poškodoval je nogo v gležnju in je potreboval medicinski poseg.
Po končanem posegu se je prebujal v svoji postelji.
Preverjal je po sebi, ali je vse v redu. Malo je bolelo, vendar ne preveč.
Opazil je, da ima nekaj na prsih.
Ni mu bilo jasno, kaj ima na prsih, saj ni bil poškodovan na prsih.
Začel je vleči srajco navzdol, dokler ni videl, kaj je to.
Bil pa je povoj
in to takšen malo večji, samolepilen.
Glede na to, da ni imel poškodbe na prsih, mu niso obrili prsi,
otipal je malo in potegnil en vogal in začutil, oh...!
Kaj naj naredim, da se znebim tega in kaj počne to na meni.
Uspelo mu je potegniti srajco dol, da je lahko videl napis na povoju.
Po manjšem trudu je končno razbral vsebino.
Pisalo je: “Majhno darilo od med. sestre,
ki ste jo kaznovali zaradi parkiranja prejšnji teden.”
Če ste med. sestra, prosim, da si ne nabirate idej
in nato poveste, da ste jih dobili v cerkvi!
Ali se pa morda spominjate zgodbe o paru,
možu in ženi, ki sta se nekega dne sprla.
Tako hudo, kot mogoče že dolgo ne.
Po prepiru sta se pogreznila v molk.
Odločila sta se: “Jaz ne bom prvi, ki bo prekinil molk.”
Minil je dan, dva, tri, en teden je minil in nobeden ni spregovoril.
Popolna tišina v hiši.
In nekako tedaj je mož ugotovil, da bi se lahko znašel v težavah.
Naslednjega jutra je imel rezerviran službeni let v Chicago.
Moral bi vstati ob petih zjutraj. Pro- blem je bil, da se je zelo težko zbujal.
Nikoli mu ni uspelo brez ženine pomoči.
Vendar ni hotel prekiniti molka. Ni želel biti tisti.
Končno je napisal kratko sporočilo: “Prosim, zbudi me ob petih zjutraj.”
Odložil ga je na njeno blazino in šel v posteljo.
Dobro je spal in se zbudil spočit.
Zbudil se je ob osmi, deveti uri zjutraj.
Ptički so peli, njegova žena vstala, njegovo letalo že zdavnaj vzletelo.
Bil je besen.
Skočil je iz postelje in eksplozivno prelomil molk.
Preden je zapustil spalnico, je opazil malo sporočilo na svoji nočni omarici.
Potegnil ga je in prebral preprosto vsebino:
“Ura je 5:00, zbudi se!”
Zastavljam si vprašanje, ki ga prosim, da si ga vi tudi zastavite.
Sprašujem se: “Zakaj so mi takšne zgodbe tako smešne?
Zakaj imam rad takšne zgodbe?”
In končno sem ugotovil, da je med mnogimi razlogi preprosto ta:
Obstaja nekaj v meni in morda tudi v vas,
ko nam nekdo stori nekaj narobe, si želimo poravnave.
Da izenačimo stvari.
Postavimo stvari prav. Ali pa da udarimo nazaj na nek način.
Mogoče boste našli delček vašega srca. Tudi to je razlog.
In tedaj pridemo na naša poletna srečanja.
Kamorkoli se obrnete, vidite besedo ODPUŠČANJE.
Odpuščanje, odpuščanje, odpuščanje... Vsepovsod je.
In si mislite: “Ne vem, zakaj gre.
Zakaj neki bi moral odpustiti?
Če rečete, da ste komu odpustili, pustili ste ga, da odide z nečim.
To je škandalozno, ne želim si tega.
Toda mi smo tukaj. Pogo- varjamo se o odpuščanju.
Ali ni en del v večini nas,
ki ne želi odpustiti, temveč hoče poravnavo.
Zgodil se je tragični dogodek v tre- nutku, ki naj bi bil trenutek veselja,
izkušnja za spomin v življenju nekega para.
Trenutek, ko moški izusti vprašanje: “Hočeš se poročiti z menoj?”
In vprašal je tistega dne.
Pristopil je k ženski, ki naj bi postala njegova žena in jo zaprosil za roko.
Odgovorila je kratko in odločno: “NE.” Precej jasno.
On je bil, kot boste tudi razumeli, s tem odgovorom užaljen.
“Kako mi je mogla reči ne?” On pa ni bil le užaljen in prizadet,
pravzaprav se je ta “ne” začel usedati v njegovem srcu in duši,
iz katerega je izrasla korenina grenkobe.
Njegovo notrino je razjedala kisli- na: “Kako mi je mogla to storiti?
Ponižala me je.”
Skoval je hudičev načrt, ki ga je tudi izpeljal.
Poiskal jo je in našel. S seboj je imel plastenko s kislino,
ki jo je zlil naravnost v njen obraz.
Kislina jo je opekla, ožgala, oslepila in strašno izmaličila.
To je bilo hudobno dejanje, grozljivi dogodek.
Zakoni njene države pa so bili na njeni strani.
Zato so ga našli, aretirali, obtožili in obsodili.
Obsodba, ki je bila izrečena, je iskala neko vrsto pravice.
Izrek se je glasil: “Za to, kar si ti storil njej, ona ima zakonsko pravico
vzeti posodo s kislino in jo izliti v tvoje oči in na tvoj obraz.”
Ko so ji izročili obsodbo,
so jo našli novinarji in vprašali: “Kaj menite o obsodbi?”
Ona je rekla: “Menim, da je pravična
in če bo izpeljana bo preprečila, da bi druge ženske, ali pa samo ena,
morala prestati bolečino in travmo, ki sem jo morala jaz.
Menim, da gre za pravično kazen.”
Niso je izvedli takoj.
Nekaj časa je minilo, dve do tri leta,
ko je končno napočil trenutek za njeno izvedbo.
In vendarle je prišel ta trenutek in to prav en teden nazaj.
Zaradi dejstva, da je ostala slepa od kisline, ki jo je oslepila,
je sama ni mogla izpeljati. Zato so zaprosili zdravnika, da to stori.
In tukaj so v enem prostoru.
Moški, stisnjen na kolenih, joče in stoka prestrašen
ter zdravnik, ki ga je spremljala slepa priča.
Napočil je čas.
Tik pred izpeljavo kazni,
se je zdravnik obrnil proti slepi priči in vprašal:
“Kaj naj storim,
ali naj nadaljujem?”
Lahko si zamislim, kaj mislite.
Lahko razmišljate o dve stvareh.
Najprej si mislite: “Randy, prosimo te,
samo ne povej tega, da je to resnična zgodba.
Povej, da je le posledica pridigarske bujne domišljije in ni resnična.”
Žal pa je.
Zgodba, ki jo boste zlahka našli na Internetu.
Druga stvar, o kateri razmišljate je ta.
Torej mislite si: “Kako barbarsko, skrajnje barbarsko!”
In mogoče sploh ne mislite na hudo- bno dejanje, ki ga je on storil njej,
ampak na zakonsko možnost, da se takšno dejanje
kaznuje z maščevanjem. “Kako barbarsko!” mogoče mislite.
Toda preden se boste predolgo zadržali s to mislijo,
bi bilo vredno priznati, da eden, dva, petdeset, sto ali tisoč med nami,
imamo posode s kislino skrite v naših srcih.
Nekdo drugi jih je položil tam,
nekdo, ki nam je storil nekaj, kar je napolnilo sod s kislino v naših srcih.
Ne vem, kaj je bilo, mogoče ga vi imate.
Lahko je karkoli, tisoč različnih stvari,
od najbolj banalnih do tistih življenjskih.
Ne vem, kaj so storili vam,
da vam kislina neodpuščanja razjeda dušo danes.
Mogoče je zares banalno,
mogoče je tako vžgalo, da vam je skazilo srce.
Mogoče je bilo, kakor izkušnja Doris Smedes.
Doris Smedes je soproga pokojnega etika in profesorja Lewisa Smedesa.
Tistega večera se je hite vračala domov, na poti je bilo veliko ljudi.
Zavila je na črpalko, da napolni gorivo. Vozila je dizelsko vozilo.
V vrsti za dizel so bila dva do tri vozila pred njo
Dež je lil in je komaj čakala, da pride pod streho in napolni svoj rezervoar.
Končno je prišla na vrsto in zavila zraven,
izstopila in obšla vozilo, odprla pokrovček tanka,
in v trenutku, ko je bila obrnjena s hrbtom,
precej mlajši moški, ki se je nenado- ma zaustavil na drugi strani,
ne meneč se za vrsto, je izskočil iz avta in segel po cevi, zgrabil nastavek
in ga dal v svoj tank ter začel polniti gorivo.
In nato, da bi žalitev dobila še hujšo obliko, je začel žvižgati.
Žvižgal je, ko je polnil rezervoar.
Prisluhnite, kaj pravi Lewis Smedes,
ko opisuje, kaj se je zgodilo njegovi ženi ob razvoju tega prizora:
“Moja žena ga je opazovala kot presunjena.
Nato pa se je zbrala za protinapad.
- ‘Videl si, da sem še pred tabo čakala v vrsti za to črpalko.’
- ‘To me prav nič ne briga,’ je rekel.
- ‘Jaz pa menim, da je to kar počneš zelo podlo.’
- ‘Vaše mnenje mi prav nič ne pomeni.’
- ‘Toda tvoji otroci te gledajo, tvoja žena in otroci so v avtu.
Ali ti ni mar za to, kaj oni mislijo?’
On pa ji je rekel:
‘Glejte gospa, mar vam nisem rekel, da me ne briga, za vaše mnenje.’
in je nadaljeval s polnjenjem rezervoarja.
Zadosti, da vam dvigne kislino.
Mogoče nas je nekaj v tej cerkvi, ki ne bi oklevali, pljusniti malo kisline nanj.
Pa se celó ni zgodilo nam.
Mogoče je to nekaj, kar ste izkusili tekom dneva.
Zgodilo se je naenkrat, vendar je ostala ta steklenička kisline.
Ali pa gre za nekaj globljega.
Nekaj življenjskega pomena.
Prisluhnite besedam človeka, ki je izkusil to vrsto bolečine.
Njegove besede bodo povedale bolje kot jaz:
“Zaupal sem temu človeku.
Pravzaprav sem mu zaupal z življenjem in z ženo.
Z življenjem sem mu ušel, toda to je bilo vse.
Pripadala sva isti cerkvi, istemu družbenem razredu.
Imel je dobro psihiatrično ordinacijo,
vse dokler se nisem odločil zanj.
Jaz sem bil tisti, ki je vztrajal, da greva k njemu na svetovanje.
On pa je rekel, da bi naju raje obravnaval posamično.
Ko mi je rekla, da se seli stran k njemu, nisem verjel,
vse dokler ju nisem videl odhajati v njegovo stanovanje.
Nikoli nisem nekoga sovražil tako kot njega.
Celo ko je moj odvetnik dosegel vse
in so mu vzeli licenco zaradi neetičnega ravnanja,
sem ga še vedno sovražil. Minila so štiri leta in mi ni nič boljše
Le misel na njo in se mi želodec skrči od bolečine in samote.
Le en pogled na ulici nanj in mi je uničen dan.
Nisem mu storil nič slabega, on je nama.
Sedaj, ko nisva več ‘midva’ je tudi moje življenje prenehalo.
Ne morem se znebiti spominov, ne morem sam naprej.”
Mogoče je kot rezultat nečesa takega,
nečesa globoko bolečega, nečesa, kar je razžrlo tvojo dušo,
in kislina je tu, v tvojem srcu.
Ali ji boš dovolil, da še naprej deluje in uničuje tvojo dušo?
Ali pa si bolj pripravljen vzeti jo in zliti v srce nekoga drugega,
da bi spoznal vrsto škode in žalitve, ki jo je prizadel tebi?
Zdravnik se je obrnil proti slepi priči in vprašal:
“Kaj naj storim,
ali naj nadaljujem?”
In tedaj pridemo na poletna srečanja,
da bi se pogovarjali o odpuščanju.
Odpuščanje, prosim, kdo je bil prvi, ki je to predlagal?
To je škandalozno. To je nekaj, kar nekoga pusti, da se izvleče.
Je sijajno, ko je odpuščeno meni, ko potrebujem Božje odpuščanje
po Svetem pismu Bog pravi, da so vsi moji grehi vrženi v globoko morje
in kot je rekel stari črnski pridigar: “Bog jih je zmetal v morje in napisal:
‘Ribolov prepovedan’”
O takšnem odpuščanju govorim, to je odpuščanje, ki ga potrebujem.
Toda tedaj, ko pride do tega, da bi jaz moral odpustiti...
Kakorkoli že, kdo je to predlagal?
Kdo je predlagal, da bi naj odpuščali drugim?
Brez zamere,
Jezus je imel o tem veliko tega za reči.
Pravzaprav, ali ste prebrali vse, kar je rekel o odpuščanju?
Stvari, ki jih je rekel o odpuščanju se ne slišijo kot neki predlogi.
Ali ste zapazili to?
Povedal je reči kot so: “Ne sodite, da vam ne bo sojeno.”
“Ne obsojajte in ne boste obsojeni.” “Odpuščajte in vam bo odpuščeno.”
Ne sliši kot neki predlog.
Rekel je približno takole: “Če iz srca odpustiš svojemu bratu ali sestri,
tedaj ti bo tvoj Oče odpustil. Če pa jim ne odpustiš, tedaj...”
Spomnite se kako je to?
“Tudi tebi ne bo odpuščeno.”
In kako lahko pozabimo tisti stavek iz Gospodove molitve.
Molimo Oče naš z gorečnostjo in občutkom verujočega učenca,
pridemo do tistega stavka: “in odpústi nam naše dolge,”
kar ni pretežko,
in tedaj pride drugi del:
“kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;”
Ne sliši se prav preveč kot predlog. Mar ne?
Zahteva se, da odpustimo. Kako je to lahko?
Ali pa drugi odlomek.
Tega vam bom prebral. Nahaja se v Pavlovem pismu Efežanom.
Efežanom 4. poglavje
(stran 223 SSP)
Rad bi podal ozadje, preden preberem ta odlomek.
Nahajamo se v delu pisma kjer se Pavel oddaljuje
od vzvišene teologije, o kateri je pisal.
Sedaj govori o praktičnih stvareh, o uporabi v vsakdanjem življenju.
Pride do dela, ki se nahaja od 4,17 vse do 5. poglavja.
Podaja mnoga navodila, kako živeti kot luč v Gospodu.
Toda nekajkrat pred temi navodili, prosim vas, da preden preberemo,
berete ta dva odlomka, dve vrstici,
kjer poudarja kako je vnet glede navodil, ki jih bo podal.
Zapazite najprej v Ef 4,17. Začenja z navodili za krščansko življenje. Pravi:
“Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu:”
Slišite to frazo?
"rotim vas v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani,
v ničevosti svojega uma.”
Vztraja pri tem, da bi vsi, ki jih nagovarja in se zavedajo,
v kakšnem svetu živijo,
bili pozorni na njegov nasvet.
Vendar še ni končal.
Ker se v 25. vrstici vrača nazaj k poudarku o tem,
kako pomembna so njegova navodila.
Tu je, kar pravi v 25. vrstici:
“Zato”, ko nam podaja svoje prvo navodilo, “Zato opustite
laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim,
saj smo med seboj deli enega telesa.”
Njegova izjava o laži in resnici je le prvo navodilo.
Naprej bomo brali še več tega, vendar bi,
da bi od te vrstice naprej zapazili: “(v angl. prevodu: morate opustiti).
Vrstico pred tem pravi, da nas roti v Gospodu.
Ne sliši se prav preveč kot predlog.
In tedaj obrnemo naš pogled proti navodilu, ki nas zanima danes.
Enemu s seznama.
Nahaja se v 32. vrstici. Tukaj je besedilo:
“Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni
ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog
milostno odpustil v Kristusu.”
Velelniki: Bodite dobro- srčni! Bodite usmiljeni!
Vse to so drže srca, ki se kažejo v odpuščanju.
To ni predlog.
Pavel, ali mi hočeš reči, da se od me- ne kot Jezusovega sledilca in učenca
zahteva, da odpuščam?
Mar misliš resno?
Škandalozno. Kako lahko zahtevaš nekaj takega?
Je vrsta razlogov, zaradi katerih naj ne bi odpustil, tudi zelo upravičeni.
Pravzaprav imaš prav, so nekateri legitimni razlogi, da ne bi odpustil.
Kaj pa o osebi, ki pravi: “Nikoli se ni opravičil, niti enkrat.”
Kako naj mu odpustim?
Kaj pa o njem, ki pravi: “Odpustil sem ji, ona pa še vedno počne iste stvari.”
Kaj pa o njej, ki pravi: “Če rečem, da ti odpuščam, bo zmanjšalo bolečino,
ki si mi jo ustvaril, ta pa je bila globoka.”
Ali pa ko rečem: “Odpuščam ti,” pomeni, da se je izvlekel.
Obstajajo upravičeni ugovori proti odpuščanju.
Nekatere od njih si bomo ogledali v naslednjih petih tednih.
Vendar tisto, kar skrbi Pavla, niso ugovori proti odpuščanju,
temveč da nam poda glavni razlog na vrhu seznama
“Zakaj naj bi odpustili.”
Prebrali ste. On je to rekel. “Bodite dobrosrčni, bodite usmiljeni,
odpuščajte drug drugemu,” in sedaj pride njegov razlog,
“kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.”
Zakaj naj bi odpustil? Pavel pravi, zelo preprosto,
zato, ker je bilo tudi vam odpuščeno.
Hrepenimo po odpuščanju.
Mi hrepenimo po njem, ko vidimo, da smo padli in zgrešili, koliko smo slabi,
koliko potrebujemo Božjo milost.
Hrepenimo po odpuščanju.
Zdi se mi, da je nekaj takega izkusil Rogers Cadenhead.
Max Lucado pripoveduje zgodbo Rogersa Cadenheada.
Cadenhead je ti. lovec na domene.
Lovec na domene je nekdo, ki spre- mlja novice in dogodke po svetu
ter poskuša predvideti novi razvoj, nove družbe, nove realnosti.
In ko taka oseba zazna, da bi se nekaj lahko zgodilo, nakupi vse domene,
ki le spominjajo na to, kar se pripra- vlja. Tedaj upa, da bo, ko se to zgodi,
ta družba ali organizacija prišla k njemu s prošnjo, da kupi to domeno.
Tako lahko zasluži ogromno denarja s to domeno.
Cadenhead je bil lovec na domene.
In ko je tako nakupil celo vrsto domen z imeni, se je nekaj zgodilo.
To je bilo pred nekaj leti, ko je umrl papež Janez Pavel II.
Cadenhead, ki je sam katoličan, je kupil celo vrsto domenskih imen,
od katerih se je ena glasila Benedikt XVI.
Še vedno niso izvolili novega papeža
On je le razmišljal o številnih imenih, ki so obstajala.
Rekel je: “Tega nisem naredil, da bi razburil 1,1 milijardo katoličanov
ali mojo babico. Tega nisem naredil zato.
Celo denarja ne potrebujem zato.”
Čemú potem?
Bil je dovolj prepričan. “Ko bo naslednji papež Benedikt XVI,
bom naredil tole: Lahko dobite to domeno, toda hočem tri stvari zanjo.”
Tri stvari.
Tukaj so njegove besede. Rekel je: “Prvič,
hočem enega tistih klobukov,
drugič,” je rekel, “hočem brezplačno nočitev v vatikanskem hotelu
in tretjič,” to so njegove besede, “hočem popolno odvezo,
brez vprašanj, za zadnji teden marca leta 1987.”
Max Lucado je pripisal: “Sprašujemo se, kaj se je zgodilo marca 1987?”
Lucado nadaljuje: “Razen tega,
večina nas smo imeli tak teden, ali mesec, ali desetletje.”
Mi hrepenimo po tem odpuščanju,
da vemo, da smo spravljeni z Bogom,
da je Bog premostil vrzel, ki je med nami in Njim,
da nam pove: “Dejstvo da si ranil mo- jo dušo, kot svojega Boga, Stvarnika,
da si ranil moje srce, tega ni več, odpuščeno je.
Med nama je lahko mir.
To je vrsta odpuščanja, o kateri piše Pavel,
kakršno nam je pripravil Bog, da ga izkusimo.
Kakšno je to odpuščanje, ki nam ga daje Bog?
Na primer to, kar se je zgodilo Johnu Ortbergu in njegovi družini.
Ortberg in njegova družina so prišli v Južno Kalifornijo
v Azuso na Pacifiško Univerzo, le malo naprej od nas.
Prišli so na podelitev diplom pred dvema letoma.
Njegova žena Nancy naj bi nagovorila diplomante.
V sklopu svečanosti ob koncu tedna, so bili povabljeni
na en manjši dogodek, ki se je odvijal na zemljišču univerze.
Na tem dogodku so počastili nekoliko bivših študentov,
ki so diplomirali tukaj pred 50 leti.
Bilo jih je približno petdeset.
Oni so bili v središču pozornosti.
Nato so predstavili tri mlade osebe, tri študente,
ki bodo prejeli diplome sedaj. Povabili so jih zaradi posebnega razloga.
Ti trije so se odločili, da bodo sledili Božjemu klicu,
da gredo tja, kamor jih kliče in služijo
najrevnejšim med revnimi. Odšli bodo v Indijo.
Povabili so jih naprej, da bo rektor univerze molil zanje ter jih priporočil
in odposlal z blago- slovom vseh zbranih.
Toda ti študenti niso vedeli za eno stvar.
Ko so vstali in se je začelo bogoslužje, rektor se je obrnil proti njim in rekel:
“Imam neke novice za vas. Obstaja sponzor, neimenovani sponzor,
on je daroval dolo- čeno vsoto denarja
in nam dal natančna navodila, da se ta denar uporabi
za plačilo dolga vašega študentskega posojila.”
Lahko si samo zamislite, kako pozorno so ti študentje poslušali.
In rektor se je obrnil k prvemu študentu in mu rekel:
“Lahko ti povem danes, da je odplačan tvoj celoten dolg
v znesku 107.000 $ za študentsko posojilo.”
Nato se je obrnil k drugemu in mu rekel:
“Tvojih 70.000 $ je odplačanih.”
In tretjemu je rekel: “Tudi tvojih 130.000 $ dolga je izginilo, jih ni.”
Ortberg pravi, da so v tem trenutku o- či vseh navzočih napolnile solze.
Solze, ko so opazovali te tri mlade osebe ujete v zasedi milosti.
Ali si lahko to zamislite?
Ko sem bral to zgodbo,sem si pomislil: “Če bi le imel sredstva,
bi vstal v Loma Linda cerkvi ter rekel vsakemu navzočemu študentu:
“Tvoje posojilo - ni ga več.”
Da rečem vsakemu dolžniku v tej cerkvi:
“Tvoja hipoteka - odplačana, dolg s kreditne kartice - oproščen.”
Ali si lahko zamislite to proslavo, ki bi izbruhnila iz nas.
“Končno svobodni!” Vsak med nami bi odšel svoboden.
Razen tega, to se je zares zgodilo.
Bog vidi tvoje življenje, vidi tvojo izkušnjo, vidi te v najtemnejših
in najbolj skritih kotičkih tvojega življenja
in pravi: “Ni ga več, pokrito je, končano, odpuščeno!
Si svoboden.
Živi življenje v svobodi!”
To je to odpuščanje, o katerem piše Pavel.
Hočete vedeti, zakaj naj bi mi odpuščali?
Zakaj ima Jezus pravico reči, da moramo odpustiti?
Poglejte samo to, kar pravi Pavel v povezavi z izkušnjo
tega veličastnega Božjega odpuščanja v vašem življenju.
Sedaj pa bodite dobrosrčni, bodite usmiljeni drug z drugim,
kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.
Zdravnik je pogledal proti slepi priči in jo vprašal:
“Kaj naj storim? Ali naj nadaljujem?”
Žena pa je rekla:
Žena pa je rekla:
Žena pa je rekla:
“Ne. Odpuščam mu.”
Kazalo je, da ji zdravnik ne more verjeti,
ker je ponovila še enkrat.
“Odpuščam mu.”
Moškega pa je prevzel ihteči jok.
Odpuščeno.
Imam vprašanje za prvo soboto naših poletnih srečanj 2011.
Priznam, vprašanje je utemeljeno na predpostavki,
da nas je nekaj, ali na žalost, veliko takšnih,
ki imamo razlite posode s kislino v naših srcih.
Posode s kislino. Morali se bomo odločiti, kaj bomo naredili z njimi.
Kako bomo ravnali z njimi.
Če je tako s teboj, imam vprašanje zate:
Ali si voljan, da toliko odpreš svoje srce,
prav sedaj, na začetku teh srečanj in rečeš:
“Bog, ne morem izreči teh besed danes, ne morem reči tej osebi:
‘Odpuščam ti.’” Pravim ti: to je v redu, vse kar bi rad je, da rečeš:
“Bog, odprl bom svoja vrata toliko, da lahko rečem:
‘V času teh petih poletnih srečanj,
če mi daš milost, bom do 3. septembra, izustil te besede.’”
Mogoče boš moral reči: “Oprosti.”, ali pa “Odpuščam.”
Če hočete, potem imam nekaj, kar že- lim, da storite zame. Enkrat, danes,
ko pridete domov, hočem, da vzamete vložek iz vašega sporeda in ga preberete
In če lahko rečete: “Želim biti odprt za možnost, da odpustim
v času teh srečanj, potem napišite svoje ime nanj,
podpišite in zapišite datum.
Tega ne mora videti nihče drug razen vas.
Nihče jih ne bo zbiral.
Vendar bi vas prosil, da ga postavite na vidno mesto,
Na ogledalo, v vašo Biblijo, na kokpit avtomobila,
da bi vas spomnil, da molite za to.
Da bi na koncu teh srečanj lahko izrekel besede:
“Hočem biti dobrosrčen in usmiljen in odpustiti,
ker je Bog v Kristusu odpustil meni.”