Tip:
Highlight text to annotate it
X
V razpadajoči družbi mora umetnost,
če je zvesta resnici, odražati njen propad.
Umetnost, zvesta svoji družbeni funkciji,
mora svet prikazati v njemu lastni spremenljivosti.
In ga pomagati spreminjati.
(Ernst Fischer)
Prišlo je do izgredov, ker se vlada namerava
izogniti plačilu svojih obveznosti ...
Brezposelnost narašča
in mora naraščati
zgolj zaradi prevelike zaloge dobrin.
Vse to je izposojeni denar.
Gre za dolg v lasti bank iz drugih držav.
DENAR kot priročno osebno posojilo ...
Cigareta s filtrom, ki daje okus ...
Viski s 45 % alkohola ... Mater, si vroč!
Ali ZDA nameravajo bombardirati Iran?
Amerika sponzorira teroristične napade v Iranu ...
Moja babica je bila čudovita.
Naučila me je, kako igrati igrico Monopoly.
Vedela je, da je za zmago treba nenehno pridobivati.
Tako je nabrala, kar je mogla,
in počasi obvladovala vso igralno ploščo.
Vsakokrat, ko sva končala,
me je pogledala in rekla:
Nekoč se boš naučil.
Nekega poletja sem igral Monopoly vsak dan od jutra do večera.
Tistega poletja sem se naučil.
Spoznal sem, da lahko zmagam le,
če se predam pridobivanju.
Spoznal sem, da štejeta
le denar in lastnina.
Pred koncem poletja sem bil
bolj neprizanesljiv kot babica.
Znal sem prilagoditi pravila, da bi le zmagal.
Jeseni sva spet igrala.
Vse sem ji pobral. Gledal sem jo,
kako mi je dala zadnji dolar in poraženo odnehala.
Potem pa me je naučila še nečesa.
Dejala je:
Zdaj pa gre vse nazaj v škatlo.
Vse hiše, vsi hoteli,
vse železnice, vsa komunalna podjetja,
vsa lastnina in denar
gredo nazaj v škatlo.
Pravzaprav nič od tega ni tvoje.
Za nekaj časa te je sicer povsem prevzelo,
a vse to je bilo tu, daleč preden si se usedel k mizi,
in tu bo ostalo. Igralci so tisti, ki pridejo in odidejo.
Hiše in avtomobili,
delnice in obleke,
celo tvoje telo.
Vse, česar se oklepam, kar kopičim in trošim,
bo šlo nazaj v škatlo. Vse bom izgubil.
Zato se moramo vprašati,
ko končno napredujemo na mesto, ki smo si ga želeli,
ko končno opravimo nakup, po katerem smo hrepeneli,
ko končno kupimo dom, o katerem smo sanjali,
ko si končno zagotovimo finančno varnost,
ko na lestvici uspeha priplezamo
tako visoko, kot le lahko,
in ko vznemirjenje popusti -
zakaj vznemirjenje vedno popusti:
Kaj pa zdaj?
Koliko moramo hoditi po ustaljeni poti,
preden vidimo, kam nas pelje?
Zagotovo nam je jasno,
da nam ne bo nikoli dovolj.
Zato se moramo vprašati:
Kaj je pomembno?
Čudoviti so!
Bogati so!
In razvajeni!
Z vami je spet najbolj gledana oddaja v Ameriki!
Gentle Machine Production predstavlja
film Petra Josepha
Ko sem bil še mlad
in sem odraščal v New Yorku,
nisem hotel priseči zvestobe zastavi ZDA.
Seveda so me poslali k ravnatelju.
Vprašal me je: Zakaj nočeš priseči zvestobe naši zastavi?
Vsi drugi to počno.
Rekel sem, da so nekoč vsi mislili, da je zemlja ploščata,
pa so se motili.
Povedal sem mu, da Amerika vse, kar ima,
dolguje drugim kulturam
in drugim narodom
in da bi raje prisegel zvestobo
zemlji
in vsem, ki na njej živijo.
Najbrž ni treba povedati,
da sem kmalu dokončno zapustil šolo
in postavil laboratorij v svoji sobi.
Začel sem se učiti o znanosti
in o naravi.
Spoznal sem,
da v vesolju vladajo določeni zakoni,
ki veljajo tudi za ljudi
in za družbo.
Nobenih izjem ni.
Potem je prišlo do zloma borze 1929.
Začela se je velika gospodarska kriza -
znana pod imenom velika depresija.
Nisem mogel razumeti, zakaj so bili milijoni ljudi
brez dela, brez doma, brez hrane,
če so bile vse tovarne še tam.
Viri se niso spremenil.
Takrat sem spoznal,
da je pri pravilih gospodarske igre
nekaj že v osnovi narobe.
Kmalu je sledila 2. svetovna vojna,
med katero so različne države
sistematično uničevale druga drugo.
Pozneje sem izračunal, da bi z vsem, kar smo uničili,
z vsemi viri,
ki smo jih zapravili zaradi te vojne,
zlahka poskrbeli
za vse človeške potrebe na svetu.
Odtlej opazujem, kako človeštvo deluje
v smeri samouničenja.
Opazujem, kako nenehno tratimo in uničujemo
dragocene omejene vire
v imenu dobička in prostega trga.
Opazujem, kako krčimo socialne vrednote družbe
v temeljno izumetničenost materializma
in brezumno potrošnjo.
Opazujem, kako monetarne sile
nadzorujejo politično strukturo
bojda svobodnih družb.
Danes štejem 94 let.
Bojim se, da sem naravnan
prav tako,
kot sem bil pred 75 let.
Čas je, da je tega sranja konec.
DUH ČASA
DUH ČASA: POT NAPREJ
Nikoli ne dvomite, da majhna skupina
preudarnih in predanih ljudi ne more spremeniti sveta.
Še vedno ga je.
(Margaret Mead)
Prvi del: Človeška narava
Vsakemu znanstveniku
na neki točki vbijejo v glavo
neizogibno delitev na prirojeno in privzgojeno.
To je tako kot Coca Cola proti Pepsiju
ali Grki proti Trojancem.
Naš odgovor na to, kaj vpliva na nas,
je do konca poenostavljen:
ali prirojeno ali privzgojeno.
Pa naj gre za to, kako se celice
odzivajo na pomanjkanje energije,
ali pa za to, kaj nas opredeljuje
kot osebnost, kot to, kar smo.
To je povsem zgrešena dihotomija,
ki naravo opredeljuje kot deterministično
in posledično na dnu lestvice vzročnosti.
Življenje je DNK, koda vseh kod,
sveti gral, vse ostalo sledi samo od sebe.
Na drugi strani družbene vede
ponujajo povsem drugačen pogled.
Te nas vidijo kot družbene organizme,
biologija je le za packe sluzi.
Za ljudi biologija ne velja.
Seveda sta oba pogleda navadna traparija.
Resnica je,
da je praktično nemogoče razumeti,
kako biologija deluje
zunaj konteksta okolja.
[To je genetsko.]
Ena izmed najbolj norih,
a žal močno razširjenih
in morebiti nevarnih predstav je:
"Vedenje je genetsko pogojeno."
Kaj to pomeni?
Če se spoznate na sodobno biologijo,
to lahko pomeni marsikaj,
za večino ljudi pa to pomeni,
da se na življenje gleda deterministično,
da vse temelji na biologiji in genetiki,
da genov ne moremo spremeniti,
da se zaradi genov določenim zadevam
ne moremo izogniti,
zakaj bi se torej trudili,
zakaj bi se družba trudila in vlagala svojo energijo v to,
da bi se izboljšala, ko pa se ničesar ne da spremeniti.
To je navadna bedarija.
[Bolezen]
Veliko jih misli, da so stanja,
kot sta primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti (ADHD)
ali shizofrenija, genetsko določena.
Resnica je povsem nasprotna.
Nič ni genetsko določeno.
Le nadvse redke bolezni,
ki prizadenejo peščico ljudi
v celotni populaciji,
so resnično genetsko določene.
Večina kompleksnih stanj
se morda lahko razvije, ker obstaja nagnjenost z genetskim elementom,
a nagnjenost še ne pomeni, da je vse vnaprej določeno.
Iskanje vzrokov bolezni v genomu
je bilo že od vsega začetka obsojeno na neuspeh,
saj večina bolezni ni genetsko določenih.
Srčne bolezni, rak, možganske kapi,
revmatska obolenja, avtoimune bolezni,
težave na področju duševnega zdravja, odvisnosti
niso genetsko določene.
Med stotimi ženskami z rakom na dojkah
jih ima le sedem gene raka na dojkah.
93 odstotkov pa ne.
Pa tudi ni nujno, da bodo ženske, ki imajo v sebi ta gen,
obolele za rakom.
[Vedenje]
Geni niso nekaj, kar nas prisili,
da se obnašamo na določen način ne glede na okolje.
Geni nam omogočijo, da se na okolje različno odzivamo.
Vse kaže, da nekateri vplivi iz časa zgodnjega otroštva
in vrsta vzgoje
pogojujejo izražanje genov.
Tako aktiviramo ali dezaktiviramo različne gene,
s čimer spremenimo svojo razvojno pot,
da se bo bolj ujemala s svetom, s katerim se soočamo.
Če si pogledamo primer
raziskave iz Montreala o samomorilcih.
Preučili so možgane oseb, ki so naredile samomor.
Izkazalo se je, da če je bil samomorilec
(ponavadi so to mladi ljudje)
v otroštvu zlorabljen, je ta zloraba
sprožila gensko spremembo v možganih,
ki je v možganih nezlorabljenih oseb ne moremo zaslediti.
Gre za epigenetski vpliv.
Predpona epi pomeni ***.
Epigenetski vpliv nastane,
ko nekaj v okolju aktivira ali dezaktivira določene gene.
Na Novi Zelandiji,
v kraju Dunedin,
so spremljali več tisoč ljudi
od rojstva, dokler niso bili starejši od 20 let.
Raziskava je pokazala, da je prišlo
do genske mutacije, do oblikovanja abnormalnega gena,
ki je nekako kazal obstoj
nagnjenja k nasilnosti,
a le če je bil posameznik
kot otrok žrtev hude zlorabe.
Z drugimi besedami, za otroka, ki bi imel takšen gen,
bi bila verjetnost, da bi postal nasilen, takšna kot pri drugih.
Bila bi pravzaprav celo manjša
kot pri ljudeh z običajnimi geni,
če jih le niso v otroštvu zlorabljali.
Še en odličen primer, ki kaže,
kako geni le niso alfa in omega.
S posebno tehniko lahko miši
odstranite določeni gen.
Ne miš ne njeni potomci tega gena ne bodo imeli več.
Gen smo torej eliminirali.
Obstaja gen, ki je pomemben za delovanje
beljakovine, ki naj bi vplivala
na učenje in spomin. V tem primeru
eliminiramo gen in pred nami je miš,
ki ji učenje ne gre.
Inteligenca je torej položena v zibelko!
Česar pa niso obešali na veliki zvon,
čeprav so vsi mediji to takoj pograbili,
je, da miši s takšnim genetskim primanjkljajem,
če odrastejo v okolju, ki jih spodbuja bolj,
kot to doživlja običajna miš v kletki v nekem laboratoriju,
v celoti premagajo svoj manjko.
Če torej, glede na naše védenje, rečemo:
"Vedenje je genetsko pogojeno,"
če to postane neka stalna besedna zveza,
v resnici pravimo:
obstaja genetski vpliv na to,
kako se bo določeni organizem odzival na okolje,
geni morda vplivajo na pripravljenost,
s katero se neki organizem
sooča z določenim izzivom v svojem okolju.
A to ni tisto, kar imajo ljudje ponavadi v mislih.
Ne želim pridigati,
a če se bomo oklepali starega razmišljanja,
kako je nekaj genetsko,
bomo spet končali pri evgeniki
in podobnih zadevah.
To je močno razširjena zmota,
ki pa je tudi potencialno precej nevarna.
Eden od razlogov, zakaj je
biološka razlaga nasilnosti ...
Eden od razlogov, zakaj je ta predpostavka
potencialno nevarna ... Ne le zavajajoča,
resnično lahko škodi ...
Če namreč v to verjamete,
si lahko preprosto rečete:
To je to. Ničesar se ne da narediti,
da bi vplivali na nagnjenost,
ki jo imajo nekateri k nasilnosti.
Vse, kar lahko naredimo, je, da jih zapremo
ali da jih usmrtimo,
ni pa si treba beliti glave s tem, kako spremeniti
družbeno okolje ali družbene predpogoje,
zaradi katerih bi ljudje lahko postali nasilni,
ker to ni pomembno.
Sklicevanje na genetiko nam dopušča, da se požvižgamo
na pretekle in sedanje zgodovinske in družbene dejavnike,
kot je Louis Menand
v tedniku New Yorker
nadvse bistro zapisal:
Vse je v genih ... Tako razlagamo, kakšne so stvari,
ne da bi ogrožali stvari, kakršne so.
Zakaj naj bi bili nesrečni,
zakaj naj bi se vedli antisocialno,
če pa živimo in smo del
najbolj svobodne in bogate države na svetu.
S sistemom ni nič narobe.
Najbrž gre le za napako v povezavi.
Zelo dobro povedano.
Genetski argument nam torej omogoča,
da se povsem požvižgamo
na družbene, gospodarske in politične dejavnike,
ki v resnici pogojujejo
številne problematične oblike vedenja.
[Študija primera: Odvisnost]
Ponavadi odvisnosti
pojmujemo v odnosu do nekega mamila.
Če pa pogledamo malce širše,
lahko kot odvisnost označimo kakršnokoli vedenje,
ki ga povezujemo z nezadržnimi željami,
s trenutnim olajšanjem
in dolgotrajnimi negativnimi posledicami,
pri čemer ima posameznik *** vsem vse manj nadzora,
zato si želi, da bi odnehal, obljubi, da bo odnehal,
a mu to ne uspe.
Ko odvisnosti vidimo v takšni luči, ugotovimo,
da je odvisnosti neprimerno več,
kot so odvisnosti od mamil.
Poznamo deloholizem, odvisnost od nakupovanja,
odvisnost od interneta, video igric, ...
Tu je tudi odvisnost od moči. To so ljudje, ki imajo moč,
a hočejo še in še moči. Nikoli jim ni dovolj.
Prevzemi - gospodarske družbe, ki morajo imeti več in več.
Tu je odvisnost od nafte
ali vsaj od bogastva in od izdelkov,
ki jih dobimo iz nafte.
Poglejmo si, kakšni so negativni vplivi na naše okolje.
Zaradi svoje odvisnosti
uničujemo zemljo, na kateri živimo.
Vse to so odvisnosti, ki so glede na posledice
neprimerno bolj uničujoče,
kot je uživanje kokaina ali heroina pri mojih pacientih iz Eastsida.
Pa vendar gre za vedenje, ki ga nagrajujemo in cenimo.
Direktor tobačnega podjetja bo bolje plačan,
če bo dosegel večji dobiček.
Zanj ni nikakršnih posledic, ne pravnih, ne drugačnih.
Pravzaprav je cenjen član uprave
več drugih gospodarskih družb.
Medtem pa zaradi bolezni, povezanih s tobačnim dimom,
na svetu vsako leto umre 5,5 milijona ljudi.
V ZDA jih vsako leto umre 400.000.
Od česa pa so odvisni ti ljudje? Od dobička.
Odvisni so tako zelo,
da si zatiskajo oči
pred vplivom svojega početja,
zanikanje pa je tipično za vse odvisnike.
To se ceni. Ceni se, da je nekdo
odvisen od dobička ne glede na ceno.
Naša družba nadvse samovoljno presoja,
kaj je sprejemljivo in kaj je cenjeno.
Večja je škoda, ki jo povzroča,
bolj je odvisnost cenjena.
[Zmotno prepričanje]
Splošno prepričanje je, da mamila sama po sebi zasvojujejo.
Boj proti mamilom temelji na predpostavki,
da se lotimo odvisnosti,
če prestrežemo vir.
Če pa na odvisnost gledamo iz širšega zornega kota,
potem vemo, da nič ne zasvojuje samo od sebe.
Ni je substance, ni ga mamila, ni ga vedenja,
ki bi bilo adiktivno samo po sebi.
Številni gredo po nakupih, a ne postanejo odvisni.
Tudi niso vsi odvisni od hrane.
Če spijete kozarec vina, še ne boste postali alkoholik.
Vprašanje torej je, zakaj postanejo ljudje za nekaj dovzetni.
Zmes dovzetnega posameznika
in potencialno adiktivne substance ali vedenja
privede do polnega razcveta odvisnosti.
Na kratko povedano, ni mamilo tisto, ki zasvoji,
gre za to, ali je posameznik dovzeten
za odvisnost od določene snovi ali ravnanja.
[Okolje]
Če torej želimo vedeti,
zakaj ljudje postanejo dovzetni za nekaj,
moramo videti, kakšne so njihove življenjske izkušnje.
Včasih so verjeli - ne samo včasih, pogosto verjamejo še danes -
da je vzrok odvisnosti genetski.
To je znanstveno povsem neutemeljeno.
Resnica je, da zaradi določenih življenjskih izkušenj
ljudje postanejo dovzetni.
Gre za življenjske izkušnje,
ki ne le izoblikujejo osebnost in psihološke potrebe,
temveč izoblikujejo tudi možgane.
Vse to se začne že v maternici.
[Pred rojstvom]
Dokazano je, da obstaja večja verjetnost,
da bodo matere, ki so bile med nosečnostjo pod stresom,
imele otroke, katerih lastnosti bodo
izražale nagnjenje k odvisnostim.
To pa zato, ker naš razvoj začrta
psihološko in socialno okolje.
Na človeško biologijo torej močno vplivajo
življenjske izkušnje, ki se začnejo že v maternici.
Okolje se namreč ne vzpostavi ob rojstvu.
Okolje se vzpostavi, takoj ko imamo neko okolje,
ko smo še plod. Že takrat smo izpostavljeni
različnim informacijam, ki krožijo po materi.
Hormonom, hranilom, ...
Naj vam navedem
odličen primer za to.
Leta 1944 je bila Nizozemska pod nemško okupacijo.
Iz raznih razlogov so se Nemci odločili,
da jim bodo pobrali vso hrano in jo poslali v Nemčijo.
Tri mesece so Nizozemci stradali od lakote,
več deset tisoč jih je umrlo od lakote.
Kako je učinkovala lakotna zima na Nizozemskem?
Tisti, ki so bili takrat plod v drugem ali tretjem trimesečju,
so se takrat "naučili" nekaj edinstvenega.
V drugem in tretjem trimesečju namreč naše telo
poskuša ugotoviti, kakšno je okolje:
Kako preteče je tam zunaj?
Koliko izobilja je? Koliko hranil prejemam
iz materinega obtoka?
Če ste v tem obdobju plod, ki strada,
se bo vaše telo za vselej programiralo
nadvse varčno ravnati s sladkorjem in maščobami,
zato bo shranilo vsako pikico.
Če ste bili v času te hude zime plod, boste pol stoletja pozneje,
če bo vse ostalo enako pogojem drugih,
zelo verjetno trpeli zaradi debelosti in visokega krvnega tlaka
ali presnovnega sindroma.
Na tem primeru vidimo, kako se lahko odraža okolje.
Če boste izvajali pritisk na breje laboratorijske živali,
bo verjetnost, da bodo njihovi mladiči,
ko bodo odrasli, posegli po kokainu in alkoholu, večja.
Britanska raziskava je pokazala,
da imajo ženske, ki so bile med nosečnostjo zlorabljene,
ob rojstvu otroka v posteljici
visoko raven stresnega hormona kortizola.
Njihovi otroci bodo zato pred 7. ali 8. letom starosti
verjetneje imeli stanja, ki povzročajo nagnjenost k odvisnostim.
Stres v maternici torej lahko sproži
cel spekter težav na področju duševnega zdravja.
V Izraelu so izpeljali raziskavo na otrocih
mater, ki so bile noseče,
tik preden je leta 1967 izbruhnila vojna.
Seveda so bile te ženske pod hudim stresom.
Pri njihovih otrocih je pojavnost shizofrenije
večja kot pri povprečnih sovrstnikih.
Dokazov, kako obdobje pred rojstvom močno vpliva
na razvoj človeka, je torej ogromno.
[Zgodnje otroštvo]
Kar zadeva človekov razvoj
in še posebej razvoj človekovih možganov,
velja, da nanj večinoma vpliva okolje.
Večinoma se to zgodi po rojstvu.
Če primerjamo človeka s konji,
ki lahko tečejo že prvi dan svojega življenja,
vidimo, kako premalo razviti se rodimo.
Ne obvladamo nevrološke koordinacije,
ravnotežja, mišične moči, ostrine vida,
in to vse do starosti leta in pol ali dveh let.
To pa zato, ker se pri konjih možgani
varno razvijajo v maternici,
pri ljudeh pa se razvijajo po rojstvu.
Razlog za to je evolucijski.
Naša glava je skozi razvoj postala vse večja,
ker se sprednji možgani razvijajo,
zaradi česar smo se pravzaprav razvili v človeško vrsto.
Poleg tega hodimo po dveh nogah, zato se je medenica
temu prilagodila in se je zožila.
Tako imamo ožjo medenico in večjo glavo.
Jasno! Vsi se moramo prezgodaj roditi.
Zato se razvoj možganov, ki se pri drugih živalih
odvije v maternici,
pri nas odvije po rojstvu,
v veliki meri pod vplivom okolja.
Po nevronskem darvinizmu
se bodo vezja, ki bodo iz okolja prejela primeren vložek,
optimalno razvijala, tista, ki pa tega ne bodo prejela,
se pa ne bodo. Morda se celo ne bodo razvila.
Če novorojenčka, ki se je rodil s popolnim vidom,
damo za obdobje petih let v temnico,
bo oslepel za vse življenje,
saj vezja človeškega vida za svoj razvoj potrebujejo svetlobno valovanje.
Sicer bo nastopila atrofija
osnovnega vezja, ki je ob rojstvu še delovalo.
Vezje bo odmrlo, novo pa se ne bo razvilo.
[Spomin]
Zgodnje izkušnje pomenljivo vplivajo
na oblikovanje vedenjskih vzorcev pri odraslih.
Še posebej to velja za najbolj zgodnje izkušnje,
ki si jih ne znamo priklicati v spomin.
Obstajata dve vrsti spomina.
Prva je deklarativni, eksplicitni, priklicni spomin.
Z njim se spominjamo dejstev,
podrobnosti, dogodkov, okoliščin.
V možganih je tudi hipokampus,
ki kodira priklicni spomin.
Ta pa se začne polno razvijati šele pri letu in pol,
za svoj razvoj pa potrebuje leta.
Zato le redki lahko prikličejo spomine,
ki so nastali v prvih 18 mesecih življenja.
Obstaja pa še druga vrsta spomina,
proceduralni ali implicitni spomin,
ki je čustveni.
Čustveni vplivi in način, s katerimi si otrok tolmači
svoje čustvene izkušnje, se zakoreninijo v možganih
v obliki nevronskih vezij, ki se sprožijo
brez posebnega prikica.
Naj vam razložim na jasnem primeru.
Posvojenci imajo zelo pogosto
vse življenje občutek zavrženosti.
Posvojitve si ne morejo priklicati.
Ne morejo si priklicati ločitve od biološke matere,
ker je nimajo s čim priklicati.
A čustveni spomin ločitve in zavrnitve
je vseeno globoko zakoreninjen v možganih.
Zato je pri njih večja verjetnost,
da bodo izkusili občutek zavrženosti
in da bodo čustveno prizadeti,
če bodo začutili,
da jih drugi zavračajo.
To ne velja le za posvojence,
je pa pri njih močno izraženo
zaradi delovanja implicitnega spomina.
Na podlagi strokovne literature
in lastnih izkušenj lahko rečem,
da so praktično vsi hudi zasvojenci
bili močno zlorabljeni kot otroci
ali pa so utrpeli hudo čustveno izgubo.
Njihovi čustveni, implicitni spomini
jim pravijo, da svet ni varen,
da jim ne bo pomagal, da skrbnikom ne gre zaupati,
da odnosi niso dovolj varni,
da bi se v njih odprli in postali ranljivi,
zato se v svojem odzivanju
poskušajo čim bolj ločiti
od pravih intimnih odnosov.
Zato ne zaupajo negovalcem,
zdravnikom in drugim, ki jim skušajo pomagati.
Zato svet vidijo kot nekaj nevarnega ...
Vse to zaradi delovanja implicitnega spomina,
vezanega na dogodke, ki si jih ne morejo priklicati.
[Dotik]
Prezgodaj rojeni otroci pogosto končajo v inkubatorjih
z vsemi možnimi napravami
in tam ostanejo tedne ali celo mesece.
Danes vemo, da bomo, če se teh novorojenčkov
dotikamo in jih gladimo po hrbtu
vsaj 10 minut dnevno, spodbudili razvoj njihovih možganov.
Človeški dotik je torej ključnega pomena za razvoj.
Tako bodo dojenčki, ki jih nihče ne vzame v naročje, umrli.
To jasno priča, kako pomembno je,
da nas držijo v naročju in objemajo.
Žal pa v naši družbi prevladuje težnja,
da se starše nagovarja, naj ne jemljejo otrok v naročje,
še posebej jokajočih dojenčkov, ker jih lahko s tem razvadimo.
Staršem pravimo, da bodo otroci laže spali vso noč,
če jih ne bomo vzeli v naročje.
To pa je ravno nasprotno od tega, kar otrok potrebuje.
Ti otroci bodo morda spet zaspali, a zato, ker bodo obupali.
Njihovi možgani se bodo izklopili
v obrambi pred lastno ranljivostjo,
ker so jih starši pravzaprav zapustili.
A v njihovih implicitnih spominih bo pisalo,
da je svetu le malo mar zanje.
[Otroštvo]
Veliko razlik se oblikuje zgodaj v življenju.
Če starši doživljajo življenje kot stisko,
če ga doživljajo kot nekaj težkega ali pa lepega,
se to prenese na otroke.
Morda prek materine depresije,
morda s strani staršev, ki se znesejo
*** otroki, ker je za njimi težek dan
ali ker so ob koncu dneva preprosto preveč utrujeni.
Vse to pomenljivo opredeli
otrokov razvoj. O tem danes veliko vemo.
Do takšne občutljivosti tako zgodaj ni prišlo zaradi evolucijske napake.
To poznajo tudi številne druge vrste.
Tudi pri sadikah se zgodaj odvije proces prilagoditve
okolju, v katerem rastejo.
Ljudje pa se moramo prilagoditi kakovosti družbenih odnosov.
Tako na začetku življenja
obseg spodbujanja, pozornosti in navzočnost konfliktov
napovedujeta, kakšen bo svet, v katerem bomo morda odrasli.
Ali odraščate v svetu,
v katerem si je treba vse priboriti?
Kjer morate paziti na svoj hrbet, kjer drugim ne morete zaupati?
Ali odraščate v družbi, kjer se lahko zanesete
na vzajemno podporo, na sodelovanje, na empatijo,
kjer je vaša varnost odvisna od dobrih odnosov z drugimi?
Za to je potreben povsem drugačen
čustveni in spoznavni razvoj.
To je bistvo zgodnje občutljivosti.
Pri starševstvu torej nezavedno sistematično
prenašamo svoje izkušnje na otroke,
izkušnje o svetu, v katerem živijo.
Znani britanski otroški psihiater D. W. Winnicott je dejal,
da se v otroštvu zares zalomi le, če se zgodi dvoje.
Če se zgodijo stvari, ki se ne bi smele zgoditi,
in če se stvari, ki bi se morale zgoditi, ne zgodijo.
V prvi kategoriji najdemo težke izkušnje
zlorabe in zapuščenosti
mojih pacientov iz Eastsida in številnih odvisnikov.
Pri njih so se zgodile stvari, ki se ne bi smele zgoditi.
Obenem pa ne smemo pozabiti
na uglašeno, resnično pozornost brez vnašanja stresa,
ki jo vsi otroci potrebujejo od staršev,
a je dobi le malo otrok.
To niso zlorabljeni, zanemarjeni otroci.
Tudi travm niso doživeli.
A kar bi se moralo zgoditi -
navzočnost čustveno razpoložljivih spodbujajočih staršev -
jim preprosto ni na voljo zaradi stresa,
ki vlada v naši družbi in v okolju staršev.
Psiholog Allan Schore govori v primerih, ko je roditelj
fizično navzoč, a čustveno odsoten,
o zapuščanju s strani bližnjega.
Zadnjih štirideset let
svojega življenja sem preživel
na delu z največjimi nasilneži naše družbe:
z morilci, s posiljevalci in tako naprej.
Med enim od poskusov, da bi razumel, kaj povroča nasilje,
sem ugotovil, da so bili najbolj nasilni zločinci v naših zaporih
tudi sami kot otroci žrtve
zlorab, ki so močno presegale
moje siceršnje pojmovanje zlorabe *** otroki.
Še sanjalo se mi ni,
s kakšno izprijenostjo se močno prepogosto
ravna z otroki v naši družbi.
Najhujši nasilneži, ki sem jih spoznal, so preživeli
poskus umora s strani svojih staršev
ali drugih ljudi v svojem družbenem okolju.
Ali pa so doživeli, kako so jim drugi
pobili družinske člane, njihove najbližje.
Buda je trdil, da je vse soodvisno od vsega.
Dejal je: "V enem je vse in v vsem je eno."
Potemtakem ničesar ne moremo obravnavati ločeno od okolja.
V listu je in sonce in nebo in zemlja.
Sedaj je seveda dokazano, da je to res,
da to velja za vse, še posebej za človekov razvoj.
Sodobni znanstveni izraz za to je
biopsihosocialni značaj človekovega razvoja,
v skladu s katerim človeška biologija
močno zavisi od človekove interakcije
z družbenim in s psihološkim okoljem.
Daniel Siegel, psihiater in raziskovalec
z Univerze v Kaliforniji UCLA v Los Angelesu,
je skoval izraz medosebna nevrobiologija,
kar pomeni, da je
delovanje našega živčnega sistema
v precejšnji meri odvisno od naših medčloveških odnosov,
in sicer na prvem mestu s starši ali skrbniki,
na drugem mestu s pomembnimi osebami v našem življenju
in na tretjem mestu s celo kulturo.
To je tako pomembno, da ne moremo ločiti
nevrološkega delovanja možganov
od okolja, v katerem smo zrasli
in ki še vedno obstaja.
To velja za celotni življenjski cikel.
Še posebej to velja za obdobje,
ko smo odvisni in nemočni, ko se možgani še razvijajo.
Velja pa tudi za odrasle in vse tja do konca življenja.
[Kultura]
Ljudje so vedno živeli v nekakšni družbi.
Od najbolj enakopravnih družb,
kot so bile družbe lovcev in nabiralcev,
kot je razvidno iz delitve hrane in izmenjave daril ...
Takrat so ljudje večinoma živeli v majhnih skupinah,
ki so se preživljale z nabiralništvom in malce lova.
Večinoma so živeli med ljudmi,
ki so jih poznali vse življenje,
če že niso bili z njimi sorodniki v vsaj tretjem kolenu.
Živeli so v svetu, v katerem je bilo
kar nekaj izmenjave med različnimi skupinami,
v svetu, ki ni imel veliko postreči
na področju materialne kulture.
Takšna je bila v glavnem zgodovina človeških prednikov.
Nič čudnega, da je bil takrat svet povsem drugačen.
Posledično je bilo nasilja neprimerno manj.
Na tisti točki človeške zgodovine
niso poznali organiziranega skupinskega nasilja.
O tem ni dvoma.
Kje se je torej zalomilo?
Nasilnost ni nekaj splošno človeškega.
Tudi ni simetrično porazdeljena med človeškim rodom.
Količina nasilja se od družbe do družbe močno razlikuje.
Obstajajo družbe, kjer nasilja pravzaprav ni.
Obstajajo družbe, ki uničujejo same sebe.
Obstajajo anabaptistične verske skupine,
ki so strogo miroljubne,
kot so amiši, menoniti in hutteriti.
Med hutteriti na primer
ni nobenih zabeleženih primerov umora.
Med drugo svetovno vojno,
ko so moške vpoklicali v vojsko,
hutteriti niso hoteli služiti v vojski.
Raje so šli v zapor, kot da bi služili v vojski.
V izraelskih kibucih
je stopnja nasilja tako nizka, da izraelska kazenska sodišča
pogosto pošiljajo nasilne storilce
kaznivih dejanj
v kibuce,
da se tam naučijo, kako živeti brez nasilja.
Ker ljudje tam pač tako živijo.
Družba je torej tista, ki nas močno zaznamuje.
Družba v širšem pomenu besede vključuje
tudi teološke, metafizične, jezikovne in druge vplive.
Zaradi družbe menimo,
da v življenju le grešimo ali da je življenje izkušnja lepote,
da bo od našega načina življenja
odvisno naše posmrtno življenje ali ne.
Družbe z večjim številom pripadnikov bi na splošno
lahko označili kot individualistične
ali kot kolektivne. Družba oblikuje ljudi,
mentaliteto in, drznil bi si reči,
tudi možgane.
Tisti, ki živimo v Ameriki, živimo v eni najbolj individualističnih družb.
Kapitalizem deluje kot sistem, ki posamezniku omogoča,
da se povzpenja na piramidi možnosti.
Seveda je varnostnih mrež na poti navzgor vse manj.
Bolj ko je družba razslojena, manj imamo sebi enakih,
manj je ljudi, s katerimi imamo lahko
enakovredne, vzajemne odnose.
Vse, kar imamo, so razlike in neskončna hierarhija.
Svet, v katerem imamo le malo vzajemnih partnerstev,
je svet, v katerem je nesebičnosti neprimerno manj.
[Človeška narava]
Tako smo se znašli na nemogočem stičišču,
znotraj katerega skušamo znanstveno osmisliti
naravo človeške narave.
Na neki ravni vemo,
da narava naše narave
ni omejena zgolj s strani narave.
Človeška vrsta pozna večjo družbeno spremenljivost
kot katerakoli druga vrsta.
Poznamo več sistemov prepričanj in vrednot, slogov,
vrst družin, načinov vzgoje.
Lahko se pohvalimo z neverjetno zmožnostjo raznolikosti.
In to v družbi, ki temelji na tekmovanju
in nadvse pogosto na neizprosnem izkoriščanju
drugih ljudi.
Na ustvarjanju dobička na podlagi težav drugih
in pogosto tudi na ustvarjanju težav
v želji po dobičku.
Prevladujoča ideologija pogosto opravičuje takšno ravnanje,
češ da je to v človeški naravi, ki se je ne da spremeniti.
Zmotno prepričanje, ki vlada v naši družbi, torej je,
da so ljudje po naravi tekmovalni,
da mislijo le nase in da so sebični.
Prava resnica je pravzaprav čisto nasprotje tega.
Vsi imamo določene človeške potrebe.
O človeški naravi pa lahko govorimo le,
če najprej prepoznamo, da imamo določene človeške potrebe.
Ljudje imamo potrebo po družbi in po tesnem stiku z drugimi,
potrebo, da smo ljubljeni, da se navežemo, da smo sprejeti,
da smo uzrti, da nas sprejemajo takšne, kot smo.
Če so naše potrebe zadovoljene, se razvijemo
v sočutne ljudi,
ki sodelujejo z drugimi in do drugih čutijo empatijo.
Tako da ...
Nasprotje tega - ki smo mu v naši družbi pogosto priča -
je dejansko izkrivljena človeška narava, do česar je prišlo,
ker je le malo takšnih, katerih potrebe so zadovoljene.
Tako da lahko govorimo o človeški naravi,
a le v smislu osnovnih človeških potreb,
ki se v nas nagonsko prebudijo.
Morda bi moral reči, da gre za določene človeške potrebe,
ki, če so zadovoljene, izoblikujejo določene lastnosti in
ki, če niso zadovoljene, izoblikujejo drugačne lastnosti.
Tako da ...
Ko prepoznamo dejstvo, da je človeški organizem,
ki je nadvse prilagodljiv,
zaradi česar lahko preživimo v različnih okoliščinah,
tudi togo programiran glede določenih okoljskih zahtev
ali človeških potreb,
uvidimo, da so nekatere stvari družbeno nujne.
Tako kot telo potrebuje fizična hranila,
možgani potrebujejo pozitivne okoljske dražljaje
na vseh stopnjah razvoja,
obenem pa morajo biti varni
pred negativnimi dražljaji.
Če se ne zgodijo stvari, ki bi se morale zgoditi, ...
Če se zgodijo stvari, ki se ne bi smele zgoditi, ...
Postane očitno, da smo tako spregovorili
ne le o celem sklopu duševnih in telesnih bolezni,
temveč tudi o številnih škodljivim oblikam človeškega vedenja.
Ko tako razširimo svoj pogled
in upoštevamo današnje stanje stvari,
se preprosto moramo vprašati:
Ali okoliščine, ki smo jih ustvarili v sodobnem svetu,
podpirajo naše zdravje?
Ali temelj našega družbeno-gospodarskega sistema
deluje kot pozitivna sila
za doseganje človekovega in družbenega razvoja in napredka?
Ali pa velja, da temeljna usmerjenost naše družbe
deluje v nasprotju z osnovnimi evolucijskimi zahtevami,
potrebnimi za ustvarjanje in vzdrževanje
naše osebne in družbene dobrobiti?
[Drugi del: Družbena patologija]
Morda se bo kdo vprašal, kje se je vse to začelo?
Od kod to, kar imamo danes?
Svet, ki propada.
[Trg]
Vse se je začelo z Johnom Lockom.
John Locke je uvedel lastnino.
Pravica do zasebne lastnine in lastnina temeljita na treh predpogojih.
Ti predpogoji so:
Tudi za druge mora ostati dovolj lastnine.
Za lastnino je treba skrbeti.
In, kar je najpomembnejše, prepojiti jo moraš s potom lastnega čela.
Zveni povsem upravičeno. Svet oplemenitimo s svojim delom,
zato smo upravičeni do izdelka,
če le ostane dovolj za druge
in če za lastnino skrbimo.
Če le nič ne propade, potem je vse v redu.
O tem piše na dolgo in široko v svoji znani razpravi,
ki je postala obvezno čtivo,
če želite stvari gospodarsko, politično in pravno razumeti.
Še danes velja za delo, ki ga je treba prebrati.
Potem ko navede pogoje
in tudi sami že razmišljate,
ali ste za zasebno lastnino ali ne,
saj je vendar podal zelo prepričljive razloge
za zasebno lastnino ...
Kaj naredi? Jih zavrže!
Kar tako. V enem stavku.
'Ko so ljudje tiho privolili
v uvedbo denarja,' pravi,
potem je vse postalo ...
Ne reče sicer, da so pogoji prenehali veljati,
čeprav se je prav to zgodilo.
Zdaj si izdelkov ali lastnine
ne zaslužimo več s svojim delom.
O, ne, danes je denar tisti, ki kupuje delo.
Koga briga,
ali je ostalo dovolj za druge,
koga briga, ali lastnina propada ali ne,
saj je vendar Locke rekel, da je denar
kot srebro in zlato, to pa se ne more pokvariti,
zato tudi denar ne odgovarja za vso potrato ...
Kar je noro. Ne govorimo namreč o denarju in srebru,
govorimo o učinkih, o vplivih.
Vse skupaj nima ne repa ne glave.
Možakarju jo uspe odnesti
z najbolj neverjetno logično zvijačo,
ker je to v interesu lastnikov kapitala.
Potem pa prijaha mimo Adam Smith
in vse zabeli z vero ...
Začel je Locke, ki je dejal, da je tako naredil bog,
da je to njegova pravica,
zdaj pa se mu pridruži še Smith,
ki pravi, da ta pravica ni samo božja.
Tega sicer ne reče dobesedno,
ampak načeloma, filozofsko, pa že.
Pravi namreč, da 'ne gre le za vprašanje zasebne lastnine,'
da je ta 'sama po sebi umevna', da nam je dana.
Tudi to, da zdaj 'vlagatelji kupujejo delo', nam je dano.
Nobenih omejitev ni glede kupovanja sadov dela drugih,
nobenih omejitev glede kopičenja, glede neenakosti.
Tudi to je postala danost.
In tako je prijahal mimo in - spet povsem mimogrede -
predal svojo veliko zamisel ...
Saj veste, ko ljudje dajo nekaj na prodaj, je to ponudba,
ko to drugi kupujejo, je to povpraševanje.
Kako torej poskrbimo, da ponudba ustreza povpraševanju
in povpraševanje ustreza ponudbi?
Kako vzpostaviti ravnotežje med njima?
Ena od osrednjih zamisli ekonomije
se ukvarja z vzpostavljanjem takšnega ravnotežja.
In Smith reče: Za to skrbi 'nevidna roka trga',
ta vzpostavi ravnotežje.
'Bog' je torej neizogibno tu.
Smith ni podelil pravice do lastnine
in potrebnih pogojev za to in 'naravnih pravic',
kot je govoril Locke.
Zdaj je 'bog' kar sistem sam.
Ko govori o tem, Smith napiše -
da najdete ta citat,
morate prebrati Bogastvo narodov v celoti:
Nezadostnost tega, kar potrebujemo za preživetje,
uvaja omejitev za razmnoževanje revnih.
Narava se lahko s stanjem sooči le tako,
da jim vzame otroke.
S tem Smith napove evolucijsko teorijo v najhujšem pomenu besede,
in to dolgo pred Darwinom.
Revne poimenuje 'rod delavcev'.
V vsem tem je bil torej že vraščen rasizem,
doživljenjska slepota prepričanja,
da je treba pobiti brezštevilne otroke,
zakaj 'obstaja nevidna roka, ki poskrbi,
da sta ponudba in povpraševanje v ravnotežju'.
No, a vidite, kako moder je 'bog'?
Sedaj lahko kar nekaj zlobnega početja,
s katerim uničujemo življenje in izvajamo genocid *** okoljem,
zgodovinsko povežemo
do tega miselnega gena, ki ga je ustvaril Smith.
Ko razmišljamo o osnovni zamisli
prostega trga in kapitalističnega sistema,
kakršnega so osnovali prvi ekonomski misleci,
kakršen je bil Adam Smith,
se zavemo, da je bil 'trg' v osnovi zamišljen
kot nekaj, kar se vrti okrog opredmetenih dobrin, potrebnih za življenje.
Adamu Smithu se še sanjalo ni,
da bo nekega dne najbolj dobičkonosni sektor na svetu
vrtiček finančnega poslovanja,
vlaganj,
kjer se denar pridobiva
s premikanjem drugega denarja
v arbitrarni igri,
od katere družba nima popolnoma nič.
Vseeno je, kakšen je bil Smithov namen,
na široko je namreč odprl vrata nenavadnim dogodkom,
ko je postavil eno temeljnih načel svoje teorije:
Denar je sam po sebi dobrina.
Danes vsa gospodarstva sveta,
ne glede na družbeni sistem, ki mu pripadajo,
stremijo k denarju zaradi denarja samega.
Osnovna zamisel, ki jo je Adam Smith
skrivnostno opredelil s svojo versko izjavo
kot 'nevidno roko', je,
da bo takšno ozko, lastnim interesom podrejeno strmljenje
za izmišljeno dobrino
čudežno odražalo
blagostanje in napredek družbe in človeka.
Resnica je, da so interesi denarnih spodbud,
ki jih imenujejo tudi denarno zaporedje vrednosti,
povsem ločeni
od temeljnih življenjskih interesov,
ki bi jim lahko rekli življenjsko zaporedje vrednosti.
Zaradi teh dveh zaporedij
vlada danes v ekonomski znanosti
popolna zmeda.
Prepričani so, da denarno zaporedje vrednosti
privede do življenjskega zaporedja vrednosti,
zato trdijo, da se bo BDP povečal,
če bomo prodali več dobrin in podobno,
da bomo potem živeli v večjem blagostanju,
zato je lahko BDP osnovni pokazatelj
zdravja neke družbe.
Pa vidite, kje vlada zmeda.
Govorimo namreč o denarnem zaporedju vrednosti,
o vseh prihodkih, ki nastanejo
s prodajo dobrin,
vse to pa mešajo z razmnoževanjem.
Tako vidimo, kako že od vsega začetka vlada
popolna zmešnjava glede
denarnega in življenjskega zaporedja vrednosti.
Opravka torej imamo z blodnjo,
ki postaja vse bolj in bolj smrtno nevarna,
saj je denarno zaporedje vse bolj ločeno
od proizvodnje.
Gre torej za sistemsko napako,
za sistemsko napako, ki je lahko usodna.
[Dobrodošli v stroju]
Danes le redko slišimo,
da bi kdo o napredku svoje države ali družbe
govoril na podlagi fizičnega blagostanja, sreče,
zaupanja in družbene stabilnosti.
Ponavadi velja, da nam stanje predstavijo
v besednjaku abstraktnih ekonomskih idej.
Poznamo bruto domači proizvod, indeks cen življenjskih potrebščin,
vrednost borznega trga, stopnje inflacije
in tako naprej.
Pa nam to sploh kaj pove o tem,
kakšna je kakovost življenja, ki ga živimo?
Ne. Vse navedeno je vezano
na denarno zaporedje in pika.
Bruto domači proizvod posamezne države
meri vrednost prodanih dobrin in storitev.
Trdijo, da dobro odraža
"kakovost življenja" v neki državi.
Zdravstveni sektor je leta 2009
predstavljal 17 % BDP,
kar pomeni, da se je porabilo več kot 2,5 bilijona USD.
To pa je seveda imelo pozitivni gospodarski učinek.
Logično bi torej bilo,
da bi bilo za ameriško gospodarstvo še bolje,
če bi opravili še več zdravstvenih storitev,
na primer v vrednosti 3 ali 5 bilijonov USD,
ker bi bila potem rast že večja,
imeli bi več delovnih mest,
kakovost življenja pa bi se izboljšala.
Čakaj malo!
Kaj pravzaprav predstavlja zdravstveni sektor?
Res je:
več kot je v Ameriki bolnih ljudi,
bolje se piše našemu gospodarstvu.
Ne gre za nobeno pretiravanje ali cinizem.
Če si stvari pogledamo iz prave razdalje,
uvidimo, da BDP ne odraža
ne javnega ne družbenega zdravja
na način, ki bi bil kakorkoli oprijemljiv.
Dejansko z njim večinoma merimo
industrijsko neučinkovitost
in razpadanje družbe.
Bolj ko torej narašča, slabše se piše
ljudem, družbi in sociali
ter okolju.
Da bi ustvarili dobiček, morate ustvariti težave.
Znotraj obstoječega modela ni nikakršnega dobička,
če rešujemo življenja, vzpostavljamo ravnotežje na našem planetu,
uživamo v miru in pravici in podobno.
V tem ni nobenega dobička.
Kot pravi ljudska modrost:
Sprejmi zakon, in ustvaril boš poslovno priložnost.
Tako boš dal delo odvetnikom in še komu.
Kriminal omogoča posle tako,
kot je popolno uničenje
prineslo posle na Haiti.
V ZDA je trenutno
približno 2,000.000 zapornikov.
Večino zaporov
upravljajo zasebna podjetja:
Corrections Corporation of America in Wackenhut,
katerih vrednost delnic na Wall Streetu
je odvisna od števila zapornikov.
To je bolno.
Obenem pa le odraža,
kar od nas zahteva naš gospodarski model.
Kaj točno že zahteva od nas naš gospodarski model?
Kaj ohranja naš gospodarski sistem pri življenju?
Potrošnja.
Bodimo še natančnejši.
Ko razčlenimo
temelje tržnega gospodarstva,
nam ostane le vzorec denarne izmenjave,
ki je ne smemo ustaviti
in ki je ne smemo niti upočasniti,
če želimo, da družba, kot jo poznamo,
še naprej deluje.
V gospodarstvu vladajo trije glavni deležniki:
delavci, delodajalci
in potrošniki.
Delavec v zamenjavo za dohodek delodajalcu prodaja svoje delo.
Delodajalec v zamenjavo za dohodek prodaja
potrošniku svoje proizvodne storitve oziroma dobrine,
potrošnik pa ni nič drugega
kot delavec ali delodajalec v drugi vlogi,
ki troši svoj denar in ga vliva v sistem,
da bi se lahko ciklična potrošnja še naprej nadaljevala.
Svetovni tržni sistem torej sloni
na predpostavki, da bo vselej
dovolj povpraševanja,
da se bo gibalo dovolj denarja s hitrostjo,
ki je potrebna, da se proces potrošnje nadaljuje.
Hitreje poteka potrošnja,
višja je gospodarska rast,
stroj pa se pridno vrti naprej.
Čakaj malo,
a ni poanta gospodarstva v tem,
da gospodari?
Mar ni pomen tega izraza osnovan na ohranjanju,
na učinkovitosti, na zmanjševanju odpadkov?
Kako potem lahko naš sistem, ki zahteva
toliko potrošnje, učinkovito ohranja
ali s čimerkoli gospodari?
Saj to je to - ne gospodari!
Namen tržnega sistema je diametralno nasproten
od tega, kar naj bi realno gospodarstvo počelo:
učinkovito in varčno usmerjalo
surovine za proizvodnjo in distribucijo
za življenje potrebnih dobrin.
Živimo na planetu, ki ima svoj začetek in konec, z omejenimi viri,
na katerem je, na primer, nafta, ki jo uporabljamo
nastajala na milijone let,
na katerem so rudnine nastajale milijarde let.
Imeti sistem, ki namenoma spodbuja
vse hitrejšo potrošnjo
v imenu "gospodarske rasti"
je odraz okoljske samomorilske neprištevnosti.
Učinkovist se meri v odsotnosti odpadkov.
V odsotnosti odpadkov?
Ta sistem proizvaja več odpadkov kot vsi sistemi,
ki smo jih kdajkoli imeli na tem planetu.
Ni je ravni organizacije in sistema,
ki ne bi bila v krizi, ki ne bi bila pred izzivi,
ki ne bi propadala in bila na tem, da se zruši.
Ni je recenzirane znanstvene publikacije,
ki bi v zadnjih 30 letih trdila drugače.
Vsi življenjski sistemi so v zatonu,
enako velja za socialne programe,
za dostop do vodnih virov.
Imenujte kakršnokoli obliko življenja,
ki ne bi bila ogrožena.
Ni je.
Ni je, kar je nadvse žalostno.
Nam pa še niti ni potegnilo, kaj to povzroča.
Ne želimo se soočiti z vzrokom.
Želimo, da bi bilo tako še naprej. Saj veste, norost se pojavi,
ko ponavljamo eno in isto stvar,
pa čeprav je jasno, da ne deluje.
Pred seboj
torej nimamo gospodarskega sistema,
drznem si reči, da imamo protigospodarski sistem.
[Antiekonomija]
Pravijo,
da konkurenčni tržni model skuša
'ustvariti najboljše možne dobrine za najnižjo možno ceno.
To je v svojem bistvu motivacijski pojem,
s katerim opravičujemo tekmovanje na trgu,
češ da bo to privedlo
do proizvodnje dobrin boljše kakovosti.
Če bi si naredil mizo,
mar si je ne bi naredil
iz najboljših in trajnih materialov?
Zato, da bi čim dlje trajala.
Zakaj bi naredil nekaj zanič,
vedoč, da bom nekoč moral narediti še eno,
pri tem pa porabiti dodatni material in dodatno energijo?
Morda to sicer zveni razumno,
a na trgu
to ne velja le za nerazumno razmišljanje,
ta možnost niti ne obstaja.
Tehnično ne moremo izdelati
ničesar tako dobro,
če želimo obdržati konkurenčno prednost
in hočemo, da si potrošnik lahko privošči naše izdelke.
Dobesedno vse, kar je ustvarjeno in namenjeno prodaji
znotraj svetovnega gospodarstva, je v trenutku, ko je nared,
manj vredno,
saj je matematično nemogoče
proizvesti znanstveno napredne, učinkovite
in strateško trajnostne izdelke.
To pa zato, ker tržni sistem
zahteva 'stroškovno učinkovitost',
to je potrebo, da se na vsakem koraku proizvodnje
stroški zmanjšajo.
To velja za stroške delovne sile,
stroške surovin, embalaže in tako naprej.
S takšno konkurenčno strategijo seveda poskrbimo,
da ljudje kupujejo dobrine od nas
in ne od našega tekmeca,
ki počne povsem isto
in proizvaja konkurenčne in dostopne dobrine.
Obstaja izraz za tako neizmerno potraten sistem:
neobhodno zastaranje.
A to je le del večje težave.
Temeljno načelo tržnega gospodarstva,
ki ga ne boste našli v nobenem učbeniku,
pravi:
Ne smemo dovoliti, da bi proizvedli,
karkoli bi trajalo dlje, kot je potrebno
za vzdrževanje ciklične potrošnje.
Po domače povedano, stvari se morajo pokvariti,
njihov rok mora po določenem času preteči.
Govorimo o 'načrtovanem zastaranju'.
Na načrtovanem zastaranju sloni
tržna strategija vseh obstoječih proizvajalcev.
Le malo bi jih
odprto priznalo, da je temu tako,
ponavadi to prodajo
kot neobhodno zastaranje,
pri čemer ne upoštevajo
tehnološkega razvoja ali ga celo potlačijo,
pa čeprav bi ta omogočil trajnostnejše in dlje trajajoče dobrine.
Kot da ne bi bilo dovolj potratno,
da sistem ne more dovoliti
proizvodnje učinkovitih dobrin, ki bi trajale,
načrtovano zastaranje jasno prepoznava,
da ciklični potrošnji
in s tem tržnemu sistemu škodi,
če neka dobrina deluje dlje časa.
Z drugimi besedami, trajnostnost izdelkov
negativno vpliva na gospodarsko rast,
zato se neposredno spodbuja
krajšanje življenjske dobe
proizvedenih izdelkov.
Dejstvo je, da sistem ne more delovati drugače.
Dovolj je en sam pogled na poplavo deponij
po vsem svetu, da vidimo, kakšen je pravi obraz zastaranja.
Proizvedemo na milijone poceni prenosnih telefonov,
računalnikov in druge tehnologije,
v katerih kipijo dragocene kovine, ki jih je težko pridobiti,
kot so zlato, koltan, baker, ...
Te sedaj gnijejo v kupih smeti
zgolj zaradi zastaranja ali nedelovanja
delčka, ki bi ga v drugačni družbi
po vsej verjetnosti popravili ali posodobili
in tako izdelku podaljšali življenjsko dobo.
Naj to zveni še tako učinkovito,
še posebej, ker živimo
na planetu z omejenim prostorom in z omejenimi viri,
bi to bilo na trgu povsem neučinkovito.
V enem stavku:
Učinkovitost, trajnostnost, ohranjanje
so sovražniki našega gospodarskega sistema.
Zato moramo fizične dobrine
nenehno proizvajati
ne glede na okoljski učinek.
Tudi storitveni sektor temelji na isti predpostavki.
Dejstvo je, da v reševanju težav,
za katere ponujamo storitve,
ni denarne koristi.
Zadnja stvar,
ki si je zdravstvo želi, je,
da bi se pozdravilo bolezni, kot so rak,
saj bi bilo potem ob delovna mesta in bilijonske prihodke.
Ko smo že pri tem:
Za naš sistem sta kriminal in terorizem nekaj dobrega!
Vsaj gospodarsko gledano,
saj ima policija delo
in ustvarja dobrine visoke vrednosti na področju varstva,
da vrednosti zaporov, ki so v zasebni lastni,
zaradi dobička, niti ne omenjamo.
Kaj pa vojna?
Ameriška vojna industrija prinaša velik del BDP
in predstavlja eno najbolj dobičkonosnih industrij,
proizvaja pa orožje, ki prinaša smrt in uničenje.
Gre za industrijo, ki najbolj uživa, ko vrže nekaj v zrak,
zato da lahko potem isto za dobiček na novo zgradijo.
To smo videli pri milijardnih pogodbah,
ki so nam padle v naročje zaradi vojne v Iraku.
Bistvo je, da so se socialno negativni pojavi
v naši družbi prelevili
v pozitivne in dobro nagrajene posle,
zato je kakršnokoli zanimanje za rešitev težav
ali za trajnostno okolje in ohranjanje okolja
po svoji naravi v nasprotju z ohranjanjem gospodarstva.
Prav zato vsakokrat,
ko ima neka država višji BDP,
pride do bodisi resničnega bodisi zrežiranega
porasta potreb.
Potrebe pa imajo svoje korenine v neučinkovitosti.
Zato večje potrebe povzročajo večjo neučinkovitost.
[Motnja vrednostnega sistema]
Ameriške sanje so pognale
iz nebrzdanega potrošništva.
Zrasle so na dejstvu,
da so nas prevladujoča sredstva javnega obveščanja
in še posebej oglaševalska podjetja -
torej podjetja, ki živijo od nenehne rasti -
prepričala (in večini Američanov in ljudi po svetu
povsem oprala možgane),
češ da potrebujemo toliko in toliko materialnih dobrin
in možnost, da do neskončnosti pridobivamo nove dobrine,
da bi bili srečni.
To pa preprosto ni res.
Zakaj potem ljudje še naprej kupujejo,
pa čeprav tem početjem
sistematično uničujejo okolje?
Zaradi navadnega vedenjskega pogojevanja.
Preprosto v organizem vnesemo informacijo o pogojevanju,
in že dobimo želeno obnašanje
ali dosežemo cilje.
Pri tem se lahko zanesejo na vse tehnološke vire,
hvalisajo se, kako jim uspe
prodreti v otroški um,
in že se otroci na podlagi slišanega
navajajo na oglaševano blagovno znamko.
Potem postane jasno,
zakaj so ljudje takšni butlji.
Ker so nas naučili, da smo takšni.
Gre za motnjo vrednostnega sistema.
Če hočete dokaz o tem,
kako gnetljiv je človeški um,
kako vodljive so človeške misli,
kako preprosto je
ljudi navaditi in usmerjati
z okoljskimi dražljaji
in z njihovim ponavljanjem,
ga najdete v svetu komercialnega oglaševanja.
Ne morete se načuditi,
kako oprane možgane imajo
programirani roboti, znani tudi pod imenom potrošniki,
ki stopicajo po ulicah,
potem pa vstopijo v trgovino in zapravijo
na primer 4.000 dolarjev za torbico,
ki so jo najbrž za 10 dolarjev proizvedli
v neki potilnici na tujem.
In to zgolj zaradi statusa,
ki naj bi ga neka znamka imela v naši kulturi.
Nekdaj v skupnost usmerjene stare navade,
ki so poglabljale zaupanje do družbe in njeno povezanost,
so danes talke nakupovalnih materialističnih vrednot,
zaradi katerih danes vsako leto nekajkrat
izmenjamo kup neuporabne krame.
Morda nam ni jasno, zakaj ima danes toliko ljudi
potrebo po nakupovanju,
čeprav je očitno, da so bili od malega vzgajani,
da so materialne dobrine tiste,
ki pokažejo, kakšen status imamo v družini in med prijatelji.
Dejstvo je, da vsaka družba temelji
na vrednotah, ki podpirajo njeno delovanje.
Naša družba, takšna kot je,
lahko deluje le, če ima podporo v vrednotah,
če te podpirajo očitno potrošnjo,
ki je potrebna za obstoj tržnega sistema.
Pred 75 leti in med prvo svetovno vojno
je bila v Ameriki poraba na osebo
polovico manjša od današnje.
Današnja potrošna kultura
nam je bila vsiljena,
ker obstaja velika potreba
po čim večji potrošnji.
To je tudi razlog, zakaj večina podjetij
porabi več denarja za oglaševanje
kot za razvoj in proizvodnjo izdelka.
Vsi marljivo delajo, da bi pri nas ustvarili lažno potrebo.
Pa še deluje.
[“Ekonomisti”]
Veste, ekonomisti pravzaprav niso ekonomisti.
So le propagandisti vrednosti denarja.
Ugotovili boste, da gre pri njihovih modelih
v bistvu le za simbolične izmenjave,
ki koristijo
eni strani ali pa obema ali pa bogsigavedikomu,
v resnici pa so povsem skregani
z resničnim svetom reprodukcije.
Morda ste že slišali za naslednji primer.
Neki starec v Ohiu ni plačal računa za elektriko,
elektrogospodarstvo mu je odklopilo elektriko, in je umrl.
Elektriko so odklopili,
ker jim dobava elektrike ne bi prinašala dobička,
saj ni plačal računa.
Mislite, da so ravnali prav?
Za to, kar se je zgodilo, pa ni odgovorno
elektrogospodarstvo, ki je odklopilo elektriko,
temveč njegovi sosedje, prijatelji,
znanci in sodelavci,
ki niso bili dovolj usmiljeni,
da bi mu pomagali
plačati račun za elektriko.
HMMMMMM ...
Sem prav slišal?
Ali je res rekel, da so za smrt tega človeka,
do katere je prišlo, ker ni imel denarja,
odgovorni
drugi ljudje,
da je to vprašanje dobrodelnosti?
Potem pa bomo potrebovali
oglasne informativne oddaje,
v trgovinah bomo zbirali prostovoljne prispevke,
v kozarcih za vlaganje pa kovance za dober namen
za milijardo ljudi, ki v tem trenutku
na našem planetu umira od lakote.
Vse to zaradi sistema, ki ga promovira Milton Friedman.
Vseeno, ali imamo opravka s filozofijo
Miltona Friedmana, F. A. Hyacka,
Johna Maynarda Keynsa, Ludwiga von Misesa
ali drugih pomembnih tržnih ekonomistov,
osnovna logika ostaja ista
in se ne premakne od denarnega zaporedja.
To je kot religija.
Analize potrošnje, stabilizacijske politike,
javnofinančni primanjkljaj, svetovno povpraševanje, ...
Sami izrazi, ki so sami sebi namen,
s katerimi želimo osmisliti govorjenje,
iz katerega samodejno izločimo
splošne človeške potrebe, naravne vire
in vsakršno obliko fizičnega življenja, ki podpira učinkovitost.
Vse to nadomesti predstava, da bodo ljudje,
ki se prerivajo za dobiček,
pri čemer jih vodijo ozki, vase osredotočeni interesi,
pričarali trajnostno, zdravo, uravnoteženo družbo.
V vsej tej teoriji, v vsej tej doktrini
ni ene same življenjske koordinate.
Pa kaj počnejo?
Sledijo denarnim zaporedjem.
To je vse, sledijo denarnim zaporedjem
na podlagi predpostavk o tem, kaj je dejansko pomembno.
Prvič, nobene življenjske koordinate ni.
Kakšne koordinate?
Drugič, vsem deležnikom je zgolj
do samodejnega povečanja lastne prednosti pred drugimi.
To pomeni, da mislijo le nase
in na to, kako bi zase iz vsega največ potegnili.
Vodilno načelo razumskosti je
samodejno povečanje izbire,
njih pa zanima zgolj, kako bi samodejno povečali
denar ali dobrine.
Kaj imajo s tem opraviti družbeni odnosi?
Nič, razen če jih ne zamenjamo za samodejno povečevanje.
Kaj pa naravni viri?
Tudi nič, tu so, da jih izkoriščamo.
Kaj pa družina, kako lahko ta preživi?
Saj ne. Če hočejo kaj kupiti,
morajo imeti denar.
Mar ne velja, da bi moralo gospodarstvo
naslavljati človeške potrebe?
Mar ne temelji vse na tem?
Saj res, v vašem besednjaku ni "potreb".
Pretopili ste jih v "hotenja".
Kaj pa so hotenja? To pomeni,
da z denarjem, ki ga imamo, hočemo nekaj kupiti.
No, če pa je to to,
potem to nima zveze s potrebami.
Morda nekdo ne povprašuje po denarju,
obenem pa resnično potrebuje vodo.
Morda po potrebuje denar, ker hoče zlat pokrov za straniščno školjko.
In kam gre potem vse?
V zlat straniščni pokrov.
In temu pravite ekonomija?
Ko malo razmišljaš o tem,
spoznaš, da je to najbolj bizarna zabloda,
odkar je človek zmožen misliti.
[Denarni sistem]
Doslej smo se posvečali tržnemu sistemu.
Ta pa predstavlja le polovico
svetovnega gospodarskega modela.
Druga polovica sestoji iz denarnega sistema.
Pri tržnem sistemu gre za interakcijo med ljudmi,
ki se v želji po dobičku podijo
po lestvici dela, proizvodnje in distribucije.
Denarni sistem pa temelji na politikah,
ki so jih določile finančne institucije.
Te med drugim ustvarjajo pogoje
za tržni sistem.
Sem sodijo pogosto slišani izrazi,
kot so obrestna mera, posojila, dolg, denarna ponudba,
inflacija in tako naprej.
Medtem, ko vas bo morda zagrabilo, da bi si pulili lase
zaradi oslarij, ki jih izustijo denarni ekonomisti, kot so:
S skromnimi preventivnimi ukrepi lahko preprečimo
poznejšo potrebo po podrastičnejših ukrepih,
je v svoji naravi in po svojem učinku
ta sistem pravzaprav nadvse preprost.
Ameriško gospodarstvo,
pravzaprav svetovno gospodarstvo,
določa troje:
bančništvo obveznih rezerv,
dejstvo, da lahko banke tiskajo denar iz nič,
in obrestne obresti.
Ko si sposodimo denar, moramo vrniti več,
kot smo si sposodili. To pomeni,
da moramo denar ustvariti iz nič,
za vzdrževanje tega pa moramo ustvariti še več denarja.
Živimo v modelu neskončne rasti.
Gospodarski model, v katerem živimo, temelji na Ponzijevi shemi.
Nič ne raste v nedogled.
To preprosto ni možno.
Kot je zapisal znani psiholog James Hillman:
Po določeni starosti v človekovem telesu rastejo
le še rakove celice.
Ne gre le za količine denarja, ki morajo nenehno naraščati,
gre tudi za količino potrošnikov.
Potrošnikov, ki si bodo izposojali denar po obrestni meri,
da bi ustvarili več denarja.
To na planetu z omejitvami ni mogoče.
Ljudje so zgolj sredstva za ustvarjanje denarja,
ki mora ustvariti še več denarja,
da se nam ne bo celotna zadeva sesula.
Prav to se dogaja v tem trenutku.
O denarnem sistemu morate vedeti
le dvoje.
Prvič, ves denar izvira iz dolga.
Denar je skozi denar izražen dolg,
pa najsi je nastal iz državnih obveznic,
posojil za izgradnjo družinske hiše ali kreditnih kartic.
Če bi morali v tem trenutku
izplačati ves neporavnani dolg,
ne bi bilo v denarnem obtoku niti dolarja več.
Drugič, obresti so zaračunane na praktično vsa izdana posojila.
Denarja, potrebnega za izplačilo obresti,
v denarni ponudbi nedvomno ni.
Iz posojil se oblikujejo le glavnice,
glavnice pa predstavljajo denarno ponudbo.
Če bi torej morali v tem trenutku poplačati vse dolgove
in če v obtoku ne bi bilo niti dolarja več,
bi še vedno dolgovali ogromno denarja,
ki pa ga ne moremo odplačati, ker ne obstaja.
Posledično se ne moremo izogniti
inflaciji
in stečaju.
Inflacija je zgodovinski trend,
ki ga danes zasledimo v praktično vseh državah.
Zlahka jo povežemo z vzrokom zanjo,
ta pa je, da se nenehno povečuje denarna ponudba,
ki jo potrebujemo,
da bi z njo krili stroške obresti in da bi sistem ohranili pri življenju.
Stečaj prevzame obliko
dolžniškega kolapsa.
Propad je neizbežen
pri posameznih ljudeh, podjetjih ali državah,
ko ti ne zmorejo več
plačevati obresti.
Vse to pa ima tudi svetlo plat.
No, vsaj za tržni sistem.
Dolg ustvarja pritisk.
Zaradi dolga ljudje morajo zaslužiti svojo plačo.
Če je nekdo zadolžen, bo bolj pripravljen delati za nižjo plačo,
kot nekdo, ki ni.
Tako postane poceni blago,
za kapitalske družbe pa je krasno, če obstajajo ljudje,
ki so finančno nemobilni.
Podobno velja za cele države!
Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad,
ki večinoma delujeta kot pooblaščenca
mednarodnih korporacijskih interesov,
ponujata državam v težavah ogromna posojila
z visokimi obrestnimi merami.
Ko se te države znajdejo na točki,
ko posojil ne zmorejo več odplačevati,
morajo uvesti varčevalne ukrepe,
multinacionalke pa se prikradejo skozi zadnja vrata,
odprejo izkoriščevalske proizvodne obrate in poberejo naravne vire.
To vam je tržna učinkovitost.
To pa ni vse!
Obstaja namreč edinstveni križanec
med denarnim in tržim sistemom,
ki so ga poimenovali borza,
ki, namesto da bi kaj proizvajala,
kupuje in prodaja denar.
Veste, kaj počnejo z dolgovi?
Tako je: trgujejo z njimi.
Kupujejo in prodajajo dolgove za dobiček.
Od poslov kreditnih zamenjav,
obveznosti lombardnih posojil za potrošniški dolg,
do zapletenih shem izvedenih finančnih instrumentov,
s katerimi se prikrije dolg celih držav,
kot se je zgodilo v primeru skrivnega sodelovanja
med investicijsko banko Goldman Sachs in Grčijo,
zaradi česar je skorajda propadlo celotno evropsko gospodarstvo.
Ko torej govorimo o borzi in o Wall Streetu,
se znajdemo pred doslej neznano ravnijo norosti,
ki se je porodila iz denarnega zaporedja vrednosti.
Vse, kar morate vedeti o borzi,
je bilo pred nekaj leti
objavljeno v uvodniku časopisa Wall Street Journal
z naslovom "Nauki vlagatelja z možgansko poškodbo".
Uvodnik razloži,
zakaj so ljudje z manjšimi možganskimi poškodbami
uspešnejši vlagatelji kot ljudje,
katerih možgani normalno delujejo.
Zakaj? Zato ker osebe z manjšo možgansko poškodbo
ne čutijo nikakršne empatije.
To je ključ vsega. Če ne čudijo empatije,
bodo uspešni vlagatelji,
saj tudi Wall Street vzgaja ljudi, ki nimajo empatije.
Ti gredo na borzo, se odločajo,
kupčujejo, ne da bi z obžalovanjem
pomislili, da to, kar počnejo,
lahko vpliva na sočloveka.
Tako vzgajajo prave robote.
Ljudi brez duše.
Ker jih danes ne želijo več plačevati,
zdaj razvijajo prave, resnične robote,
prave algoritmične borzne posrednike.
Znani škandal zaradi poslovanja investicijske banke Goldman Sachs:
Poleg newyorške borze so postavili računalnik.
Ta naj bi ustvarjal ponudbe in povpraševanje
na podlagi vedenja o velikih transakcijah
in naj bi potem napadel z obsežnimi naročili,
ki borzo oskubijo
do zadnjega centa.
Kod da bi cel dan le preštevali denar.
V zadnjem letu jim celo četrtletje,
celih 30 ali 60 dni zaporedoma ni šlo niti en dan nič narobe,
vsak dan pa so zaslužili milijone dolarjev?
To je statistično nemogoče!
Ko sem delal na Wall Streetu,
se je vedno podkupovalo naslednjega v hierarhiji.
Borzni posredniki so podmazali svojega šefa,
ta regionalnega vodjo prodaje.
Regionalni vodja prodaje
je podkupil državnega vodjo prodaje.
To vedo vsi. Tako se dela.
In kdo je na borzi dobil najvišjo božičnico?
Tisti, ki je moral poskrbeti, da je bilo vse v skladu s predpisi.
Ta sedi na svojem delovnem mestu ves dan.
Njegova naloga naj bi bila poskrbeti,
da prodaje ne potekajo brez kritja
in da vsi delujejo 'skladno' s predpisi.
Valjda!
Deluješ tako skladno s predpisi,
kolikor lahko podkupiš odgovornega za to.
Kdaj se je goljufija prelevila v sistem?
Danes ni le stranski proizvod.
Postala je sistem.
Nekako tako kot pri tistem vicu Woodyja Allena:
Gospod doktor, brat misli, da je piščanec.
Naj vzame tableto,
pa bo pozdravljen.
Ne razumete, gospod doktor.
Jajca potrebujemo!
Jasno?
Tako banke med seboj trgujejo
z lažnimi terjatvami,
da bodo zaračunale provizije,
da bodo ustvarile dovolj za nagrade.
Tako je nastal stroj za proizvodnjo rasti BDP
ameriškega gospodarstva.
Čeprav v glavnem trgujejo z lažnimi terjatvami,
upanja, da bodo te izplačane, ni.
Obdelujejo, ustvarjajo in dodatno listinijo prazen nič.
Če na prtiček napišem 20 milijard USD
in to prodam banki J. P. Morgan,
ta pa na svoj prtiček napiše 20 milijard USD,
nakar si zamenjava prtička,
si bova oba izplačala četrtino 1-odstotne provizije,
in že sva si prislužila konkretno božičnico.
Oba sva knjižila prtiček z 20 milijardami USD,
ki je tako ali tako brez vrednosti,
saj sistem ne more več absorbirati lažnih prtičkov.
Bova pač šla do vlade,
da naju reši iz zagate.
Zaradi Wall Streeta in zaradi trga vrednostnih papirjev
danes govorimo o odprtih lažnih terjatvah,
ki jih poznamo kot izvedene finančne instrumente,
v višini najmanj 700 bilijonov dolarjev.
Pravi kolaps je še pred vrati.
Gre za vrednost, ki za več kot desetkrat
presega bruto domači proizvod
celega planeta.
Doslej smo bili priča reševanju
velikih korporacij in bank s strani vlad,
ki so si, naravnost smešno,
ta denar izposodile prav od bank.
Zdaj so na vrsti za reševanje že cele države,
ki jih s pomočjo mednarodnih bank
rešujejo združbe držav.
Kako pa se lahko reši planet?
Ni je države, ki se ne bi kopala v dolgovih.
Nezmožnost držav, da bi odplačevale svoje dolgove, ki smo ji priča,
je, če se držimo matematičnih pravil, zgolj začetek.
Ocenili so, da bi morali v ZDA
davek na prihodek dvigniti za 65 % na osebo,
da bi lahko v bližnji prihodnosti pokrili obresti.
Ekonomisti napovedujejo, da bo v nekaj desetletjih
šlo v stečaj 60 % držav na tem svetu.
Samo trenutek, razčistimo to!
Ves svet gre v stečaj,
karkoli, za vraga, že to pomeni,
zaradi nekega dolga,
ki v fizični stvarnosti sploh ne obstaja!
Vse je le igrica, ki smo si jo izmislili,
zdaj pa je zaradi nje ogrožena
dobrobit milijard in milijard ljudi.
Armada odpuščenih delavcev, šotorska naselja dodatno poglabljajo revščino.
Zaradi varčevalnih ukrepov zapirajo šole.
Otroci trpijo lakoto, družine občutijo pomanjkanje -
vse zaradi do potankosti izdelane izmišljotine.
Pa kaj smo prfuknjeni ali kaj?
Kva dogaja! Mars, ej.
Daj, pomagaj bracu!
Odrasti že enkrat, mulc.
Saturn! Kako si kaj?
Se spomniš tiste bejbe v oblaku,
ki sem ti jo predstavil pred časom?
Poslušaj, Zemlja.
Dovolj te imamo.
Dali smo ti vse in vse si zapravila.
Virov imaš dovolj in to dobro veš.
Zdaj pa odrasti že enkrat,
nauči se odgovornosti, madona.
Zaradi tebe je tvoja mati kot kup nesreče.
Zdaj si na svojem, znajdi se.
Itak.
[Javno zdravje]
Če upoštevamo vse navedeno,
začenši z napravo potrate, znano tudi kot tržni sistem,
vse tja do naprave dolga, znane tudi kot denarni sistem,
ki skupaj oblikujeta denarno-tržni model,
ki opredeljuje svetovno gospodarstvo,
napravi, združeni v celoto,
povzročata naslednjo posledico:
neenakost.
Ta se kaže v tem, da tržni sistem, ki vzpostavlja
naravno težnjo po monopolu in združevanju moči,
ustvarja otoke premožnih industrij,
ki veljajo za boljše od drugih,
pa če so koristne ali ne.
Med njimi najdemo
direktorje hedge skladov iz Wall Streeta,
ki vsako leto pobašejo več kot 300 milijonov dolarjev,
pa čeprav ne ustvarijo prav nič.
Medtem pa morda znanstvenik, ki poskuša odkriti zdravilo za neko bolezen
v želji, da bi pomagal človeštvu,
zasluži 60 tisoč dolarjev letno. Če ima srečo.
Neenakost se kaže v tem, da ima denarni sistem
v sebi vgrajeno družbeno razslojenost.
Če imate na primer
milijon dolarjev odveč in ga položite na banko,
ki jamči 4-odstotne obresti za deposite,
boste na leto zaslužili 40.000 dolarjev.
Družba od tega ne bo imela nobene koristi.
Če pa sem pripadnik nižjega razreda in moram vzeti posojilo,
da bi si kupil avto ali streho *** glavo,
bom odplačeval obrestno mero,
na podlagi katere bo milijonar
zaslužil 4 % depozitnih obresti.
V denarni sistem je od vsega začetka vgrajeno načelo,
da se z denarjem, ukradenim revnim, plačuje bogatim.
Lahko bi mu rekli načelo strukturne razrednosti.
Družbena razslojenost je
vselej veljala za nekaj nepravičnega,
čeprav so jo očitno vsi sprejemali kot dejstvo.
Danes ima le 1 % svetovnega prebivalstva v lasti 40 % svetovnega bogastva.
Če za trenutek pustimo ob strani materialno pravičnost,
ugotovimo, da se pod površino neenakosti
dogaja še nekaj,
nekaj, kar povzroča osupljiv razkroj javnega zdravja.
Ljudje se pogosto sprašujejo, zakaj je takšna razlika
med materialnim uspehom naših družb,
ki so dosegle večjo stopnjo bogastva kot kdajkoli prej,
in socialnimi pomanjkljivostmi in slabostmi.
Dovolj je, da si pogledamo,
kakšna je pojavnost odvisnosti od mamil, nasilja
in samopoškodovanja med mladostniki, koliko je duševnih bolezni,
da nam potegne, da je z našimi družbami
nekaj hudo narobe.
Ti podatki jasno kažejo,
da ljudje na stotine in stotine let
čutijo, kakšne delitve povzroča neenakost
in kako spodjeda družbo.
Na intuicijo ljudi se lahko zanesemo bolj, kot smo si mislili.
Neenakost ima močne psihološke in socialne učinke.
To je po vsej verjetnosti povezano
z občutkoma nadvrednosti in manjvrednosti.
Pri tej delitvi gre tudi za razlike
v spoštovanju in nespoštovanju.
Na ljudi na dnu se gleda navzdol.
Prav zato je nasilja
v družbah neenakosti neprimerno več.
Velikokrat nasilje sproži prav občutek,
da na nas gledajo navzdol in da nas drugi ne spoštujejo.
Pri preprečevanju nasilja
je najpomemnejše
eno samo načelo,
načelo enakosti.
Dejavnik,
ki najbolj vpliva na stopnjo nasilja,
je razmerje med enakostjo in neenakostjo,
ki velja za določeno družbo.
Pred nami se torej razkriva
splošna družbena motnja.
Če je neenakosti več,
se ne bo zalomilo le pri eni stvari ali dveh,
neenakost bo vplivala na prav vse,
na kriminaliteto, zdravje, duševno zdravje, na vse.
Ena izmed najbolj skrb vzbujajočih ugotovitev je,
da si preprosto ne smemo privoščiti, da bi postali revni.
Ali da bi se rodili revni.
Za to boste plačali z zdravjem.
Strokovni izraz za to so socialno-ekonomski dejavniki zdravja.
Če se pomikamo iz najvišjega razreda družbe navzdol,
ugotovimo, da se na vsaki nižji stopnji družbeno-ekonomskega položaja
zdravje močno poslabša -
in to pri konkretnem številu bolezni.
Skrajša se pričakovana življenjska doba,
zviša se stopnja umrljivosti dojenčkov
in tako naprej in tako naprej.
Pomembno vprašanje torej je,
zakaj ti dejavniki sploh obstajajo.
Preprost in očiten odgovor na to je,
da kronično bolni ljudje
niso kaj prida produktivni.
Zaradi zdravja torej nastajajo družbeno-ekonomske razlike.
Malo morgen.
To ne drži preprosto zato,
ker je dovolj, da vemo,
kakšen je družbeno-ekonomski položaj desetletnika,
da bomo lahko napovedali, kaj se bo dogajalo z njegovim zdravjem
desetletja pozneje.
Vzročnost poteka torej v drugo smer.
Kaj pa tale: Saj je čisto jasno,
reveži si vendar ne morejo privoščiti zdravnika?
Nimajo dostopa do zdravstvenega varstva, to je to.
To nima nobene zveze,
ker se eni in isti dejavniki pojavljajo
tudi v državah, ki imajo sistem zdravstvenega varstva
z dostopom za vse.
Prav, naslednja 'preprosta razlaga' za vse to:
Revnejši kot si,
večja je verjetnost, da boš kadil pa pil,
skratka, več bo na življenjski slog vezanih dejavnikov tveganja.
To sicer malce vpliva, a raziskave so pokazale,
da s tem morda razložimo tretjino spremenljivosti.
Kaj nam potem še ostane?
Kar nam ostane, se še kako navezuje
na STRES in OBREMENJENOST, ki ju povzroča revščina.
Če je na vrhu lestvice Bill Gates, drugi pa možakar, ki ima dolar manj kot on,
sedaj pa gremo po lestvici navzdol, bomo videli,
da revnejši kot si v naši državi,
slabše bo tvoje zdravstveno stanje.
Sporočilo tega je nadvse pomembno:
Revščina se na zdravju ne pozna,
ker si reven, ampak ker se revnega počutiš.
Vse bolj nam je jasno, da kronični stres
močno vpliva na zdravje.
Stres pa v prvi vrsti povzroča
kakovost družbenih odnosov.
Ni je zadeve, ki bi bolj načenjala
kakovost družbenih odnosov,
kot družbeno-ekonomska razslojenost.
Znanost je potrdila,
da zaradi stresa, ker živimo v razslojeni družbi -
ne glede na materialno bogastvo -
nastajajo najrazličnejše težave v javnem zdravju.
Če je neenakost večja, so tudi težave hujše.
Pričakovana življenjska doba: daljša v državah z večjo enakostjo.
Zloraba mamil: manjša v državah z večjo enakostjo.
Duševne bolezni: manj prisotne v državah z večjo enakostjo.
Družbeni kapital
- tj. zmožnost ljudi, da si med seboj zaupajo:
seveda večji v državah z večjo enakostjo.
Število točk pri preizkusih znanja: višje v državah z večjo enakostjo.
Stopnja umorov: nižja v državah z večjo enakostjo.
Kriminaliteta in zaporne kazni:
nižje v državah z večjo enakostjo.
Seznam se nadaljuje.
Stopnja umrljivosti dojenčkov - debelost - stopnja mladostniške nosečnosti:
nižja v državah z večjo enakostjo.
In morda najzanimivejši podatek ...
Inovacije: pogostejše in večje v državah z večjo enakostjo.
Kar postavi na glavo staro prepričanje, da smo ustvarjalnejši in izvirnejši,
če živimo v tekmovalni in razslojeni družbi.
V Združenem kraljestvu so naredili raziskavo,
ki so jo poimenovali raziskava Whitehall,
ki je potrdila, da so bolezni v družbi razporejene tako,
da odražajo družbeno-ekonomsko lestvico
in njene razrede.
Tako je pri tistih, ki so na najnižji stopnički
družbene hierarhije, štirikrat več primerov
smrti zaradi srčnih bolezni
kot pri najvišjih razredih.
Gre za vzorec, ki je povsem neodvisen od dostopa do zdravstvenega varstva.
Torej, slabši kot je finančni položaj posameznika,
slabše je njegovo zdravje.
Gre za pojav, ki je osnovan na
psihosocialnem stresu,
na tem pa temeljijo najhujša družbena izkrivljanja,
ki pustošijo našo družbo.
Kaj je vzrok za to?
Denarno-tržni sistem.
Da ne bo pomote:
Največji uničevalec okolja,
največji vir odpadkov, izčrpavanja, onesnaževanja,
največji oskrbnik nasilja,
pa naj gre za vojno, kriminal, revščino, zlorabo živali ali nečloveško ravnanje,
največji povzročitelj družbenih in osebnih nevroz,
duševnih motenj, depresije, tesnobe ...
Da o tem, da je tudi največji povzročitelj družbene ohromelosti,
zaradi katere ne moremo preiti na nove metodologije
osebnega zdravja, trajnostnosti
in napredka na tem planetu, niti ne govorimo ...
Ne, to ni neka skorumpirana vlada, pa tudi zakonodaja ne,
to ni neka izprijena korporacija, pa tudi bančni kartel ne,
razlog za to ni neka vgrajena napaka v človeški naravi,
pa tudi ne neka skrivna druščina, ki hoče nadzorovati ves svet.
Za vsem tem stoji
družbeno-ekonomski sistem,
in to od temeljnega kamna navzgor.
[Tretji del: Projekt Zemlja ]
Pa si za trenutek predstavljajmo, da nam je dana možnost,
da lahko na novo oblikujemo človeško civilizacijo.
Kaj če bi, samo hipotetično, naleteli
na čisto kopijo Zemlje,
pri čemer bi bila edina razlika
med novim in našim planetom ta,
da se na novem planetu človek ne bi razvil.
Novi planet bi bil kot nepopisan list papirja.
Brez držav, brez mest, brez onesnaževanja, brez republikancev ...
Skratka, eno samo neokrnjeno okolje.
Kaj bi naredili?
Najprej je treba določiti 'cilj', mar ne?
Najbrž lahko rečemo, da bi bil osnovni cilj preživetje.
Pa ne le golo preživetje,
temveč optimalno, zdravo, uspešno preživetje.
Večina ljudi si želi živeti
in večinoma bi raje živeli brez izkušnje trpljenja.
Temelj nove civilizacije bi torej bil,
da nas čim bolj podpira,
da čim bolj vzdržuje naše življenje,
da pri tem upošteva materialne potrebe
vseh zemeljskih prebivalcev
in da poskuša odstraniti vse,
kar bi nam lahko dolgoročno škodilo.
Tako smo opredelili cilj 'največje možne trajnostnosti'.
Kaj pa 'metoda'?
Kako bomo k temu pristopili?
No, pa poglejmo ...
Na Zemlji je bila politika metoda družbenega delovanja ...
Kaj torej menijo doktrine republikancev, liberalcev,
konservativcev ali socialistov o načrtovanju družbe?
Hmmm ... Prav nič.
No prav ... Kaj pa religija?
Stvarnik je zagotovo v kakšnem predalu pustil kakšen načrt.
Nič ne bo ... Ničesar ne najdem.
No prav ... Kaj nam pa še ostane?
Vse kaže, da je to nekaj, čemur pravijo znanost.
Znanost je nekaj edinstvenega. Njene metode zahtevajo,
da predlagane zamisli preverimo in da rezultate ponovno preverimo.
Poleg tega lahko vsa dognanja na podlagi novih dejstev ovržemo.
Za razliko od religije in politike
znanost nima ega,
zato z vsakim svojim predlogom dopušča možnost,
da se bo na koncu izkazalo, da se je motila.
Zato se ne oklepa ničesar in se nenehno razvija.
Vsaj meni to zveni dovolj naravno.
Kako potem - na podlagi znanstvenih dognanj
na začetku 21. stoletja
in v skladu z našim ciljem največje možne trajnostnosti
za človeštvo -
začeti dejansko izgradnjo?
Najprej se moramo vprašati:
Kaj potrebujemo za preživetje?
Odgovor je seveda: vire na planetu.
Pa najsi je to voda, ki jo pijemo, energija, ki jo uporabljamo,
surovine, s katerimi izdelujemo orodja in zavetje,
velja, da so na planetu zaloge virov,
od katerih jih veliko potrebujemo za svoje preživetje.
Če je to dejstvo, potem je ključnega pomena,
da ugotovimo, kaj imamo in kje so zaloge.
To pomeni, da moramo narediti popis.
Preprosto ugotovimo, kje na planetu so kakšni viri,
v kakšni količini jih najdemo na določenem najdišču,
pa najsi gre za najdišča bakra ali za najprimernejše lokacije
za polja vetrnih elektrarn
ali za naravne sladkovodne izvire
ali pa za oceno količin rib v oceanih
oziroma za določitev najboljših ornih zemljišč za pridelovanje hrane.
Ker bomo vse te vire
uporabljali dolgo časa, ni dovolj,
da ugotovimo, kje so najdišča.
Stanje moramo spremljati.
Paziti namreč moramo, da nam ne bi česa zmanjkalo.
To bi bilo res slabo.
To pomeni, da bi morali spremljati stopnjo porabe,
pa tudi stopnjo obnavljanja.
To pomeni, da bi spremljali, v kolikem času
zraste drevo ali se izvir obnovi.
Govorimo torej o dinamičnem ravnovesju.
Če namreč drevesa sekamo hitreje, kot ta ponovno zrasejo,
imamo hudo težavo, saj to ni trajnostno.
Kako lahko torej spremljamo stanje vseh zalog,
še posebej upoštevaje dejstvo,
da so razpršene po vsem planetu.
V tako imenovani Afriki so rudna nahajališča,
na Bližnjem vzhodu so koncentracije energetskih virov,
na atlantski obali v Severni Ameriki je energija plimovanja ogromna,
največ sladkovodnih virov je v Braziliji itn.
Dobra stara prijateljica znanost ima odgovor:
s teorijo sistemov.
Teorija sistemov prepoznava, da je v naravi vse -
od človeške biologije do zemeljske biosfere,
pa vse tja do težnostne sile sončnega sistema -
med saboj prepleteno in deluje kot velikanski sinergično povezan sistem.
Naše celice se povezujejo v organe,
ti skupaj tvorijo telo,
telo ne more preživeti brez zemeljskih virov,
kot so hrana, zrak in voda, zato smo neločljivo povezani z zemljo.
In tako naprej.
Tako bi popisali vse zaloge, spremljali njihovo stanje
in vzpostavili 'sistem', s katerim bi vse upravljali,
nekakšen svetovni sistem upravljanja virov,
s katerim bi skrbeli za vse pomembne vire na planetu.
Če je naš cilj, da kot vrsta dolgoročno obstanemo,
potem nimamo nobene druge logične alternative. Treba je skrbeti za vse.
Sedaj pa k proizvodnji.
Kako bomo uporabljali vire?
Kakšen bo proizvodni proces, kaj moramo upoštevati,
da ga bomo čim bolj optimalizirali
ter si tako zagotovili največjo možno trajnostnost?
Prva stvar, ki nam pade v oči, je,
da se moramo nenehno truditi in ohranjati vire.
Viri so v svoji osnovi omejeni.
Zato je pomembno, da delujemo strateško.
Ključ vsega je torej strateško ohranjanje.
Obenem vemo, da so lastnosti določenih virov
boljše od drugih.
Če na primer uporabljamo določene vire,
bodo ti imeli na okolje tako negativen učinek,
da bo to zagotovo škodilo našemu zdravju.
Ne glede na to, kako ravnamo z nafto ali s fosilnimi gorivi,
se bodo pri tem sproščale precej uničujoče snovi.
Zato je nadvse pomembno, da takšne vire uporabljamo le,
ko jih resnično potrebujemo. Še bolje pa je, če jih sploh ne.
Na srečo imamo ogromno možnosti za proizvodnjo energije
s pomočjo sonca, vetra, plimovanja, valovanja, toplotnih razlik in geotermalne energije,
zato lahko objektivno in strateško določimo, kaj bomo uporabljali kje,
in se tako izognemo negativnim posledicam
zaradi proizvodnje ali uporabe,
ki bi škodila okolju in posledično tudi nam.
Takšen pristop strateške varnosti
izvajamo družno s strateškim ohranjanjem.
A to še ni konec proizvodnih strategij.
Proizvodni proces mora temeljiti
na strategiji učinkovitosti.
Da bi to dosegli,
moramo upoštevati tri pravila.
Prvič, vsaka dobrina, ki jo proizvedemo,
mora biti načrtovana tako, da čim dlje traja.
Če se bodo namreč dobrine kvarile,
bomo za njihovo nadomestilo potrebovali dodatne vire,
mi pa bomo proizvedli dodatne odpadke.
Drugič, ko se nekaj pokvari
ali pa ko nečesa ne moremo več uporabljati,
moramo obvezno čim več ponovno uporabiti ali reciklirati.
Tega se moramo zavedati na vsaki točki
načrtovanja proizvodnje.
Tretjič, tehnologije, ki se hitro razvijajo
in znotraj katerih izdelki tehnološko najhitreje zastarajo, kot je elektronika,
morajo biti načrtovane tako,
da predvidijo in omogočajo posodobitve.
Zadnja stvar, ki si je želimo, je, da bi zavrgli cel računalnik
samo zato, ker se je pokvaril en del ali pa ker je zastarel.
Zato preprosto načrtujemo komponente, ki se jih da posodabljati,
vsak del posebej. Komponente naj bodo standardizirane in zamenljive.
Pri načrtovanju upoštevamo trende tehnološkega razvoja.
Mehanizmi strateškega ohranjanja,
strateške varnosti in strateške učinkovitosti
so izključno tehnične narave,
brez kakršnegakoli človeškega mnenja ali pristranskosti,
zato lahko preprosto vse te strategije vnesemo v računalnik,
ki lahko tehta in računa vse pomembne spremenljivke
in nam tako omogoča, da vsakokrat določimo
absolutno najboljšo metodo trajnostne proizvodnje,
seveda na podlagi obstoječega znanja.
Morda sicer to zveni zapleteno,
a ne gre za nič drugega kot za poveličevano računalo.
Nenazadnje takšne raznolike sisteme
za sprejemanje odločitev in spremljanje
danes na svetu že uporabljamo
za ozko določene namene. Vse, kar moramo narediti, je, da uporabo razširimo.
Torej ...
Tako smo razvili sistem upravljanja virov
in sistem upravljanja proizvodnje,
ki sta oba zlahka računalniško vodena,
s čimer dosežemo največjo možno učinkovitost, ohranjanje in varnost.
Dejstvo namreč je, da človeški um, pa najsi gre za posameznika
ali pa za skupino ljudi, ne more slediti vsemu, kar je treba spremljati.
Zato morajo to početi računalniki, ki to lahko počnejo.
Tako smo prišli do naslednje ravni, do distribucije.
Katere trajnostne strategije bi bile smiselne?
Glede na to, da vemo, da je najkrajša povezava
med dvema točkama v obliki ravne črte
in da potrebujemo energijo za zagon prevoznih sredstev,
je učinkoviteje, če so prevozne razdalje čim krajše.
Proizvajati na eni celini in pošiljati izdelke na drugo celino
je smiselno le, če določene dobrine v ciljnem zemljepisnem območju
ne moremo proizvesti.
Sicer pa je to povsem potratno.
Proizvodnja mora biti lokalna, da bo distribucija enostavna in hitra
in da bomo pri tem porabili čim manj energije.
Ta pristop bomo poimenovali strategija bližine,
s katero bomo čim bolj zmanjšali
prevozno pot dobrin,
pa najsi gre za surovine ali za končne izdelke.
Seveda bi morda bilo pomembno vedeti,
katere dobrine prevažamo in zakaj.
To pa sodi v kategorijo povpraševanja.
Pri povpraševanju gre preprosto za to, kaj ljudje potrebujejo,
da bi bili zdravi in da bi bila kakovost njihovega življenja visoka.
Materialne človeške potrebe se raztezajo
od osnovnih življenjskih potreb,
kot so hrana, čista voda in zavetje,
do družbenih in rekreacijskih dobrin, s pomočjo katerih se sproščamo
in ki nam omogočajo osebni užitek in uživanje v družbi.
To so pomembni dejavniki za človekovo zdravje in zdravje družbe.
Tako bi preprosto naredili še en popis.
Ljudje bi opisali svoje potrebe, ocenilo bi se povpraševanje,
proizvodnja pa bi temelila na tem povpraševanju.
Ker bi seveda povpraševanje po dobrinah nihalo
in se spreminjalo od pokrajine do pokrajine,
bi potrebovali sistem spremljanja povpraševanja in distribucije,
da ne bi prišlo do pretirane ponudbe ali do pomanjkanja.
Seveda ne gre za nič novega,
gre za nekaj, kar že danes uporabljajo vse večje trgovske verige,
ki spremljajo svoje zaloge.
Razlika je v tem, da bi to počeli na svetovni ravni.
Samo trenutek! Povpraševanja vendar ne moremo razumeti,
če ne opredelimo dejanske rabe dobrine.
Ali je logično, ali je trajnostno, če ima vsak smrtnik
po en kos vsega? Ne glede na to, kako to uporablja?
Ne. To bi bilo potratno in neučinkovito.
Če recimo nekdo potrebuje neko dobrino,
pa jo potrebuje le 45 minut dnevno,
bi bilo učinkoviteje,
če bi bila dobrina na razpolago njemu in drugim
takrat, ko jo potrebuje.
Številni namreč pozabljajo, da si ne želijo dobrine,
temveč to, kar jim dobrina daje.
Ko spoznamo, da je dobrina
pomembna zgolj zaradi svoje uporabnosti,
spredvidimo 'zunanjo omejitev',
ki bi ji v sodobnem jeziku lahko rekli 'lastnina'.
Ta je v svojem bistvu in gospodarsko gledano
nadvse potratna in okoljsko nelogična.
Zato moramo izdelati strategijo z imenom strateški dostop.
Na njem pa bi temeljil
sistem upravljanja povpraševanja in distribucije.
Ta bi poskrbel, da bi bilo pokrito povpraševanje
prebivalcev in njihovih potreb
po dostopu do tega, kar potrebujejo, ko to potrebujejo.
Tako bi bilo smiselno vzpostaviti
centralizirane in pokrajinske centre,
kjer bi lahko fizično dvignili potrebovano dobrino.
Ti bi bili v glavnem v neposredni bližini prebivalstva.
Ko bi kaj potrebovali, bi prišli, to vzeli,
uporabljali po potrebi, potem pa to vrnili.
Nekako tako kot delujejo knjižnice.
Takšni centri bi lahko bili znotraj skupnosti,
tako kot danes velja za krajevne trgovine,
poleg teh pa bi obstajali še specializirani centri
na območjih, kjer se uporabljajo določene dobrine.
Na ta način bi prihranili energijo pri prevozu.
Ko bi sistem sledenja povpraševanja deloval,
bi ga povezali s sistemom upravljanja proizvodnje
in bi ga seveda vključili v sistem upravljanja virov.
Tako bi vzpostavili skupni svetovni stroj
za gospodarsko upravljanje, ki bi ga nenehno posodabljali.
Ta bi skrbel za našo trajnostno naravnanost,
in sicer bi zavaroval celostnost naših omejenih virov,
poskrbel, da dejansko ustvarjamo
le najboljše strateške dobrine
in da distribucija poteka
pametno in učinkovito.
Na podlagi takšnega na ohranjanju temelječega pristopa,
ki mu mnogi intuitivno nasprotujejo,
na podlagi takšnega logičnega empiričnega procesa
ohranjanja in učinkovitosti,
s pomočjo katerega lahko opredelimo resnično trajnostnost za človeka in za planet,
bi nastalo nekaj, česar v človeški zgodovini še nismo doživeli:
dostopno izobilje.
Izobilje, ki ne bi bilo dostopno le določenemu odstotku svetovnega prebivalstva,
temveč vsej civilizaciji.
Gospodarski model, ki smo ga tako ustvarili,
odgovorni in sistemski pristop
k upravljanju vseh zemeljskih virov,
skupaj s procesi,
s katerimi bi skrbeli za celotno človeštvo
na najučinkovitejši in najbolj trajnostni način,
bi lahko poimenovali
NA VIRIH TEMELJEČE GOSPODARSTVO.
Gre za zamisel, ki jo je v sedemdesetih letih opredelil
inženir gradbeništva Jacque Fresco.
Fresco je že takrat spoznal, da bo družba
zaradi svoje netrajnostnosti slej ko prej trčila ob zid.
Vedel je, da se bomo na en ali drug način
uničili, če ne bomo ničesar spremenili.
Ali bi lahko vse, kar opisujete,
zgradili z znanjem, ki ga imamo danes, Jacque?
Ali samo ugibate o tem na podlagi tega, kar vemo.
Ne, vse to lahko zgradimo z znanjem, ki ga imamo danes.
Da bi spremenili površje zemlje, bi potrebovali 10 let.
V tem času bi na svetu zgradili drugi raj na zemlji.
Izbira je vaša.
Lahko se gremo kretenizem oboroževalne tekme,
razvijamo nova orožja,
skušamo probleme reševati po politični poti
ter izvolimo to ali ono politično stranko,
pri čemer se politika koplje v korupciji.
Še enkrat bom povedal:
komunizem, socializem, fašizem, demokrati, liberalci, ...
Pa kaj potem - nas zanimajo ljudje.
Sporočilo za organizacije, ki verjamejo v boljše življenje:
ni težav, ki bi bile izključno črnske ali židovske,
težav, ki bi pestile samo Poljake ali Grke,
ni izključno ženskega vprašanja - vse to so človeški problemi!
Nikogar se ne bojim, za nikogar ne delam,
nihče me ne more odpustiti.
Nimam šefa.
Pa se bojim živeti v družbi, ki jo imamo danes.
S takšno nesposobnostjo naše družbe ne moremo vzdrževati.
Sistem podjetništva je bil nekaj odličnega -
pred 35 leti. Takrat se je njegova uporabnost iztekla.
Spremeniti moramo način razmišljanja ali pa bo po nas.
Naša družba se bo spremenila v grozljivke prihodnosti.
Vse, kar ni delovalo,
skupaj s politiko,
bi postalo del te grozljivke.
Veliko ljudi uporablja izraz hladna znanost,
ker je znanost analitična,
pa niti ne vedo, kaj analitična pomeni.
Znanost je čim boljše približevanje
načinu delovanja sveta.
Zato govori resnico. Znanost je to, kar je.
Znanstveniki se ne trudijo razumeti z ljudmi.
Ljudjem povedo, kaj so dognali.
Vsako stvar postavijo pod vprašaj.
Če se pojavi znanstvenik, ki je s poskusom dokazal,
da imajo določene snovi določene prednosti,
morajo biti drugi znanstveniki zmožni ponoviti poskus
in priti do enakih rezultatov.
Če ima znanstvenik občutek, da lahko letalsko krilo,
na podlagi matematičnega znanja in izračunov,
vzdrži določeno težo,
bodo na krilo še vedno naložili vreče peska,
da bi videli, ali se bo zlomilo ali ne. Tako bodo potrdili,
ali so bili izračuni pravilni ali pa se je zmotil.
Rad imam ta sistem, ker je nepristranski,
ker je osvobojen prepričanja, da lahko matematika reši vse težave.
Tudi matematiko je treba postaviti na preizkušnjo.
Prepričan sem, da bi morali na preizkus postaviti
vse sisteme, ki se jih da preizkusiti,
in da bi morali vse odločitve sprejemali na podlagi raziskav.
Na virih temelječe gospodarstvo
z znanstveno metodo naslavlja družbena vprašanja.
Gre za pristop, ki ga v današnjem svetu ni.
Družba je tehnično odkritje.
Najučinkovitejše metode optimalnega človekovega zdravja,
proizvodnje, distribucije, mestne infrastrukture in podobnega
razvijata znanost in tehnologija
in ne politika ali denarno gospodarstvo.
Znanost deluje sistematično, tako kot recimo letalo.
Ne zgradimo ga po republikanski ali liberalni metodi. Letalo je letalo.
Tako naravo uporabljamo
za nenehno fizično primerjavo, s katero dokazujemo znanost.
Znanost je določen sistem,
ki še nastaja in se oblikuje na podlagi našega razumevanja.
Prav nič je ne briga,
kaj si nekdo misli in v kaj je nekdo prepričan.
Znanost ponuja možnost,
da se učimo in se uskladimo
z naravnimi zakoni in se začnemo temu primerno obnašati,
s čimer nedvomno vzpostavimo zdravje in trajnostnost,
ali pa da brez uspeha plavamo proti toku.
Vseeno je, kako močno ste prepričani,
da lahko hodite po steni poleg vas.
Zakon težnosti vam tega ne bo dopustil.
Če ne boste jedli, boste umrli.
Če otrok ni deležen dotika, bo umrl.
Morda zveni kruto, a narava je diktatura.
Lahko ji prisluhnemo in živimo z njo v sožitju
ali pa nas bodo doletele neizogibne posledice.
Na virih temelječe gospodarstvo ni torej nič drugega
kot nabor dokazanih dognanj, ki podpirajo življenje,
znotraj katerega odločitve temeljijo
na optimalizirani človeški in okoljski trajnostnosti.
Upošteva pa tudi empirični temelj življenja,
ki je v obliki potrebe skupen vsem ljudem
ne glede na njihovo politično ali versko prepričanje.
Gre za pristop brez trohice kulturnega relativizma.
Mnenje je nepomembno.
Človeške potrebe so človeške potrebe.
Dostop do življenjskih potrebščin,
kot so čisti zrak, hranljiva hrana in čista voda,
skupaj s pozitivno pogojevalnim, stabilnim,
spodbujevalnim in nenasilnim okoljem sta nujna
za naše duševno in telesno zdravje,
za našo evolucijsko pripravljenost
in potemtakem tudi za preživetje naše vrste.
Na virih temelječe gospodarstvo
bi torej temeljilo na razpoložljivih virih.
Preprosto namreč ne morete na neki otok stlačiti ogromno ljudi,
ne morete zgraditi mesta za 50.000 prebivalcev,
če ne zagotovite dostopa do življenjskih potrebščin.
Ko torej govorim o celostnem sistemskem pristopu,
govorim o tem, kako je najprej treba popisati zaloge nekega območja,
določiti, kaj to območje lahko ponudi -
pri tem se ne omejujem le na arhitekturni pristop
ali le na oblikovalski pristop,
saj mora načrt temeljiti na vseh potrebah
za izboljšanje človeškega življenja.
To imam torej v mislih, ko govorim o celostnem razmišljanju.
Hrana, obleka, zavetje, toplina, ljubezen
so nujnost.
Brez njih so ljudje
manj človeški, slabše delujejo.
Kot je že bilo rečeno, je na virih temelječe gospodarstvo
s svojim sistemskih pristopom k pridobivanju, proizvodnji in distribuciji
osnovano na naboru pravih gospodarskih mehanizmov ali strategij,
ki zagotavljajo učinkovitost in trajnostnost
vsakega področja gospodarstva.
Če torej nadaljujemo z našim razmišljanjem,
kaj je naslednje na vrsti?
Kje se vse to udejanji?
V mestih.
Sodobno civilizacijo zaznamuje pojav mest.
Njihova naloga je, da omogočijo učinkovit dostop do življenjskih potrebščin,
da ponudijo boljšo družbeno podporo in interakcijo znotraj skupnosti.
Kako torej napraviti načrt idealnega mesta?
Kakšne oblike na bo?
Kvadratne?Trapezoidne?
Glede na to, da se bomo po njem gibali,
bi bilo smiselno, da je vse na enaki razdalji -
zatorej krog.
Kaj naj bo v mestu?
Seveda potrebujemo stanovanjski del, del, kjer proizvajamo dobrine,
del, kjer proizvajamo energijo in kmetijski del.
Obenem moramo ljudi spodbujati, zato potrebujemo kulturo,
naravo, rekreacijo in izobraževanje.
Imejmo torej tudi prijeten park na prostem,
prostor za zabavo in dogodke, kulturne prireditve in druženje
in prostor za izobraževalne in raziskovalne dejavnosti.
Glede na to, da delujemo znotraj kroga,
zveni razumno, če vse te funkcije razporedimo v pasove,
upoštevaje obseg zemljišča, potrebnega za udejanjanje vsakega cilja,
seveda ob zagotavljanju enostavnega dostopa.
Odlično.
Zdaj pa k podrobnostim.
Najprej si poglejmo jedrno infrastrukturo,
drobovje mestnega organizma.
To so napeljave za vodo, dobrine,
odpadke in energijo.
Danes imamo po mestih napeljano vodo in kanalizacijo,
v prihodnje pa bi koncept napeljav
razširili tudi na dobavo in recikliranje odpadkov.
Pozabite na poštarje in smetarje.
Vse bo vgrajeno. Morda bi lahko uporabili
avtomatizirane pnevmatske cevi in podobne tehnologije.
Podobno velja za prevoz.
Tega moramo integrirati in strateško načrtovati, da bi zmanjšali
ali celo odpravili potrebo po potratnih, neodvisnih avtomobilih.
Električni tramvaji, tekoči trakovi, električni prevozni sistem in
vlaki na magnetni blazini bi nas lahko popeljali
kamorkoli po mestu, celo navzgor ali navzdol,
mesto pa bi povezovali tudi z drugimi mesti.
Če bi slučajno potrebovali avto,
bi z njim iz varnostnih razlogov upravljal satelit.
Takšna avtomatizirana tehnologija je na voljo že v tem trenutku.
Vsako leto umre v avtomobilskih nesrečah približno 1,2 milijona ljudi.
Približno 50 milijonov se jih poškoduje.
To je absurdno in povsem nepotrebno.
Če bi bila mesta učinkovito načrtovana in avtomatizirana, če bi bili avtomobili avtomatizirani,
nesreč s smrtnim izzidom praktično ne bi bilo več.
Kmetijstvo.
Zaradi nenačrtne uporabe industrijskih metod za zniževanje stroškov,
začenši s pesticidi in s pretirano uporabo gnojil,
nam je uspelo uničiti
precej ornih zemljišč na planetu.
Da o tem, kako smo se s tem zastrupili, niti ne govorimo.
Danes pri praktično vseh ljudeh, vključno z dojenčki,
najdemo industrijske in kmetijske kemične strupene snovi.
Na srečo imamo alternativo:
hidroponiko in aeroponiko, pri katerih ne potrebujemo prsti,
občutno pa tudi znižamo, tudi do 75 %,
potrebe po hranilih in vodi.
Tako lahko že danes ekološko pridelujemo hrano v industrijskem obsegu
na zaprtih vertikalnih kmetijah.
Recimo s 50 nadstropji po pol hektarja.
S takšno pridelavo bi praktično odpravili potrebo
po pesticidih in po ogljikovodikih.
V tem je prihodnost industrijske pridelave hrane.
Je učinkovita, čista, ponuja izobilje.
Del kmetijskega pasu mesta
bi predstavljali takšni napredni sistemi,
ki bi pridelali hrano, potrebno za mestno prebivalstvo.
Nobene potrebe ne bi bilo, da bi hrano pripeljali od drugod.
Tako bi prihranili čas in energijo, odpadkov bi bilo manj.
Ko smo že pri energiji ...
Energetski pas bi deloval na podlagi sistemskega pristopa
k pridobivanju energije iz obnovljivih virov energije, ki so v izobilju:
še posebej iz vetra, sonca, geotermalne energije, toplotnih razlik
ter iz vode, tj. energije plimovanja in valovanja, če je ta v bližini.
Da ne bi prihajalo do prekinitev in da bi si zagotovili
pozitivni neto energetski donos, moramo poskrbeti,
da bi bi bili vsi viri energije povezani v skupni sistem
in da bi drug drugega po potrebi oskrbovali z energijo,
viške energije pa bi shranjevali
v velikih super kondenzatorjih pod zemljo.
Tako ne bi šlo nič v nič.
Tako ne bi le mesto poskrbelo za lastno energijo,
tudi posamezne zgradbe bi neodvisno proizvajale energijo
s pomočjo fotovoltaičnih barv,
pretvornikov strukturnega pritiska, termočlenskega učinka
in drugih obstoječih, a premalo uporabljenih tehnologij.
Seveda se na tej točki vprašamo,
kako lahko sploh ustvarimo
vso to tehnologijo in dobrine?
Tako smo prišli do proizvodnje.
V industrijskem pasu bi bilo poleg bolnišnic in podobnega
vozlišče tovarniške proizvodnje.
Seveda bi bila vsa proizvodnja lokalna,
uporabljala pa bi surovine, pridobljene s pomočjo
opisanega svetovnega sistema upravljanja virov
na podlagi povpraševanja mestnih prebivalcev.
Kar pa zadeva proizvodni proces,
moramo na tej točki spregovoriti o novem pojavu,
ki se je pojavil pred kratkim
in ki bo spremenil vse.
Gre za mehanizacijo,
za popolno avtomatizacijo dela.
Če pogledamo okrog sebe, lahko vidimo,
da je skorajda vse, kar uporabljamo,
izdelek avtomatske proizvodnje.
Čevlji, obleke, gospodinjski aparati, avto in tako naprej.
Vse so naredili stroji.
Ali torej sploh lahko rečemo, da takšen tehnološki napredek
ni vplival na družbo?
Seveda ne.
To so sistemi, ki narekujejo nove strukture
in nove potrebe. Zaradi njih je marsikaj zastarelo.
Doživljamo torej eksponencialni razvoj
in uporabo tehnologije.
Avtomatizacije bo zagotovo vse več.
Tehnologij ne moremo preprečiti, ker so smiselne.
Tehnološka avtomatizacija dela tvori samo osnovo
velikanske družbene preobrazbe v človeški zgodovini.
Pred tem smo izumili plug, in nastopila je kmetijska revolucija,
sledila je industrijska revolucija s strojem na pogon,
informacijska doba, v kateri živimo, ki je nastopila
z iznajdbo napredne elektronike in računalnikov.
Danes pa vidimo, kako se med naprednimi proizvodnimi metodami
avtomatizacija razvija kar sama od sebe.
Od tega, kar je tradicionalno bila,
ko je skrbela za montažo sestavnih delov v neko obliko,
v napredno metodo ustvarjanja
celotnih izdelkov znotraj enotnega procesa.
Tudi mene, kot vse inženirje, navdušuje biologija.
V njej kipi primerov neverjetnega inženiringa.
Biologija preučuje stvari, ki se razmnožujejo.
To pa je zaenkrat tudi najboljša opredelitev življenja.
Kot inženirja me je vedno privlačila
misel o strojih, ki bi se razmnoževali.
Rep-Rap je tridimenzionalni tiskalnik.
To je tiskalnik, ki ga priključimo na računalnik
in ki namesto dvodimenzionalnih listov z vzorci
iztiska resnične, fizične, tridimenzionalne predmete.
Nič novega sicer,
tridimenzionalni tiskalniki obstajajo približno 30 let.
Kar je pri Rep-Rapu najbolj fascinantno je, da iztiska večino svojih delov.
Če imate torej enega,
lahko iztiskate drugega in ga podarite prijatelju,
pa še cel kup drugih koristnih stvari lahko iztiskate,
od osnovnih gospodinjskih pripomočkov in pripomočkov za dom
do cele avtomobilske karoserije.
Z naprednim avtomatskim tridimenzionalnim tiskanjem
lahko preobrazite praktično vsako proizvodno področje,
vključno s stanovanjsko gradnjo.
Modularna gradnja Contour Crafting
je tehnologija
tako imenovanega tridimenzionalnega tiskanja,
s katerim gradimo tridimenzionalne objekte iz računalniškega modela.
Contour Crafting omogoča,
da stroj v celoti zgradi domovanje
v izmeri 600 kvadratnih metrov v enem dnevu.
Ljudi avtomatska gradnja zanima zato,
ker prinaša številne koristi.
Gradbeništvo je delovno nadvse intenziven sektor.
Čeprav določenemu delu družbe omogoča delovna mesta,
je to sektor, ki ima svoje težave.
Ni ga bolj nevarnega dela, kot je delo v gradbeništvu.
Nevarnejše je od rudarjenja ali kmetijstva.
To je sektor, v katerem je največ nezgod pri delu s smrtnim izidom.
Problematični so tudi odpadki.
Pri izgradnji povprečne hiše v ZDA nastane med 3 in 7 ton odpadkov.
To je ogromno, sploh upoštevaje učinek gradbeništva
in dejstvo, da 40 % vseh materialov na svetu
porabimo prav v gradbeništvu.
Tu se torej porabi veliko energije in virov,
okolje pa tudi utrpi precejšnjo škodo.
Absurdno je, da na današnji stopnji tehnologije
hiše še vedno gradimo z lesom, s kladivi in z žeblji.
Takšno gradnjo bo doletela
enaka usoda kot delavski razred v ZDA.
David Autor s Tehnološkega inštituta Massachusettsa
trdi, da je srednji razred zastarel
in da bo njegovo delo v prihodnje avtomatizirano.
Mehanizacija preprosto proizvede več
in je učinkovitejša in trajnostnejša kot človeško delo
na praktično vseh gospodarskih področjih.
Stroji ne potrebujejo dopusta, odmora, zavarovanja, pokojnine.
Delajo lahko 24 ur na dan - in to vsak dan.
Človeški izdelki se z njihovimi izdelki
s stališča potenciala in natančnosti ne morejo niti primerjati.
Nauk zgodbe torej je, da postaja ponavljajoče se človeško delo
nekaj zastarelega in nepraktičnega.
Tudi brezposelnost, ki smo mu priča,
je v bistvu posledica
večje učinkovitosti tehnologije.
Tržni ekonomisti že leta in leta pozabljajo na naraščajoči pojav
tehnološke brezposelnosti,
ker so se doslej ponavadi pojavili novi sektorji,
ki so posrkali izrinjene delavce.
Danes je edini preživeli zaposlitveni sektor storitveni sektor,
ki trenutno zaposluje več kot 80 % ameriške delovne sile.
V drugih industrializiranih državah je slika podobna.
A tudi v tem sektorju se pojavlja
vse več avtomatiziranih prodajnih mest,
avtomatiziranih restavracij in celo trgovin.
Tako da celo ekonomisti priznavajo,
kar so leta in leta zanikali.
Ne le da se zaposlitvena kriza poglablja
zaradi položaja tehnoloških delavcev
kot posledica svetovne gospodarske krize.
Globlja kot je recesija,
hitreje se uvaja mehanizacija.
Pri tem se seveda ne zavedajo,
da s hitro mehanizacijo sicer prihranijo,
a tudi izpodrinejo vse več ljudi.
S tem pa se zmanjša kupna moč prebivalstva.
To pomeni, da korporacije sicer lahko
vse proizvajajo ceneje,
je pa zato vse manj ljudi, ki imajo denar, da bi kaj kupili,
pa naj se stvari še tako zelo pocenijo.
Sklenemo lahko, da se igra 'dela proti plačilu'
počasi izteka.
Če si vzamemo trenutek in razmislimo
o obstoječih delovnih mestih,
ki bi jih lahko v tem trenutku avtomatizirali, ugotovimo,
da bi se od svojega dela zaradi mehanizacije
poslovilo 75 % svetovne delovne sile.
Prav zato v na virih temelječem gospodarstvu
ni denarno-tržnega sistema.
Sploh ni denarja.
Ker ga ne potrebujemo.
Na virih temelječe gospodarstvo
se zaveda, da je mehanizacija učinkovita,
in sprejema, kar ta ponuja.
Ne bori se proti njej, kot to počnemo danes.
Zakaj le? To bi bilo neodgovorno.
Saj si želimo učinkovitosti in trajnostnosti.
Pa se vrnimo k našemu mestnemu sistemu.
V njegovem središču je kupola,
v kateri ni le
izobraževalno središče in prometno vozlišče,
tu je tudi glavni center,
ki upravlja tehnične funkcije v mestu.
Celotno mesto je torej en sam velik avtomatiziran stroj.
V vseh pasovih so senzorji,
ki spremljajo arhitekturni proces:
zbiranje energije, proizvodnjo, distribucijo in podobno.
Ali to pomeni, da bi ljudje morali nadzirati
vse te funkcije v primeru okvare ali podobnega?
Po vsej verjetnosti da.
A njihovo število bi bilo vse manjše,
saj bi se sistem nenehno izboljševal.
V tem trenutku pa bi bili
za opravljanje takšnega dela
potrebni morda 3 % mestnih prebivalcev.
Lahko vam zagotovim naslednje:
Če vzpostavimo gospodarski sistem,
katerega naloga je, da skrbi za nas
in da poskrbi za naše blagostanje,
ne da bi se morali podrejati
zasebnemu diktatorstvu vsak dan,
ne da bi morali hoditi v službo,
ki je tehnično nepotrebna in družbeno nesmiselna,
medtem ko se spopadamo z dolgom, ki ne obstaja,
zato da bi poplačali vse račune,
bodo ljudje prostovoljno odstopili svoj čas,
da bi vzdrževali in izboljševali sistem,
ki tako skrbi zanje.
Ko govorimo o spodbudi,
ljudje ponavadi sklepajo,
da bi ljudje, če ne bi bilo ničesar,
kar bi nas sililo delati za preživetje,
posedali naokrog v brezdelju
in se prelevili v debele, lene packe.
To je bedarija.
Prav sistem dela, kakršnega imamo danes,
poraja lenobo.
Prav nič je ne rešuje.
Spomnimo se, kakšni smo bili kot otroci.
Polni življenja, zanimale so nas nove stvari,
hoteli smo jih razumeti, ustvarjati, raziskovati, ...
Sčasoma pa nas je svet prisilil razmišljati o tem,
kako bi služili denar.
Tako smo se omejili, ko smo gulili šolske klopi
in ko smo študirali na univerzi.
Nekega dne smo tako postali bitje,
ki deluje kot zobnik na kolesu, ki poganja model,
ki vse sadove pošilja 1 % ljudi, ki so na samem vrhu.
Znanstvene študije so pokazale,
da ljudi, ko izumljajo in ustvarjajo,
ne motivira denarna nagrada.
Zanje je nagrada to, da so nekaj ustvarili.
Denar deluje kot spodbuda
za izvajanje ponavljajočih se, enoličnih del,
ki bi jih zlahka, kot smo pokazali, opravljali stroji.
Kar zadeva domiselnost, inovacije,
dejansko uporabo našega upa, pa velja,
da denarne spodbude predstavljajo pravo oviro,
da posežejo v ustvarjalno razmišljanje in ga zmanjšajo.
To morda razloži, zakaj Nikola Tesla, brata Wright
in drugi izumitelji, ki so ogromno prispevali
sodobnemu svetu,
niso nikoli pokazali zanimanja za denarne spodbude.
Dejstvo je, da je denar lažna spodbuda,
ki povzroča 100-krat večje izkrivljanje
kot pa pozitiven prispevek.
Dobro jutro, učenci. Sedite, prosim.
Danes bom najprej šla do vsakega od vas
in vas vprašala, kaj bi radi bili, ko boste odrasli.
Kdo bo prvi?
Prav. Sarah, kaj bi bila?
Ko bom velika, bom delala v McDonald'su, tako kot moja mama!
Boš nadaljevala družinsko tradicijo, kaj?
Kaj pa ti, Linda?
Ko bom velika,
bom pocestnica v New Yorku!
Dama s stilom, kaj?
Zelo ambiciozno.
Kaj pa ti, Tommy?
Ko bom odrasel,
bom bogat poslovnež, del elite,
delal bom na Wall Streetu in mastno služil,
ko bodo propadale tuje ekonomije.
Kako podjetno ...
Kako lepo, da imate tako zelo različne kulturne interese!
[Žrtve kulture]
Kot rečeno, na virih temelječe gospodarstvo
z znanstveno metodo naslavlja družbena vprašanja,
ne zgolj tehnično učinkovitost.
Zanima ga tudi neposredna dobrobit
človeka in družbe, pa tudi vse, kar to zajema.
Čemu le koristi družbeni sistem,
če ne osrečuje in če ne omogoča mirnega sobivanja?
Zato je pomembno poudariti,
da bi se z odpravo denarnega sistema
in z zagotovitvijo življenjskih potrebščin
na svetu skorajda nemudoma
zmanjšala stopnja kriminala za približno 95 %,
saj ne bi imeli česa krasti, poneverjati, koga preslepariti.
95 % zapornikov je končalo v zaporu
zaradi kaznivih dejanj, vezanih na denar, ali zaradi zlorabe mamil.
Zloraba mamil pa ni zločin, je motnja.
Kaj pa tistih preostalih 5 %?
Tistih zares nasilnih storilcev?
Tistih, za katere imamo občutek,
da so nasilni samo zato, da bi lahko bili nasilni.
Ali so že po naravi zlobni?
Osebno mislim, da je čista izguba časa
izražati moralne sodbe
o nasilnosti ljudi,
ker nam to prav nič ne pomaga
razumeti, kakšni so razlogi za nasilnost
in kako bi lahko nasilno vedenje preprečili.
Včasih me vprašajo, ali verjamem, da je treba zločincem 'odpustiti'.
Na to odgovarjam:
V odpuščanje verjamem toliko,
kot verjamem v obsojanje.
Le če bomo skupaj, kot družba,
nasilnost obravnavali
kot težavo v javnem zdravju in v preventivni medicini,
če ne bomo nanjo gledali kot na moralno zlobo,
šele ko bomo spremenili svoj odnos,
svoje domneve in vrednote,
bomo uspešno zmanjšali
stopnjo nasilja. Takrat nasilja ne bomo več spodbujali,
kot to počnemo zdaj.
Bolj kot hočemo pravico, bolj smo prizadeti,
zakaj pravice ni.
Imamo, kar imamo. To je to.
Če ljudi vzgajamo kot rasistične fanatike,
če odrastejo v okolju, ki takšne ideje zagovarja,
zakaj jih krivimo, da so, kar so?
So le žrtve subkulture.
Zato jim moramo pomagati.
Stvar je v tem, da moramo spremeniti okolje,
ki povzroča takšno odklonsko vedenje.
V tem je problem.
Ni odgovor v tem, da ljudi zapremo v keho.
Sodniki, odvetniki, 'svobodno odločanje'
in podobni koncepti so nevarni prav zato,
ker nam strežejo s takšnimi dezinformacijami.
To je 'slab' človek … Ta oseba je 'serijski morilec' ...
Serijski morilec postaneš.
Tako kot vojaki postanejo serijski morilci z mitraljezom.
Postanejo stroji za ubijanje,
čeprav v njih nihče ne vidi morilcev,
ker je to vendar 'naravno'.
Zato pa krivimo ljudi.
In rečemo: Nazist je bil, Žide je mučil.
Ni res, vzgojili so ga, da muči Žide.
Kdor sprejme dejstvo,
da se ljudje sami odločajo,
da imajo svobodo odločanja -
pri čemer svoboda pomeni, da nanje nihče ni vplival ...
Tega preprosto ne morem razumeti.
Pri vseh naših odločitvah na nas vse
vplivajo kultura, v kateri živimo, starši,
prevladujoče vrednote.
Smo torej pod vplivom, zato se ne moremo 'svobodno' odločati.
Katera je največja država na svetu? Pravi odgovor se glasi:
Nisem si še ogledal vsega sveta in ne vem
dovolj o drugih kulturah, da bi odgovoril na to vprašanje.
Še nikogar nisem srečal, ki bi tako govoril.
Ponavadi izstrelijo: Dobre stare ZDA!
Največja država na svetu!
Ničesar niso preučili … Ste bili v Indiji? - Ne.
Ste že bili v Britaniji? - Ne.
Kaj pa v Franciji? - Ne.
Na podlagi česa torej sklepate?
Na to pa ne znajo odgovoriti. In se razjezijo.
Ti dam eno! Kdo pa si ti,
da mi boš rekel, kaj naj mislim?
Ne pozabite: Opravka imate z odklonskimi ljudmi.
Saj ne vedo, kaj odgovarjajo.
So le žrtve kulture, to pa pomeni,
da je nanje vplivala kultura, v kateri živijo.
[Četrti del: Vstaja]
Ko razmišljamo o na virih temelječem gospodarstvu,
pogosto naletimo na različne argumente.
[EH!] (prekinjen)
[Eh! Ja, kaj še!]
[Čakaj malo!]
[To pa poznam. Temu se reče marksizem, kolega.]
[Stalin je pobil 800 milijard ljudi zaradi podobnih idej ...]
[Moj oče je umrl v gulagu!]
[Komunist! Fašist!]
[Če ti tu ni všeč, pa pojdi drugam!]
Prosim, pomirite se ...
[Smrt novemu svetovnemu redu!]
Občinstvo je postajalo vse bolj nerazsodno.
Voditelj, povsem v šoku in zmeden,
je nenadoma doživel srčni napad.
Tako je smrt storil komunistično propagandni film.
[napaka v sistemu]
[Obnavljam. - Obnovljen.]
Takšne in podobne stvari sem že rekel
v skupinah ljudi, ki razmišljajo,
v skupinah, kot je Rimski klub in podobno,
pa so rekli: Marksist!
Kaj? Marksist? Od kod pa je zdaj to prišlo?
Preprosto oklepajo se svoje svete podobe,
to je njihov sveti gral.
Pa tako preprosto je vse skupaj.
Sprašujejo me, ali sem socialist ali komunist ali kapitalist.
Nič od naštetega, odgovorim. Zakaj mislite,
da obstajajo le naštete možnosti?
Takšne politične konstrukte
so ustvarili pisci, ki so sklepali,
da živimo na planetu, kjer so viri neomejeni.
Nobena od teh političnih filozofij niti pomisli ne
na to, da bi morda lahko obstajalo kakšno pomanjkanje.
Komunizem, socializem, podjetništvo, fašizem
so del družbene evolucije.
Ne moremo z enim samim korakom
stopiti iz ene kulture v drugo,
potrebujemo vmesne postaje.
Najprej moramo zagotoviti osnovo za življenje,
to pa najlaže opredelimo,
saj je treba izpolniti vse pogoje,
da lahko spet vdihnemo.
Potrebujemo torej zrak, da dihamo,
vodo, varnost,
dostop do izobraževanja,
vse, kar si delimo in uporabljamo,
brez česar življenje, ne glede na kulturo, ne more preživeti.
Vrniti se moramo k osnovi za življenje,
ta pa nima nobene zveze z nobenim izmom.
Gre za analizo vrednosti življenja.
[Nespodobno]
Zgodovinsko dejstvo je,
da prevladujoča intelektualna kultura
določene družbe odraža
interese vladujoče družbene skupine.
V sužnjelastniški družbi
so prepričanja o ljudeh in o človekovih pravicah
odražala potrebe sužnjelastnikov.
V družbi, ki temelji
na moči posameznikov, ki nadzorujejo in imajo dobiček
na podlagi življenja in dela milijonov ljudi,
prevladujoča intelektualna kultura
odraža potrebe vladujoče skupine.
Če torej pogledamo okoli sebe, ugotovimo,
da zamisli, ki prevevajo in psihologijo
in sociologijo in zgodovino
in politično ekonomijo in politične vede,
v bistvu odražajo določene interese elite.
Akademiki, ki preveč dvomijo,
so odrinjeni na stran
ali so oklicani za 'radikalce'.
Prevladujoče vrednote neke kulture
vselej podpirajo in ohranjajo to,
kar določena kultura nagrajuje.
Ko gre za družbo, v kateri se uspeh in položaj
merita glede na materialno bogastvo
- in ne glede na doprinos družbi -
zlahka ugotovimo, zakaj je svet, kakršen je.
Opravka imamo z motnjo sistema vrednot,
saj je ta povsem ločen od narave,
saj sta v njem prednostno mesto
človekovega in družbenega zdravja zasedla
pojma umetnega bogastva in neomejene rasti.
Ta motnja je kot nekakšen virus
pronicala v vse vidike vladanja,
v sredstva javnega obveščanja, v zabavo in celo v akademski svet.
V strukturo so seveda vgrajeni
varnostni mehanizmi,
ki preprečujejo kakršenkoli neželeni poseg.
Privrženci denarno-tržne religije,
samooklicani varuhi statusa quo,
neutrudno iščejo načine, kako bi se izognili kakršnikoli misli,
ki bi motila njihova prepričanja.
Najpogosteje to počnejo s pomočjo njim samoumevnih dualističnih delitev.
Če nisi republikanec, si pa demokrat.
Če nisi kristjan, si zagotovo satanist.
Če čutiš, da lahko družbo izboljšamo,
do točke, ko bi ta - kaj pa vem? -
poskrbela za vse,
potem si pa utopist.
Najbolj zahrbtna pa je naslednja trditev:
če ne podpiraš prostega trga,
potem nasprotuješ svobodi.
Pa jaz verjamem v svobodo!
Kadarkoli nekdo izusti besedo svoboda
ali pa besedno zvezo vladno vmešavanje,
v šifrah sporoča:
preprečevanje maksimiranja pretopitve denarja
v še več denarja za zasebne lastnike denarja.
To je to. Pa naj vam rečejo karkoli, na primer:
Ljudje potrebujejo dobrine.
Borimo se za svobodo, proti tiraniji.
Vsakokrat, ko to vidite, uporabite ta šifrant,
in ugotovili boste,
da še v vsakem primeru zadene.
Temu bi morda lahko rekli skladnja.
Prevladujoča skladnja razumevanja in vrednot.
Ta prevladuje bolj, kot si celo oni priznajo.
Tako da bodo morda rekli: 'Sploh nisem tako mislil!'
Pa čeprav so mislili natanko tako.
Tako kot govorimo slovnično pravilno
in se držimo slovničnih pravil,
ne da bi točno vedeli, katera pravila so to.
Tako da vse to temelji na skladnji prevladujočih vrednot.
Kadarkoli torej izustijo nekaj takšnega kot
vmešavanje vlade, pomanjkanje svobode, svoboda,
napredek ali razvoj, lahko to dešifrirate,
in vidite, da je to to.
Kadarkoli slišite besedo svoboda,
se ta pojavlja v isti povedi
kot nekaj, čemur pravijo demokracija.
Naravnost neverjetno je, koliko ljudi je prepričanih,
da imajo dejanski vpliv na to,
kar vlada počne,
in kako pozabljajo, da je v sami naravi našega sistema,
da je vse na prodaj.
Edini glas, ki šteje, je glas denarja,
pa naj se aktivisti repenčijo
o etiki in odgovornosti, kolikor hočejo.
V tržnem sistemu je še vsak politik, vsak zakon
in posledično vsaka vlada na prodaj.
Tudi danes, po tem, ko smo leta 2007
za reševanje bank namenili 20 bilijonov dolarjev,
vsoto, s katero bi lahko dodobra spremenili
svetovno energetsko infrastrukturo
in jo preusmerili na povsem obnovljive vire,
vsoto, ki smo jo raje namenili nizu institucij,
ki ne naredijo absolutno nič, da bi pomagale družbi,
nizu institucij, ki bi jih že jutri
zlahka in brez posledic odpravili,
ljudje še vedno slepo verjamejo,
da politiki in politika skrbijo za dobro ljudi.
Dejstvo pa je, da je politika posel
in da ni nič kaj drugačna od drugih poslov v tržnem sistemu,
zato svojim interesom daje prednost pred vsem ostalim.
Pošteno povedano, ne verjamem v politično delovanje.
Mislim, da se sistem krči in širi tako, kot sam hoče.
Prilagaja se na spremembe.
Gibanje za državljanske pravice pač
od tistih, ki imajo v lasti državo, zahteva nekakšne prilagoditve.
Jasno jim je, kaj jim je v interesu.
Ko vidijo, da je določena količina svobode dobra,
ker ljudem daje utvaro, da so svobodni, ljudem omogočijo, da volijo,
da si potem lahko domišljajo, da imajo neko nepomembno izbiro.
Nepomembno pa zato, ker hodimo na volišča kot sužnji, da rečemo:
Volil sem. Kako daleč bo šla politična razprava,
je določeno, preden se razprava sploh začne.
Vsi ostali so porinjeni na rob in predstavljeni
kot komunisti ali kot nelojalne osebe,
kot tisti, ki so malo čez les.
Danes te pa odpravijo, češ, da ti grejo po glavi same zarote.
Kot da je to bogokletna misel, ki ti ne bi smela pasti na pamet.
Mogotci da bi se dobili in pripravili načrt?!
Tega pa ne! Nor si! Povsod vidiš zaroto!
V obrambo svojega sistema
nenehno uporabljajo naslednja mehanizma.
Ponavljajo, da je sistem privedel
do materialnega napredka, ki smo mu priča na svetu.
Pa ni.
Glavna vzroka
tako imenovane blaginje
in rasti prebivalstva sta:
eksponencialni razvoj proizvodne tehnologije -
ergo domiselnost znanosti -
in odkritje bogate energije ogljikovodika,
na kateri temelji naš celotni družbeno-gospodarski sistem.
Sistem prostega trga, kapitalistični ali
denarno-tržni sistem, kakorkoli ga pač imenujemo,
ni naredil nič drugega kot to, da mu je uspelo uloviti ta val
in ga jezditi z izkrivljenim sistemom spodbud in nenačrtno metodo
neenakopravnega izkoriščanja in distribuiranja sadov tega.
Druga stvar, ki jo uporabljajo v bran, pa so agresivni družbeni predsodki,
ki so jih ustvarjali skozi leta in leta propagande,
ki v drugih družbenih sistemih vidijo
pot, ki vodi do tiranije,
pri čemer radi navržejo imena, kot so Stalin, Mao in Hitler,
in število ljudi, ki so jih pobili.
Vseeno je, kako oblastniški so ti možakarji bili
in kakšne družbene pristope so zagovarjali.
Če se že gremo igrico smrti,
če že govorimo o sistematičnem vsakodnevnem
množičnem pobijanju človeških bitij,
potem se nič ne more primerjati s tem, kar imamo danes.
V več kot zadnjih sto letih se lakota ni pojavila,
ker bi primanjkovalo hrane.
Povzročila jo je relativna revščina.
Gospodarski viri so bili tako neenako razporejeni,
da revni preprosto niso imeli dovolj denarja
za nakup hrane, ki bi jo lahko dobili,
če bi jo lahko plačali.
To je primer strukturnega nasilja.
Naslednji primer: v Afriki in v drugih predelih sveta
(osredotočil se bom na Afriko)
na desetine milijonov ljudi umira zaradi aidsa.
Zakaj umirajo?
Ne zato, ker ne bi znali aidsa pozdraviti.
V bogatih državah živijo milijoni ljudi,
ki prav dobro živijo,
ker imajo zdravila, s katerimi jih zdravijo.
Tisti, ki v Afriki umirajo zaradi aidsa,
ne umirajo, ker imajo virus ***,
temveč zato, ker nimajo denarja,
s katerim bi plačali zdravila, ki bi jih obdržala pri življenju.
Že Gandhi je to uvidel. Dejal je:
Najbolj smrtonosna oblika nasilja je revščina.
Čista resnica.
Revščina ubija neprimerno več ljudi, kot so jih pokončale vojne,
kot so jih v vsej človeški zgodovini pobili morilci,
zaradi revščine jih umre več od tistih, ki so umrli od lastne roke.
Ne le, da strukturno nasilje pobije več ljudi
kot vse oblike vedenjskega nasilja skupaj,
strukturno nasilje je tudi
glavni vzrok vedenjskega nasilja.
[Začetek konca]
Nafta je vsepovsod navzoč
temelj trdnjave človeške civilizacije.
Za vsako kalorije hrane, ki jo pojemo v industrijskih državah,
porabimo 10 kalorij ogljikovodika, nafte ali zemeljskega plina.
Gnojila so izdelana iz zemeljskega plina.
Pesticidi so izdelani iz nafte.
Stroje na naftni pogon uporabljamo za sajenje, oranje, namakanje,
spravilo pridelka, prevoz, embalažo. Hrano ovijemo
v plastiko - ta je iz nafte. Vsa plastika je iz nafte.
V vsaki pnevmatiki je 26 litrov nafte.
Nafta je povsod. Vseprisotna je.
Samo zaradi nafte je v tem trenutku na tem svetu
skoraj 7 milijard ljudi.
Zaradi odkritja poceni in lahko dostopne energije,
ki je, mimogrede, ekvivalentna energiji
milijard sužnjev, ki bi delali noč in dan,
se je v zadnjem stoletju svet tako močno spremenil,
svetovno prebivalstvo pa se je podeseterilo.
Do leta 2050 bo ponudba nafte zadoščala
le za polovico svetovnega prebivalstva,
če bo naš življenjski slog ostal nespremenjen.
Prilagoditev bo zahtevala ogromne spremembe.
Na sodček novo odkrite nafte danes porabimo šest sodčkov.
Pred petimi leti smo jih na vsak najdeni sodček
porabili štiri.
Naslednje leto bomo na en novo odkriti sodček
porabili osem sodčkov nafte.
Muči me,
da se ne vlade ne vodilna podjetja po svetu
niti malo ne trudijo, da bi karkoli spremenile.
Saj obstajajo neki kvazi poskusi izgradnje vetrnih elektrarn,
pa nekakšno igračkanje s plimo,
trudimo se, da bi bili avtomobili učinkovitejši,
nič pa ne kaže, da bi se nam bližala
kakšna revolucija, vsi popravki so zanemarljivi,
kar je naravnost zastrašujoče.
Obenem pa vlade, ki delajo po navodilih ekonomistov,
ne razumejo, kaj jim poskušamo dopovedati,
in se trudijo spodbujati potrošnjo, da bi se vrnila nekdanja blaginja
v upanju, da lahko ponovno oživijo dobre stare čase.
Tako tiskajo še več denarja brez kakršnegakoli jamstva.
Če torej gospodarstvo okreva
in se vrnejo časi opevane rasti,
bo vsega kmalu konec.
V nekaj mesecih, ne letih,
bomo trčili ob ponudbo,
sledil bo cenovni šok,
in nastopila bo še globlja recesija.
Pred nami je niz začaranih krogov.
Gospodarska rast gre gor, cene se spustijo z verige,
potem se pa vse zapre. Zdaj smo na tej točki.
Potem začne spet vse okrevati,
le da ne moremo več proizvajati poceni energije.
Dosegli smo vrh proizvodnje nafte in zdaj gremo po bregu navzdol.
Ni šans, da bi iz tal izčrpali več ali da bi črpali hitreje.
To pomeni, da se bodo stvari začele zapirati, cena nafte bo padla
(tako kot je na začetku 2009), potem bo prišlo do 'oživitve'
in cena nafte se bo spet začela dvigovati.
Pred kratkim se je vrtela okrog 80 USD na sodček,
pa še pri tej ceni, pri zgolj 80 USD na sodček,
si jo ljudje po finančnem in gospodarskem kolapsu
le težko privoščijo.
V tem trenutku proizvedemo približno 86 milijonov sodčkov dnevno.
V naslednjih 10 letih bomo morali najti
zamenjavo za približno 14 milijonov sodčkov dnevno.
Na obzorju ni ničesar, kar bi se približalo enemu samemu odstotku
takšnega povpraševanja.
Če ne bomo česa storili preklemano hitro,
bo nastopilo hudo pomanjkanje energije.
Velika napaka je bila, da pred približno 10 leti
nismo spoznali, da moramo stopiti skupaj
in družno razviti
trajnostne oblike energije.
Naši vnuki ne bodo mogli verjeti svojim očem,
ko bodo to videli.
Ljudje, pa saj ste imeli omejeno dobrino, bodo rekli.
Kako ste lahko celo gospodarstvo zgradili na nečem,
za kar ste vedeli, da bo pošlo?
Prvič v človeški zgodovini
smo skorajda izčrpali osnovni vir,
ki je osrednjega pomena za naše preživetje.
Glavna poanta pa je,
da bo naš gospodarski sistem tudi zdaj,
ko začenja primanjkovati nafte, še naprej slepo vsiljeval
svoj rakavi model rasti.
Tako da bodo ljudje lahko kupovali še več avtomobilov na naftni pogon,
da bodo s tem ustvarjali BDP in odpirali delovna mesta. In vse še poslabšali.
Ali obstajajo rešitve, s katerimi bi nadomestili
ogljikovodično gospodarstvo?
Seveda.
Vendar pa se pot, potrebna za spremembe,
ne bo oblikovala s pomočjo pravil tržnega sistema,
saj ta nove rešitve izvaja
izključno prek mehanizma dobička.
Ljudje ne vlagajo v obnovljive vire energije,
ker v tem, ne na dolgi ne na kratki rok, ni denarja.
Da bi prešli nanje, bi se morali sprijazniti
s precejšnjo finančno izgubo.
Nobenih denarnih spodbud ni.
Ko je v našem svetu tako, se nič ne zgodi.
Poleg tega pa je naftni vrh
le ena izmed številnih posledic, ki jo povzroča
okoljsko in družbeno pokvarjeni vlak, ki drvi vse hitreje.
Vse manj je tudi pitne vode,
brez katere ni življenja.
V tem trenutku ima premalo vode
2,8 milijarde ljudi,
do leta 2030 jih bo 4 milijarde.
Proizvodnja hrane.
Orna zemljišča, na katerih danes pridelamo
99,7 % vse hrane, uničujemo
40-krat hitreje, kot jih obnavljamo.
V zadnjih 40 letih je postalo nerodovitnih
30 % ornih zemljišč.
Pri čemer današnje kmetijstvo sloni
na ogljikovodikih. Manj bo teh,
manj bo hrane.
Če bomo še naprej trošili kot danes,
bomo do leta 2030 potrebovali toliko virov,
da bi potrebovali kar dva planeta.
Pri čemer nismo upoštevali nenehnega uničevanja
biotske raznovrstnosti, ki podpira življenje,
zaradi česar izumirajo številne vrste,
okolje po vsem svetu pa trpi.
Pomanjkanje določenih virov bo vse večje,
svetovno prebivalstvo pa skoraj eksponencialno narašča.
Do leta 2030 bo na svetu morda živelo
več kot 8 milijard ljudi.
To pomeni, da bi morali do leta 2030 proizvesti
40 % več energije, da bi zadostili potrebam.
Ker pa se brez denarja nič ne začne premikati,
ali lahko sploh pričakujemo,
da si kakšna država lahko privošči
obsežne spremembe, ki so potrebne v kmetijstvu,
predelovanju vode, proizvodnji energije in podobno?
Svetovna dožniška piramida
počasi spravlja na kolena ves svet.
Armade brezposelnih,
ki jih vidimo danes,
bodo postale nekaj običajnega,
saj gre za tehnološko brezposelnost.
Novih delovnih mest ne bo.
Kaj pa širši socialni vidik?
Zaradi obstoječega sistema se je med letoma 1970 in 2010
revščina podvojila.
Ali na podlagi trenutnega stanja
iskreno mislite,
da se ne bo še enkrat podvojila,
da ne bo še več trpljenja, še več stradanja?
[Začetek]
Gospodarstvo ne bo oživelo.
Ne gremo skozi neko dolgo trajajočo depresijo,
iz katere se bomo nekega dne izkopali.
Mislim, da bomo po naslednjem valu gospodarskega kolapsa
priča množičnim nemirom.
Do njih bo prišlo, ko ljudje ne bodo več prejemali nadomestil za brezposelnost,
ker države ne bodo več imele denarja v blagajni.
Ko se bodo stvari tako zelo poslabšale, da bodo ljudje prenehali verjeti
svojim izvoljenim predstavnikom in bodo zahtevali spremembe.
Seveda če se ne bomo prej pobili med seboj
in če ne bomo uničili okolja.
Bojim se, da bomo prišli do točke, od koder ni več vrnitve.
In to me na smrt skrbi.
Počnemo vse, da se ne bi soočili s tem.
Jasno je, da se človeštvu bliža velikanska preobrazba.
Pred nami je korenita sprememba življenja,
kot smo ga poznali v zadnjem stoletju.
Med gospodarstvom in viri na planetu
preprosto mora biti povezava.
Viri seveda tudi zajemajo vse živalske in rastlinske vrste,
zdravstveno stanje oceanov in vsega drugea.
A naš denarni model ne bo popustil,
dokler ne bo pokončal še zadnjega med nami.
Tisti, ki so pri koritu, bodo naredili vse, da bi obdržali oblast.
To moramo imeti ves čas na očeh.
Uporabili bodo vojsko, mornarico in laži ...
Uporabili bodo vse, kar imajo, da bi obdržali svojo moč.
Ne bodo popustili, ker ne poznajo
nobenega drugega sistema, ki bi ohranjal njihovo vrsto.
[v živo iz New Yorka]
[Protesti po vsem svetu zaprli svetovno gospodarstvo]
[London- v živo]
[Kitajska - v živo]
[Južna Afrika - v živo]
[Španija - v živo]
[Rusija - v živo]
[Kanada - v živo]
[Savdska Arabija - v živo]
[Stopnja kriminala na Zahodu v porastu]
[ZN razglasili izredno svetovno stanje]
[Svetovna brezposelnost dosegla 65 %]
[Bojazni pred svetovno vojno ne pojenjajo]
[Zaradi dolžniškega kolapsa prihaja do pomanjkanja hrane]
[Vzemite si, kar vam pripada]
[Zaenkrat ne poročajo o primerih nasilja,
protesti, kakršnih še ni bilo, pa se nadaljujejo.
Vse kaže, da ljudje sistematično
iz bančnih računov po vsem svetu
dvigujejo bilijone dolarjev
in jih odlagajo
pred centralne banke po vsem svetu.]
[SVET JE TVOJ]
[SVET JE NAŠ]
[REVOLUCIJA JE TU]
[WWW.THEZEITGEISTMOVEMENT.COM]
Prevedla in priredila Ksenija Malia Leban