Tip:
Highlight text to annotate it
X
Včasih ni bilo tako kot zdaj. Mi smo dobro živeli.
Imeli smo veliko pomočnikov. Doma smo imeli svinje. Pet svinj.
Dve kravi, tako da smo imeli dobro hrano.
Meso smo jedli vsak dan razen petka, ko je bil post.
Letos sem na primer dobil šest salam od kmetov, ki sem jim takrat dobro delo delal.
Slovenj Gradec je imel v stari Jugoslaviji, med Nemčijo, 1200 ljudi,
mi pa smo imeli 1700 registriranih strank.
Jaz sem se samo dve leti učil, zato ker sem imel malo maturo in tistim ni bilo treba.
Drugače so se pa vajenci učili tri leta.
Na deželi celo štiri leta, tisti, ki so imeli hrano in stanovanje pri mojstru.
Mi smo imeli vsega skupaj čez 200 pomočnikov.
Oče dal v časopis: »Iščem čevljarskega pomočnika za šivana dela.«
Javili so se iz Ljubljane, iz Celja, iz Maribora.
Pomočniki so prišli za dva, tri, štiri mesece.
Tisti boljši in ki so bili navezani na kraj in to, pa po deset let.
Oče je bil toliko, da so pomočniki eden na drugega gledali, da ne bi kdo kaj vzel.
Tisto kar je ostalo, so skupinsko pregledali in razdelili.
Pol je imel oče, pol pa pomočniki.
Veste, včasih so bili pijanci najboljši delavci.
Po navadi v ponedeljek ni delal nobeden od teh pijancev.
Potem so pa toliko delali, da jih je že oče moral gnat.
Je rekel: »Dosti je danes,« ker so delali do devetih, desetih zvečer.
Enkrat sem tistemu pomočniku rekel: »Madonca Nanta! Pa ne pij toliko.«
Rekel sem: »Kaj si bodo pa ljudje mislili?«
Je rekel: »Veš zakaj jaz pijem, da bi ljudje mislili, da sem jaz tudi dober delavec.«
Vsako soboto popoldne ali pa nedeljo dopoldne so dobili plače,
saj smo imeli včasih lokal odprt tudi ob nedeljah.
Tako so podeželske stranke, ki so hodile k maši, prišle vse k meri po čevlje.
Jaz sem bil tudi v nemški vojski.
18 let star sem bil v Rusiji, na Madžarskem, na Poljskem, na Češkem.
Že takrat sem hodil po teh delavnicah in sem videl tiste napredne čevljarje, da so vsi tekoče trake delali.
Cel Slovenj Gradec je živel samo od obrtništva v stari Jugoslaviji.
Čevljarjev je bilo 19. Najboljše stranke so bile nune, usmiljene sestre.
V Slovenj Gradcu jih je bilo okrog 32.
Vsako leto smo delali nizke in te čevlje.
In one so nam tudi delo »naštimale«. Delali smo za Sarajevo, za Beograd – za bolnice.
Ker smo bili polovico bolj poceni kot pa oni.
Mi smo vedno delovali z Judi, z Hepijii. Ti so bili z Vojvodine.
Ko smo mi bili dobra stranka, so nas vse oni zalagali: trake, vizitke, še imam vse to.
Največja sramota je bila, če je kdo naredil čevelj, da je podplat odpadel ali pa spustil.
Takrat nisi šel več k njemu.
Dobivali smo take kataloge. Notri je bilo vseh vrst ženskih čevljev:
nizka, visoka peta, tak vzorec, vse kombinacije. Potem je stranka prišla.
Imeli smo eno tako knjigo.
Je stopila z nogo na čevelj, oče je obrisal, ali pa jaz in okrog pa zmeril širino, dolžino.
Če je kdo popoldan prišel, ko ni bilo več strank, smo mu pod usnje nastavili žebljičke,
ko se je usedel, da ga piči.
Pancarji so bili najdražji. Pa škornji.
Škornji so na primer stali takrat 450, 500 dinarjev.
Jaz sem zdaj tudi najstarejši, kar je.
Edino en pomočnik še živi, ki je zdaj prišel, ko sem že imel obrt.
S Črne. V Črni je delal. Jaz sem 87 let star.
Včasih če je bil človek star 50 let, so pravili, da je star.
Včasih na primer je na podeželju oče naredil za prvega sina.
Pa tistih ni raztrgal, da je še drugi, tretji sin tiste čevlje nosil.
Tiste revne družine, ki niso mogle vzdrževati toliko otrok.
Včasih je bilo po šest, sedem, osem otrok na kmetijah. So pa dobili čevlje za božič.
V socializmu je bilo slabo. V tovarnah so imeli vsi enake plače.
Prej pri nas pa ne. Ta boljši delavec je zmeraj več naredil, boljše zaslužil.
Tisti, ki je bil slabši se je trudil, da bi dohitel onega.
»Aja? Boste take kvalitetne?«
»Vem. Vem.«
»A veste? Ker smo že to delali. Saj so čisto novi, samo da jaz sem kar tak original prinesla.«
»Od kod ste?« »Iz Raven.«
»Kdaj boste prišli?«
»No tisto pa ne vem, ko bom pač pot imela. To zdaj ni problem.«
»Naslednji petek?« »Ja. A imate odprto?«
»Če boste tako, da ne boste vedli pa lahko ...«
To so taki vici od čevljarjev:
»Lepšega pač ni na svetu, kot je čevljarski stan. Naj bo pozimi ali poleti vedno čist in spoštovan.
Kdor moderen hoče biti, mora se nam pridružiti. Vsake vrste čeveljčke, si po modi izbira prav lepe«.