Tip:
Highlight text to annotate it
X
Ena izmed najmočnejših tematik v treningu meditacije, še posebej v treningu budizma
je v tibetanščini "lo dup nam ***", se pravi štirje vidiki ali štiri stvari, ki naš um obrnejo k dharmi oziroma resnici.
S tem želimo naš um usmeriti k pomembnim stvarem...
bolj sodoben pristop k temu je, da so to
štiri stvari, ki prizemljijo naš um ali ga pripeljejo na nivo resničnosti.
Temu bi skoraj lahko rekli "soočanje z realnostjo".
Ena od tematik je cenjenje ali tal djor,
razmišljanje o tem, kako srečno življenje imamo, kako srečni smo.
Razmišljamo o tem, kakšna redkost se je roditi.
Torej kako dragoceno je biti človeško bitje,
v primerjavi z živalmi in drugimi bitji, ki so lahko lepa, a nimajo veliko nadzora *** svojo usodo.
Pogosto pravimo, da živalim lahko povemo, da bodo jutri umrle,
ampak nimajo nobenega poglobljenega načina, kako bi to doživele.
Če bi nekdo nam povedal, da bomo jutri umrli, bi to imelo močan vpliv na našo prihodnost.
Tako se poglobimo z besedami: lahko bomo jutri umrli, lahko se bo kaj zgodilo in ne vemo, kako dolgo bomo še živeli,
tako se poglobimo v dragocenost tega, kar imamo.
Mislim, da je to zelo zmogljivo orodje, saj v bistvu
iz dneva naredi celo življenje.
To se mi je vedno zdela zelo močna predstava.
Pogosto razmišljamo, da imamo ta dan, prav tako pa imamo še 365 dni, ki so takšni kot ta dan.
Res je, da v teoriji razumemo, kaj to pomeni,
izkustveno pa vemo, da ne moremo vseh teh dni živeti naenkrat.
Živeti moramo vsak dan posebej, vsak trenutek posebej.
Pri tem nismo pesniški, to ni poenostavitev, temveč resničnost.
Ko mislimo, da imamo veliko več časa, kot ga imamo,
smo pogosto manj pozorni na to, kar se dogaja.
Vsako dejanje postane nepomembno, ker si pravimo:
"Saj bo še več takih."
Podobno je, če imamo veliko sadežev
ali pa veliko jajc v hladilniku. Če bi imeli le eno, bi to jajce seveda veliko bolj cenili.
Če imamo veliko prijateljev ali kasneje samo enega prijatelja, karkoli že je, bistvo je, kdaj se začnemo zavedati, kaj imamo.
Ugotovimo, da imamo le eno življenje; imamo ta trenutek; imamo ta dan in kako ga bomo doživljali.
Postanemo razvajeni in ko postanemo razvajeni, postanemo brezbrižni.
Če torej ne spoštujemo življenja, ki ga imamo,
če ne spoštujemo ljudi in prijateljev v svojem življenju, postanejo pogrešljivi.
Tako tudi kar počnemo postane manj pomembno.
To je način življenja na bolj površinskem, plitvem nivoju.
Tako je razmišljanje, s katerim prizemljimo svoj um, le naš opomnik:
"Lahko se nam kaj zgodi. Cenimo to, kdo in kaj smo."
Imamo en dan, od trenutka ko vstanemo, do trenutka ko gremo spat, kaj bomo storili s tem dnevom?
O tem razmišljam tako: um deluje na navadah.
Če torej z navadami treniramo svoj um v plitvosti in brezbrižnosti, bo naš um takšen jutri.
Če um treniramo na tem, da bi bil bolj globok in prodoren, bo jutri bolj globok in prodoren.
Če torej zjutraj vstanemo in si rečemo: "Še en dan, koga briga?
Hiteti moram po opravkih", s tem utrjujemo to navado.
Tako je bolj verjetno, da bomo naslednji dan hiteli, bili bolj brezbrižni in z manj interesa.
Nato razmišljamo "Ah, ko bo res pomembno, bom bolj skrben."
A to bo težko, saj smo se vadili v nasprotni smeri.
Tako pogosto, ko se zgodi kaj zares pomembnega, ne vemo, kako bi s tem ravnali,
saj smo se vadili v nasprotni smeri.
Ideja treninga, prizemljitve samega sebe...
Um je zelo močan, saj za večino nas velja, da s sprostitvijo in osredotočanjem, z meditacijo
in osredotočanjem resničnost prodre skozi, kar ima zelo močan vpliv na nas.
Torej imamo dan, ki je preostanek našega življenja. Kaj želite narediti v tem času?
Kaj želite narediti v tem dnevu? Kaj je pomembno?
Če imamo prijatelje, bomo seveda rekli: "Želim jim povedati, kako rad jih imam.
Želim jim prisluhniti. Hočem jih videti. Nočem jim samo težiti.
Ko bom jedel svojo hrano, je ne bom kar pogoltnil
in jo vrgel stran; užival bom v vsakem grižljaju."
To ne pomeni, da bo vse upočasnjeno.
Ni nam treba postati... ni treba, da se naš čas ustavi,
pomembna sta pristop in občutek cenjenja.
To torej pomeni "svoboden in z ugodnimi okoliščinami".
Smo svobodni; imamo ugodne okoliščine; imamo srečo.
Zakaj se tega ne zavemo in se ne prebudimo s tem?
Če se s tem prebudimo, je to kot zelo dobra pekoča omaka na
življenju, dolivamo jo, dokler vse nima boljšega okusa.
Kar smo naredili sedaj, je namreč to, da smo odvzeli ves okus iz življenja,
zato ga moramo vrniti v življenje.
Skupaj z našo modrostjo, če povrnemo okus s to tehniko
oziroma vajo razmišljanja o tem, kakšno srečo imamo
in da ne vemo, kako dolgo bomo še tu, kako dolgo bomo še imeli to srečo...
in nismo neumni, zavedamo se, da to ni neke vrste igra uma ali trik -
to je resničnost. V redu, če nas jutri več ne bo, kako bomo preživeli ta dan?
Bolj ga bomo cenili, bolj skrbni bomo.
Nato pa hkrati opazimo: "O, to je dobro. Pomaga mi poglobiti se."
Če bom torej nato imel še en dan, bo to globok dan, bolj pomemben dan.
Temu pravimo polno življenje, v celoti razsvetljeno življenje.