Tip:
Highlight text to annotate it
X
Praznini, ki se je pojavljala med ljudmi razlicnih družbenih sistemov, se je že zelo zgodaj
posvetil Viktor Emil Frankl, ki je delal kot psihiater in profesor na dunajski univerzi,
po letu 1960 pa tudi v San Diegu v Kaliforniji v ZDA.
Kot predavatelj pa je velikokrat obkrožil vse kontinente; pred koncem življenja
je tudi nekajkrat predaval v Ljubljani, ljubljanska univerza pa mu je podelila enega
od devetindvajsetih castnih doktoratov, ki jih je prejel od univerz iz vseh delov sveta.
Že v študijskih letih je bil dorasel svojemu okolju, v katerem sta psihološko podrocje
zaznamovala njegova rojaka Sigmund Freud s svojo psihoanaliticno in Alfred Adler z
individualno psihološko teorijo. Freud mu je že v najstniških letih objavil prispevek v
mednarodnem casniku za psihoanalizo, pri dvajsetih letih pa mu je Adler v mednarodnem
casniku za individualno psihologijo objavil razpravo o psihoterapiji in svetovnem nazoru.
Z obema svojima slavnima uciteljema, utemeljiteljema dveh dunajskih psihoterapevtskih šol,
se je miselno razšel, ker se je obrnil k izvirno cloveškim lastnostim, in tako prerasel razlicne
poglede na cloveka. Oba pa je vedno spoštoval in cenil; ko so mu na primer novinarji v
Ameriki postavili vprašanje, kaj meni o sebi v primerjavi s Freudom, je odgovoril, da je
Freud nedvomno velikan psihoterapije, toda pritlikavec na ramenih velikana vidi dlje.
V desetletju pred drugo svetovno vojno je izoblikoval glavne obrise svoje "dopolnjujoce
psihologije", kakor jo je rad imenoval sam. V strokovni javnosti je dobila svoje mesto pod
imeni eksistencialna analiza in logoterapija. Pravijo ji tudi tretja dunajska psihoterapevtska
šola. V Ameriki velja za vejo humanisticne psihologije.
Frankl je prišel do svojih spoznanj, da je pri ljudeh vse pogostejša motnja duhovna praznota,
brezsmiselnost in brezciljnost. Do danes je ta motnja v razvitem svetu postala eden od glavnih
vzrokov cloveških osebnih zapletov in s tem povezane psihosomatske in socialne patologije.
Avtor je moral vso svojo teorijo preizkusiti na lastni koži. Kot Juda so ga med drugo svetovno
vojno namrec odpeljali v Oswienzin (Auschwitz), kjer se je moral raziti s svojo mlado ženo, z
onemoglimi starši in tudi z rokopisom knjige svojih strokovnih spoznanj. To knjigo je pozneje
v Dachauu spet skrivaj napisal na razne papirje; seveda tudi ta rokopis ni prišel do tiskarne,
saj je cudno, da je iz štirih nacisticnih koncentrac- ijskih taborišc, v katerih je okušal peklensko
žrelo in izgubil vse svoje, sploh sam Frankl prišel živ. Po vojni je knjigo - njen naslov je
Ärztliche Seelsorge (Frankl 1946) - spet napisal. Še danes jo vedno znova izdajajo v raznih
jezikih po vsem svetu.
Frankl se je torej miselno naslonil na celostno podobo cloveka, kakršno pozna izrocilo
cloveške kulture; zanj je clovek svobodna in odgovorna oseba. S povezavo med antropologijo
in psihologijo je odprl vrata strokovnemu pristopu k izvirno cloveškemu delovanju.
Informacije o Franklu so dostopne na medmrežju: www.viktorfrankl.org. Zadnja leta je izšlo
vec knjižnih, zlasti pa filmskih biografskih del o Franklu, veliko zanimivega biografskega
gradiva s strokovnimi komentarji je na primer v knjigi Auf den Spuren des Logos, v kateri sta
objavila Frankova pisma s komentarji Elisabeth Lukasova - vodilna evropska Franklova
ucenka in Joseph Fabry - pionir logoterapije v Ameriki (Fabry, Lukas 1995). Tudi pri nas je
že vec prispevkov o njem (Trstenjak 1992, Ramovš 1998a).
Vprašanje » Zakaj se niste ubili?«, ki ga logoterapevt postavlja pacientu z namenom, da bi v
njem prebudil » voljo do smisla«, je avtor knjige Viktor Emil Frankl zastavil najprej sebi, ko
je preživel pekel koncentracijskega taborišca. Zato delo PSIHOLOG V TABORIŠCU SMRTI
ni zgolj ena knjiga vec o strahotah nacisticnih taborišc, temvec ima predvsem pricevanjski
pomen. Frankl nas tako rekoc mimogrede in v živo seznani z osnovnimi naceli in spoznanji,
ki jih je povezal s svojo metodo » zdravljenja s smislom« ali z drugimi besedami logoterapijo.
Preveril jih je na lastni koži, preden so mu prinesla svetovno slavo.
Emil Frankl preprost clovek, ki je rad pomagal bližnjim, je živel kar je ucil. V svoji knjigi
nam je zapustil moralne nauke in žive prizore, ki so se dogajali v nam dokaj poznanih, krutih,
temnih in zloglasnih koncentracijskih taborišcih.
Njegovo delo je po našem mnenju eno izmed številnih del tega in številnih drugih avtorjev, ki
zelo nazorno pokaže realno sliko življenja oz bolje receno trpljenja, ki se je dogajalo in vršilo
v taborišcih. Po prebrani knjigi smo se vsi zamislili, kako hudo je bilo cloveku, ki je moral kot
mlad mož zapustiti prakticno vse, svojo družino in otroke in pod prisilo oditi.
Prav to se je zgodilo tudi avtorju knjige Emilu Franklu
Pisatelj nam v delu jasno oriše celoten cas, katerega je preživel v taborišcu in sedaj se bomo
tudi mi potrudili, da bi vam na kratko poskušali opisati dane situacije in nacin življenja v
zloglasnih taborišcih kot so Auschwitz, Dachau in podobni.
Sam pisatelj, nam v zacetku pove, da je celotno življenje v koncentracijskem taborišcu
razdeljeno na tri dele oz. tri obdobja. Obdobje sprejetja v taborišce, nato Taborišcno življenje
in kot zadnje obdobje, obdobje Po osvoboditvi iz taborišca.
Sprejem v taborišce po pricakovanjih in pricevanjih številnih jetnikov, ki so jih novi clani
srecevali ob poti od železniške postaje, kjer so se izkrcali iz natlacenih vagonov, ni bil nic kaj
prijeten.. Skupina ki so jo sestavljali moški razlicnih starosti, se je kaj hitro locila na dva dela.
Ena skupina, med katero je bil tudi avtor je bila usmerjena v sobo, kjer je potekalo striženje
tuširanje in zasmehovanje. Vsak moški je dobil svojo identifikacijsko številko in s tem clovek
vec ni bil clovek, temvec le številka. Vsi možje obriti brez las in obleceni v raztrgana
pokrivala, katera vec ne moremo imenovati oblacila in brez obuval so se v dokaj hladnih
vremenskih pogojih odpravili v barake. Dobesedno natlaceni v velikokrat premajhno barako
so bili možje veseli, da jih vsaj nadzorniki vec niso zmerjali. V barakah so nato izvedeli, da se
drugi skupini od katere so bili loceni ob sprejemu, ni godilo tako »dobro«, Njihova pot je
vodila direktno v plinske celice in s tem posledicno v smrt.
V prvih dneh preživetih v taborišcu, so vsi še imeli upanje, da bodo nekako rešeni iz tega
pekla, vendar je postajalo vse bolj jasno, da je upanja zanje vse manj. Z dnevi so iz barake
izginili smeh in tiste majhne hudomušne šale, katere so si med seboj pripovedovali
taborišcniki. Ob bornem obroku, redki juhi in košcku kruha so moci mož zacele upadati,
vendar so bili kljub temu prisiljeni, da opravljajo težka dela izven taborišca. Postavljali so
zaklonišca, ter skrivališca orožja, ki so bila potrebna v vojni, ki se je odvijala izven zidov
taborišca. Vse to je se dogajalo v drugem obdobju, v Obdobju taborišcnega življenja, ki nam
ga opisuje pisatelj.
V vseh vremenski pogojih, v hudem mrazu in peklenski vrocini so jetniki morali opravljati
težka dela. Najhuje pri vsem pa je bilo, da so jih tako imenovani preddelavci, cel cas
nadzorovali in jih blatili se *** njimi izživljali, jih tepli, kljub temu, da so komaj stali od
izcrpanosti. Prav to težko delo nam v enem poglavju opisuje avtor. Na sreco, ki je pogosto
spremljala Frankla, ta ni imel tako hudega preddelavca, vendar pa je vse grozote katerih ni bil
deležen pri prvi delovni skupini, doživel z drugo delovno skupino. Tam je za njega skrbel
eden izmed najbolj krutih vodij in sami si lahko predstavljate, kako se mu je v tistih casih godilo.
S težkim delom so prihajale tudi poškodbe. Hude rane, žulji in tudi psihicne travme, ki so jih
bili taborišcniki vse huje deležni. Kljub temu pa se nobeden izmed nadrejenih ni zmenil za
obubožane delavce. Tu pa tam se je našel kakšen dan, ki so ga tisti najbolj kriticni delavci
preživeli pod tako imenovano »zdravniško zašcito«, vendar so bili ti dnevi redki.
Usoda se je velikokrat poigrala z avtorjem in njegovim življenjem. Odrejeno je bilo, da bo s
skupino taborišcnikov premešcen v drugo taborišce, vendar se je nekaj zapletlo glede
prevoza. Cez nekaj dni je sam ugotovil, da je bil transport, katerega clan naj bi bil tudi on,
namenjen v »smrt«.
Zares je prišel dan, ko so Frankla premestili v drugo taborišce. Nobeden od sojetnikov ni
vedel kam jih peljejo. Morda v smrt ali v kakšno še bolj kruto taborišce. Naposled so se
ustavili na postaji in izkrcanje je bilo na silo enako prvemu izkrcanju, ki je bilo opisano na
zacetku. Vsi jetniki so bili prestavljeni v koncentracijsko taborišce Dachau.
Tu se je jetnikom godilo nekoliko boljše, vendar pa so se s casoma stvari poslabšale in spet je
bilo vse po starem. Možje so spet opravljali težka dela izven zidov taborišca.
Utrujen sem od poslušanja radikalov in perverznikov in liberalcev in levièarjev in komunistov
Ki prihajajo iz hladnega, èas je zberemo bližnje, pograbimo bakle in spremenimo ameriko...
Moramo zgraditi vojsko iz mož in žensk amerike da zagotovimo varno prihodnjost
Moji prijatelji so se razjezili, ko so slišali molitev juda, ki govori o pohabljenju sveta zaradi tega, ker Jezus ni pravi mesija
?????
Vlada bo tista, ki bo usmrtila homoseksualce.
Ste vi pripravljeni na vrnitev Boga?
22% Amerièanov trdi, da so preprièani da se bo Jezus vrnil enkrat v naslenjih 50-tih letih
Prvih nekaj stoletij kršèanstva nima nobenih zgodovinskih razpok.
Pisal je simbolièna sporoèila, pisal je gospel
Zgodbe novega testamenta so legende
Jezus ni bil prvi karakter ki ga je rodila devica in so ga èastili vsevedi in je umrl muèeniške smrti na drevesu ali križu
In bil zakopan v grobnici in se nato ponovno vstal na tretji dan
Ni Prvi, dogajalo se je že prej. -Jezus je res imel življenje heroja.
In kršèanski naèin temu problemu je ignoriranje.
Bil sem rojen pred 87 leti
65 let pa sem vladal Tamrielu kot cesar
Ampak vsa ta leta nisem vladal svojim sanjam...
Videl sem vrata pogube, preko katerih nobeno budno oko ne vidi
To je 27 dan zadnjega semena, 433 leto Akatosha in to so zadnji trenutki tretjega veka,
In zadnje ure mojega življenja.
Avtor nam v delu veckrat piše o svobodi in sanjah, katere je imel v taborišèu. Piše pa nam
tudi z naslednjimi besedami: "Ob težkem delu v jarku, ko so mi vse moci že skoraj pošle, sem
se spomnil na svojo ženo. Sploh nisem vedel ali je živa ali mrtva. V srcu sem upal, da je nekje
na varnem". Vsako tako razmišljanje, ja dalo Franklu dodatnih moci, ki so bile še kako
pomembne za preživetje pekla. Marsikateri sotrpin ni mogel vec naprej. Njegov jarem je
namerava vec boriti. Avtor je ob vecerih delil številne moralne nauke in marsikaterega
taborišcnika rešil smrti. Nekega dne je k njemu pristopil jetnik, ki je opravljal službo
zdravnik. Tako se je usoda vnovic poigrala s Franklom. Ni bil vec deležen hudih psovk in
zmerjanj, ter težkih udarcev, katerih je bil deležen pri delu izven taborišcnih zidov.
V taborišcu so se pojavljala številna obolenja in število smrtnih žrtev se je drasticno povzpelo.
Ljudje so umirali iz dneva v dan, le tisti mocnejši so se borili in vztrajali. Med njimi je bil tudi Frankl.
Nekega dne pripoveduje avtor, je k njemu prišel nek sojetnik in mu predlagal, da bi skupaj
pobegnila. Sprva se Frankl ni strinjal, vendar je s casoma postajo vse bolj jasno, da se te
strašne morije katere doživlja, ne bodo tako hitro koncale. Naposled je le sklenil in se odlocil
da bo pobegnil. Spotoma sta moža našla še nekaj koristnih stvari ter kruh, ki bi jima še kako
koristil. Oba sta se zavedala, da gresta sama v smrt, vendar pa ju je tolažilo dejstvo, da ob
morebitnem uspehu ob pobegu na njiju cakata družina in prijatelji. Poleg tega pa je zunaj
zidov divjala vojna. Vse je bilo pripravljeno za pobeg in prav takrat, se je usoda še enkrat
poigrala s Franklom. Skozi vrata taborišca so prispeli konvoji rdecega križa, ki so vsem
jetnikom delili hrano in oblacila. Poveljevanje *** taborišcem je prevzel nek clovek, ki je
taborišce nameraval zapreti.
Naslednji dnevi, ki jih opisuje avtor so bili še zelo napeti. Ponoci istega dne je bilo taborišce
napadeno s strani nacistov, kateri so hoteli ponovno vzpostaviti nadzor *** taborišcem. Z
dnevi pa so se stvari pocasi zacele umirjati. In taborišcniki so vse bolj cutili, da se bliža konec
pekla, katerega so preživljali. In res se je zgodilo tako. Kmalu je sledilo odpušcanje jetnikov
iz taborišca in s tem se zacne tretje obdobje opisovanja, katerega nam predstavi avtor. Prišel je
dan, ko je bil tudi Frankl izpušcen. Z veliko negotovostjo je odšel iz taborišca, kjer je v nekaj
letih doživel najhujše sanje svojega življenja. Sprva ni vedel kako bo živel, saj mu je bilo vse
tuje. Kot sam opisuje je bilo to obdobje njegovega življenja spet zelo težko, saj se je moral
spet navaditi na nacin življenja, katerega je bil navajen pred odhodom v taborišce. S casoma
se je navadil na obicajno življenje, ki ni bilo niti senca težkega in krutega nacina, katerega je
bil deležen v kot sam pravi Taborišcu smrti.
Na koncu se lahko samo zamislimo in si predstavljamo grozote, katere so bili deležni vsi
jetniki taborišca. Marsikateri niso docakali svetlega dneva, ko bi lahko svobodni odšli domov.
Številni junaki, so svoja življenja darovali za druge. Marsikateri še danes živeci ljudje se s
tesnobo v srcu spominjajo teh okrutnih in podlih in v cloveški zgodovini enih izmed najbolj
temacnih casov cloveške zgodovine. Zato se trudimo, da se kaj podobnega na svetu vec nikoli
ne bo ponovilo.