Tip:
Highlight text to annotate it
X
Leta 1953 sem si strl nogo in sem za eno leto prekinil šolanje.
Ker sem moral eno leto počivati, mi je mama dala družinski fotoaparat.
Potem sem šel študirat na Elektro fakulteto v Ljubljano.
Vpisal sem se leta 1957. Tam sem v drugem letniku zopet zbolel.
Takrat sem se odločil, da bom hodil na sprehode in slikal za razstave.
Leta 1960 sem prvič razstavljal na medfakultetni razstavi v Beogradu.
In od 1960 naprej neprekinjeno razstavljam.
Prvi aparat, ki sem ga kupil, je bila dvooka zrcalno refleksna kamera Flexeret.
Takrat, ne vem koliko poznate, je bila dvooka kamera Rolleiflex za resne fotografe
od novinarjev, do razstavnih fotografov. To je bil takrat aparat.
Joco, Oskar Dolenc, jaz in Bark-Hojnik Miro smo bili ustanovitelji Fotogrupe ŠOLT.
Naredili so nam boljšo temnico in smo delali kot foto skupina.
Spomnim pa se tudi, da sem prve tri filme zažgal v dijaškem domu.
Dva filma sta zagorela kot eksploziv, ker je bil celuloid. To v trenutku zagori, a tretji pa ne.
Sošolce sem imel gor.
Dvanajst let sem bil najuspešnejši slovenski in jugoslovanski razstavljavec.
Danes je statistika taka, da sem sodeloval na približno 1200 domačih in mednarodnih razstavah.
Dobil sem preko 500 nagrad, 128 od teh na mednarodnih razstavah.
Imel sem preko 150 samostojnih razstav v dvanajstih državah.
Za razstave zdaj slikam z 6.6 na zviti film in slike še vedno sam izdelujem in to je velika prednost.
Tudi kvaliteta je lahko boljša, ker jaz točno vem, kaj hočem narediti.
Takrat sem poznal knjigo Siti in lačni Slovenci.
To so novinarji Mladine, Večera, še Šetinc je bil zraven.
Poskušali so prikazati, da imamo tudi v Sloveniji nerazvito področje.
To je bilo obdobje, kjer se je poizkušalo del denarja za nerazvite obdržat v Sloveniji.
A jaz sem se zavestno odločil, da ne bom iskal revščine.
Jaz bom slikal življenje takšno, kot je.
Imel sem srečo, da sem zajel življenje, ki je bilo desetletja, stoletja praktično enako,
ker so bile Haloze prostorsko odmaknjene od vsega.
Danes se teh posnetkov, teh ljudi, ki bi normalno živeli tako skromno,
ampak na nek način kljub temu srečno, ne da posneti.
Mene imajo za fotografa na domačem dvorišču.
To se pravi, jaz sem se z ljudmi znal pogovarjati.
Poleg tega preprost človek zelo hitro ugotovi, kakšen namen imaš.
Če imaš dober namen, neverjetno hitro.
Pravzaprav nikdar nisem imel komplikacij, da bi kdo rekel: »Zdaj je treba frizuro naštimati ali obleko,«
če sem jih na njivi slikal -- to je zdaj grdo.
Edino, če sem naletel na zdomca.
Itak nisi mogel dobre slike naredit, ker on je rekel: »Jaz mam tudi aparat. Pa boš plačal. Pa tako ...«
Največja čast je, če te nekdo povabi na koline. In so mene povabili na koline.
Jaz sem to fotografiral, prve slike sem naredil 1973.
Potem sem praktično vsako leto tam fotografiral.
A ugotovil sem, da te koline ne grejo skupaj s Haložani, ker so drugačne, ker so premočne.
Za mene pravijo, da sem izredno čuteč. Da spoštujem človeka. Da znam čutiti.
Da ga znam tudi poslušati. Znana je zgodba, da mi je ena ženska iz Stoperc napisala razglednico,
iz Ptuja mi je poslala: »Hvala za slike. Taki smo.«
Se pravi, čutila je to. Taki smo. Tisto najbolj enostavno. Sprejeli so slike.
Na Ptuju, na mostu, sem fotografiral ženo.
Imel sem tri aparate okrog vratu.
Potem so prišli policisti z diano ali spačkom in me legitimirali.
Videli so, da sem Ptujčan in so rekli, da je spodaj skladišče samohodk.
Vojaška policija me je zastražila z obeh koncev mostu, tretji je pa šel po policista.
Če govorim o mladih: brez šole ne gre, a tudi brez dela ne gre.
Talent. Moraš imet talent. Ampak samo talent spet ni dovolj.
Ti si lahko pisatelj. A če ne napišeš nobene knjige, nisi pisatelj.
Se pravi, talent mora biti in potem delat!
V bistvu v Halozah, tam kjer je tista deklica s Haloz.
Tam je oče v bistvu šel po vino in ti nisi smel odklonit.
Ptujski etnolog pravi, da kozarec pa ženska se spodaj prime.