Tip:
Highlight text to annotate it
X
Ime mi je Rispa Mudeizi, pišem se Madege.
Rodila sem se leta 1939.
V moji vasi Vihiga sem živela v družini z 10 otroki.
Moji materi je bilo ime Naomi, očetu pa Joshua.
V družini je bilo pet deklet in pet fantov.
Obiskovala sem prvi in drugi razred šole.
Ko sem prišla v tretji razred, sem zanosila (imela sem 10 let).
Družila sem se s fanti in tako sem zanosila.
Poročila sem se, vendar je bil zakon zelo težaven.
S tem moškim nisem ostala, saj me je zlorabljal in nisem imela oblačil, da bi se lahko oblekla.
Odločila sem se, da ga bom zapustila in tako sem začela iskati delo.
Preden sem se poročila, sem imela enega otroka.
Ko sem se poročila, sem z možem, ki me je zlorabljal, imela eno hčerko.
Tudi moj prvi otrok je bila deklica.
Moja prvorojenka se ne more preživljati sama.
Želi, da ji pomagam jaz ali vlada.
Ko sem prišla v Nairobi, sem si hotela poiskati službo.
Z božjo pomočjo sem našla delo.
Pri bogati družini sem delala kot gospodinja.
Imam kar nekaj vnukov, ki živijo z mano, nekateri izmed njih so sirote.
Izgubili so starše, zato skrbim zanje.
Preden odidejo v šolo, jim pripravim ovseno kašo ali čaj.
Potem začnem pospravljati po hiši.
Moram jim priskrbeti hrano, preden pridejo iz šole na kosilo.
Nekateri otroci skrbijo za svoje matere.
Nisem srečna, saj imam nenehno težave.
Ne jem dobro, ne oblačim se tako dobro kot moji prijatelji, moje življenje je težko.
Sosedje so tisti, ki meni in mojim otrokom nudijo hrano.
Kljub temu pa ljubim svoje življenje, saj sem se rodila kot kristjanka.
Medtem ko pometam, si pojem.
Ko me obiščejo prijatelji, se pogovarjamo in smejemo.
Prav tako me osrečuje vsak trenutek, ki ga preživim s svojimi vnuki.
Zelo srečna pa bi bila, če bi lahko našla pomoč pri izobraževanju in skrbi za otroke
ter če bi imela možnost potovati tako kot drugi ljudje.
Mladostnikom svetujem, naj bodo previdni, ko gre za spolne odnose,
saj se lahko okužijo s kakšno boleznijo.
Bolezen, kot je ***/AIDS, te lahko ubije, saj se hitro širi.
Starejši ljudje oblikujejo skupine.
Vsak prispeva 20 KES (0,15 EUR), denar si razdelimo, da lahko trgujemo.
Med nami so ljudje, ki pletejo namizne prte.
Drugi izdelujejo košare, ki jih prodajajo in tako zaslužijo.
Včasih, ko vlada deli koruzno moko in riž,
se starejši ljudje postavijo v vrsto za hrano,
vendar pa pridejo tudi mladi in poberejo vsa živila, za nas pa ne ostane nič.
Oni si razdelijo hrano, mi pa ostanemo praznih rok.
Ti mladi ljudje nas ne spoštujejo.
Dogodke v okviru kampanje Starost zahteva akcijo sem obiskala trikrat.
Omenila sem, da od naših voditeljev in vladnih uslužbencev zahtevamo,
da začnejo spoštovati pravice starejših ljudi.
Še naprej bomo posredovali svoje zahteve,
saj moramo zagotoviti, da nas naša vlada,
predsednik, g. Kibaki, in predsednik vlade, g. Raila, ne bodo pozabili,
saj smo še vedno tu in potrebujemo njihovo pomoč.
Podpore ne potrebujemo le mi, pač pa tudi sirote.
S to podporo bomo lahko napredovali, tako kot ljudje v ostalih regijah.
Vlada ne sme pozabiti na nas.
Vlado bom še naprej prosila, da nam pomaga izboljšati naša življenja,
da bomo lahko skrbeli za svoje otroke in sirote.
Potrebujemo sredstva za nakup vzmetnic in knjig za naše otroke.
To je moja prošnja vladi.
Zato starejše Evropejce in poslance Evropskega parlamenta pozivam,
da se z nami borijo za večje priznavanje staranja
v državah v razvoju,
kot je Kenija, in da podpirajo vse prispevke,
ki jih lahko starejši ljudje omogočimo v razvojnih programih.
Hvala.