Tokyo Story - 1953 - , director - Yasujirô ozu - Multi subtitles

PRODUKCIJSKA HIŠA ŠOČIKU PREDSTAVLJENO NA FESTIVALU KULTURE LETA 1953 TOKIJSKA ZGODBA Scenarij: KOGO NODA in JASUDŽI ROZU Izvršni producent: TAKEŠI JAMAMOTO Fotografija: JUHARU ACUTA Umetniški direktor: TACUO HAMADA Igrajo: SECUKO HARA ČIŠU RJU ČI EKO HIGAŠIJAMA HARUKO SUGI MURA SO JAMAMURA KUNI KO MIJAKE KJOKO KAGAVA EIDŽIRO TONO NOBUO NAKAMURA ŠIRO OSAKA HISAO TOAKE TERUKO NAGAOKA Režija: JASUDŽIRO OZU V Osako bova prišla ob šestih zvečer. Keizo bi moral že končati službo. Če je dobil telegram, bo čakal na postaji. Vajino kosilo. Iti moram. Ni naju treba pospremiti, če imaš v šoli veliko dela. Vzela si bom čas. Med odmorom. Se vidimo pozneje. Čaj je v termovki, mama. Grem. -Se vidimo. lmaš zračno blazino? Ti je nisem dal? Tu je ni. Prepričan sem, da sem ti jo dal. Res? Dobro jutro. Danes odhajata? Da, popoldne. Res? To je najina priložnost, da vidiva vse najine otroke. Kako lepo. Gotovo se veselijo vajinega prihoda. Upam. Pazi na hišo, dokler naju ni. Seveda. lmata zelo pridne otroke. lmata veliko srečo. Najbrž res. Vreme je čudovito. Res. Srečno pot. Še vedno je ne najdem. Ne? Tu nekje mora biti. Tukaj je. Si jo našel? Da. DR. HlRAJAMA - lnterna medicina in otroške bolezni Ne umaži sobe. Vrnil sem se. Dobrodošel doma. Sta dedek in babica že prišla? Vsak čas bosta. Mama! Kaj je? -Zakaj si premaknila mizo? Da pripravim prostor za dedka in babico. Mizo hočem tu! Nič ne morem storiti. Potrebujemo prostor. Pa moji izpiti? Kje naj se učim? Kjer koli hočeš. Kje naj se učim? Mama! Povej mi. Tiho. Tako ali tako se ne učiš. Pa se. Ne, ne učiš se. Torej se mi ni treba učiti? Konec učenja? Kaj pa govoriš? Tukaj sta. Vrnila sta se. Kar naprej. lzvolita. Naprej, prosim. Sta dobro spala na vlaku? Gotovo sta utrujena. Niti ne. Pridi sem. Dobrodošla. Lepo vaju je spet videti. Upam, da vam nisva v napoto. Dolgo se že nismo videli. Res je. Lepo vaju je videti. Kako je naša sestra Kjoko? Dobro, hvala. Doma pazi na hišo. Fumiko... Nekaj sem prinesla. Piškote. Kupila sem jih v bližini. Mama jih ima rada. Daj mi nekaj, da jih postrežem. Recimo pladenj. Bo v redu? Da. Je Noriko prišla na postajo? Ne, a sem jo poklicala. Zanima me, kaj se je zgodilo. Pridi. Kaj delata? Pridita sem. To sta vajina dedek in babica. Kako sta že velika! Minoru hodi na gimnazijo. Kaj res? Koliko si star, lsamu? Odgovori. Kopel je pripravljena. Bi se rad okopal, oče? Mama, bi se preoblekla? Ne dajaj si toliko opravka. Pojdimo. Jaz bom nesel. Vaju je na postaji pričakal Keizo? Da, poslala sva mu telegram. Je bil v redu? Nekaj ti je poslal. Pozneje bo v redu. Oče, imaš brisačo? Da. Vzemi si čas. S čim naj ju postreževa? Kaj praviš na meso? Morda sukijaki. Zveni dobro. ln malo sašimija. Ni treba. Meso bo dovolj. Samo sukijaki bomo. To je Noriko. Lepo te je videti. Prepozno sem prišla na postajo. -Si šla? Odšli so že. Zgrešila sem jih. Zgoraj sta. Pozdravit ju grem. Dobrodošla v Tokiu. Minilo je veliko časa. -Res je. Najbrž imaš veliko dela. Niti ne. A ko sem končala, je bilo že prepozno. Ne bi ti bilo treba priti že danes. Tu bova dalj časa. Še delaš za tisto podjetje? Najbrž je težko biti sama. Kopel je pripravljena. Že grem. Dovoli, da ti pomognem. Je že v redu. Biti v Tokiu je kot sanje. ln ni tako daleč. Včeraj sva bila še v Onomičiju, danes pa sva že z vami. Vesela sem, da sem tu. Svet se je res spremenil. Vidva se nista čisto nič. Seveda sva se. Stara sva. Mama. Pojdimo dol. Mama, zrastla si. Ne bodi smešna. Kako naj zrastem? Pa si. ln zredila si se. Ko sem bila majhna, je bila tako ogromna, da me je bilo sram pred prijatelji. Enkrat je v šoli zlomila stol. Bil je že zlomljen. Še vedno verjameš temu. Če je pa res. Kakor koli, nima zveze. Zima se je poslovila. Prišla je pomlad. April je. Tole bom umaknila. Pa to? -Tam pusti. Zdaj je bolj sveže. V Onomičiju je najbrž vroče. Res je. Mama, kako je gospa Ko? Zvezde ji niso naklonjene. Letos je imela spet smolo. Po moževi smrti se je poročila z moškim iz Kurašikija. Otroka je vzela s sabo. Menda ni preveč srečna. Uboga ženska. Kako je že ime tistemu moškemu? Tistemu, ki je delal za občino? Gospod Mihaši? Umrl je. Tega je že dolgo. Da, tako je. Se spominjaš gospoda Hatorija? lz vojaškega oddelka? Jaz se ga spomnim. Zdaj živi v Tokiu. Kaj res? Nameravam ga obiskati. Kje živi? V Taitu. Naslov imam v beležnici. Sta končala? Od Keiza. Spi kot top. Ne trudi se. Pusti ga spati. Gresta jutri na ogled mesta? Jaz ju bom peljal. Odlično. Greva, Noriko? Da. Lepo, da sta prišla. Se vidiva kmalu, očka. Pusti. Oprosti, da sva ostali tako dolgo. Oče, gotovo si utrujen. Mama, boš legla? Greva spat? Lahko noč. Prinesla bom vodo. Nisi utrujen? Ne preveč. Vesela sem, da so vsi v redu. Končno sva tu. Da. Zanima me, kateri del Tokia je to. Mislim, da je predmestje. Najbrž. Dolgo sva potovala od postaje sem. Mislila sem, da živijo v živahnejšem predelu. Koiči se je hotel preseliti, a ni tako enostavno. LEPOTNl SALON OLALA Kako dolgo bosta ostala? Nekaj dni. Ju ne bi morala obiskati? Ni treba. Onadva bosta prišla sem. Peljal ju bom na predstavo. Ni se treba truditi. Fižol je odličen. Kaj počneta danes? Ne pojej vsega. Danes ju vodi okoli brat. Res? Potem sem prost. Zajtrk, Kijo-čan. Priden bodi. Dedek in babica bosta pri nas. Si razumel? Razumem. Pozni smo. Ne gremo? -Še malo. Pojdi gor in ju vprašaj, ali sta pripravljena. Ali sta pripravljena? Naju ste morali čakati. Pravi, da lahko gremo. Pojdimo. -Prav. Kje boš jedel? V menzi. Otrokom bo všeč. Dobro. lsamu rad je tam. Kako je z njim? lma kaj apetita? Ne. Pil bo nekaj mrzlega. lma še vedno vročino? -40 stopinj. Bolje, da ga obiščem. Hvala. Žal mi je, da sem vam pokvaril nedeljo. So injekcije razkužene? Na obisk moram. Oče, obiskati moram bolnega otroka. Ne počuti se dobro. Oprostita. -Počakala bova. Morda bo trajalo. Nič hudega. Oprosti, mama. Še ne gremo? Morda bom zamudil. Pa onadva? Ju jaz peljem ven? Ne moreš pustiti hiše prazne. Odšli bomo naslednjo nedeljo. Prav. Kam gre? -K bolniku. Zelo mi je žal. Nikar. Dober zdravnik ima polne roke dela. Gara. Mama, ne gremo? Ničesar ne morem. Bolnik ga potrebuje. Ni pošteno. Pa kdaj drugič. Minoru, bodi priden. Samo zapusti sobo. Lažnivka! -Slišal si me! Pridi sem. -Nočem. Poredneža! Fantje so vedno malce živahnejši. Moralo bi te biti sram. Ni pošteno! Šli bomo kdaj drugič. Vedno je kdaj drugič! Nikoli ne gremo! Ne morem pomagati. To vedno rečeš. Ne bodi tako naporen. Ni pošteno! Bodi priden, sicer te bom zatožila očetu. lzvoli. Dobro. Zapomni si te besede. Ne bojim se. Kaj je narobe? Ne vem. Pridi, lsamu. Pojdiva na sprehod. Minoru tudi. Pojdimo. Pojdita z babico. Zakaj ne greš še ti? Pojdimo. Oprosti. Minoru, pojdi z njo. Nočem! Kakor hočeš. Kaj je narobe? Trmast je. Tudi Koiči je bil. Nikoli ni poslušal nikogar. Vedno je delal po svoje. Gotovo si razočaran, oče. Sploh ne. Šli bomo naslednjo nedeljo. To bi bilo lepo. Po nekaj dneh tu bova odšla do Šigeje. Poglej. Tam sta. Kaj boš, ko boš velik? Zdravnik kot oče? Do takrat, ko boš zdravnik, me najverjetneje ne bo več. Gospod Enomoto je klical zaradi dela. Potem je vse dogovorjeno. Kje sta? Zgoraj. Kupil sem jima tortice. Vzemi eno. Dobre so. Ne potrebujeta tako dragih tortic. So dobre? Dobre, ampak drage. Keksi so dovolj. Že včeraj sta jih jedla. Rada jih imata. Ju boš jutri kam peljal? Jutri? Jutri grem po račune. Razumem. Koiči bi moral kaj početi. Pa Kinša-tei nocoj? Kaj se dogaja? Recital poezije. Všeč jima bo. Odkar sta prišla, nista nikamor šla. Škoda, da morata ves dan čepeti zgoraj. Že, vendar ni nikogar, ki bi ju peljal ven. lmaš polne roke dela. Zdravo. Kakšno delo! Kje je oče? Zunaj. Bi šla na kopališče? Oče. Gremo na kopališče. Pozdravljen. Pojdimo na kopališče. Nazaj grede bomo šli na sladoled. Hvala. Na kopanje greva. Vzemi moje lesene sandale. Smem? Pozdravljeni. Je to podjetje Jonejama? Lahko dobim Noriko Hirajama? Hvala. Noriko? Jaz sem. Oh, ne. Ne omenjaj. Potrebujem uslugo. lmaš jutri kaj časa? Oče in mama nista bila še nikjer. Tako je. Zanima me, ali ju lahko kam pelješ. Morala bi ju jaz, a nimam časa. Oprosti, da te nadlegujem. Nič hudega. Počakaj trenutek. Oprostite. lmam lahko jutri dopust? Hvala. -Kaj praviš na Asahi Aluminum? Danes bom končala. Oprosti, ker si čakala. Pri tebi bom ob devetih. Nikar ne skrbi. Pozdravi ju. Na svidenje jutri. Gospe in gospodje, dobrodošli v Tokiu. Naj vam predstavim zgodovino mesta Tokio. Cesarsko palačo, ki se je nekoč imenovala dvorec Čijoda, je zgradil lord Dokan Ota pred 500 leti. Umeščena je v parku, med borovci in jarki, in predstavlja kontrast živahnemu Tokiu. Koičijeva hiša je v tej smeri. ln Šigejina? Tam nekje. Pa tvoja? Moja je... Mislim, da tam nekje. Malce je razmetano. Upam, da se kaj oglasita. Kdo je? Jaz. Zgodaj ste se vrnili. Miko-čan spi? -Pravkar je odšla spat. lmaš kaj sakeja? Svak in svakinja sta na obisku. Malo ga imam. Bo dovolj? Kje je to slikano? V Kamakuri. Slikal je njegov prijatelj. Kdaj? Lani. Podoben mu je. Z nagnjeno glavo. Vedno je tako stal. Kaj je? lmaš kozarce? Pravkar sem jih pomila. Vzemi še paprike. Hvala. Ni se treba tako truditi. Ni mi težko. Najlepša hvala za danes. Ni za kaj. Bojim se, da sta utrujena. Nisva. Po tvoji zaslugi sva veliko videla. Oprosti, da si morala biti ves dan z nama. Je bilo res vse v redu? Seveda, oče. Ne skrbi, prosim. Navajeni smo delati ob nedeljah. Zdaj nimamo toliko dela, zato lahko vzamem dopust. Res? Potem je v redu. Ni veliko. Zelo je dober. Rad piješ, oče? To pa zelo rad. Včasih se je razjezil, ko mu je zmanjkalo sakeja. Celo opolnoči je šel ponj. Vsakič, ko se je rodil sin, sem molila, da ne bi postal pijanec. Je Šodži rad pil? Da. Res? Po službi je hodil pit. Včasih, ko se je znočilo, je pripeljal domov svoje pijanske prijatelje. Res? Potem sva imeli enake težave. Da. Zdaj pa ga pogrešam. Ubogi Šodži. Živel je tako daleč od naju. Toda zdi se mi, kot da je še vedno živ. Oče me pogosto ošteje zaradi moje neumnosti. Gotovo je mrtev. Minilo je že osem let. Vem, ampak... Bil je svojeglav fant. Bojim se, da ti je delal težave. Očitno ti jih je res. Upam, da je dobro. Prosim, mama. Postrezi si. Pozna sta. Kmalu se bosta vrnila. Kako dolgo bosta ostala v Tokiu? Ti nista povedala? Poslušaj... Boš dal kaj denarja? Za? Jaz bom. Dva tisoč jenov ali tri. Zakaj? Kaj praviš, da ju pošljemo v toplice v Atami? Ti nimaš časa, jaz pa tudi ne. Ne moreva vedno prositi Noriko. Dober predlog. Poznam prijeten hotel. Ni drag in ima lep razgled. Dobro. Potem pa dajva. Prepričana sem, da jima bo všeč. lskreno povedano, malce me je skrbelo. Kamor koli ju peljemo, je drago. To je veliko cenejše. Tam so termalni vrelci. O čem se pogovarjata? Mamo in očeta bi rada poslala v Atami. Odličen predlog. Tudi mene je skrbelo zanju, a imam preveč dela. Kaj praviš? Dobro je. Strinjam se. Potem pa dajmo. Tu jima ne moremo pomagati. Tako je. Atami je pravi kraj. Kopala se bosta in počivala. Starejši pari imajo to raje kot sprehajanje po Tokiu. Res je. Zamujata. Morda sta pri Noriko. Najbrž res. Še nikoli nisem bila v toplicah. Veliko ju staneva. Kaj ni tu lepo? Vstaniva zgodaj zjutraj in pojdiva na sprehod po obali. Velja. Tu je veliko lepih razglednih točk. Sobarica mi je povedala. Res? Morje je tako mirno. Oprostite, da ste čakali. -Rezanci so pripravljeni. Ti si imel to karto. -To pa je bolelo. Tako. -Jaz bom vzel tole. Pripravljeni. -Pripravljeni? Si to odvrgel, kajne? -Da, sem. Kako ti je to všeč, tepec? To je 1632. Premagal nas je. Tu je pa zelo živahno. Koliko je ura? Kaj je narobe? To je zato, ker sinoči nisi dobro spal. Ne, ampak ti si. Očesa nisem zatisnila. Pa si. Smrčala si. Res? Kakor koli, ta kraj je za mlajše rodove. Res je. Tista mladoporočenca sinoči... Res verjameš, da sta mladoporočenca? Zjutraj je kadila v postelji, ko je on vstal. On je bedak. Rekel je: Ti pripadaš meni. Tvoja ušesa, oči, usta... Vsa si moja. Kdo ve, komu kaj pripada. Zanima me, kaj dela doma Kjoko. Pojdiva domov. Gotovo te daje domotožje. Ti si tista, ki se želi vrniti domov. Videla sva Tokio. Videla sva Atami. Pojdiva domov. Da. Kaj je narobe? Zavrtelo se mi je. Zdaj mi je bolje. Nisi dobro spala. To je narobe. Jih dvigneva? Prepričana sem, da ti bo pristajalo. lmaš lep vrat. Na levi učvrsti, na desni pa skuštraj. Morda naslednjič. Zelo bo lepo. Daj mi revijo in vžigalice. Dobrodošla nazaj. Hitro sta se vrnila. Morala bi ostati dlje. Doma sva. Kdo sta? Prijatelja z dežele. Učvrsti kodre. Zakaj nista ostala dlje? Kako je bilo v Atami? Zelo lepo. Všeč so nama bile kopeli. lz sobe sva imela lep razgled. Hotel je sodoben. Je bilo veliko ljudi? Še kar. Kakšna je bila hrana? lmeli so dobre ribe. Seveda. Naravnost iz morja. ln stregli so velike omlete. Zakaj nista ostala še nekaj dni? Želeli smo, da se sprostita. Misliva, da je čas za vrnitev domov. Za to je še prezgodaj. Nista pogosto v Tokiu. Bolje, da greva. Kjoko je doma sama. Mama, ni več otrok. Rada bi vaju peljala na kabuki. Nočeva vam več povzročati stroškov. To ni nič takega. Nocoj pridejo sem še druge kozmetičarke. Jih veliko pride? Jaz sem na vrsti, da priskrbim prostor. Vrnila sva se ob napačnem času. Zato smo hoteli, da ostaneta v Atami. Morala bi vama povedati. Končali sva. Samo trenutek. Pa zdaj? Ne vem. Ne moreva nazaj h Koičiju in jih nadlegovati. Res je. Greva k Noriko? Oba ne. Pojdi samo ti. Pa ti? Jaz grem k Hatoriju. Skušal bom prespati tam. Kakor koli, oditi morava. Brezdomca sva. Noriko bi morala biti že doma. Očitno sva prišla prezgodaj. Če bi rad obiskal Hatorija, kar pojdi. Da, bolje, da grem. Tako si pozabljiva. Poglej, kako je Tokio velik. Res je, kajne? Če se bova izgubila, se ne bova nikoli več našla. HATORl - POKLlCNl PlSAR Neverjetno. Že dolgo se nisva videla. 17, 18 let. Vsako leto ste poslali novoletno čestitko. Vi tudi. Predvidevam, da se je Onomiči zelo spremenil. Na srečo ga med vojno niso bombardirali. Kraj, kjer ste živeli, je tak kot prej. Res? Bilo je zelo lepo. Všeč nama je bil pogled iz templja. Po obdobju češenj je cena rib vedno padla. Vsa ta leta sva pogrešala okus po tistih odličnih ribah. Pozneje. Povejte mojim prijateljem, da igram na fliperju. Zgornjo sobo sva dala njemu v najem. Študira pravo, a se nikoli ne uči. Ves čas visi na fliperju. Njegov oče se mi smili. Pojdiva na pijačo. Doma nimam ničesar. Nisem povedal, da pridem. Se spominjaš šefa policije? Numate? -Živi v bližini. Res? Kako je z njim? Uživa v pokoju. Njegov sin je direktor podjetja. Me veseli. Pojdiva ga obiskat. Strinjam se. Vzemi še malo sakeja. -Dovolj sem spil. Pijmo na stare čase. Že dolgo nisem pil. Včasih si bil pravi pijanec. Se spominjaš guvernerjevega obiska v Onomičiju? Pri Takemuraji? Napil si se ga. Tista mlada gejša, ki je stregla... Umeko? Všeč ti je bila, kajne? Tudi guvernerju je bila. Se spominjaš? Tudi tebi je bila všeč, kaj? Vedno sem delal bedaka iz sebe, ko sem se ga napil. Nikar. Sake je dober za zdravje. lmaš srečo, da so tvoji otroci preskrbljeni. Nisem ravno prepričan. Pogosto si želim, da bi bil živ vsaj en sin. Gotovo je bilo težko, ko si izgubil oba. Nisi tudi ti izgubil enega? Da, drugega. Vojne imam čez glavo. Res. lzgubiti otroka je težko, a tudi živeti z njimi ni vedno lahko. Prava dilema. Pij. Pogovarjajmo se o čem drugem. ln bodimo boljše volje. Če bi imel sobo za goste, bi pili do jutra. Še sakeja! Zelo sem vesel, da si prišel. Še sanjalo se mi ni, da te bom videl v Tokiu. OKAJA ODEN Topel je. Nalij mi ga. Pijan si. Poglej, Hirajama. Nekomu je podobna. Že spet. Se strinjaš? Kdo? Pa res. Tisti mladi gejši? Kje pa! Bilo jo je več skupaj. Ta me spominja na ženo. Da, imaš prav. Še posebej tukaj... Zakaj ne odidete? Dovolj ste imeli. ln vidva sta sitnobi. Zoprna si. Govori kot moja žena. Pridi in mi nalij. Še daj. Ne, hvala. Mislim, da imaš veliko srečo. Zakaj? Na svoje pridne otroke si lahko ponosen. Tudi ti si lahko. Ne, moj sin ni nič prida. Copata je. Z mano ravna, kot da sem mu na poti. Nič ni. Vodja oddelka je. Kakšen vodja! Samo pomočnik je. Grozno se počutim, ko lažem ljudem. Ničla je. Ni res. Edinec je, zato sem varčeval s palico in ga razvadil. Ti si svojega sina dobro vzgojil. lma diplomo. Zdravniki jo morajo imeti. Bojim se, da sva preveč pričakovala od najinih otrok. Nimajo zanosa. ln ambicij. Pritožil sem se sinu. Rekel je, da je v Tokiu veliko ljudi. Da je težko uspeti. Kaj pa ti misliš? Današnja mladina nima hrbtenice. Kje je njihov duh? Nisem ga tako vzgojil. Toda Numata... Se ne strinjaš z mano? Si ti zadovoljen? Seveda ne, ampak... Vidiš? Celo ti nisi zadovoljen. Tako sem žalosten. Ni več pijače. Dokler nisem prišel v Tokio, sem imel vtis, da gre sinu zelo dobro. Zdaj vidim, da je le nepomemben zdravnik. Vem, kako se počutiš. Tudi jaz sem razočaran. Ne smeva preveč pričakovati od najinih otrok. Časi se spreminjajo. Sprijazniti se morava. To je moje mnenje. Kaj res? A tako. Ti tudi. Moj sin se je spremenil, vendar ne morem nič. Navsezadnje je v Tokiu veliko ljudi. Res tako misliš? Najbrž bi moral biti srečen. Morda imaš prav. Danes nekateri mladeniči ubijejo starše brez pomisleka. Moj ne bi nikoli. Polnoč je. ln? Zapiramo. Vedno bolj me spominjaš na mojo ženo. Všeč si mi. Stori nekaj z njim. Mir mu daj. Pijva. Čudovito. Da, čudovita noč. Hvala. Dovolj je. Danes je bil dolg dan. Povratek iz Atame, obisk pri Šigeji in sprehod do parka Ueno. Gotovo si utrujena. Ne tako zelo. Samo v nadlego sem ti. Zelo mi je žal. Hvala, da si prišla. Tako sem srečna. Vsem sem v breme. -Takole. Dovolj bo. Pojdi spat. Jutri moraš zgodaj na delo. Tudi ti se moraš naspati. Pojdiva obe v posteljo. Hvala. Mislim, da bom res šla. Vesela sem, da lahko spim v postelji pokojnega sina. Noriko. Oprosti, če sem vsiljiva, toda od sinove smrti je minilo že osem let, ti pa imaš še vedno njegovo sliko. Smiliš se mi. Zakaj? Ker si mlada... Nisem več tako mlada. Pa si. Z očetom sva večkrat govorila o tem. Če boš imela priložnost, se poroči, prosim te. Resnično tako mislim. Boli naju, da se ne želiš znova poročiti. Prav. Če bom dobila priložnost... Seveda jo boš. Zakaj ne bi. Res tako misliš? Po poroki z njim si imela več smole kot sreče. Vem, da bi ti morala pomagati. Prosim te. Precej sem srečna. Morala bi imeti boljše življenje. Srečna sem. Tako mi je všeč. Zdaj, ko si mlada, si še srečna. Ko boš starejša, boš vedno bolj osamljena. Ne bom se tako postarala, zato ne skrbi. Zelo si prijazna. Lahko noč. Lahko noč. Oprostite. Gospod in gospa Kaneko? Kdo je? Le kdo bi lahko bil? Kdo je? -Policist Takaši. Pripeljal sem vaša prijatelja. Pijana sta. Oče, zakaj? Lahko noč. Kdo je to? Oče, kaj je zdaj to? Oče! Kaj se je zgodilo? Ni sam. Kdo je to? -Neki neznanec. Zakaj, oče? Povej! Si spet začel piti? Ti tudi. Nemogoč si. Kaj se je zgodilo? Kje se ga je napil? Kako naj vem? Včasih je pil ves čas. Domov je hodil mrtvo pijan in se znašal *** mamo. To smo sovražili. Ko se je rodila Kjoto, je nehal piti. Bil je kot prerojen, kar se mi je zdelo odlično. Zdaj pa je spet začel. Kaj naj storiva? Nocoj ga nisem pričakovala. Kaj šele z družbo! Ne moreva ju pustiti tam. Nič ne morem. Naj pride Kijo dol, onadva pa bosta zgoraj. Preveč sta pijana. Kaj pa naj storiva? Kako zoprno. Ti pojdi gor. Tu bosta spala. Grozno! Zakaj ni povedal, da se bo vrnil? Tako pozno in še pijan! Sovražim pijance. ln še z neznancem. To je grozno. Hvala, da si me sprejela. Oprosti, ker ni pospravljeno. Ne boš zamudila službe? Ne, imam dovolj časa. Mama? -Prosim? Želim, da vzameš tole. Ni veliko. Kaj je? Nekaj denarja za stroške. Oh, ne. Prosim, mama! Vzemi, mama. Ne delaj tega. Jaz bi ti morala kaj dati. Vzemi, prosim. Prosim te. Moram res? Najlepša hvala, draga. Sama potrebuješ denar, pa ga daješ meni. Ne vem, kaj naj rečem, a najlepša hvala. Hvala. Pojdiva. Mama, če bosta spet prišla v Tokio, me, prosim, obišči. Bojim se, da se ne bom vrnila. Vem, da imaš veliko dela, a poskusi priti v Onomiči. Z veseljem, če bi bil malce bližje. lmaš prav. Zelo je daleč. Mama, so tvoje? Hvala. Postala sem pozabljiva. Zdaj pa pojdiva. Sedeži bodo? Upam. Vlak bi moral biti v Nagoji zjutraj. Pa v Onomičiju? Ob 13.35. Si poslal telegram Kjoku? Sem. Keizo vaju bo pričakal v Osaki. Upam, da se bo mama lahko naspala na vlaku. Ona se povsod naspi. Tudi če se ne bom, bom doma do poldneva. Oče, ne pij preveč. Sinoči je bila izjema. Srečanje, saj veš. Te še boli glava? Nič več. Naj ti bo to v opozorilo. Prepričana sem, da ga je izučilo. Bili ste zelo prijazni. lmela sva se zelo lepo. Bili ste zelo prijazni, otroci. Zdaj ko sva vas videla, ni treba priti, čeprav bi se nama kaj zgodilo. Ne govori tako. To ni slovo. Resno mislim. Predaleč živiva. Žal mi je za včeraj. Menda so prišli starši. -Bila je cela norišnica. Nista nameravala z vlaka, vendar se je mama slabo počutila. Kaj je bilo narobe? Pravi, da jo boli tu. Da ni srce? Potovanje jo je utrudilo. Že dolgo se ni vozila z vlakom. Kakšna nadloga. Moral sem si izposoditi odeji in dvakrat poslati po zdravnika. Zoprna reč. Kako je zdaj? Bolje ji je. Koliko je stara? Naj pomislim. Več kot 60. Morda 67 ali 68. Zelo je stara. Dobro pazi nanjo. Bodi dober sin, dokler imaš žive starše. Res je. V grobu jim ne moreš pomagati. Kriva bo gneča na vlaku. Si bolje? Hvala. Dobro se počutim. Nocoj bova lahko odšla. Lahko ostaneva še eno noč in greva z manj polnim vlakom. Kjoko gotovo skrbi. Midva pa sva v Osaki pri Keizu. V desetih dneh sva videla vse najine otroke. Vnuki so že veliki. Nekateri stari starši imajo raje vnuke kot svoje otroke. Kaj pa ti misliš? Pa ti? Raje imam otroke. Toda presenečen sem, kako se otroci spremenijo. Šige je bila prej veliko prijaznejša. Poročena hčerka je kot tujka. Spremenil se je tudi Koiči. Bil je tako prijeten otrok. Otroci nikoli ne izpolnijo starševskih pričakovanj. Bodiva vesela, da so boljši od večine. Vsaj v povprečju. lmava srečo. Mislim. Zavedati se morava te sreče. Da, res jo imava. Oče in mama sta morala izstopiti v Osaki. Kaj res? Mama je na vlaku zbolela, zato sta se morala vrniti domov. Je zdaj v redu? Mislim, da je. Zelo sta hvaležna. Bila je utrujena. Da, pot je bila prenaporna zanjo. Je bila zadovoljna? Zakaj pa ne bi bila? Obiskala je veliko krajev. Tudi Atami. Še dolgo bo govorila o Tokiu. Pri telefonu. Telegram? Ne, še ne. lz Onomičija. Nenavadno. Piše, da mama umira. Nenavadno. Pravkar sem dobil očetovo pismo. Piše, da sta se ustavila v Osaki, ker je mami postalo slabo. Domov sta prišla desetega. Telegram. Počakaj. lz Onomičija. -Preberi ga. Mama je hudo bolna. Kjoko. Pravkar sem dobil telegram. Ti tudi? Prišla bom. Kmalu na svidenje. Čakal bom. Kako to, da je zbolela tako hitro? Je resno? Povem Noriko? Prosim. Podjetje Jonejama. Ostanite na zvezi. Zate je. Zame? Prosim? O, zdravo. Mama? Razumem. Kaj to pomeni? Mislila sem, da je zbolel oče, vendar je mama. Je zelo hudo? Mislim. Pisalo je, da je hudo bolna. Potem pa morava oditi. Na postaji sem se počutila nenavadno. Rekla je: Če se bo kaj zgodilo... Očitno je imela slab občutek. lti morava. Hudo je bolna. Raje pohitiva. Odšla bova s hitrim vlakom. Najprej moram še nekaj opraviti. Jaz tudi. Pa ravno ob tej uri. Naprej. Lahko prineseš povoj? Pojdiva nocoj. Prav, če že morava. Se vidiva. Vzamem pogrebna oblačila? Morda jih bova potrebovala. Pa dajva. Upam, da jih ne bova potrebovala. Se vidiva na postaji. Počakala jih bom. Zelo si prijazna. Kaj je narobe? Je prevroče? Otroci prihajajo na obisk. Kjoko jih čaka na postaji. Tu bodo vsak hip. Ozdravela boš. Ozdravela boš, o tem sem prepričan. Pritisk je zelo nizek. Še vedno je v komi. Res? Slabo se odziva. Spet bom prišel. Kje je Keizo? Zamuja. Je odgovoril na telegram? Ne. ln živi najbližje od vseh. Oče. Ti tudi. Oče, njeno stanje mi ni všeč. Kako to misliš? Mislim, da je nevarno. Ni dobro, da je tako dolgo v komi. Je kriva pot v Tokio? Mislim, da ne. V Tokiu je bila tako živahna, kajne? Morda je delno kriv. -Kaj je potem? Morda ne bo dočakala jutra. Jutra? Najbrž bo umrla ponoči. Tako torej. Ne bo preživela. Mama ima 68 let, kajne? Tako torej. Ne bo preživela. Dvomim. To je konec. To je vse. Potem Keizo ne bo prišel pravočasno? Kaj ni življenje prekratko? Bila je tako živahna. Gotovo je čutila, kaj se bo zgodilo. Najbrž. Vseeno sem vesela, da je prišla v Tokio. Videli smo jo živo. Pogovarjali sva se o mnogočem. Si prinesla žalno obleko? Pa bi jo morala. Pa ti, Kjoko? Tudi jaz je nimam. Morala si jo boš izposoditi. lzposodi si jo še za Noriko. Umrla je mirno, brez trpljenja, v poznih letih. Je to Keizo? Kako je? Nisem prišel pravočasno. Tega sem se bal. Bil sem na službeni poti. Žal mi je, da sem zamudil. Telegram je prišel, ko sem bil na poti. To je grozna stvar. Kdaj je umrla? Zjutraj ob četrt čez tri. Če bi šel z vlakom ob 16.40, bi prišel. Keizo, poglej jo. Poglej, kako je mirna. Oprosti, da sem zamudil. Kje je oče? Kje, se sprašujem. Keizo je prišel, oče. Bila je prelepa zora. Bojim se, da bo danes zelo vroče. Kaj je narobe? Ne prenesem tega zvoka. Kako to misliš? Ko ga poslušam, se počutim, kot da mama počasi odhaja. Nisem bil dober sin. Čas je za kadilo. Ne smem je izgubiti. Nihče ne more pomagati staršem, ko so mrtvi. Enkrat smo od tod opazovali ognjemet. Res? Ko je bil festival. Se spominjaš? Ne. Bil si tako vznemirjen, a po sončnem vzhodu si zaspal. V materinem naročju. Ne spominjam se. Kaj si takrat počel? Zdi se mi, da si bil vodja šolskega odbora. Tega je že davno, kajne? Med počitnicami smo odšli v Omišimo. Tega se spominjam. Mama je dobila morsko bolezen. Da, tudi jaz se spominjam. Bila je polna življenja. Koliko je bila takrat stara? 42 ali 43 let. Pazi nase, oče. ln živi še dolgo. Hvala. Morda bo zvenelo brezsrčno, a raje bi videla, da bi on umrl prvi. Če se bo Kjoko poročila, bo ostal sam. Najbrž res. Na mamo bi pazili v Tokiu. Kjoko, ima mama še vedno tisti sivi pas? Rada bi ga za spomin. Če se strinjaš. Pa tisti laneni kimono, ki ga je nosila poleti... Tudi tega bi rada. Veš, kje je? Ga lahko prineseš? Zdaj je vsega konec. Bili ste tako prijazni, da ste prišli in da jo skupaj objokujemo. Hvala. Bila bi vesela, če bi vedela, da je Koiči pazil nanjo. Ničesar nisem storil. Spominjam se, ko sva šla iz Tokia v Atami. Nenadoma se ji je zavrtelo v glavi. Ni se mi zdelo resno. Zakaj nam nisi povedal? Ali vsaj Koičiju? Verjetno bi moral. Toda ni bilo to krivo. Bila je pretežka. Bolezen je prišla nenadoma. Kot sanje. Kdaj greš? Ne morem dolgo ostati. Tudi jaz ne. Greva z nočnim hitrim vlakom? Pa ti, Keizo? Jaz lahko ostanem. Bova nocoj odšla? -Da. Noriko, boš nekaj časa ostala z očetom? Z njima boš odšla. Tudi jaz bi moral oditi. Napisati moram poročilo. ln oditi na bejzbolsko tekmo. Toliko si zaseden? Hvala, da ste prišli. Osamljen boš. Navadil se bom. Še malo riža. Kupi vozovnice, boš? Tudi jaz bom riž. Lahko dobimo sedeže? Oče, ne pij preveč, prosim. Ne skrbi. Torej odhajate vsi domov. Tvoje kosilo. Hvala za vse. Pridi kaj v Tokio. Morate že danes domov? Da, moramo. Žal vas ne morem pospremiti na postajo. Nič hudega. Nujno moraš priti v Tokio. Vesela sem, da si ostala. Mislim, da bi morali tudi oni še malo ostati. Nimajo časa. Sebični so. Poberejo stvari in na hitro odidejo. lmajo svoje skrbi. Tudi ti jih imaš. Sebični so. Ampak Kjoko... Takoj po smrti so zahtevali njena oblačila. Uboga mama se mi je zasmilila. Celo neznanci bi bili obzirnejši. Poglej, Kjoko. Ko sem bila tvojih let, sem tudi jaz tako razmišljala. Otroci zapustijo starše. Ženska živi svoje življenje, proč od staršev, ko pride v tista leta. Prepričana sem, da ni mislila nič slabega. Zaživeti morajo po svoje. Sprašujem se, ali bom tudi jaz taka. Je to bistvo družine? Da. A otroci postanejo taki počasi. Torej tudi ti? Morda bom postala taka, če se bom prezirala. Življenje zna razočarati. Res je. Oditi moram. Potem pa zbogom. Oče, odhajam. Pazi nase. Hvala ti. Zbogom. Prosim, pridi kdaj v Tokio. Zbogom. Je odšla? Oče, odhajam s popoldanskim vlakom. Res? Hvala za vse. Prosim, ničesar nisem storila. Bila si v veliko pomoč. Mama je povedala, da si bila prijazna do nje, ko je bila pri tebi. Nisem imela kaj ponuditi. To je mislila iz srca. Rekla je, da je bila takrat s tabo najsrečnejša. Tudi jaz bi se ti rad zahvalil. Zelo jo je skrbelo za tvojo prihodnost. Ne moreš več tako naprej. Ne skrbi zame. Želim, da se čim prej poročiš. Pozabi Šodžia. Mrtev je. Boli me, ko vidim, kako živiš. Ne, ni tako. Resno mislim. Rekla je, da ni poznala prijaznejše ženske od tebe. Precenjevala me je. Ni res, Noriko. Pa je. Nisem tako dobra, kot je mislila. Če me ti vidiš tako, me je sram. Ne, ni treba. Sebična sem. O vašem sinu nisem razmišljala toliko, kot mislite. Bil bi srečen, če bi ga pozabila. Včasih po več dni ne razmišljam o njem. Včasih pomislim, da ne morem več naprej. Pogosto se vprašam, ko ne morem zaspati, kaj bom postala, če ostanem taka. Dnevi minevajo, nič se ne zgodi, jaz pa sem osamljena. Moje srce nekaj čaka. Sebična sem. Nisi. Pa sem. Vendar nisem mogla povedati mami. Pomiri se. Dobra ženska si. lskrena. Nisem. Ta ura je bila njena. Malce je staromodna, a jo je nosila, ko je bila tvojih let. Vzemi jo zaradi nje. Prosim. Prepričan sem, da bi to hotela tudi ona. Zaradi nje, prosim. Hvala. Prosim, verjemi. Želim, da si srečna. lskreno. Resno mislim. Nenavadno. lmava otroke, vendar si nama ti pomagala največ, čeprav nismo v sorodu. Hvala. Zelo boš osamljen, ker so vsi odšli. Bilo je tako nepričakovano. Bila je trmasta. Če bi vedel, kaj se bo zgodilo, bi bil do nje prijaznejši. Dnevi, ko bom živel sam, bodo zelo dolgi. Osamljen. Osamljen boš. Prevod in tehnična obdelava FIVIA - Vojnik