Tip:
Highlight text to annotate it
X
Dobrodošli v nangomski misijonski bolnišnici
To je napotitvena bolnišnica prve stopnje.
nahaja se v okrožju Mumbwe, zahodno od glavnega mesta Zambije, Lusake.
Sem Namuenga Katowa, sestra in administratorka v nangomski bolnici.
Ker delujemo v podeželskem okolju, se srečujemo z mnogimi težavami.
V naši ustanovi je majhno število zdravstvenih strokovnjakov,
zato bi prosila prebivalce Slovenije,
da pomagajo na kakršen koli način.
Potrebovali bi interniste, kirurge in tudi specialiste drugih smeri.
Potrebovali bi tudi zobozdravnika.
Zobozdravnico smo imeli lansko leto. Zelo je pomagala, četudi nimamo primerne opreme.
Potrebovali pa bi še sestre. Veliko sester. Babice in splošne sestre.
Bolnišnica je na podeželju.
Zdravnik mora obvladati bolnike vseh glavnih vej medicine,
kar vključuje pediatrijo, interno medicino, kirurgijo ter ginekologijo s porodništvom.
Specializacije tukaj ne poznamo.
In - v Lusaki!
Kaj pa bolnica?
Bolnica je pa ''fancy.''
Jaz sem presenečena na tem, kako vestno uporabljajo rokavice.
Ekstremno!
Pa kaj vse operirajo!
Ampak *** njihovo sterilnostjo smo pa zgroženi.
Pa *** terapijo bolečine, a ne da? - To tudi, ja.
***-a imajo pa toliko, da ... Ne moreš verjet.
Vsak drugi.
Dva od treh.
Doktor Tadeja. -Ti primanjkuje otrok?
To je Chifuntu.
Sestavljen je iz ženskega, moškega in pediatričnega oddelka.
Kontrola.
Vsak drugi.
Retrovirusna bolezen, pljučna tuberkuloza, anemija in pljučnica,
najbolj pogoste stranke tukaj.
Na vsakem oddelku je kakšnih dvajset postelj.
Na levi strani sobe so internistični, na desni pa kirurški bolniki.
Med kirurškimi so zlomi, opekline, kile in podobno.
Pri internističnih pa večinoma ***, tuberkuloza, pljučnice, driske,
diabetes, srčno popuščanje.
Kar precej jih je tudi z visokim tlakom.
Vidiš vse.
Od bolezni sodobnega časa do klasičnih tropskih v zvezi z AIDS-em in ***-om.
Ja, na začetku smo vsi mislili, da sodobnih bolezni pa tukaj ni.
Dejansko je na Chifuntu največja tegoba *** in potem z njim povezane bolezni.
Kakšen gre pa tudi vesel domov.
Se spomnim, da mi ni bilo niti malo vseeno, ko sem prvič prišel tja in stal na sredi sobe
in se hkrati zavedal, da je večina bolnikov okoli mene okuženih s ***-om ...
Pa sedem od desetih s ***-om ima tuberkulozo!
Ampak naenkrat se navadiš in ne zdraviš več bolezni, ampak človeka.
Je pa včasih zelo neprijetno
ko kdo med poslušanjem srčnih tonov zelo kašlja.
Pač zadržiš sapo in upaš na najboljše.
Ali govorite angleško?
Malenkost?
Bi jo lahko vprašali, kakšne so njene težave?
Ne morem.
Jo lahko vprašate, kakšne so njene težave?
Kašlja.
Sem Felistas Mulenga, v NMH delam kot anesteziologinja,
ukvarjam pa se tudi z okužbami s tuberkulozo.
Kot veste, gre pri tuberkulozi za oportunistično infekcijo,
ki se pojavi, ko je imunski sistem oslabljen.
Večina bolnikov pri nas je okuženih s ***-om in
tuberkuloza je prva oportunistična infekcija, ki se izrazi.
To je rentgenska slika.
Tukaj pa vidimo spodaj nekaj infiltratov, tam kjer je tudi Sonja slišala poke.
Verjetno gre za kakšno pljučnico.
Opazili smo, da če odkrijemo tuberkulozo pri desetih bolnikih,
nato pa teh deset testiramo še na *** ...
... Bo sedem od teh desetih pozitivnih tudi na ***.
V Nangomi izvajamo poseben program proti tuberkulozi.
Imamo namreč veliko bolnikov s tuberkulozo,
in večina jih pride v bolnico prepozno.
Diagnosticiramo jih, ko je že prepozno
in večina jih umre. Prihajajo namreč iz zelo oddaljenih krajev.
Naslednja težava pa je oskrba z zdravili.
Zdravil proti tuberkulozi je zaradi majhne dobave namreč premalo.
Celi dan smo delali. Tako veliko je bolnikov na oddelkih
Zdravnikov ni, tako da smo morali vse vizite narediti sami.
Najprej smo šli na Nzimo (ginekološki oddelek),
potem smo naredili ženski del na Chifuntu,
moški del, ... Tadeja je vmes pregledala še otroke.
Vsaki dan tako.
Mi je pa zelo všeč, ker imajo od enih do dveh ...
- Ne! Od dvanajstih do dveh.
Od dvanajstih do dveh imajo tukaj pavzo
in grejo domov in si skuhajo kosilo.
Mi pa ostanemo, da zaključimo delo in si potem kuhamo.
Ob šestih zvečer si kuhamo.
Ob šestih, petih. Petih?
Najprej se gre na tržnico, da se potem lahko kuha.
To je tržnica. Z majhnimi, luštnimi stojnicami, pokritimi s slamo.
Dame že kopujejo čebulo.
To je še ena izmed pomembnih sestavin tukajšnje prehrane.
Torej,
čebula, neko repno perje, paradižnik, ...
... In nato še nshima.
Za tipično kosilo v teh koncih je potrebna čebula.
Nshima - to je pa osnova osnove.
Kaj pa je nshima?
Mislim, da je to koruzna moka.
In so to kot ene vrste žganci.
Gašper, ali se potem še doda kaj vode? Ali samo na začetku?
Na začetku daš hladno, potem pa vrelo ...
- Jokam.
To, so pa posušene ribe.
To so pa večje posušene ribe.
Vonja na žalost ne moremo posnet, ampak vam zagotavljam, da je prvovrsten.
Pa zadaj še malo paradižnika.
Kaj je to?
''?''
Karkoli vprašaš, vsi recepti se začnejo
vzameš jedilno olje, dodaš čebulo, prepražiš,
potem pa dodaš bodisi paradižnik, takšne majhne jajčevce, ... Karkoli, pač.
Vse se prepraži in potem se to je z, ne boste uganili, z nshimo.
Problem je v tem, da tista osnovna hrana, to sta nshima, krompir,
je pravzaprav tista visoko energijska in malo hranilna. Prazne kalorije.
Jaz mislim, da ne znajo kombinirat.
Ker mi jemo vsaki dan drugače, če hočemo.
Povej še, da je ponavadi to vse spucano.
Zakaj si pa morala na to opozoriti?
Danes je šlo malo čez.
Danes je zelo čisto.
Tiho bodi!
To so še chitenge.
A ste vidli tole rokovanje? To je pa tipično rokovanje v tem koncu sveta.
Kakšno moko?
Koliko je to? Pet kilska? -To je deset.
Aha, pa smo kupili moko.
Tukajle pa ravnokar nastajajo fritte, oziroma miške po slovensko.
S tem ko pa ven pobira, to je pa šprikla od kolesa. Tale.
Buanji!
No, tole je pa tipično prevozno sredstvo v Nangomi, to so voli.
Hello! How are you?
I'm fine.
Kdo ima ključe?
To je konstantno vprašanje.
Vidite, kakšne mišice so potrebne za kuhanje nshime?
Dobro, da je Sonja plezalka.
Zadnjič smo ugotovili, da je v bistvu zelje še boljše kot tole.
Tole je malo grenko.
Ja. Zelje smo pozabili kupit.
Danes nisem nič solila.
Zelo dobro. Nshima se ne soli.
Po želji se soli.
Nee. To je samo prilagojeno evropskemu okusu.
Mmm, je okusno.
To je pa izolacijska soba.
Največkrat dajo noter otroke z ošpicami.
In pa, seveda, najine bolnike s tuberkulozo.
Potem, po treh tednih, iz oddelka.
Nzima.
Jaz sem bila največ na ginekološkem oddelku.
Ki je zelo človeku prijazen, razsvetljen
in najprej so hoteli biti vsi tam z mano.
Ginekologija je bila na začetku, ko smo prišli, zelo prazna,
tako da so bile notri dve, tri pacientke.
Pa zdaj, zadnji teden, se je tudi kar izpraznila.
No, vmes pa je kar bil naval.
Tako da je bilo za videt dosti kliničnih primerov.
Ena pacientka je tukaj, ki je zelo zanimiv klinični primer
s hemoglobinom 1,7. Pri nas bi bilo to 17.
Ni nam jasno, kako lahko človek s hemoglobinom 17 sploh hodi naokrog.
Ampak ona je čisto vredu.
Ima pa karcinom cerviksa.
Pa *** pozitivna je.
Ženske, ki normalno rodijo, se pravi, vaginalni porod,
ostanejo v bolnici šest ur po porodu.
Po šestih urah grejo domov.
Čez šest dni pridejo na pregled.
Pa čez šest tednov, mislim, da je pregled za otroka.
To morajo vse s sabo prinesti.
Vrečo, čitengo.
Lavor za čistit vodo. Džik.
Vse s sabo prinesejo.
S sabo prinesejo tudi sponke za popek. Jih kupijo na marketu v trgovini.
Včasih si jih katera ne more privoščit. Niso tako poceni.
Ena, mislim, da stane en evro.
Porodi so res hitri. Sploh pri ženskah, ki imajo že veliko otrok.
Padajo ven, ja, hitro padajo.
Jaz nisem bila navajena. Zato, ker doma so prvorodke, drugorodke.
Mnogorodk je zelo malo. Tukaj pa so večinoma take.
Tako, da ... Še preden si res rokavice gor natakneš
je otrok že skoraj zunaj.
Potem pa ti ostane samo še to, da prerežeš tisto popkovnico in ga malo obrišeš.
Pa zaviješ v tiste njihove dekice.
Pa vse skupaj je zelo, zelo, zelo nesterilno.
Zarustano.
Ampak se znajdejo zelo fajn.
To so nosečnice, a ne. Da ne bi kdo mislil, da je to
kakšna ženska netball reprezentanca ali kaj takšnega.
To je nosečniška reprezentanca, med treningom. Tole je ogrevanje.
Nosečnice pridejo v dneh tik pred porodom v Nangomo,
da so zagotovo blizu bolnišnice, ko pride čas poroda.
Sicer, če bi rodile doma, bi morale vaškemu poglavarju dati eno kozo.
Vse to pa je ... Namen vseh teh ukrepov pa je,
da bi zmanjšali število otrok rojenih s ***-om.
Oziroma, da bi preprečili prenos virusa *** na otroka.
Dostikrat se odločijo tukaj za carski rez.
Če je medenična vstava, zaradi zastoja, zaradi fetalnega distresa, ...
Tako da te nosečnice po carskem rezu ostanejo šest, sedem dni,
kakšna tudi pet dni, no.
Šive poberejo ven po šestih, sedmih dneh. Odvisno, kakšen je način operacije.
So pa tudi bolnice po nepopolnem splavu s pelvično inflamatorno boleznijo.
Tudi pridejo nazaj, po nepopolnem splavu, ko so lahko tudi že v sepsi.
Tako da ... Veliko zanimivih primerov je. Hidatidna mola je bila tudi enkrat.
V glavnem, dosti je bil zafilan oddelek zadnji mesec.
Če govorimo o carskem rezu
imamo povprečno tri do pet operacij na teden v najbolj delovnih mesecih.
Najprej smo jim kupili operacijsko mizo.
To je prejšnja operacijska miza. Že kar malo razpada.
Tale voziček uporabljajo kot operacijsko mizo.
No, to je pa nova, ki smo jo mi kupili.
Super je. Vse se premika. Hidravlika.
Dela.
Dobro jutro.
Kako ste kaj?
Dobro. In vi?
Dobro jutro. Še vedno tu?
Evo, to je inkubator
ki smo ga kupili za deset milijonov kvač.
Upam, da bo delal.
Potem smo kupili porodno mizo.
Njihova je bila v zelo slabem stanju.
Čisto zarustana in vse. Tako da smo se odločili, da kupimo novo.
Sem Chola Johnson, eden izmed tukajšnjih delavcev.
Sem laboratorijski tehnik.
Tukaj opravljamo nekatere *** za diagnostiko bolezni.
Delamo CD4 in kemijske ***, vključno z GPT,
kreatinin, glukozo.
Testiramo tudi sputum, urin, občutljivost kulture
in še nekaj ostalih testov, tudi na kriptokoka
in malarijo.
Nangoma se prebuja in mi z njo.
Tadeja vsak dan laufa, danes pa je kontra.
A gre al kaj? Gre!
Prala je cunje, no.
Drugače pa so se nam na teh naših tekih pridružili še Bobek (dr.Simutowe), občasno,
pa Slam'ca, pa Mutinta, ...
Tako da nismo več edini, beli, ki tule laufamo.
Dvakrat, ko nismo šli, so pa prišle na naša vrata trkat nosečnice,
če gremo laufat. Tako da, očitno jim je ratalo všeč.
Tole je pa najvišji hrib Nangome, preimenovan v Slovenski hrib.
Nadmorska višina - 1650 metrov. Kot Ratitovec.
Tudi na vrh smo že plezali.
Na tem hribu je oddajnik za mobilna omrežja
in prav zanimivi so tile Zambijci.
So brez elektrike, živijo v blatnih hiškah.
Ampak imajo pa vsi telefone in jih hodijo na tržnico v kakšno gostilno filat.
Tako da, zanimivi so.
Sem Kalaluka, zobozdravnik v NMH.
Zelo sem hvaležen našim prijateljem iz Slovenije za dobro opravljeno delo.
Kupili so nekaj dentalnih pripomočkov in zdaj bom vsaj lahko kaj naredil za ljudi.
Do konca dne bom pri ljudeh že lahko ublažil bolečino zaradi zobnega kariesa.
Še enkrat hvala. Veseli smo, da ste v Nangomi.
Z našim kolegom Kalaluko pripravljamo akcijo v smislu oralne higiene.
Razdelili bomo zobne ščetke in zobne paste med otroke v bližnji osnovni šoli.
Hej, Gašper!
Hej!
Kaj počneš?
Koliko vas je v družini?
Nas je deset.
Koliko je otrok?
Osem.
Kaj želiš postati, ko odrasteš?
Rad bi bil predsednik.
Kaj? Kakšen predsednik?
Predsednik. Predsednik Zambije.
Rad imam šport. Na primer nogomet in košarko.
Kako sem sploh pristala na pediatriji?
V bistvu ni bila moja odločitev,
ampak nobeden od naše odprave se ni hotel kaj dosti ukvarjati z otroki.
Pa, roko na srce, tudi zdravniki tukaj niso nič kaj navdušeni *** pediatrijo.
Ugotovila sem, da je pediatrija zanimiva.
Otroke, paciente, lahko poštimaš na hitro.
Pridejo v zelo slabem stanju in jih čisto poštimaš.
Pridejo na primer s pljučnico in vročino, daš jim antibiotik in grejo zdravi domov.
In so ti starši zelo hvaležni.
Uaa, bravo, Gašper!
Največ mojih pacientov pride z dehidracijo,
dosti je podhranjenčkov,
kakšnih pljučnic, ...
Zdaj smo ravno v času sušne dobe.
Videli smo dosti opeklin.
Zaradi ognja, ki ga je povsod dosti.
Ker žgejo travo, še zdaj ne vemo, zakaj.
Opekline pri otrocih v glavnem niso zaradi ognja, ki je tam zunaj,
ampak zaradi vroče vode, pri kuhanju nshime.
Ti otroci kar dolgo ostanejo na oddelku,
ker se morajo opekline vsaj toliko zaceliti,
da ni več nevarnosti za infekcije.
Pa toliko, da se svojci navadijo ravnati s temi ranami
ki so v bistvu odprte še kar nekaj časa.
Ko smo prišli, smo zelo optimistično mislili, da mi vemo vse o opeklinah
in smo poskusili zdraviti po svoje z vazelinsko gazico in dermazinom.
In smo potem ugotovili, da nam bo že po enem tednu zmanjkalo vsega materiala.
In potem smo se pač odločili, da bomo prepustili njim njihovo varianto čiščenja
teh opeklinskih ran.
Zdravijo pa tako, da najprej očistijo opeklinske rane,
kar je precej boleče, saj ne dajo nič analgetikov.
Potem pa položijo gor mokre brisačke, ki jih močijo v ...
... Nekaj med varikino in med cetom. Še zdaj ne vem točno.
Prejšnje odprave so rekle, da z varikino, tako da verjetno nekaj takega.
Ja. Da se kupit na vsakem marketu.
S tistim čistijo vse.
Vem da si je ena sestra kri čistila s tistim in je šlo v sekundi dol.
To sem bila res zelo presenečena.
Mora biti nekaj zelo močnega, no.
Ampak da s tistim opekline namakajo ... To smo pa vsi kar pogledal.
In potem s tem močijo rane.
Morajo biti pa stalno mokre in
to naj bi tukaj delali v nedogled in naj bi se nakako pozdravilo.
Ustvarilo naj bi se granulacijsko tkivo, ki varuje pred okužbami
in čez se ustvari novo tkivo.
Danes se pa počutim kot taprava Zambijka.
Ker se vozim tlele, med tovorom ...
... Ki smo ga čakali približno en mesec.
No, ampak smo zdaj zelo veseli, da smo ga končno dobili.
Prostora za glavo ravno nimam, no, tako da sem malo sklonjena ...
... Pa skrčena.
Ampak, bi šla še kdaj.
Lukenj na cesti pa ni, no, tako da je fajn.
Edino ne vem, zakaj imajo, ...
... Na vsakih petnajst kilometrov se ustavljamo zaradi policijske kontrole.
Baje, da preverjajo natovorjenost avtomobilov.
Bomo videli, če bodo kaj komplicirali. Ampak se mi zdi, da ne bo težav.
Tako izgledajo te policijske postaje.
Niso se preveč sekiral, da jaz nimam tlele ravno, ...
... Da nisem ravno pripeta z varnostnim pasom.
Škatle, a ste vredu?
Dobro, jaz tudi.
Mene so najbolj skrbela očala. Upam, da so cela.
Izgleda, da so.
Odprli smo kliniko za očala.
Kot vidite, nam kar dobro laufa.
Najprej preverimo vid na daleč,
tamle zadaj je Snellenova tablica,
potem pa preverimo še vid na blizu
in potem glede na to ugotovimo, kakšno dioptrijo naj bi dobili.
Najpomembnejša stvar, zaradi katere ljudje potrebujejo očala, pa je branje biblije.
Katera očala so boljša?
Emm ...
Katera so boljša? Tale?
Ja.
Hehe. Lepša so ...
Ok. Pa poskusimo še druga.
Ta so enaka.
Aha. Enaka so.
To je dioptrija +1.75, pri teh je pa dioptrija +3.00, tako da ne morejo biti enake.
Ampak zgleda, da ji paše ta model.
Brez očal ona vidi tole brat. Tole brat, brez očal.
Hoče imet pa očala št. +3.00.
Ok. Katera črka je tole?
Ne vidi.
Aha.
Zdej bo pa vidla.
Ta je pa tipičen, tipičen primer.
Prej je brez očal vse videla, vse, in zdaj, zdaj pa...
Niso tako fajne, modeli so čudni in ne bo hotela.
Kaj pa ta? Ta so prav posebna, ta so res posebna.
Ja. Ali vidite z njimi?
Oh! In z njimi izgledate čudovito!
Kaj pa ta? Poskusite jih.
Gašper, kolk je dioptrija?
Nič.
Kaj pa ta? Ali vidite?
Ja?
Boljše?
Ok. Potem dobite ta očala.
No, gospa je dobila nazadnje očala z dioptrijo 0.00
s katerimi vidi neznansko bolje kot brez njih.
To so ekstremni pogoji.
Tadeja, si vredu?
Aha, ful dobr!
Jaz samo upam, da ne padem ven skozi ta vrata.
Ker se mi zdi, da niso tako zelo stabilna, heh.
Dobro, da smo en in edin ovinek že zvozili!
La la la la la la la ...
Na temle jaz sedim.
Tako da, če boste imeli še kaj ostalega ...
... Si kupite.
To vse, kar je čokolade, je zate? - Mhm.
Jih učiš tudi množiti? Matematiko?
Nekaj sem jih učila pisat ... Ker niso sploh znali.
Ja, branje jim dela malo težav.
Pa štetje tudi.
Rhapsody.
To je samo enkrat na mesec.
Se pravi, v treh mesecih bomo šli trikrat.
Na evropsko hrano.
To ni ... To je malo razvajanja, ampak čisto nič preveč.
Je dobro?
Srednje.
Vozimo se v Kafue National Park,
v Slonjo sirotišnico.
To je vasica Ngoma.
Po njihovo Boben.
Tu bomo delali jutri.
Tadeja, koliko igrač imaš s seboj?
Glej, opice!
Trideset, mogoče.
Več kot tisoč. - Pa niso nevarni?
Če hodiš, ja. Toda v vozilu, ne.
Če bi šli peš tja, do tistih dreves, ... Mogoče.
Muhe CE-CE.
Dobro jutro! Moje ime je Sport Beattie, sem direktor projekta Slonja sirotišnica
in rad bi vam povedal nekaj o našem delu.
Torej. S projektom smo začeli leta 2008,
da bi rešili, rehabilitirali in ponovno vrnili v divjino slonje sirote.
Podpira nas Wildlife Foundation Davida Shepherda.
Vsako slonjo siroto v Zambiji, ki je izgubila hordo,
bodisi zaradi divjega lova ali drugega konflikta z ljudmi
rešimo in pripeljemo sem.
Za slončke potem skrbijo varuhi, kot na primer za majhno Tafiko tukaj,
saj morajo dobiti mleko vsake tri ure,
dokler niso dovolj veliki in pogumni, da lahko gredo nazaj v divjino
in se pridružijo divjim slonom.
To mesto v Kafue National Parku smo izbrali zato,
ker živi tukaj v gozdu veliko divjih slonov.
Tako imajo slonje sirote tukaj največjo možnost, da pridejo v stik z divjimi sloni.
Zelo pomembna pa je še ena stvar.
Za vrnitev sirot v divjino potrebujemo veliko časa, napora in denarja.
Zato moramo biti prepričani, da je območje, kamor jih izpustimo, prijetno in varno.
Zaradi tega sodelujemo z državnimi organi za zaščito divjih živali
in tudi z lokalnimi skupnostmi,
da okrepimo zaščito naših podvigov v Kafue National Parku.
To je Chamalandy, samička. Stara je okoli 4 leta.
Menimo, da se bo vrnila v divjino v naslednjih treh letih.
Ko je prišla k nam, je bila zelo majhna.
Za nas je pomembno, da sodelujemo z lokalnimi skupnostmi
in skrbimo, da razumejo vrednost našega dela.
Zato izvajamo izobraževalne delavnice v vseh lokalnih šolah.
Zelo radi pa bi v naš projekt vključili tudi medicinsko-humanitarne odprave.
Ponujamo vam priložnost, da se pridružite našemu projektu,
ostanete z nami in po zmožnostih poskrbite za medicinsko podporo
v lokalnih skupnostih.
Trenutno namreč dobijo zelo malo pomoči.
Torej, to bi vam rad ponudil.
Prisrčno ste vabljeni, da ostanete z nami v Slonji sirotišnici.
Najlepša hvala.
Tole je najina mala klinika.
Imava malo zdravil.
Proti bolečinam, nekaj za želodec, ...
Kakšne so tvoje težave?
V želodcu mi je tako, da mi gre na bruhanje.
Malo železa, multivitaminov, ...
Nekaj je v mojem očesu.
Razkužilo,
pa rokavice.
Malo obvezilnega materiala.
Mašinca za merjenje pritiska.
Ok. Menim, da ni akutne infekcije.
Prehitevamo!
La la la la la la ...
Jaz ne morem peti, če ležim.
Rada bi se vam iskreno, iz vsega srca zahvalila
za vso pomoč, ki nam jo nudite že vsaj pet let, odkar sem tukaj.
V Nangomo prihajajo in odhajajo Slovenci, ki zares pustijo pečat.
Prosimo Boga, da vas blagoslovi
in vam omogoči vse, kar potrebujete za življenje.
In to je naša molitev za vas.
Hvala.
Kaj boš najbolj pogrešala?
Nogomet, kaj pa drugega.
Po čem bi si najbolj zapomnile Zambijo?
Po tem, da imamo računalnik, pa da ... Hehe.
Meni pa so tile jutranji teki po Zambiji zelo všeč.
Po naših žurkah. Hehe.
Kaj ???
Ne vem.
Sonce?
A to je bilo prvo vprašanje? Nisem slišala, sorry.
Tako mirno je vse. Sonce vzhaja.
A smo imeli kaj žurk kdaj ?!
Ja, plesal smo dost.
Po tem bi si najbolj Zambijo zapomnila?
Ja itak, da ne.
No, ampak moramo povedat, da že vsi znamo precej plesat.
Hiti počasi?
To! To bom pogrešala.
To bom ... Pogrešala.