Stalker - 1979 - , director - Andrei tarkovsky - Multi subtitles

MOSFILM Second Artists' Association ALISSA FREINDLIKH ALEXANDER KAIDANOVSKY ANATOLY SOLONITSYN NIKOLAI GRINKO v filmu STALKER Scenarij: Arkady STRUGATSKY in Boris STRUGATSKY po noveli "Roadside Picnic" Režija Andrei TARKOVSKY Direktor fotografije AIexander KNYAZHINSKY Producent Andrei TARKOVSKY Glasba Eduard ARTEMYEV Direktor: L. TARKOVSKAYA Verzi: F. I. TIUTCHEV Ar. A. TARKOVSKY Zvok: V. SHARUN Dirigent: E. KHACHATURYAN Slovenski podnapisi: See The Difference STALKER "Kaj je bilo? Meteorit? Obisk prebivalcev kozmičnega brezna? Kakorkoli že, naša majhna dežela je videla rojstvo čuda - Zone. Nemudoma smo tja poslali vojsko. Niso se vrnili. Nato smo obkolili Zono s policijskimi kordoni... Mogoče je bil to pravilen ukrep. Čeprav, ne vem... " S pogovora z Nobelovim nagrajencem, profesorjem Wallaceom. Zakaj si mi vzel uro? Kam greš? Tebe sprašujem? Obljubil si mi in verjela sem ti. V redu. Za sebe ti ni mar, a kaj je z nami? Si mislil na svojega otroka? Komaj se je začela privajati nate, ti pa spet začenjaš! Iz mene si naredil starko. Uničil si mi življenje. Tišje, prebudila boš Opico. Ne morem te večno čakati. Umrla bom. Hotel si se zaposliti. Obljubili so ti normalno človeško delo. Kmalu se bom vrnil. Vrnil se boš v zapor! Tokrat boš dobil deset let, ne pet! In po desetih letih ne boš imel niti svoje Zone, ničesar. In jaz bom med tem že mrtva. Moj bog, za mene je zapor vsepovsod. Pusti me! -Ne! Spusti, sem rekel! Pojdi! Lahko zgniješ tam! Naj bo preklet dan, ko sem te spoznala, baraba! Sam bog te je preklel, ko ti je dal tega otroka! In mene tudi, zaradi tebe, tepec! Draga moja, naš svet je obupno dolgočasen. Nobene telepatije ali prikazni ne more biti, niti NLP-jev, niti kaj podobnega. Svetu vladajo nevzdržno dolgočasni zakoni. Žal, ti zakoni niso bili nikoli prekršeni. Oni ne vedo, kako bi jih prekršili. Zato niti ne upajte na NLP-je. To bi bilo preveč interesantno. Kaj pa Bermudski trikotnik? Ne morete zanikati... Lahko. Bermudski trikotnik ne obstaja. Obstaja samo ABC trikotnik, ki je enak trikotniku A-prim, B-prim, C-prim. Občutite dolgočasnost v tej trditvi? Življenje v srednjem veku je bilo zanimivejše. Vsaka hiša je imela hišnega duha in vsaka cerkev svojega boga. Ljudje so bili mladi! Danes je vsak četrti starec. To je tako dolgočasno, angel moj. Ampak, rekli ste da je Zona stvaritev neke superiorne civilizacije... Prav tako mora biti dolgočasno, vsi ti zakoni, trikotniki, brez hišnih duhov, brez bogov, prav gotovo. Ker, če je bog, je tudi trikotnik, potem več ne vem, kaj naj si mislim. Zame je! Sijajno! Zbogom, moja draga prijateljica. Ta dama je bila tako prijazna, da je privolila, da gre z nami v Zono. Je zelo pogumna ženska. Ime ji je... Oprostite, vaše ime je... ? Ste res stalker? Počakajte... Vse vam bom razložil. Pojdi... Kakšen bebec! Vseeno si se napil. Jaz? Kako to misliš? Spil sem le toliko, kot polovica prebivalstva. Ostala polovica se je napila. Vključno z ženami in otroki. Samo pijačo ali dve, vsekakor. Prekleto, kakšen nered. Daj, pij. Imamo čas. Lahko steklenico za po poti? Kaj praviš? Daj stran. Razumem. Suhi zakon. Alkoholizem je narodova šiba božja. V redu, pili bomo pivo. On je z nami? Ne skrbi, streznil se bo. Tudi on mora tja. Ste res profesor? Če ne zamerite. Potem mi dovolite, da se predstavim. Moje ime je... Vaše ime je Pisatelj. V redu. Kako pa je meni ime? Vaše? Profesor. Razumem. Jaz sem pisatelj, in me seveda vsi kličejo Pisatelj, iz vsem znanega razloga. O čem pa pišete? -O bralcih. Očitno ne obstaja nobena druga tema, o kateri bi nekdo pisal. Nekdo bi moral pisati o ničemer. In kdo ste vi? Kemik? Fizik, rajši. Tudi to mora biti dolgočasno. Iskanje resnice. Skriva se, vi pa jo kar naprej iščete. Raziskujete na enem mestu - eureka! Jedro je sestavljeno iz protonov. Raziskujete na drugem mestu - sijajno! Trikotnik ABC je enak trikotniku A-prim, B-prim, C-prim. Z mano je drugače. Ko jaz iščem resnico, se ji toliko stvari zgodi, da namesto odkritja resnice, odkrijem kup sra... , oprostite, raje ne bom tega imenoval. Imate srečo! Predstavljajte si prastar lonec, razstavljen v muzeju. Nekoč so ga uporabljali kot posodo za ostanke hrane, danes pa je objekt vsesplošnega občudovanja, zaradi svojevrstnega vzorca in edinstvene oblike. Vsi pravijo oh in ah! In na lepem se izkaže, da sploh ni prastar, in da ga je nek šaljivec prodal arheologom samo zaradi zabave. Morda je čudno, a občudovanje izgine. Vsi ti strokovnjaki... Ti vedno o tem razmišljaš? Bog ne daj! Pravzaprav sploh ne mislim dosti. Škoduje mi, če preveč razmišljam. Nemogoče je pisati in ob tem misliti na uspeh ali neuspeh. Seveda! Vendar, če nihče ne bo bral mojih knjig v naslednjih stotih letih, zakaj za vraga bi jih pa naj sploh pisal? Povejte mi, Profesor, zakaj ste si dovolili, da ste se vpletli v vse to? Kaj vam bo Zona? Jaz sem na nek način znanstvenik. Ampak, kaj boste imeli od tega? Vi ste 'in' pisatelj. Ženske vas verjetno obletavajo z vseh strani. Moj navdih je izgubljen, Profesor. Grem prosit zanj. So vas izkoristili? Kaj? Ja, rekel bi da. Na nek način. Slišite? Naš vlak. Ste sneli streho z avta? -Ja, sem. Luger, če me ne bo nazaj, javi moji ženi. Prekleto, pozabil sem kupiti cigarete. Ne vračaj se. Zakaj? -Ne smeš. Si vedno takšen. -Kakšen? Verjameš v takšne neumnosti. Raje pustim za slabe čase. Ste res znanstvenik? Dol! Ne premikaj se! Pojdi in poglej, če je kdo tu. Zmigaj se, za božjo voljo! Nikogar ni. Pojdi na drugi izhod. Kam za vraga si gledal, Pisatelj? Nisi pozabil na kanto z gorivom? -Ne. Polna je. Vse kar sem vam prej povedal je laž. Briga me za navdih. Kako naj vem, katera beseda je prava za tisto kar želim? Kako naj vem, da pravzaprav ne želim tistega kar želim? Ali, da ne želim tistega kar ne želim? To so težko opredeljive stvari. Kakor hitro jih imenujemo, izgubijo pomen, stalijo, raztopijo se, kot meduza na soncu. Moja vest želi, da vegetarijanstvo prevlada na svetu. A moja podzavest hrepeni po komadu sočnega zrezka. Ampak, kaj jaz želim? Svetovno prevlado. Tišje! Kaj počne dizelska lokomotiva v Zoni? Oskrbuje postajo. Ne gre naprej. Oni ne želijo, da bi šla tja. Na svoja mesta! So vsi tu? Stražarji so prišli. Povej jim, da ugasnejo TV. Hitro! Pojdi pogledat, če je drezina na tirih. Kakšna drezina? Pojdi nazaj. Bom jaz. Kanta! Daj mi! Znebi se tega nahrbtnika, upočasnjuje te. Potujete lahko brez prtljage, če hočete, kakor da bi šli na sprehod. Če koga zadenejo, se ne derite in ne bežite. Če vas opazijo, vas bodo ubili. Ko se vse umiri, se počasi vrnite do postaje. Zjutraj vas bodo pobrali. Nas lahko dohitijo? Tega se bojijo kot kuge. Bojijo česa? Tu smo... doma, končno. Kako mirno je. To je najmirnejši kraj na svetu. Tudi sami se boste lahko prepričali. Kako lepo je tu. Nikogar ni. Kaj je z nami? Trije ljudje ne morejo pokvariti kraja v enem dnevu. Zakaj? Lahko. Čudno da cvetje ne diši. Ali pa imam... Ali vohate nekaj? Voham smrad močvirja. Ne, to je reka. Reka je tu. V bližini je bila cvetlična greda, a jo je Ježevec poteptal. Vonj je kljub temu ostal še nekaj let. Zakaj je storil to? Ne vem. Tudi sam sem ga vprašal. Rekel je: "Kasneje boš razumel." Mislim, da je prišel samo zato, da se je znašal *** Zono. Ježevec. Tako mu je ime? Vzdevek. Tako kot tvoj. On je leta govoril ljudem o Zoni in nihče ga ni mogel zaustaviti. Bil je moj učitelj. Odprl mi je oči. Takrat so ga klicali Učitelj, ne Ježevec. Potem se mu je nekaj zgodilo. Nekaj se je premaknilo v njem. Čeprav mislim, da je bil kaznovan. Mi pomagaš? Zaveži te trakove okoli matic. Jaz pa... bom šel na sprehod. Nekaj moram narediti... Nikamor ne pojdita. Kam gre? Mislim, da bi rad bil sam. Zakaj? Tudi če smo vsi trije tu, se počutim grozno. Zmenek z Zono. On je stalker. In kaj to pomeni? Veš, biti stalker je neke vrste poklic. Mislil sem, da bo drugačen. -Kako drugačen? Saj veš, Usnjeni čevlji, nekaj kot Chingachgook... Njegova preteklost je še bolj grozna. Nekajkrat v zaporu, potem je delal škodo tukaj. Ima hčerko - mutanta, "žrtev Zone", kakor jo imenuje. Pravijo da nima nog. In kaj je s tem Ježevcem? Kaj pomeni, "bil je kaznovan"? Ali je to samo izraz? Nekega dne se je Ježevec vrnil od tod in obogatel preko noči. Neverjetno obogatel. Temu praviš kazen? Teden kasneje se je obesil. Zakaj? Tišje! Kaj je bilo to? Domneva se, da je pred 20. leti sem padel meteorit. Uničil je naselje. Meteorit so iskali, vendar ga seveda nikoli niso našli. Zakaj 'seveda'? Potem so tukaj začeli izginjati ljudje. Prišli so sem in se nikoli niso vrnili. Končali so z ugotovitvijo, da meteorit pravzaprav ni bil meteorit. Najprej so obdali mesto z bodečo žico, da so preplašili radovedneže. Vse to je sprožilo govorice, da obstaja mesto v Zoni, kjer želje postanejo resničnost. Seveda, začeli so stražiti Zono kot zenico svojega očesa. Kdo ve, kakšno željo si lahko nekdo zaželi. Kaj pa je bilo, če ni bil meteorit? Povedal sem ti, nihče ne ve. In kaj ti misliš? Nič. Ali vse. Sporočilo človeštvu, kot je rekel eden od mojih kolegov. Ali darilo. Darilo. Zakaj za boga bi oni to storili? Da bi nas osrečili. Rože ponovno cvetijo, vendar zaradi nekega razloga ne dišijo. Oprostita, ker sem vaju pustil tukaj. Kakorkoli že, prišli smo prezgodaj. Ste slišali? Mogoče nekdo živi tu? Kdo? Sam si mi govoril o nekih turistih, ki so taborili tukaj, ko je nastala Zona. Nikogar ni v Zoni in tudi ne more biti. Čas je. Kako se bomo vrnili? Oni se ne vračajo sem. -Kako to misliš? Šli bomo, kot smo se dogovorili. Jaz vama bom pokazal smer. Vsako odstopanje od smeri je lahko nevarno. Prva oznaka je tisti zadnji drog. Ti pojdi prvi, Profesor. Zdaj pa ti. Poskusi mu slediti. Oh, moj bog! In kje so... Ostali so tukaj, kar tako? Ti ljudje? Kdo ve. Spominjam se, da so se pripravljali na postaji, da pridejo sem. Bil sem še deček. Takrat smo vsi mislili, da nas nekdo hoče osvojiti. Ti prvi, Profesor. Sedaj ti, Pisatelj. Tvoja soba je tam. Midva greva sem. Zakaj si dvignil ceno? Na dosegu roke je. Ja, vendar mora roka biti zelo dolga. Mi nimamo takšne roke. Ne! Pusti to! Ne prijemlji! Ne dotikaj se, sem rekel! Si nor? Kaj je s tabo? To ni kraj za lagodno pohajkovanje. Zono moraš spoštovati, sicer te zna kaznovati. Tega nikar več ne poskušaj... Si onemel, ali kaj? Opozoril sem te, kaj ne? Moramo iti sem? Ja. Gor, vstopite in na levo. Ne bomo šli v tej smeri. Šli bomo naokrog. Zakaj? Ljudje ne hodijo po tej poti. V Zoni je daljša pot manj nevarna. In če gremo kar po tej poti, je lahko pogubno? Rekel ti je, da je nevarno. Iti naokrog pa ni nevarno? -Je. Vendar oni ne gredo po tej poti. Kaj me briga, če oni ne gredo? Kaj če poskusim... Poslušaj, kaj je s tabo... Da gremo vse naokrog! Ko pa je tako blizu. Tukaj nevarno, tam nevarno. Kaj za vraga! Zelo si jezikav glede tega. Do grla sem že sit teh matic in trakov. Delaj kar želiš. Jaz grem. Ti si nor. -Ti si ta, ki... Lahko? Vetrovno postaja... Čutita? Trava... Še to. Kako to misliš? Stoj! Roke stran! Profesor mi je priča. Nisem te poslal tja. Greš na lastno odgovornost. Po lastni želji. Kako pa? Nič. Pojdi. Bog naj ti srečo podari. Poslušaj! Če karkoli opaziš, ali samo zaslutiš, pojdi takoj nazaj, ali... Samo ne meči železne kole vame. Ustavi se! Miruj! Zakaj si to naredil? -Naredil kaj? Zakaj si ga ustavil? -Mislil sem, da si bil ti... Kaj je? Zakaj si me ustavil? Nisem te ustavil. Kdo pa potem? Ti? Kdo za vraga ve... Pameten si, gospod Shakespeare. Iti naprej je strašno, vrniti nazaj pa neprijetno. Sam sebi si ukazal. Strah te je spravil k pameti. Kaj? -Nehaj. Zakaj si izpraznil steklenico? -Nehaj, sem rekel! Zona je zelo kompliciran sistem pasti, in vse so smrtno nevarne. Ne vem, kaj se tukaj dogaja v odsotnosti ljudi, vendar ko se nekdo pojavi, se začne vse premikati. Stare pasti izginejo, nove se pojavijo. Varna mesta postanejo neprehodna. V tem trenutku je pot enostavna, že v naslednjem trenutku pa brezupno zapletena. To je Zona. Lahko bi rekli, da je muhasta. Vendar vse to smo sami naredili. Dogajalo se je, da so se ljudje morali na pol poti ustaviti in se vrniti. Nekateri od njih so celo umrli na samem pragu sobe. Vse, kar se tu dogaja, ni odvisno od Zone, ampak od nas! Torej ona prepušča dobre, slabe pa ubija? Ne vem. Mislim, da prepušča tiste, ki so izgubili vso upanje. Ne dobre, ne slabe, temveč nesrečne ljudi. Vendar tudi najbolj nesrečni umrejo, če ne vedo kako se vesti. Imel si srečo. Samo opozorila te je. Mislim, da vaju bom tukaj počakal, dokler se ne vrneta. To je nemogoče! Imam sendviče, termovko... Brez mene ne boš zdržal niti eno uro. Poleg tega se ne moreš vrniti po isti poti, po kateri si prišel. Kakorkoli, jaz bi rajši... Potem gremo takoj nazaj. Vrnil vama bom denar. Manjšo vsoto denarja pa bom obdržal za trud, hočem reči... Si prišel k sebi, Profesor? V redu. Daj, vrzi matico. STALKER Kje sta? Pridita sem! Sta utrujena? Oh, moj bog! Sodeč po tonu njegovega glasu, bo spet držal pridigo. Naj se uresniči vse, kar je bilo načrtovano. Naj verjamejo. In naj se smejijo svojim strastem. Ker to, kar imenujejo strast, dejansko ni neka emocionalna energija, ampak samo nesoglasje njihovih duš z zunanjim svetom. Najvažnejše, naj verjamejo v sebe, naj se počutijo nebogljeno kot otroci, ker šibkost je velika stvar, moč je nič. Ko se človek rodi, je šibek in ubogljiv, ko umre, je trden in brezčuten. Ko drevo raste, je nežno in voljno, a ko je suho in trdo, umre. Trdnost in moč sta sopotnika smrti. Voljnost in šibkost sta izraza svežine obstajanja. Ker kar je otrdelo, ne bo nikoli zmagalo. Pridita sem! Dobro napredujemo. Kmalu bomo prišli do suhega tunela. Od tam naprej bo pot lažja. Potrkajmo na les. Smo že na poti? -Seveda. Zakaj? Mislil sem, da nama hočeš nekaj pokazati. Kaj je z mojim nahrbtnikom? -Kaj je z njim? Pustil sem ga tam. Nisem vedel, da že gremo naprej. Zdaj je prepozno za karkoli. -Ne, moramo se vrniti. To ni mogoče! -Ne morem brez nahrbtnika. Kaj ne moreš razumeti, da se tukaj še nihče ni vrnil po isti poti? Pozabi na nahrbtnik. Kaj pa imaš v njem? Diamante? Soba ti bo nudila vse kar si želiš. Res. Zadušila te bo z nahrbtniki. Kako daleč je še do te sobe? Če greš naravnost, okrog 200 metrov. Vendar tu nihče ne hodi naravnost. Gremo. Odstopi od empirizma, Profesor. Čudeži so izven empirizma. Se spomniš, kako se je Sveti Peter skoraj utopil? Gremo, Pisatelj. Kam? Gor po stopnicah. Profesor, kje si? Tu je suhi tunel! Temu praviš suh? To je lokalna šala. Normalno, nekdo mora tukaj plavati. Počakaj, kje je Profesor? Kaj? -Profesor je izginil! Kako se je lahko to zgodilo? Vso pot ti je sledil. Verjetno je zaostal in se izgubil. Ne, ni se izgubil! Vrnil se je po nahrbtnik! Ne bo mu uspelo. Ga počakava? Ne. Stvari se spreminjajo vsak trenutek. Morava iti naprej. Poglej! Kaj je to? Kako je to možno? Sem že razložil. -Razložil kaj? To je Zona. Ne razumeš? Greva. Hitro. To je... Tam je! Res sem hvaležen, da sta... ampak... Kako si prišel sem? V glavnem sem se moral plaziti sem gor po vseh štirih. Neverjetno. Kako si naju uspel prehiteti? Kako to misliš, 'prehitel'? Vrnil sem se po nahrbtnik. In kako se je naša matica znašla tu? Oh, moj bog, to je... past! Ježevec je namerno dal to matico sem. Kako nas je Zona spustila skozi? Oh bog, ne grem naprej niti za korak, dokler... To mi ni všeč. Tako je! Spočijmo se! Izogibajmo se tej matici, za vsak slučaj. Oprosti, mislil sem, da Profesorju ne bo uspelo. Vidiš, jaz... Nikoli ne veš vnaprej, kakšne ljudi vzameš s sabo. Vse postane jasno šele tu, ko pa je že prepozno. Kar je pomembno je, da je Profesorjev nahrbtnik s spodnjim perilom na varnem. Ne vtikaj svojega nosu v tuje spodnje perilo, če ne razumeš. Kaj pa je tu za razumeti? Binomski teorem? Neka psihološka brezna! Na tvojem inštitutu si na slabem glasu. Ne dajo ti denarja za odpravo. Pa si se odločil, da nahrbtnik napolniš z manometri in ostalo kramo, ilegalno vstopiš v Zono, in vse te čudeže podvržeš testu iz algebre. Nihče na svetu še nikoli ni slišal za Zono. Gotovo bo to prava senzacija. Televizija, podivjani oboževalci in lovorike. Pojavi se naš Profesor, ves v belem, in izjavi: 'Mene-mene, tekel, uprasin.' Vsi zijajo in kričijo: 'Zasluži si Nobelovo nagrado!' Ti ušivi pisun, kvazi psihoanalitik. Dober si samo za čečkanje po zidovih javnih toalet. Ti blebetač. Za nič nisi uporaben. Prelen si. Niti tega ne znaš narediti. V redu. Jaz bom dobil Nobelovo nagrado. Kaj pa ti iščeš? Bi rad blagoslovil človeštvo z biseri kupljenega navdiha? Ne briga me za človeštvo. Od vsega človeštva me zanima samo en človek - jaz. Če nekaj veljam ali pa sem samo govno, kot vsi ostali. In če spoznaš, da si res... Veš, gospod Einstein, nimam nobene želje razpravljati s tabo. Resnica je rezultat argumentov, prekleto! Poslušaj, Chingachgook... Sem si pripeljal že veliko ljudi. Ne toliko, kot bi jih rad. To ni poanta. Zakaj so prišli sem? Kaj so želeli? Domnevam da srečo. Ja, toda kakšno srečo? Ljudje neradi govorijo o svojih najintimnejših čustvih. In to se ne tiče niti tebe, niti mene. Kakorkoli že, ti si imel srečo. Lahko povem, da v življenju nisem videl enega srečnega človeka. Niti jaz. Vrnejo se iz sobe, jaz pa jih peljem nazaj in nikoli več se ne vidimo. Želje se ne izpolnijo takoj. Si si kdaj osebno zaželel uporabiti to sobo? Zadovoljen sem sam s sabo. Poslušaj, Profesor. Ko smo že pri kupljenem navdihu. Predstavljajte si, da vstopim v sobo in se vrnem v naše mesto, bogu za hrbtom, kot genij. Človek piše zato, ker trpi, ker dvomi. Ves čas mora sam sebi in drugim dokazovati, da nekaj velja. Če sigurno vem, da sem genij? Zakaj bi pisal? Zakaj za vraga? Povedati moram, da obstajamo za... Bi bil tako prijazen in me pustil pri miru? Pusti me, da zaprem oči. Vso noč nisem spal. Svoje predsodke zadrži zase. V vsakem primeru, vsa ta vaša tehnologija, vsi ti plavži, kolesa, in ostalo sranje, so bili razviti samo zato, da bi manj delali in več jedli. Vse so to le bergle, umetni udi. Človeštvo pa obstaja zato, da bi ustvarjalo umetniška dela. V nasprotju z drugimi človeškimi aktivnostmi, so ta nesebična. Velike iluzije! Podobe absolutne resnice! Me poslušaš, Profesor? O kakšni nesebičnosti govoriš? Ljudje še vedno umirajo od lakote. Si padel z lune? In njih smatrajo za učeno aristokracijo! Ti niti nisi sposoben abstraktnega razmišljanja. Me nameravaš učiti o smislu življenja? In kako razmišljati? Brezplodno. Mogoče si res Profesor, vendar neumen. Bil je velik potres. Sonce je postalo črno, kot vreča izdelana iz las. Luna je postala krvava. Zvezde z neba so padle na zemljo, kot padajo fige s smokvinega drevesa, ko zapiha močan veter. In nebo se je zvilo, kot zvitek pergamenta. Vsak hrib in otok se je premaknil s svojega prvotnega mesta. Vsi kralji na zemlji in veliki ljudje, bogati in siromašni, močni in vsi svobodni, se poskrijejo v votline in med skalovje gora. In povedo goram in skalam, 'Padajte na nas, in nas skrijte pred prisotnostjo Njega, ki sedi na tronu, in pred jezo Kristusa, ker veliki dan Njegovega maščevanja je prišel, le kdo lahko še stoji?' In drugega dne, se dva od njih, odpravita v zaselek, ki je bil oddaljen okrog 60 stadijev, z imenom, in se pogovarjata o vseh teh stvareh. In medtem, ko sta se pogovarjala in diskutirala, se pojavi On osebno, in nadaljuje pot z njima. A njune oči so jima preprečevale, da bi Ga prepoznala. Rekel jima je: 'Kakšne besede so to, ki si jih izmenjujeta in zakaj sta žalostna?' Eden od njiju, z imenom... Si buden? Govoril si o smislu našega... življenja... o nesebičnosti umetnosti... Glasba, na primer. Manj kot karkoli drugega je povezana z realnostjo, če je sploh povezana, je povezana mehanično, ne preko idej, samo s preprostim zvokom, brez... vsakršne asociacije. In glasba še vedno čudežno, najde pot do našega srca. Kaj je to, kar odmeva v nas kot odgovor na hrup in dovede do harmonije, iz nje ustvari vir največjega veselja, ki nas omamlja in nas zbližuje? Zakaj je vse to potrebno? Še bolj pomembno, kdo to potrebuje? Rekli bi, 'Nihče. In brez razloga.' Nesebično. Ne. Ne mislim tako. Konec koncev, vse ima svoj smisel. Smisel in razlog. Moramo iti tja? Na žalost, da. Ni druge poti. Izgleda morbidno, kaj ne, Profesor? Ne grem prvi. Chingachgooki nikoli ne smejo biti prostovoljci. Mislim, da bomo morali vleči vžigalice. Ne zamerita? Za to, bi raje imel prostovoljca. Imaš vžigalice? Hvala. Najdaljša gre. Potegni. Najdaljša. Tokrat brez sreče. Zakaj ne bi vrgli vsaj eno od vaših matic? Seveda. Kakor želiš. Še eno? V redu... Grem. Pohiti, Profesor! Tu so... Vrata so tu! Pojdi po tej poti! Odpri vrata in pojdi noter! Spet jaz? Moram biti spet prvi? Izvlekel si najdaljšo vžigalico. Pojdi! Ljudje ne čakajo tu. Kaj imaš to? Brez orožja! Nastradal boš, in midva s tabo! Se ne spomniš tankov? Odvrzi to, prosim te. Ne razumeš? Če se kaj zgodi, te lahko rešim, vendar ne tako... Prosim te! Na koga bi streljal? Pojdi, nimamo dosti časa! Tukaj je voda! Drži se za ograjo in pojdi dol. Vendar ne pojdi naprej! Počakaj naju tam! Upam, da nimaš nič podobnega? Kot kaj? -Pištolo. Ne. Kot zadnje sredstvo imam ampulo. Kakšno ampulo? -Implantat. Strup! Oh, moj bog! Si prišel sem umret? Ne! Samo za vsak slučaj. Pisatelj! Vrni se! Vrni se! Se želiš pokončati? Rekel sem ti, da počakaš pri izhodu! Stop! Ustavi se! To je tvoja cev. Zakaj? -Moral bi prvi vstopiti. Tako se je ustrašil, da je šel po napačni poti. Še en poskus. Poskusi, dejstva, resnica najvišjih instanc. Dejstva ne obstajajo. Še posebej ne tu. Vse to je nori izum nekoga. Ne čutiš tega? Seveda, moraš ugotoviti, čigav izum je to. In zakaj. Ti znanje lahko pomaga? Kdo bo imel slabo vest zaradi tega? Jaz? Jaz nimam vesti. Imam samo živce. Nek podlež me kritizira in me prizadene. Naslednji kriči name. Spet me prizadene. Za to bi dal srce in dušo, a pogoltnejo mi srce in dušo. Osvobodil bi dušo, pa bi pogoltnili tudi to. Tako so izobraženi. Vsi so čutno prizadeti. In mrgolijo okrog, novinarji, uredniki, kritiki... In vsi zahtevajo: še, še! Kakšen pisatelj za vraga pa sem, če sovražim pisanje? Če je to zame nenehno trpljenje, boleče, sramoten poklic, kot iztiskanje hemoroidov. Včasih sem mislil, da bo nekomu bolje zaradi mojih knjig. Ne, nihče me ne potrebuje! Dva dneva po moji smrti, bodo začeli požirati nekoga drugega. Hotel sem jih spremeniti, pa so oni spremenili mene. Me naredili po njihovem zgledu. Prihodnost je bila le podaljšek sedanjosti, z nejasnimi spremembami za obzorjem. Sedaj sta prihodnost in sedanjost ista. So pripravljeni na to? Ničesar ne želijo vedeti! Samo žreti znajo! Presneto, kako si srečen! Moj bog, zdaj... Živel boš sto let! Ja. Ampak, zakaj ne večno? Kot večni Žid. Verjetno si uglajen človek. Skoraj nisem posumil v to. Lahko si mislim, kako težko je bilo za tebe, ko si bil tam. Ta cev je grozno mesto! Najbolj grozno v celi Zoni! Pravijo ji 'sekalec za meso', a je bolj strašna od vsakega sekalca. Veliko ljudi je poginilo tam! Ježevec je poslal svojega brata, da umre tam. Fant je bil tako občutljiv. Zelo nadarjen. Poslušajte to. Poletje je minilo, brez pravega pečata. Še vedno je toplo na soncu, a ne dovolj. Vsa ta resnica je lahko prišla, kot plamen iz prstov, zavit v moji dlani. A to ni dovolj. Niti eno zlo na koncu ni spregledano. Svet je bil praznično obsijan, a ne dovolj. Večno življenje je bilo naporno, zaskrbljujoče, zabavalo me je. Res sem imel srečo, a to ni bilo dovolj. Noben list ni nikoli ovenel, noben ud ni bil grobo zlomljen. Dan, kot steklo, je vse izpral, a samo to ni dovolj. Dobri so, a ne? To so njegovi verzi. Zakaj si nervozen? Razburjaš se ves čas? Jaz sem samo... -Mučno mi je že, če te samo gledam. Tako srečen sem! Ni pogosto, da vsak ki gre tudi uspe priti. Vse sta naredila prav. Vidva sta dobra, prijazna, iskrena človeka. Ponosen sem, da sem imel prav, glede vaju. Poglejte ga! Srečen je, ker se je vse srečno izteklo! Usoda! Zona! Dober človek sem, pravi! Misliš, da nisem dojel, da si mi podtaknil dve dolgi vžigalici? Ne, ne razumeš... -Seveda, le kako bi? Oprosti, Profesor, brez zamere, a ta tepec je izbral tebe. No ja, to ni fer! In mene, drugorazredno bitje, je potisnil v to cev! Sekalec za meso! Pomisli, kakšen izraz! Kdo ti daje pravico, da odločaš, kdo bo živel in kdo gre v sekalec za meso? Sam si se tako odločil! Kaj? Ena dolga vžigalica od dveh dolgih? Vžigalice nimajo s tem nič. Zona te je že prej spustila skozi, pri matici, in jasno je bilo, da lahko samo ti greš skozi sekalec za meso. Midva sva ti samo sledila. Oh, to je že preveč... Ne moreš si zamisliti, kako nevarno je napraviti napako tu. Vendar, nekdo je moral biti prvi! Ja? Ne, to ni bolnišnica! Vidite, nekdo je moral biti prvi! Ne dotikaj se tega! Laboratorij devet, prosim. Samo trenutek. Halo? -Upam, da ne motim. Želite? -Samo kratek pogovor. Vi ste skrili. Jaz sem našel. Stara zgradba. Bunker štiri. Me slišite? Takoj bom obvestil varnostno službo. Lahko. Lahko me prijaviš, naščuvaš moje tovariše proti meni, a prepozno je. Zdaj sem čisto blizu tega mesta. Se zavedaš, da pomeni to za tebe kot znanstvenika konec? Lahko se veseliš! Se zavedaš kaj se bo zgodilo, če si drzneš? Me spet poskušaš ustrahovati? Vse življenje se bojim nečesa. Celo tebe. A sedaj se ne bojim ničesar, bodi prepričan. Moj bog, saj nisi Herostratos. Že od nekdaj si mi želel zagreniti življenje, ker sem pred 20. leti spal z tvojo ženo. In zdaj si vesel, da si mi uspel vrniti. Kar izvoli in naredi to... podlo stvar. Ne drzni se me prekiniti! Zapor ni najhujše, kar te čaka. Najhuje je, da sam sebi ne boš mogel tega odpustiti. Te že vidim v zaporniški celici obešenega na naramnicah. Kaj naklepaš, Profesor? Se zavedaš, kaj se bo zgodilo, če vsi verjamejo v sobo? In vsi pridrvijo sem? Samo vprašanje časa je. Če ne danes, potem jutri! In ne samo nekaj ducatov njih. Nekaj tisoč njih. Nesojeni imperatorji, veliki inkvizitorji, voditelji, samopoveličani dobrotniki človeške rase! Ne bodo prišli zaradi denarja ali navdiha, temveč da bi spremenili svet! Nikoli ne vodim sem takšnih ljudi. Misliš, da jaz tega ne razumem? Kaj za vraga pa lahko razumeš? Saj nisi edini stalker na svetu. Noben stalker ne ve, kaj tisti, ki jih vodi, nosijo s sabo in kaj odnašajo od tod. Število neutemeljenih zločinov pa je v porastu! Ni to tvoje delo? Vzemi vojne prevratnike ali mafijce v vladah držav, ali niso vsi oni tvoje stranke? Ali laserji in vse tiste super-bakterije, vsa tista umazanija, ki je že od nekdaj shranjena v sefih? Prosim te, prenehaj s to sociološko solato! Res verjameš v vse te pravljice? V tiste dobre, ne! A v tiste slabe, vsekakor! Daj no! Človeško bitje ni sposobno takšnega sovraštva ali ljubezni, ki bi zajelo celo človeštvo. Denar, ženske, mogoče hrepenenje po maščevanju, naj mojega šefa povozi avto. To lahko razumem. A vladati svetu! Spreminjati družbo! Božje kraljestvo na zemlji. To niso le želje, to je ideologija, borba, pojmi. Podzavestno sočutje še pripravljeno za dojemanje. Kot regulator nagonskih impulzov. Ne more obstajati sreča na račun nekoga drugega. Sedaj povsem jasno vidim, da je tvoj namen preplaviti človeštvo z dobrimi deli. Jaz, osebno, nisem niti malo zaskrbljen *** tabo ali *** sabo, in še najmanj *** človeštvom. Ker ti ne boš ničesar dosegel. V najboljšem primeru boš dobil Nobelovo nagrado. Prej boš dobil nekaj absolutno nesmiselnega, nekaj na kar sploh pomislil nisi. Nekaj, kot je ta telefon... Sanjaš o eni stvari, dobiš pa nekaj povsem drugega. Zakaj si storil to? Telefon... elektrika... Poglejta, zelo dobre uspavalne tablete. Takšnih več ne izdelujejo. Zakaj jih je tukaj tako dosti? Mogoče je prav, da gremo? Kmalu bo tema in težje se bomo vrnili. Mimogrede, povsem jasno mi je, da je vse to recitiranje in hoja naokoli, samo ena od oblik opravičevanja. Lahko te razumem. Težko otroštvo, slaba družba... A ne imej iluzij. Jaz ti ne bom odpustil. Naredi mi uslugo in prenehaj s tem. Profesor, pridi sem, prosim. Počakaj trenutek. Brez naglice. Nikamor se mi ne mudi. Vem, da se boš razjezil. Kakorkoli, moram ti povedati... Mi smo sedaj... na prelomnici... To je najpomembnejši trenutek v tvojem življenju. To moraš vedeti... Tvoje najbolj skrite želje, se bodo tukaj uresničile. Tvoja najbolj iskrena želja! Rojena v bolečinah! Ni potrebno ničesar povedati. Moraš se samo osredotočiti in se spomniti na svoje življenje. Ko človek razmišlja o preteklosti, postaja prijaznejši. In najbolj pomembno... Najbolj pomembno... Moraš verjeti! Zdaj lahko greš. Kdo želi biti prvi? Mogoče ti? Jaz? Ne, jaz ne bi. Razumem, ni lahko, a šlo bo. Dvomim, da bo šlo. Če začnem razmišljati o svojem življenju, je malo verjetno, da bom postal kaj bolj prijazen. Poleg tega, ali ne čutita, kako je ta cela zadeva sramotna? Poniževati se, pretvarjati se, moliti? Kaj je tako slabega v molitvi? Samo tvoj ponos govori. Umiri se. Nisi še pripravljen. Pogosto se dogaja. Mogoče ti? Ja, jaz. Pred sabo vidimo Profesorjevo novo iznajdbo! Naprava za raziskovanje človekovega duha! Duhometer! Samo bomba je. Kaj? Gotovo se šališ. Ne, samo bomba. Dvajset kiloton. Za kaj? Sestavili smo jo s prijatelji. Z mojimi bivšimi kolegi. Ta kraj ne bo nikomur prinesel sreče. Vendar, če ta stvar pade v napačne roke... Čeprav, več nisem siguren. Prišli smo do zaključka, da ne bi smeli uničiti Zone, po vsem tem. Sploh če je to nekakšen čudež, je še vedno del narave, in potem takem, upanje, v nekem smislu. Oni so skrili to bombo, jaz pa sem jo našel. Stara zgradba, bunker 4. Sigurno mora obstajati podlaga... Ne delaj ničesar kar ne moreš popraviti. Razumem vse, nisem nek blaznež. A dokler ta kuga leži na odprtem, dostopna vsakemu izmečku, ne bom mogel v miru spati. Ali pa mi mogoče nekaj znotraj mene ne dopušča? Ubožec, kakšen problem si je naprtil na ramena. Daj meni! Daj meni! Civiliziran človek si, mar ne? Zakaj? Kaj je s tabo? -Ti, ušiv hinavec... Zakaj? Kaj sem ti storil? On hoče uničiti naše upanje! To je vse kar je ljudem ostalo na svetu! To je edino mesto, kamor lahko pridejo, če za njih več ni upanja. Vi sami ste prišli sem! Zakaj bi potem uničili upanje? Utihni! Vidim lahko skozi tebe! Ni ti mar za ljudi! Služiš denar na račun naše... bolečine! Niti denar ni. Ti uživaš tu. Tu si kot vsemogočni bog. Ti, hinavska gnida, odločaš kdo naj živi in kdo naj umre. To dela premišljeno! Zdaj vem, zakaj vi stalkerji nikoli sami ne vstopite v sobo. Vi uživate v vsej tej moči, skrivnosti, vašem vplivu! Kaj si še lahko zaželite? Ni res! Ti... motiš se. Stalker ne sme vstopiti v sobo. Stalker niti ne sme vstopiti v Zono s prikritimi razlogi. Se spomnita Ježevca? Ja, prav imaš. Jaz sem usrane. Nič dobrega nisem naredil na svetu in niti ne morem. Ničesar nisem podaril niti svoji ženi. Ne morem imeti niti prijateljev. A ne jemlji mi kar je mojega. Oni so mi že vse odvzeli tam, za bodečo žico. Vse kar je mojega je tu. Razumeš? Tu! V Zoni! Moja sreča, moja svoboda, samospoštovanje, vse je tu! Sem vodim podobne ljudi kot sem sam. Obupane in v bolečinah. Ljudi, ki nimajo več nobenega upanja. In jaz jim lahko pomagam! Nihče drug jim ne more pomagati, samo jaz, gnida, jim lahko! Tako srečen sem, da jim lahko pomagam, da mi gre na jok. In to je vse. Ne želim ničesar drugega. Ne vem. Mogoče. Kakorkoli, oprosti, ampak... Ti si le božji bedak. Nimaš pojma, kaj se tukaj dogaja. Zakaj pa misliš, da se je Ježevec obesil? V Zono je vstopil zaradi koristoljubja. Poskrbel je, da mu lastni brat umre v sekalcu za meso zaradi denarja. Vem. A zakaj se je obesil? Zakaj se ni vrnil, tokrat ne zaradi denarja, ampak zaradi svojega brata? Kesajoč se svojih dejanj. Želel je... Ne vem. Obesil se je teden za tem. Ker je spoznal da se tu ne uresničujejo katerekoli želje, ampak samo tiste najgloblje. Ne nekaj, kar lahko zakričiš s polnim glasom... Tu se uresniči samo tisto, kar je v skladu s tvojo naravo, tvojim bistvom, o čemer nič ne veš. Vendar je tu, v tebi. Usmerja te celo življenje. Nič ne razumeš, Kožni čevelj. Ni pohlep tisti, ki je uničil Ježevca. Plazil se je po tej mlakuži, da bi rešil brata. A dobil je le denar in nič drugega. Ježevec je dobil tisto, kar je sam hotel! Pojmi, kot so vest, bolečina, so le izmišljotina. To je spoznal in se obesil. Jaz ne grem v tvojo sobo. Svoje umazanije nočem posuti po tuji glavi. Niti tvoji ne. In da potem vtaknem svoj vrat v zanko, kot Ježevec. Raje se bom zapil do smrti, v svoji hiši, v miru in tišini. O človeškem obstajanju nimaš pojma, Chingachgook, če vodiš v Zono ljudi, kot sem jaz. In še nekaj drugega... Zakaj misliš, da to čudo res obstaja? Kdo pravi, da se tu želje res uresničijo? Si videl že kakšnega človeka, ki je tu postal srečen? Je bil Ježevec? Pravzaprav, kdo ti je rekel za Zono, za Ježevca, za to sobo? On. Potem nič več ne razumem. Kaj imamo od tega, da smo prišli sem? Tako tiho je... Občutita? Za vraga... Zakaj ne bi pustili vsega, vzeli ženo, Opico, in prišli sem. Za vedno. Nikogar ni tu. Nikomur se ne more nič zgoditi. Vrnil si se. Kje si našel to? Pripel se je name. Nisem ga mogel pustiti tam. Torej, a gremo? Opica čaka. Greš? Rabi kdo psa? Jaz jih imam doma pet. Se pravi da imaš rad pse, a ne? Kaj? To je zelo dobro. V redu, gremo. Ne moreš si niti predstavljati, kako utrujen sem. Samo bog ve! Sami sebe imajo za intelektualce, ti pisatelji in znanstveniki! Ne razburjaj se. V nič ne verjamejo! Organ za razmišljanje jim je zakrnel zaradi premajhne uporabe. Prenehaj. Daj, no. Pojdi v posteljo. Ne leži tu... Preveč je umazano tu... Ne bi smel ležati tu. Sleči to. Oh bog, kaj ljudje... Umiri se, niso oni krivi. Morali bi se ti smiliti, ne pa da se jeziš na njih. Jih nisi videla? Imajo prazne oči. Edino na kar mislijo je, kako se prepoceni ne prodati! Kako zaslužiti čim več za vsak čustven premik! Oni vedo, da do bili rojeni z namenom, poklicani so! Konec koncev, oni živijo samo enkrat! Lahko takšni ljudje verjamejo v karkoli? Prenehaj, umiri se. Poskusi zaspati, boš? Spi. In nihče ne verjame. Ne samo ona dva. Nihče! Koga bom jaz peljal tja? Oh, bog... In kar je najbolj strašno, da nikomur ni potrebno. Nihče ne potrebuje te sobe. Ves moj napor je bil brez koristi. Zakaj govoriš to? Prenehaj. Z nikomur ne grem več ponovno tja. Želiš, da grem s tabo? Kam? Misliš, da si jaz nimam kaj zaželeti? Ne... Ti ne moreš iti tja. Zakaj ne? Ne, ne. Kaj če ne uspe niti s tabo? Veš, moja mama je bila proti. Verjetno ste opazili, da on ni s tega sveta. Vsa soseska se mu posmehuje. Bil je takšen šušmar, izgledal je ubogo. Moja mama je venomer govorila: 'On je Stalker,' 'on je preklet, on je večni ujetnik!' 'Ne veš kakšne otroke imajo Stalkerji?' In jaz... Niti ji nisem nasprotovala. Sama sem vedela, da je preklet, da je večni ujetnik, in o otrocih. A kaj sem lahko? Bila sem prepričana, da bom srečna z njim. Seveda, vedela sem, da bo tudi veliko žalosti. A bolje je imeti grenko srečo, kot pa sivo, dolgočasno življenje. Mogoče sem to spoznala kasneje. A potem se mi je približal in rekel: 'Pridi z mano.' In sem. In nikoli nisem obžalovala. Nikoli. Imela sva veliko žalostnih trenutkov, dosti strahu in dosti sramu. A nikoli nisem obžalovala, niti komur koli zavidala. To je le najina usoda, najino življenje, to sva midva. In če ne bi imela nesreče, nama nebi bilo nič bolje. Lahko bi bilo še slabše. Ker v tem primeru ne bi bilo nobene sreče. In ne bi bilo nobenega upanja. Rad imam tvoje oči, moj dragi prijatelj. Njihovo igro, tako strastno in zaslepljeno. Ko mi nameniš nenadni pogled, kot nebeški blisk, traja od začetka do konca. A to še bolj občudujem: Tvojim zaprtim očem, v naletu ognja ljubezni, čeprav trepalnica utripne le za tren, v temačen, moten klic strasti... Prevod by Viharnik podnapis prilagodil:HrBt