Tip:
Highlight text to annotate it
X
To je ESOcast!
Vrhunska znanost in življenje v zakulisju ESO
Evropskega južnega observatorija.
V raziskovanju skrajnih meja je naš gostitelj dr. J., znan tudi kot dr. Joe Liske.
Pozdravljeni in dobrodošli v tej posebni epizodi ESOcasta.
Na poti k ESO-vi 50-letnici oktobra 2012
vam predstavljamo osem posebnih epizod
o ESO-vih prvih 50-ih letih raziskovanja južnega neba.
Lov na svetlobo
Že pol stoletja
nam Evropski južni observatorij postavlja na ogled veličastne lepote vesolja.
Zvezdna svetloba se usipa na Zemljo.
Velikanski teleskopi ujamejo kozmične fotone
in jih usmerijo na vrhunske kamere in spektrografe.
Današnje astronomske slike so zelo drugačne od tistih iz 60. let prejšnjega stoletja.
V času ESO-vih začetkov, leta 1962,
so astronomi uporabljali velike steklene fotografske plošče.
Ne preveč občutljive, nenatančne in nerodne za rokovanje.
Kako drugačni so današnji elektronski detektorji!
Ujamejo skorajda vsak foton.
Slike so na razpolago v trenutku.
In kar je najvažnejše
lahko jih obdelujejo in analizirajo z računalniškimi programi.
Astronomija je postala digitalna znanost.
ESO-vi teleskopi uporabljajo nekatere od največjih
in najbolj občutljivih detektorjev na svetu.
Kamera na teleskopu VISTA jih ima kar 16. Skupno imajo 67 milijonov slikovnih elementov.
Ta gromozanski instrument ujame infrardečo svetlobo kozmičnih oblakov prahu,
novorojenih zvezd
in daljnih galaksij.
Tekoči helij drži temperaturo detektorjev na minus 269 stopinjah.
VISTA dela pregled južnega neba,
podobno kot raziskovalna odprava raziskuje neznano celino.
Pregledovalni VLT teleskop (VLT Survey Telescope) je še en stroj za odkrivanje,
le da ta dela v vidnih valovnih dolžinah.
Njegova kamera, imenovana OmegaCAM, je še večja.
32 CCD kamer deluje kot tim in posname spektakularne slike
s težko predstavljivimi 268 milijoni slikovnih elementov.
Zorno polje je veliko eno kvadratno stopinjo
— štirikrat toliko kot polna Luna.
OmegaCAM proizvede petdeset gigabyte-ov podatkov vsako noč.
In to so res čudoviti gigabyte-i.
Pregledovalni teleskopi, kot sta VISTA in VST,
na nebu iščejo tudi redke in zanimive objekte.
Nato astronomi uporabijo moč Zelo velikega teleskopa (VLT),
da proučijo te objekte bolj podrobno.
Vsak od štirih teleskopv VLT
ima svoj set posebnih instrumentov,
vsak od njih ima svoje posebne prednosti.
Brez teh instrumentov bi bilo ESO-vo velikansko oko pravzaprav slepo.
Instrumenti imajo zanimiva imena, kot ISAAC, FLAMES, HAWK-I in SINFONI.
Velikanski visoko-tehnološki stroji, vsak velikosti manjšega avtomobila.
Njihov namen:
posneti fotone iz vesolja in uporabiti vsak možni bit informacije v njih.
Vsi ti instrumenti so edinstveni, a nekateri so še bolj posebni od drugih.
Na primer, NACO in SINFONI uporabljata VLT-jev sistem prilagodljive optike.
Laserji naredijo umetne zvezde, ki astronomom pomagajo
popraviti razmazanost slik, ki nastane zaradi motenj ozračja.
NACO-vi posnetki so tako ostri, kot če bi jih posneli v vesolju, *** Zemljinim ozračjem.
In tu sta še MIDI in AMBER. Dva interferometrična instrumenta.
Tukaj pripeljejo skupaj svetlobne valove z dveh ali večih teleskopov,
kot da bi jih ujelo eno samo velikansko zrcalo.
Rezultat:
najostrejši pogled, kar si jih lahko zamislite.
Vendar astronomija ni samo snemanje lepih slik.
Če vas zanimajo podrobnosti,
morate zvezdno svetlobo razrezati in proučiti njeno sestavo.
Spektroskopija je eno najmočnejših orodij astronomije.
Ni čudno, da ima ESO nekatere od najbolj naprednih spektrografov na svetu,
kot je na primer X-Shooter.
Slike so lahko lepe, a spektri razkrivajo več informacij.
Sestava.
Gibanje.
Starosti.
Atmosfere eksoplanetov, ki se gibljejo okoli daljnih zvezd.
Ali novorojene galaksije na robu vidnega dela vesolja.
Brez spektroskopije bi bili samo raziskovalci, ki strmijo v lepo pokrajino.
S spektroskopijo
pa izvemo topografijo, geologijo, razvoj in sestavo pokrajine.
In še nekaj.
Kljub umirjeni lepoti je vesolje zelo divji kraj.
Stvari počijo sredi teme
in astronomi si želijo ujeti vsak tak dogodek.
Masivne zvezde končajo življenje v titanskih eksplozijah supernov.
Nekatere kozmične detonacije so tako silovite,
da za kratek čas zasenčijo svojo galaksijo
in razlijejo v medgalaktični prostor nevidno, visoko-energijsko sevanje gama.
Majhni robotski teleskopi se avtomatsko odzovejo na opozorila s satelitov.
V nekaj sekundah se obrnejo v pravi položaj in snemajo posledice teh eksplozij.
Drugi robotski teleskopi pa se zanimajo za manj dramatične dogodke,
kot so daljni planeti, ki delno zakrijejo svojo zvezdo.
Vesolje je v stanju nenehnega gibanja.
ESO se trudi, da ne bi zgrešil niti enega srčnega utripa.
Kozmologija proučuje vesolje kot celoto.
Njegovo strukturo, razvoj in izvor.
Tu je še posebej bistveno ujeti vso razpoložjivo svetlobo.
Te galaksije so tako daleč, da le peščica njihovih fotonov doseže Zemljo.
Toda ti fotoni imajo ključ do ugank kozmične preteklosti.
Potovali so milijarde let.
Slikajo nam portret zgodnjih dni vesolja.
Zato so veliki teleskopi in občutljivi detektorji tako pomembni.
V zadnjih petdesetih letih
so ESO-vi teleskopi razkrili nekatere od najbolj oddaljenih galaksij in kvazarjev
znanih doslej.
Pomagali so celo razkrivati porazdelitev temne snovi,
katere narava je še vedno skrivnost.
Kdo ve, kaj bo prineslo naslednjih petdeset let?
Z vami sem bil dr. J., v tej posebni epizodi ESOcasta.
Pridružite se mi spet naslednjič na novi vesoljski dogodivščini.
Producent ESOcasta je ESO,
Evropski južni observatorij.
ESO, Evropski južni observatorij,
je pomembna medvladna znanstvena in tehnološka organizacija za astronomijo.
Med vsemi observatoriji, ki so postavljeni na Zemljinem povšju ali izstreljeni v vesolje, je ESO najbolj produktiven observatorij.
Zapis v angleščini: ESO; prevod: Andreja Gomboc, www.portalvvesolje.si