Tip:
Highlight text to annotate it
X
Nit, ki teče skozi čas,
povezuje življenje...
Že od pamtiveka slišim klic,
ki odmeva v večnosti.
To je bila njegova usoda.
Nekoč davno, v daljni deželi,
je obstajalo cesarstvo,
ki se je razprostiralo
od kitajskih step,
do obal Sredozemlja.
To cesarstvo se je imenovalo,
Perzija.
Neustrašni v borbi,
modri v zmagi.
Kam je perzijski meč prišel,
je zavladal red.
Perzijski kralj, Sharaman,
je vladal s svojim bratom Nizamom,
po načelih lojalnosti in bratstva.
Kralj je imel dva sinova,
ki sta ga najbolj osrečevala.
Toda v očeh bogov, kraljeva družina
še vedno ni bila popolna.
Vse dokler ni bil nekega dne
priča nesebičnega dejanja hrabrosti,
osirotelega fantiča z ulic Nasafa.
Umakni se s poti!
Nehajte!
Nehajte!
Dajmo, pridite!
Beži!
Teci, Bis!
Beži!
Ostani tukaj!
Umaknite se!
Pustite me!
- Ubij ga!
V kraljevem imenu!
Kako ti je ime, fantič?
Dastan, visokost.
- Pa tvoji starši?
Fant...
Brat, vzemi ga s sabo.
Očaran s tem, kar je videl,
je kralj posvojil Dastana.
Sin, brez kraljevske krvi
in brez pravice na njegov prestol.
Toda nemara je bilo tukaj
tega dne na delu, kaj drugega.
Nekaj,
česar ni mogoče samo tako razumeti.
Dan, ko je deček
iz najnižjega stanu,
postal...
Perzijski princ.
PERZIJSKI PRINC: SIPINE ČASA
PETNAJST LET POZNEJE
PERZIJSKA MEJA
SVETO MESTO ALAMUT
Legendarni Alamut, še bolj sijajen je,
kot sem si ga predstavljal.
Naj vas ne zavede njegova lepota.
Je le mesto, kot vsako drugo.
Pomehkužene države,
naredijo pomehkuženi ljudje.
Podredili so se izdajalcem
in sedaj morajo plačati za to.
Oče je bil jasen.
Alamuta se ne smemo dotakniti.
Nekateri smatrajo,
da je svet.
Ker našega modrega očeta ni tukaj,
je na meni, da se odločim.
Še enkrat se bom posvetoval
z mojim plemenitim stricem,
ter mojima dvema bratoma,
z zaupanja vrednim Garsivom in...
Kje je Dastan?
Dajmo, stavil sem mesečno plačo nate!
Spravljaš me v zadrego!
Zakaj ne poskusiš ti?
- Vrni se tja!
Ali je to vse,
kar zmoreš?
Princ Dastan!
Kje je princ Dastan?
- Princa Dastana ni tukaj!
Vaša visokost, prosim.
Princ Tus je sklical vojni svet.
Že prihajam.
Naš najboljši vohun
je prestregel karavano,
ki je zapuščala Alamut.
Meči, najboljše izdelave.
Puščice z jekleno konico.
In zagotovilo diktatorja Kosha,
da bo vse to plačal Alamutu.
Prodajajo orožje našemu sovražniku,
Dastan.
Puščica podobna tej,
mi je oplazila konja v Kushkanu.
Kri bo tekla po ulicah Alamuta
zaradi tega.
Ali pa bodo naši vojaki padli
pred njihovim obzidjem.
Ukazano nam je bilo,
da zaustavimo Koshkan,
ne pa da napademo Alamut.
- Modre besede, mlajši brat.
Besede. Besede,
ne bodo zaustavile našega sovražnika,
ko bo enkrat oborožen
z alamutskimi meči.
Napadli bomo ob zori.
Če je že taka tvoja odločitev,
potem dovoli, da napadem prvi.
Kaj praviš na to, Garsiv.
- Jaz jašem na čelu perzijske vojske,
Dastan je le poveljnik
čete uličnih razbijačev.
Mogoče res niso najbolj olikani,
so pa precej spretni v borbi.
Čast prelitja prve krvi,
bi morala biti moja.
Garsive, spet imaš roko na meču.
- Saj tam tudi mora biti.
Moja brata,
vedno za akcijo.
Pravijo, da je alamutska princesa,
lepotica, ki ji ni para.
Vkorakali bomo v njeno palačo
in se prepričali o tem na lastne oči.
Ne dvomim v tvojo hrabrost, Dastan,
toda nisi še pripravljen za to.
Garsivova konjenica
bo jahala na čelu.
Princesa Tamina,
perzijska vojska še vedno ni odšla.
Njihova vera nima razumevanja
za bilo katero resnico,
razen njihove lastne.
Mogoče bi bilo varnejše,
če ne bi stali tako blizu.
Kakršnakoli že je njihova vera,
njihovi loki niso tako močni,
niti je njihovo ciljanje
tako natančno.
Skličite svet.
Povejte jim, da sem
v vrhovnem svetišču, moram moliti.
Vrhovnem svetišču?
Alamut ni pokleknil pred sovražnikom
že tisoče let.
S časom se vse spreminja.
Mi bi to morali najbolje vedeti.
Spomni me,
zakaj kršimo ukaze tvojega brata?
Zato, ker Garsiv ve napadati
le od spredaj. To bo pravi masaker.
Alamutci bodo zaposleni
z glavnimi vrati,
zato bomo mi vpadli
z boka.
Ali si pijan?
To je naš vhod.
Obstajata dvoje vrat.
Zunanja je lahko zavzeti,
notranja pa skoraj nemogoče.
Vratni mehanizem ščitita
dva stražna stolpa.
Vedno obstaja vhod, Bis.
Ti poskrbi za zunanja vrata,
ostalo pa prepusti meni.
Garsiv ne bo ravno srečen,
če nas bodo vse pobili.
Res lep govor, Bis.
Spodbuden.
Razglasite alarm!
Ostanite na položajih!
Drži to.
Pazi na hrbet.
Vzhodna vrata so odprta.
- To so Dastanovi možje.
Notri je,
Dastanu je uspelo.
Osredotočite
se na vzhodna vrata!
Osredotočite
se na vzhodna vrata!
Prebili so vzhodna vrata!
Zrušite prehode do sobe.
- Princesa.
Odidite sedaj, vsi.
Veš, kaj moraš storiti?
- Poskrbeti moram, da bo na varnem.
Umaknite se mi s poti.
Bedasti napevi in dišeč dim,
vam sedaj ne bodo pomagali!
Mislim, da boš ugotovil,
da je več, kot le to.
Vidiš, Garsiv.
Za spremembo so vsaj enkrat
govorice resnične.
Vemo, da naskrivaj izdelujete
orožje za sovražnike Perzije.
Sedaj nam pokažite kje.
- Tukaj ni nobene kovačnice orožja.
Vso orožje, ki smo ga imeli,
pa ste prevzeli vi.
Naši vohuni pravijo drugače.
Lahko si prihraniš veliko bolečine...
Vsa bolečina na svetu, vam ne bo
pomagala najti nekaj, kar ne obstaja.
Govor osebe, dovolj pametne,
da sprejme politično rešitev.
Združi se z bodočim kraljem Perzije.
- Raje umrem.
To se lahko uredi.
Nikar!
Princ Tus...
Obljubite mi, da boste milostljivi
s prebivalci Alamuta.
Perzijski lev!
- Perzijski lev!
Kličejo te perzijski lev.
Nikoli nisi vedel poslušati ukazov,
Dastan.
Moram ti nekaj pojasniti Tus. Jaz...
- Ne, ni ti treba.
Ne, moraš proslavljati.
Vendar pa obstaja tradicija.
Ker si prevzel čast prvega napada,
mi dolguješ dar, počastitev.
Prelepo bodalo.
Dal ti je že to mesto
in njegovo princeso,
mislim, da je to zadostna počastitev.
- Predvidevam, da je tako.
Prvi glasniki so prišli, moj princ.
Čudovite novice.
Tvoj oče je prekinil svojo molitev
v vzhodni palači,
da bi se nam lahko pridružil.
Nedvomno zato, da bi nas pohvalil
zaradi naše velike zmage.
Dobili smo namig, da Alamut oborožuje
naše sovražnike.
Namig?
Moraš imeti več kot le namig,
da bi zavzel sveto mesto
z mojimi četami!
Ta pustolovščina ne bo doživela
odobravanja pri naših zaveznikih.
Toda predpostavljam,
da tega nisi vzel v obzir.
Ne glej strica, fant!
Odločitev in njene posledice
so na mojih ramenih.
Vem, da komaj čakaš na krono,
toda verjemi mi, ko ti pravim,
da še nisi pripravljen.
Niče ne ve tega bolje od tebe,
oče.
Ker globoko cenim tvoje zaupanje,
bom osebno nadziral iskanje orožja.
Zagotavljam ti,
da ne bom stopil pred tebe,
dokler ne bom imel v rokah dokaza
o izdaji Alamuta.
Tretji korak je najtežji.
Brat! Brat!
Odkrili smo skrivne prehode
pod zemljo v vzhodnem robu mesta.
Pravkar grem tja.
- Zamudil boš slavnostno pogostitev!
Ti in Garsiv bosta poskrbela za očeta
v moji odsotnosti.
Seveda, če imaš darilo
s katerim ga boš počastil.
Seveda ga imam.
Bis, darilo.
Kaj?
- Trenutno je založeno.
Vedel sem, da boš pozabil.
Molitveno ogrinjalo regenta Alamuta.
Najsvetejša stvar v vzhodnih državah,
darilo, ki ga bo vesel celo kralj.
Boril si se zame kot pravi borec,
Dastan, z veseljem ti vrnem uslugo.
Redek dragulj,
nocoj jo predstavi kralju zame.
Sigurno hočeš še eno ženo, brat?
Dobro me poslušaj, Dastan!
Poroka s princeso mi jamči
vdanost njenega naroda.
Nevezana za nas,
je le nevarna obveznost.
Če oče ne bo odobril najine zveze,
hočem, da jo ubiješ z lastnimi rokami.
Torej se moram javiti princu Dastanu,
perzijskemu levu.
Sigurno se počutiš čudovito,
ko pa si dobil tako izreden naziv,
za uničenje nedolžnega mesta.
- Tudi mene veseli, princesa.
In dovolite mi, da odgovorim.
Če je kaznovanje sovražnika
mojega kralja zločin,
potem bom z veseljem to ponovil.
- Potem si res pravi perzijski princ,
brutalen in brez časti.
Ne delajte napake,
misleč, da me poznate, princesa.
In, kaj naj bi to pomenilo?
Počakaj tukaj z njeno visokostjo,
če ti jo bo uspelo obvladati.
Predlagam ti kanček ponižnosti,
ko te bodo predstavili kralju.
Za tvoje lastno dobro?
Ti je uspelo ublažiti očetovo jezo,
stric?
Nekega dne, boš tudi ti imel čast
biti kraljev brat, Dastan.
Tako dolgo, kot ne boš pozabil
na tvojo najvažnejšo dolžnost,
ti ne bo nič manjkalo.
- In kaj je to?
Zagotoviti,
da ima vedno polno čašo vina.
Pravijo mi, da se je še eden moj sin
pridružil velikim perzijskim borcem.
Hvala, oče.
Pogrešali smo te oče.
- Molil sem zate in tvoja brata.
Družina, vez med brati,
to je meč, ki brani naše cesarstvo.
Molil sem,
da bi ta meč ostal močan.
Upal sem, da nas bodo moja dejanja
obvarovala nepotrebnih izgub.
Dober človek bi ravnal enako,
kot si ti, Dastan.
Deloval bi drzno in pogumno,
da bi izbojeval zmago,
ki bo ohranila življenja.
Veličasten človek bi zaustavil napad,
še preden bi se ta zgodil,
veličasten človek bi se zaustavil,
ko bi videl, da je nekaj narobe,
brez obzira na to,
kdo poveljuje.
Deček,
ki sem ga videl na tistem trgu,
je bil sposoben postati veliko več,
kot pa le dober,
sposoben je bil postati
veličasten.
Pa, medtem,
imam darilo zate.
Nekateri so dvomili v mojo presojo,
ko sem sprejel fantiča z ulice
v svojo družino.
Toda jaz sem videl fantiča,
katerega krv ni bila plemenita,
toda njegov značaj je bil.
Kralj v duhu.
Hvala, oče.
Hvala, oče.
Naj ti predstavim,
molitveno ogrinjalo regenta Alamuta.
Kaj pa lahko jaz storim zate,
v povračilo?
Privedite jo!
Predstavljam ti princeso Tamino.
Tus se želi poročiti z njo in tako
skleniti zvezo z njenim narodom.
Moja iskrena želja je,
da bi ti blagoslovil to zvezo.
Na vseh mojih potovanjih,
še nisem videl lepšega mesta,
visokost.
Morali bi ga videti,
še preden so ga napadle
vaše horde nepismenih jahačev kamel.
Vidi se,
da boste dobra kraljica.
Toda Tus ima že dovolj žena.
Ti, Dastan,
bi mogoče manj tvegal,
če bi te takšen dragulj čakal
v tvojih sobanah.
Princesa Alamuta,
bo tvoja prva žena.
Kaj je narobe, Dastan?
Ne boji se zoperstaviti
stotim lokom,
pred poroka
pa stoji kot okamnel od straha.
Pa naj še kdo reče,
da ni pameten.
Potreben sem pijače.
Pojdite stran!
Umaknite se mi s poti!
Oče...
Bog pomagaj,
ogrinjalo je zastrupljeno.
Naj mu kdo pomaga!
- Ogrinjalo mu je dal Dastan!
Zakaj?
- Naj mu kdo pomaga!
Primite morilca!
- Naj mu kdo pomaga!
Primite ga!
- Stran!
Bis!
Bis!
- Pridi z mano!
Kaj pa misliš, da delaš?
- Lahko naju spravim od tu!
Potreboval boš mojo pomoč!
- Pridi!
Pridi!
Zaprite vrata!
- Tja!
Zaprite vrata!
Pripogni se!
Tam, ujemite morilca!
Mojega konja ima!
Ukradel mi je konja!
Dajmo!
Moji zvesti podaniki,
cel svet žaluje zaradi smrti
našega ljubljenega kralja.
Vse nas je prizadela ta izguba.
To, da je smrt prišla
od roke princa Dastana,
le še povečuje
našo bolečino.
Nisem ubil očeta. Tisto ogrinjalo
mi je dal brat. Tus je storil to.
Sedaj pa bo okronan za kralja.
Nisem ubil očeta.
Verjamem ti.
Ne bi smela biti tukaj,
ne bi ti smel pustiti iti z mano.
Toda si.
Obljubil sem bratu, da te bom ubil,
če te ne bo mogel imeti.
Rešitev bi bila, da me poljubiš,
potem pa ubiješ.
Toda imam boljšo rešitev.
Jaz bom ubila tebe,
pa bodo tvoji problemi rešeni.
Mogoče lahko poiščeva
drugo rešitev.
Rešitev bi bila, da me poljubiš,
potem pa ubiješ.
Toda imam boljšo rešitev.
Jaz bom ubila tebe!
Vrni, kar si ukradel,
Perzijec.
Ne!
Ali si videla to?
- Kaj naj bi videla?
Sezi spet za tem mečem
in prisegam, da ti bom zlomil roko.
Spet?
Porabil si ves pesek!
- Kaj?
Kaj je to?
Neverjetno.
Puščanje peska iz ročaja,
zavrti čas nazaj.
In samo tisti, ki drži to bodalo
se zaveda, kaj se dogaja.
Lahko se vrne in spremeni dogodke,
spremeni potek časa...
In nihče razen njega
tega ne bi vedel.
Kako daleč nazaj se lahko vrneš?
Odgovori mi, princesa.
Razdejal si moje mesto.
Nismo vas napadli
zaradi preprodaje orožja,
ampak zaradi tega bodala.
Po bitki je Tus zahteval,
naj mu izročim ta nož kot poklon.
Takrat si nisem mislil,
da je pomemben, toda sedaj vem.
Z njim lahko spremeniš vse,
potek kritičnega trenutka bitke,
lahko bi predvidel
poteze nasprotnika.
Ne bi bil le kralj,
bil bi najmogočnejši vladar,
kar ga je kdajkoli imela Perzija,
celo večji od mojega očeta.
Vse to se je zgodilo,
zaradi tega bodala.
Moj izdajalski brat,
mora biti predan roki pravice.
Zato sem podvojil nagrado
za njegovo prijetje.
Medtem pa si bom prizadeval
zaščititi naše cesarstvo,
kot bi si želel moj oče.
Nova doba vladanja se je začela.
Kaj delaš?
- Garsiv nama je za petami.
Ona je najslavnejši konj v cesarstvu,
to bo skrilo njene sledi.
Sledi kam, kam greš?
- V Avrat, tam bo pogreb mojega očeta.
Iščejo te zaradi kraljevega umora,
ti pa boš,
kar odkorakal na njegov pogreb,
poleg tisoče perzijskih vojakov?
- Nizam bo tam, le njemu lahko zaupam.
Sprevidel bo, da je vse zakuhal Tus.
Sedaj pa se umakni, princesa.
Vsaka cesta proti Avratu
bo polna perzijskih vojakov.
Saj ne bom šel po cesti,
ampak skozi dolino sužnjev.
Nihče se ji niti približati ne upa,
polna je morilcev in krvoločnežev.
Tako pravijo.
- Tvoj načrt je samomorilski.
Brat mi je ubil očeta
in pustil njegovo kri na mojih rokah.
Če bom umrl poskušajoč to popraviti,
potem naj bo tako.
Mene pa boš pustil tukaj,
sredi ničesar?
Plemeniti Dastan, bo pustil
nemočno žensko sredi divjine!
Kaj bi tvoja dragocena čast
porekla na to?
Daj mi moči,
da je ne ubijem.
Zajahajte,
nismo več daleč za njima.
Brez pravega peska
je to le navaden nož.
Niti oster ni preveč.
Ta pesek, ali ga je še kje več?
- Seveda ga ni.
Kako bi ga lahko dobil nekaj?
Poskusi stati na glavi
in zadržati dih.
Ali si opazil kaj,
kar te zanima, princ?
Začni hoditi.
Če ne boš mogel stricu pokazati,
kako deluje bodalo,
zakaj bi ti potem verjel?
- To ni tvoj problem, princesa.
Veš, res hodiš
kot eden izmed njih.
Visoko dvignjene glave, prsi ven,
trebuh noter, dolgimi težkimi koraki.
To je hod
samozadovoljnega perzijskega princa.
Nedvomno so ti že od rojstva govorili,
da je ves svet tvoj.
Dejansko si verjel to.
- Nisem bil rojen v palači kot ti.
Rojen sem bil
v revni četrti Nasafa,
kjer sem tudi živel
in se boril za preživetje.
In,
kako si potem postal princ?
Kralj je nekega dne prijahal
na tržnico in on...
Ne vem, on...
Našel me je.
Vzel me je k sebi,
ter mi dal družino in dom.
To, kar gledaš je hoja človeka,
ki je pravkar vse izgubil.
Dobrodošli v dolini sužnjev,
visokost.
Obupno sem potrebna kapljice vode.
- To je več kot imava,
glede na to, da si nama izpraznila
čutarico že pred par urami.
Nisem rojena v tej puščavi,
kot vi perzijci, zgubani in čemerni.
Moja telesna zgradba je veliko bolj...
Nežnejša.
Hočeš reči razvajena.
Studenci Alamuta so znani
po čisti in hladni vodi.
Če bi posvečali manj časa občudovanju
vaših studencev,
in bi se bolj posvetili varovanju
vašega obzidja, sedaj ne bi bila tu.
Čudež, utišal sem princeso.
Tamina?
Tamina!
Ali me slišiš?
Da, Dastan, slišim te.
Ali veš kje si perzijec?
Pa si kljub temu šel naprej?
V osrčju Sudana
obstaja pleme bojevnikov,
poznanih kot M'Baka.
Vcepijo strah v kosti vsem,
ki sem jim najdejo na poti.
M'Bake so mojstri
v metanju nožev.
Mojstri za nože, pravijo,
da jih je blagoslovil sam Stvarnik.
Njihovo ciljanje
je tako morilsko natančno,
da lahko obglavijo trojico ljudi,
z enim udarcem.
Na tvojem mestu se jaz
ne bi dotikal tega? Pa veš zakaj?
To je Seso in je M'Baka.
Imel sem srečo,
da sem mu rešil življenje,
kar pomeni,
da je sedaj moj večni dolžnik.
Torej, Perzijec,
povej mi en dober razlog,
da ne ukažem Sesu,
naj naslednjič cilja malo više?
Torej, to je ta, kaj?
Da, imel si prav,
ni slaba.
Pa, lahko bi malo lepše dišala.
Vseeno, imava dogovor.
Zvito, princesa.
- Dogovor? Kakšen dogovor?
Tako plemenit princ.
- Tako uglajena princesa.
Pobegnila sem ti
s hlinjenjem nezavesti,
ti pa poželjivo priskočiš
na pomoč neznani lepotici.
Kdo je rekel, da si lepotica?
- Nek razlog že mora biti,
da ne moreš umakniti oči z mene.
- Ti... jaz...
Ne zaupam ti,
sploh pa nisi moj tip.
Nisem neka obupana sužnja.
Dejansko sem sposobna reči,
kaj mislim.
Preveč za moj okus.
- Da, zelo lep dodatek bo.
Kaj nameravaš storiti z njo?
Da, povej mu,
ali ne vidiš, kako je zaskrbljen?
Daj mi trenutek.
- Ja.
S težkim srcem priznam,
toda imela si prav.
Res sem opazil nekaj, kar me zanima.
- Dastan, poslušaj me.
Ko bo moj stric videl, kakšno moč
ima to bodalo, mi bo verjel.
Dastan, vem, da nisem
bila popolnoma iskrena s tabo.
Toda tvoje laži
so tako premetene.
Jaz sem varuhinja božje zaobljube.
Bodalo je sveto.
Hoteli smo ga shraniti na sigurno,
ko si ga ukradel.
Če bodalo pade v napačne roke...
- Poskrbel bom za tvoj nož.
Tega nočeš zamuditi.
- Ne razumeš, kaj je na kocki.
To so stvari od bogov, ne pa ljudi.
- Tvojih bogov, ne pa mojih.
Pridi!
Pridi!
Teci, hitro!
Dajmo, noj!
Dirke nojev?
- Vsak torek in četrtek.
Karkoli jim že manjka v lepoti,
nadoknadijo z borbenim duhom.
In dirke je lažje namestiti.
Slišal sem grozne stvari
o tem kraju.
Krvoločni sužnji,
morilci svojih gospodarjev?
To je dobra zgodba,
pravilno pripovedovana,
se vedno razvija,
toda po pravici povedano ni resnična.
Toda okostnjaki, ki smo jih videli...
- Kupil sem jih od ciganov v Bakari.
Ustvaril sem naše slabo ime,
da bi nas obvaroval
pred najhujšim zlom,
ki preži na našo,
od boga pozabljeno zemljo.
Ali veš, o čem govorim?
O davkih.
Prekleti perzijci in njihova vojska,
trdnjave, ceste...
Kdo plačuje za vse to?
Mali poslovni ljudje.
Zato sem začel
s to malo propagandno akcijo,
s širjenjem lažne razvpitosti.
Razširil sem jo, kot se širijo
spolne bolezni v turškem haremu.
Poglejte mogočnega noja!
Pridite moji lepotci!
Obožujem to!
Pobiralci davkov se izogibajo mene
in mojih strank, vsi smo srečni.
Pošlji dekleta ven.
Pošlji dekleta ven.
Dajmo, obvladuj drhal.
Ne stoj tam samo tako,
teci, ne hodi.
Če boš kaj polila, boš to plačala.
Odbil ti bom od plače.
Ne glej me tako,
dobro veš o čem govorim.
Opravi svoje delo,
obvladuj drhal, hvala!
Veš, mislim, da bo najin mali dogovor
izpadel še zelo dobro, mladenič.
Ne dotikaj se me!
- Živahna je, le kje si jo našel?
Na trgu sužnjev v Lursu.
Namenjen sem bil v Avrat,
da bi jo zamenjal za kamelo,
ko me je napadla.
Kamele so zanesljivejše.
- Plemeniti šeik Amar,
cenim vašo gostoljubnost,
vodite prefinjeno organizacijo,
toda, ali bi me sedaj
lahko oskrbeli z zalihami...
Veš kaj, perzijec?
Neverjetno si podoben
osramočenemu princu,
ki je pobegnil,
potem, ko je ubil kralja.
Ali sem ti že pripovedoval o M'Bakah?
- Da, ste.
Ni boljšega od dobre zgodbe,
toda tvoja,
da jo boš zamenjal za kamelo?
Prosim te, samo poglej jo.
Vredna je vsaj dveh.
In, kar se tiče tebe, mladenič.
Ali veš,
da je tvoj brat ponudil nagrado zate,
ki med nama povedano,
že meji na opolzkost.
Za tako količino zlata
bi prodal lastno mater.
Kaj je? Ti ne veš, kakšna je bila.
Odvedite ga do perzijske predstraže.
Čakaj, čakaj, čakaj.
Glej to... To...
Lep nož.
- To ni nič.
Nič ni vreden.
- Res?
Raztali ga
in vzemi ven dragulj.
Kaj ta fant počne?
Nikar, lahko bi ubil ptico!
Sem!
Če bi bil na tvojem mestu,
tega ne bi naredil.
V tunel!
Poglej to!
Dovolj je bilo.
Nič več skisanega kozjega mleka
po tretji dirki, jasno? Gremo, dajmo!
Vrata!
- Primi ga!
Stoj!
Potegni ročico, odpira vrata.
- Daj mi bodalo!
Sedaj nimava časa za to,
potegni ročico.
Daj mi bodalo!
Ne misli si,
da nisem pomislil na to.
Stran princesa.
Perzijec!
- Dastan!
Perzijec!
To hočeš?
Naslednjič, ti...
Vsi ti so prišli
na pogreb mojega očeta.
AVRAT
Sto perzijskih vojakov straži
ta vrata.
Mogoče še več.
Če hočeš ostati blizu bodalu,
mi boš morala pomagati priti v Avrat.
Vsi ti tuji dostojanstveniki.
Prepričan sem, da poznaš katerega.
Ali nisi mogla najti
koga lažjega?
Mugali iz Hindu Kusha
so plemenit narod.
Moral bi biti počaščen.
Saj sem, strašansko.
Dastan, kje je bodalo?
Lahko me preiščeš, če hočeš,
toda morala boš biti zelo temeljita.
Tusa ni tukaj,
sigurno je še vedno v Alamutu.
Pesek,
s katerim se polni bodalo,
še več ga je,
skritega nekje v Alamutu, mar ne?
Zato je Tus ostal tam.
To išče njegova vojska.
Stricu moram poslati sporočilo,
da se srečava.
To je nemogoče.
Težko izvedljivo, toda ne nemogoče.
- Še en dokaz, da si nor.
Nikar ne bodi tako navdušena.
Umaknite se s poti!
S poti!
Obrni... -Kaj?
- Obrni se!
Kupoval si mi jih,
ko sem bil še fantič.
Običajno si pljuval pečke
v Garsiva.
Ne bi me smel zvabiti sem,
Dastan.
Nisem imel izbire, stric,
pridi za mano.
Nisem ubil očeta. Dobro veš,
da tega ne bi nikoli storil.
Tvoja dejanja govorijo drugače.
Nisem imel druge izbire,
kot pa pobegniti.
Tus mi je dal tisto ogrinjalo.
On ga je zastrupil.
Dastan...
- Pa, ni ga tukaj, je tako?
Moral bi priti na očetov pogreb,
on pa je raje ostal v Alamutu.
Naši zavezniki bodo sprevideli,
da je bil naš napad upravičen.
Iskanje alamutske
kovačnice orožja je pomembna.
Ni, če ta ne obstaja.
Napad na Alamut je bil le pretveza.
Tus je željan moči,
zato je ubil očeta.
Sedaj pa ne išče orožja,
temveč pesek,
ki poganja mistično napravo.
Zaradi tega si me zvabil sem?
Mistične naprave?
Se spomniš,
ko si po bitki preprečil Tusu,
da mi vzame bodalo,
ki sem ga dobil?
Zaradi njega
je napadel Alamut.
To bodalo,
ali ga imaš pri sebi?
Imam.
Ima neverjetno moč.
Je to neke vrste šala,
Dastan?
Kaj?
Vem, da je bilo notri.
In kje je sedaj ta,
takoimenovani dokaz?
Tamina.
Jaz... Ona...
Ona je...
Roke imaš opečene.
Tako je...
Dobil sem jih,
ko sem poskušal potegniti
zastrupljeno ogrinjalo s tvojega očeta.
Je kaj narobe, Dastan?
- Ne, ne.
Si prepričan?
Saj veš, da mi lahko zaupaš, fant.
Le to, da...
Tus je moj brat,
kako me je lahko tako izdal?
Ne morem reči, Dastan.
Mogoče te ni nikoli dovolj spoštoval,
mogoče te je videl le kot nekoga,
ki ga lahko izkoristi.
Kot nekoga, ki skrbi, da je
njegova čaša z vinom vedno polna.
Moja služenje tvojemu očetu
je bilo drugačno.
Bila sva iste krvi,
Dastan!
Kolikokrat je oče pripovedoval,
kako si ga rešil pred tistim levom?
To je bila njegova najljubša zgodba.
- Ena od mnogih, tako je.
Ne, ta je bila njegova najljubša.
- Bojim se, da govoriš v ugankah.
Čakaj, Dastan!
Tukaj!
Morilec!
Nisem ubil očeta!
Stran!
Poberite se mi s poti!
Kaj pa boš zdaj?
Prav. Adijo.
Princ Garsiv.
Kje je?
Kje je?!
Garsiv...
Nisem ubil očeta.
- Potem se te naj usmili bog.
Potem,
ko boš ostal brez glave.
Ne boriva se več s palicami,
mali brat.
To je vse,
kar zmoreš?
Veličanstvo, mislil sem,
da še vztrajate v Alamutu.
Povej mi,
kaj je novega glede Dastana, stric.
Dastan je prišel v Avrat,
da bi me ubil, na tržnici.
Komaj sem pobegnil.
Tus, moja smrt bi oslabila
tvojo mlado vladavino.
Dastan upa,
da bo zanetil vstajo.
Hoče zasesti prestol?
- Bojim se, da je tako, moj vladar.
Privedba Dastana na sodišče,
bi mu služila, kot odskočna deska.
Svetujem ti,
da se izogneš sojenja.
Ne privedi ga nazaj
v Nasaf živega.
Kakršnikoli
so že Dastanovi zločini,
bo javno sojenje najbolje pokazalo,
kakšen kralj hočem biti.
Čvrst,
vedno pripravljen spoštovati zakone.
Nismo divjaki.
- Z vsakim dnem postajaš boljši kralj.
Dastan mora biti najden.
Mora biti pripeljan pred roko pravice.
TABOR HASSANSINOV
Moram se pogovoriti
z našimi gosti.
Kar se tiče njih, gospod,
njihovi običaji so precej nenavadni.
Služabniki so videle neke stvari.
Slišali so čudne zvoke,
minuli teden je izginil eden od konj.
Samo poskrbi,
da bodo služabniki molčali,
ali pa ti obljubljam,
da bodo tudi oni izginili.
Za vas imam še eno nalogo,
Hassansin,
vendar boste morali biti hitri,
vaš plen je v prednosti.
Si prinesel,
kar sem zahteval?
Ta običaj,
ali ne vpliva na tvoje veščine?
V transu lahko vidimo dogodke
iz daljne prihodnosti.
Privide smrti.
Usoda in prekletstvo.
V transu lahko najdemo vse, vključno
s tvojim nečakom, princem Dastanom.
Potem upam,
da boš videl še več smrti.
Kmalu.
Skrij se,
to je perzijska patrulja.
Garsiv.
Zakaj mi nisi povedala?
Zasledovalci so odšli.
Mogoče so utrujeni od tvojih laži
in zaritih nožev v hrbet.
Nisem imela druge izbire,
kot pa zapustiti te.
Predpostavljam,
da te stric ni poslušal.
Mojega očeta ni ubil Tus,
ampak Nizam.
Tvoj stric?
- Na rokah ima opekline.
Rekel je,
da jih je dobil,
ko je poskušal odstraniti
ogrinjalo z mojega očeta.
Nenehno sem to premleval
v svoji glavi.
Ogrinjala se sploh ni dotaknil, tako,
da se ga je moral dotikati že prej.
Nizam ga je zastrupil.
Kako bi lahko vračanje časa nazaj za
par trenutkov pomagalo mojemu stricu.
Nikakor.
Ubil je mojega očeta zaradi nečesa
pomembnejšega od samega bodala.
Zakaj mi nisi povedala?
Veš kaj, res imaš hitre roke,
toda, imam jih tudi jaz.
Če ga hočeš nazaj, mi vse povej.
Brez igric in laži.
Ali lahko greva stran od tu?
Le princesa bi pomislila,
da lahko pobegne peščenemu viharju.
Nizam naju prihaja ubit,
zanj sem koristen le mrtev.
Moram vedeti zakaj.
V Alamutu počiva utripajoče srce
vsega živega na zemlji.
Peščena ura bogov.
Davno nazaj,
so bogovi vrgli pogled dol na ljudi,
in niso videli ničesar drugega,
kot le pohlep in izdajo.
Zato so poslali velik peščeni vihar,
ki bi uničil vse,
očistil bi obličje zemlje.
Toda neka deklica je prosila bogove,
naj dajo človeštvu še eno priložnost,
ponujajoč svoje življenje
v zameno.
Ko so videli
njeno notranjo čistost,
so se bogovi spomnili
človeške zmožnosti za dobroto.
Spravili so pesek
v peščeno uro.
Bodalo je bilo dano deklici,
ki je rešila človeštvo.
Tako je postala
prva varuhinja.
Rezilo bodala je edina stvar,
ki lahko predre steklo peščene ure
in izpusti pesek časa,
toda vsebina ročaja
zadostuje le za minuto.
Kaj pa, če bi kdo potisnil
bodalo v peščeno uro
in istočasno pritiskal dragulj
na ročaju?
Bi pesek tekel v neskončnost.
Lahko bi zavrtel čas nazaj,
kakor daleč bi hotel?
Bi, toda to je prepovedano.
Ko je moj oče bil še fant,
mu je Nizam rešil življenje na lovu.
Nekega dne sta dva princa
zalezovala prelepega srnjaka.
Nista pa se zavedala leva,
ki je zalezoval njiju.
Nizam je rešil Sharamana.
Oče nam je nenehno pripovedoval
to zgodbo.
Ne razumem.
Nizam se hoče vrniti v preteklost
in izničiti, kar je storil.
Ne rešiti mojega očeta,
ampak ga pustiti umreti.
Potem bi on postal kralj.
Moji bratje
pa ne bi bili nikoli rojeni.
Vihar je mimo.
Dastan, pesek, ki se nahaja
v peščeni uri je neverjetno močan.
Pritiskanje dragulja na ročaju,
medtem, ko je bodalo v steklu,
bi razbilo pečat.
To bi uničilo peščeno uro,
ki bi se razletela na koščke.
Peska časa
ne bi bilo več moč obvladovati.
Ponovno noseč jezo bogov,
kot jo je že nekoč,
bi uničil vse na svoji poti.
Vso človeštvo
bi plačalo za Nizamovo izdajo.
Le to bi ostalo od nas.
Skrivni hram varuhov
izven Alamuta je svetišče.
Edini kraj,
kjer je bodalo lahko varno skrito,
edini način,
da zaustavimo konec sveta.
To je resnica, Dastan.
Vrni mi bodalo,
da ga bom lahko odnesla tja.
Tega ne morem narediti.
S tabo bom šel.
- Torej mi boš pomagal?
Lahko sediva tukaj in klepetava,
ali pa se lahko spraviš na konja.
Najino potovanje
je blagoslovljeno.
Ustavila se bova,
da se oskrbiva z vodo,
potem pa krenila proti
planinskemu prelazu, še pred mrakom.
Uživaš, ko mi lahko ukazuješ.
- Le zato, ker tako rad ubogaš.
Ne izzivaj sreče.
Perzijec!
Zadnjič sva se razšla v naglici,
niti posloviti se nisem utegnil.
Že teden dni ti sledimo.
Tisti mali nered, ki si ga napravil,
trajal je dva dni.
Moje priljubljeno dirkališče,
izbrisano, kot stopinje v pesku.
Ali vidiš tisto tam.
Ona je vse, kar je ostalo
od mojega cesarstva iger na srečo.
In ne glede na to,
kako vešč organizator si,
ne moreš organizirati dirke nojev
s samo enim nojem.
Imam prav?
Da, gospod,
pridi z mano.
Ali si vedel,
da imajo noji samomorilska nagnjenja?
Samo poglej to siroto.
Včasih je bila prava prvakinja,
sedaj pa moram noč in dan paziti,
da ne bi storila,
kake neumnosti.
Nenadoma mi je prišlo na misel,
da je edini način
za pokritje moje tragične izgube,
izslediti dvoje mladih zaljubljencev,
ki sta pripeljala ta mračni oblak
*** mene. Tako je...
Vzel bom nagrado za tvojo glavo,
tvoj brat bo zelo srečen, da vidi...
To so peščeni derviši, perzijec.
Tukaj so običajni, kot kamelji drek.
Šejk Amar, poslušaj me...
Raje ne bi.
- Lep nož.
Plemeniti šejk,
sva na svetem potovanju v svetišče...
Svetišče gor ali dol,
ni svetejšega od perzijskega zlata.
Daj mi bodalo,
preveč jih je.
Ne moreš jih vseh ubiti,
če bi rad živel, mi daj bodalo!
Daj mi bodalo!
Perzijec,
kako ti je to uspelo?
Instinkt.
Kaj je?
Moramo se spraviti
stran od tu.
Kaj je bilo to sinoči?
S strupenjačami
so upravljali Hassansini.
Hassansini?
- Leta so bili tajna,
ubijalska sila perzijskih kraljev.
Vse dokler jih moj oče ni razpustil.
Nizam sigurno ni ubogal
očetovega ukaza in jih je obdržal.
Skrivne vladne ubijalske dejavnosti,
zato pa tudi ne plačujem davka.
Ne moremo odnehati.
- Ti mogoče ne moreš, toda mi lahko.
Prav bi nama prišla vaša pomoč,
da bi čimprej prišla do svetišča.
Da bi prečkali Hindu Kush,
medtem, ko besni nevihta?
Privlačiš težave, kot privlači
muhe gnili mango in tvoj zmešani...
V hramu je zlato. Več,
kot ga lahko nese deset konj.
Oproščeno davka.
Gospod!
Ali se ti sploh sanja,
kam greš?
Zapomnila sem si to pot
že kot otrok.
Vsaka princesa si jo mora,
sveta je.
Tukaj je.
Svetišče, edini kraj
kjer je lahko bodalo varno skrito.
Pričakoval sem zlate kipe
in slapove.
Vrni mi bodalo,
da ga odnesem tja.
Ne poreži se,
princesa.
Hej, tukaj!
Niso še dolgo mrtvi,
mogoče od sinoči.
Najprej so jih mučili.
Hassansini.
- Nizam ve za ta kraj.
Vsi so mrtvi.
Cela vas, kar se tiče mojega zlata...
- Kam greš?
Le na en način lahko zaustavim
vse to. -Kaj?
Potem bo bodalo gotovo na varnem.
- Kaj?
V svetišču se nahaja kamen,
iz katerega izvira bodalo.
Kakšno svetišče?
To je le gomila kamenja in skal!
Prvo česar se naučimo, če vse drugo
propade, zarij bodalo nazaj v kamen.
Kamen ga bo potem objel,
povlekel v goro, vračajoč ga bogovom.
Izvirna obljuba
mora biti plačana.
Kakšna obljuba?
Bogovi morajo vzeti nazaj življenje,
ki so mu prizanesli.
Umrla boš.
Stoj tam!
Bodi pri miru!
Bodi pri miru!
- Poslušaj me!
Daj mi tvoj meč! Predaj mi meč,
ali boš zavrgel tudi to čast?
Tam spodaj so trupla, ki so jih
ubili Hassansini, po Nizamovem ukazu.
On je izdajalec.
- Hassansini že dolgo več ne obstajajo.
Vedno si mislil, da si najpametnejši...
- To ni ukana, Garsive.
Gospod, notri so vsi mrtvi,
še več jih je v vasi.
Več jih je, kot...
- Bodi pri miru!
Nizam me hoče mrtvega, utišanega.
Sojenje bi bilo preveč javno.
Veš to?
Tako je rekel, mar ne?
Vem, da ni bilo vedno vse v najlepšem
redu med nami, toda še vedno...
Smo bratje.
Srce parajoče besede,
medtem, ko ti držim meč pod grlom.
Pogosto si se spraševal,
zakaj oče posveča toliko časa molitvi.
Preden je umrl,
mi je rekel,
da je vez med brati meč,
ki brani naše cesarstvo.
Molil je,
da bi ta meč ostal močan.
Zakaj bi šel v Avrat
na očetov pogreb,
čeprav sem vedel,
da je tako nevarno?
Nizam je predlagal,
da te ubijejo,
toda Tus se ni strinjal,
ukazal je, da te privedejo živega.
Nizam me hoče mrtvega,
zato je najel Hassansine,
da bi zagotovo poskrbeli za to.
Strah ga je, kaj bi utegnil povedati
in komu bi povedal.
Povej meni, brat.
Garsiv?
Hej, Garsiv.
Garsiv.
Hassansini!
Zavežite!
Zaščitite bodalo!
Perzijec, za tabo!
Tamina!
Tamina!
Pozabi jih,
vrzi to!
Najdite jo!
Hej, semkaj!
Veš, kaj pravijo za moške
z dolgimi meči?
Tamina, pusti,
da jaz storim to.
Le varuhinja
lahko vrne bodalo.
Tega ne moreš storiti ti,
Dastan.
Pripravljena sem na to.
Jaz pa nisem.
Tamina!
Poberimo se, dovolj!
Gremo!
Garsiv!
Garsiv!
Dastan, žal mi je.
Reši cesarstvo.
Brat!
Brat.
Kje je bodalo?
- Izginilo je.
Zaščititi bodalo,
ne glede na posledice,
to je bila moja sveta dolžnost.
Moja usoda.
Sami si krojimo svojo usodo,
princesa.
Dobila ga bova nazaj.
Rabili bomo še enega konja.
Kam pa greš ti?
- V Alamut.
Nizam bo uporabil bodalo,
da prebije steklo peščene ure.
To mu moram preprečiti.
To mu moram preprečiti.
To mu moram preprečiti.
Kaj je?
Metalec nožev z vestjo.
Naši prijatelji v palači pravijo,
da so se perzijci prebili
skozi prvo raven tunelov.
Peščeno uro bodo dosegli
v manj kot eni uri.
Nizam je shranil bodalo
v vrhovnem svetišču.
Čuva ga nekakšen demon,
prekrit s konicami.
Hassansin,
ki mi je ubil brata.
To je edina stvar,
ki stoji je med nami in bodalom.
Nihče mu ne more priti bližje
od dvajsetih metrov in preživeti.
Nekaterim
ni treba priti bližje.
Imate odveč kaj vode,
gospod?
Ali si prepričan glede tega?
Fantu sem dolžan.
Ti si M'Baka,
šiba božja numibijske ravnine.
Jaz pa sem le nepomemben,
brezčasten podjetnik.
Ta plemenita dejanja
niso po najinem okusu.
Pohitita.
Prijatelj moj, ali ti je že kdorkoli
kdaj rekel, da preveč govoriš?
Aha.
Pridi.
Ali sem vam že pripovedoval
o M'Bakah?
Da, si.
Upam,
da te bo brat poslušal, Perzijec.
Tukaj je.
Zaprite vsa vrata!
Poiščite ga!
Najdite ga!
Pot je čista.
- Dastan, jaz ne...
Ni ti treba storiti tega.
Ali to vidim zaskrbljenost?
Opozorilo.
- S ščepcem skrbi.
Laskaš sam sebi, princ.
Ti pa si navadno bila
boljša lažnivka, princesa.
Mogoče nisem v formi.
Ni nujno,
da sva tokrat zadnjič skupaj.
Kje je bodalo?
Vi, perzijski uradniki,
imate tako nežne roke.
Ali ste jo našli, gospodar?
- Peščeno uro?
Saj nimam bodala.
Pustite me samega.
Zdravo, Tus.
Dastan!
Morava se pogovoriti.
- Potem pa govori.
Na samem.
- Počakajte zunaj.
Takoj!
Brata sva, je tako?
Ogrinjalo, ki je ubilo očeta
je zastrupil Nizam.
Nizam? Zmešalo se ti je.
- Kdo ti je dal ogrinjalo, Tus?
Kdo ti ga je dal?
Zaupaš mu,
kot sem mu sam,
toda Alamut ni oskrboval
našega sovražnika z orožjem.
Nizam nam je lagal.
Zakaj bi storil, kaj takega?
Kaj bi imel od tega?
Dobro me poslušaj.
Pod ulicami tega mesta
leži starodavna sila,
posoda, v kateri se nahaja
mistični pesek časa.
Nizam ga hoče izkoristiti,
da bi popačil zgodovino,
hoče zavrteti čas nazaj
in sebe okronati za kralja.
Pesek časa?
Krivoverstvo, Dastan,
poganska norost.
Na lastne oči sem se prepričal
o njegovi moči.
Nizam je odkril
njeno nahajališče.
Če ga ne bomo zaustavili,
bo konec našega sveta.
Če me misliš ubiti,
stori to sedaj.
To ni navadno bodalo.
Če pritisneš dragulj na ročaju,
se boš sam prepričal v to.
Moral bi imeti moč storiti to,
še preden smo napadli mesto.
O čem govoriš?
- Ravnati, kot vem, da je prav.
Ne glede na posledice.
Vojaki so zunaj...
- Stoj kjer si!
Vzel si je življenje.
Potem se naj bog usmili izdajalca,
kajti izbral si je izhod strahopetca.
Oba veva,
da je Dastan bil mnogo tega,
toda nikoli ni bil strahopetec.
To ni navadno bodalo.
Pritisni dragulj na njegovem ročaju,
pa se boš sam prepričal.
Ne glede na posledice.
- Stoj!
Maloprej,
si umrl pred mojimi očmi.
Pritisnil si ga.
- Kako si vedel, da ga bom?
Saj sva vendar brata.
Dne, ko smo šli v vojno,
mi je naš oče rekel,
da pravi kralj vzame v obzir
nasvete svojih svetovalcev,
toda na koncu mora vedno
poslušati svoje srce.
Ni ti bilo treba iti tako daleč,
da bi ti verjel.
Visokost, vojaki mi pravijo,
da...
Vidim,
da se je Dastan res vrnil.
Tus, spomni se,
kaj sem ti rekel!
Čakaj malo.
Ubogi Tus,
tako željan krone.
In ti, Dastan,
vedno pripravljen napasti,
tako obupno si želiš dokazati,
da si nekaj več,
kot le smet,
ki jo je kralj postrgal z ulice.
Res smo veličastna zmešnjava.
Zdi se, da vez med brati,
ni več meč, ki brani naše cesarstvo.
Zdaj!
Bil je eden izmed nas.
Bil je duhovnik v svetišču.
Tako je Nizam
odkril obstoj peščene ure.
Pokvaril je varuhe,
okužil nas je.
Nismo več čisti.
Pohiteti morava.
Dvignite.
Začnite dvigati, takoj!
Varuhi so zgradili prehode
pod mestom,
skrivni dostop
do peščene ure.
Če pohitiva,
lahko prideva tja pred Nizamom.
To bi moralo biti stojalo
peščene ure.
Le ena pot je varna.
Hitreje!
Hodi po mojih stopinjah.
Nič se ne sme dotakniti površine
drugje, kot stopam jaz.
Teci, Dastan!
Teci!
Dastan!
Nizam!
Pomoril si lastno družino.
Sharaman je bil tvoj brat.
In moje prekletstvo.
Občudoval sem te.
Dastan!
Nikoli mi ni bilo jasno,
zakaj je moj brat vzel
tak izmeček v palačo.
Uživaj v blatu, Dastan.
Tam boš ostal
pod mojo vladavino.
Tamina!
Nizam, ne uporabi noža
za spremenitev svoje preteklosti!
To bo sprostilo...
- Sprostilo, kaj?
Bes bogov?
Sam pekel?
Ne stori tega!
Zaustavi ga!
Če se bo steklo razbilo,
bo svet umrl z njim.
To ni moja usoda, temveč tvoja.
Vedno je bila.
Pusti me.
- Ne bom.
Pusti me!
- Ne bom te spustil!
Želim si,
da bi lahko bila skupaj.
Ne!
Ne, ne, ne!
Dastan!
- Ne!
Tamina!
Ne!
Dastan!
Tamina!
Princ Dastan!
Princ Dastan.
Bis, tukaj si?
- Seveda sem.
Naši ljudje
so zavzeli alamutsko palačo.
Bitka je končana.
- Ne še.
Čakajte!
Čakajte!
Čakajte!
Pogumni perzijski vojaki,
zavedeni smo bili,
da bi napadli
to sveto mesto.
Alamut nima kovačnice orožja.
- Dastan!
Ali si znorel?
Ne morem biti tiho
pred izdajo.
To vojno nam je vsilil nekdo,
ki mu vsi zaupamo brez pomisleka.
Naš stric, Nizam.
Dastan se je danes zavzeto boril,
mogoče preveč zavzeto.
Sedaj se mora le umakniti
s tega žgočega sonca,
da se spočije
in pride k sebi.
Orožje,
ki smo ga našli je ponaredek.
Tukaj ni nobenega orožja, stric
in ti to dobro veš!
In vohuna, ki naj bi jih
domnevno prestregel, si najel ti,
da bi nas vse prepričal,
da napademo Alamut!
Kaj je sedaj to, Dastan?
Kesanje zmagovalca?
Sam si vodil napad,
in nam prinesel to bleščečo zmago.
Nikoli ne bi smel
dopustiti napada.
V srcu sem vedel,
da to ni prav.
Kar ti nikoli ne boš mogel.
Nikoli ne boš kralj,
ker nimaš srca.
Umrl boš v senci
velikega človeka.
Spravite ga stran od tu, preden
bo napravil še večje budalo od sebe.
Tus, preden smo zapustili Nasaf,
ti je oče rekel to:
"Pravi kralj upošteva nasvete
svojih svetovalcev,
toda na koncu
vedno posluša le svoje srce. "
Oče in jaz sva bila sama.
Kako lahko veš to?
Imel je prav, pozna nas
in dobro ve, česa smo sposobni.
Le svoje srce poslušaj.
- Kljubuje tvojemu ukazu,
najprej vodi napad,
sedaj pa se hoče umakniti, Tus...
Ukrepaj.
Vohun pozna resnico,
poiščite ga!
Pripeljite mi ga,
izvlekli jo bomo iz njega.
Imel si vse,
o čem vsak človek sanja,
ljubezen, spoštovanje in družino.
Toda to ti ni bilo dovolj,
mar ne?
Princesa Alamuta.
Nasedel sem prevari,
ko sem napadel vaše mesto.
Oprostite mi visokost.
Dovolite mi,
da poskusim to popraviti?
V obojestransko korist
bi bilo,
če bi se najina naroda združila
z vezjo močnejšo od prijateljstva.
S poroko.
Vašo poroko s tistim, ki je istočasno
osvajalec in rešitelj vašega mesta.
Dastanom.
Kraljevske krvi ali ne,
on je pravi sin našega očeta.
Pravi brat Garsivu in meni.
Pravi perzijski princ.
Spravi se gor,
preden bom jaz zavzel tvoje mesto.
Pozdravljena princesa.
Navada je,
da snubitev spremljajo darovi,
toda presenečen sem,
zato se nisem utegnil pripraviti.
Ničesar nimam za vas,
razen tega,
kar je že vaše.
Sprehodite se z mano,
princ Dastan.
Kako naj zaupam človeku,
ki je prebil obzidje mojega mesta?
Začenja se mi dozdevati,
da nisem več ta isti človek.
Res kratek čas,
da se človek tako spremeni.
Mogoče.
Zdi se,
kot da bi nekaj odkrili tukaj.
Le kaj bi to lahko bilo?
- Novo duhovno zavest.
Usodo.
- Da, tako je.
Prepričan sem,
da si sami krojimo usodo, princesa.
Imate nesrečno pomanjkanje
sprejemanja nenavadnosti.
Nedvomno ena izmed
mojih mnogih pomanjkljivosti.
Prosim vas,
ne posmehujte se mi.
Dvomim,
da se poznava dovolj dobro za to.
Toda veselim se že dnevu,
ko se bova.
Nit, ki teče skozi čas,
povezuje življenje...
Že od pamtiveka slišim klic,
ki odmeva v večnosti.