Tip:
Highlight text to annotate it
X
Celjenje se je že pričelo.
Rad bi, da nadeneš si
svojo lepo poletno obleko.
Nadeni si praznična oblačila,
nedeljski klobuk in vse ostalo.
A jaz se želim ljubiti s teboj.
Ja, ja, ja.
Celjenje se je že pričelo.
Celjenje se je že pričelo.
Zažigaš, kolega.
Ne poskušaj …
Samo vezalke preverjam.
Me razumeš?
Prisežem, če se približaš,
grem takoj za tabo.
Samo vezalke preverjam.
–Zato izgini, prav?
Zaboga, poglej. Izvoli.
Zaigraj nam 'Aslan', boš?
V redu, kolega, res zažigaš.
–Hvala.
Mi jo pridržite?
–Ja. –Hvala.
Anton, prekleto, stari!
Daj no, daj mi to.
Daj mi torbo.
Kaj si pa misliš?
Za božjo voljo!
Jaz …
–Kaj se greš, stari?
Oprosti, kolega, bolan sem.
Me razumeš?
Pomagal ti bom.
Prekleto.
–Tukaj je tvoj denar.
Na smrt sem bolan in to.
Glej, tu je 20 centov. Poglej.
Poslušaj, ne okradaj me.
Skušam se preživljati kot ostali.
–Na isti strani sva, kolega.
Oprosti, kolega. Prav?
Oprosti.
Prav imaš.
Ampak si res dober, res.
Če hočeš denar, pač reci.
Naj te ne lovim čez celo ulico.
Bi mi potem dal tega petaka?
Zaboga. Izvoli.
Kako je tvoja mama?
–Mrtva je.
Kako pa tvoj stari?
–V redu, prav?
Se vidiva potem.
–Glej, tu sta dva evra. Glej.
V redu je, kajne?
–Se vidiva. Srečno, stari.
Strgam sedaj po površju
in z naporom skušam dognati.
Veliko je ostalo
napak razumljenega
in ta skrivnostnost
vodi le v dvom.
In nisem razumel,
ko hotela si
me prijeti za roko.
In če bi mi rada
kaj povedala,
mi povej to sedaj.
Ker je to tisto,
na kar si čakala,
tvoja priložnost,
da poravnaš račun.
In ko se te sence
sedaj zgrinjajo nadme,
bom že premagal nekako.
Ja.
Ker dobivam sporočilo,
Gospod,
da bliže sem,
kot kdajkoli prej sem bil.
Če bi mi torej rada
kaj povedala,
mi povej to sedaj.
Povej mi to sedaj.
Hvala.
Deset centov, sijajno.
Hvala.
Prosim?
Oprosti.
Revijo?
Ne morem si privoščiti.
Si sam napisal to pesem?
–Delam na njej.
Kaj ni še izdana?
Ne, ni še izdana pesem.
Zakaj je ne igraš čez dan?
Vsak dan te vidim.
Čez dan ljudje hočejo
poslušati znane pesmi,
sicer ne bi nič zaslužil.
Te igram ponoči. Ne bi poslušali.
Jaz poslušam.
–Ja, a dala si mi deset centov.
Torej počneš to za denar?
Zakaj si ne dobiš dela?
–Saj ga imam.
Vrniti se moram nazaj k temu.
Lepo, da sva se spoznala.
Za koga si napisal to pesem?
–Za nikogar.
Bedarija.
Kje je?
Ni je več.
Je mrtva?
–Ne, ni mrtva. Odšla je.
Jo še vedno ljubiš?
–Zaboga!
Prebolel si jo.
Neumnost. Nihče, ki preboli,
ne bi napisal take pesmi.
Povem ti. Zaigraj ji to čudovito
pesem, pa jo dobiš nazaj.
Nočem je nazaj.
Razumem.
Kje delaš?
–V servisni delavnici Hoover.
Hoover?
–Saj veš, kot sesalnik.
Sesalce popravljaš?
–Ja.
Moj je pokvarjen.
Bi mi ga popravil?
–Bi.
Ga prinesem jutri?
–Prav.
Krasno. Jutri?
–Zmenjeno.
V redu. Adijo.
–Srečno.
Strla si me vse do dna,
spravila na kolena.
In strla si me že povsem,
ti boš zadnja, boš videla.
Catherine tu. Pustite sporočilo,
pa vas pokličem nazaj.
… ko sem te odrinil
stran od sebe.
In na jutro, ko se pojaviš,
jaz bom daleč na morju.
Ta je popravljen, oče.
–V redu, sine.
Jaz grem v mesto.
Naj ti to obrnem?
Kaj naj prinesem za večerjo?
–Morda ribo.
Kakšno možnost sva imela,
ko si zgrešila
vsak poskus zame?
Živjo.
–Kako si? Kako gre?
Prinesla sem ti sesalec.
V redu.
Kaj je narobe z njim?
Sfukan je. Ne sesa.
Tukaj ne morem nič,
ker nimam orodja s seboj.
Na odmor grem.
Ga lahko prineseš jutri?
Ne, danes sem ga prinesla.
Nimam orodja pri sebi.
Domov bi ga moral nesti.
Če sem prišla med odmorom,
ga lahko vsaj pogledaš?
Ja, toda ne razumeš …
–Naj grem s teboj?
Na kosilo? –Prav.
–Greva skupaj, prav?
Ja.
–V redu. Hvala.
Si lačna?
–Vedno sem lačna.
Torej se nekoliko
spoznaš na glasbo?
Oče je včasih igral v orkestru
pri nas doma.
Violino je igral.
Toda potem je dobil artritis
in je napravil samomor.
Resno?
Preden je odšel,
me je naučil igrati klavir.
"Ni tako težko za prste,"
je rekel.
Veliko vadiš?
Ne, nimam klavirja doma.
Na Irskem si ga
ne morem privoščiti.
Ja, res je drag.
V trgovini s klavirji igram.
Prodajalec mi dovoli
igrati uro na dan
v času kosila.
Je kje tu v bližini?
Bi me rad slišal igrati?
–Ja. –Zdaj? –Ja.
Prav.
Lahko vstopiva?
O njem sem govorila.
Pravi gospod je.
Zdravo. –Smem danes igrati?
–Ja, v redu je. –Hvala.
Toda ne na mali Yamahi.
Ta je prodan. –Velja.
Na katerem bi danes?
Take reči.
Osupljivo.
Si jo ti napisala?
–Ne, Mendelssohn jo je.
Dobra je.
–Res je dobra, ja.
Zaigraj mi še eno tvojih skladb.
–Ne. –Prosim. –Ne tukaj.
Zakaj? Billyja ne moti.
Misliš, da mu bo prav?
–Seveda.
Dobro. Dajva to sem, prav?
Ta je v C, prav?
–Ja, sem že opazila.
Dobro. Torej gre …
V redu? Nato je en del …
Lahko to zaigraš?
Krasno.
Nato gre drugi del …
V redu? In nato refren …
Ta dva dela že veš.
Refren pa gre …
Tako je. Odlično. Krasno.
Bi kar zaigrala?
Ja, poskusiva.
–V redu.
Dve, tri, štiri …
Ne poznam te,
vendar si te želim
prav zato še bolj.
Besede padajo skozme
in vedno preslepijo,
da ne morem se odzvati.
Tu spremeniva.
In igrice, ki nikoli ne
dosežejo svojega namena,
se bodo same končale.
Zadrži. In refren.
Vzemi ta potapljajoči čoln
in ga napoti domov.
Še vedno imava čas.
Povzdigni svoj glas upanja.
Odločitev je bila tvoja
in zdaj si jo sprejela.
Počasi padajo,
oči, ki me poznajo
in ne morem nazaj.
Razpoloženja,
ki me prevzamejo in izbrišejo
in ostanem v temi.
Dovolj si že trpela
in borila se sama s seboj.
Napočil je čas, da ti uspe.
Še enkrat.
Vzemi ta potapljajoči čoln
in ga napoti domov.
Še vedno imava čas.
Povzdigni svoj glas upanja.
Odločitev je bila tvoja
in zdaj si jo sprejela.
Vzemi ta potapljajoči čoln
in ga napoti domov.
Še vedno imava čas.
Povzdigni svoj glas upanja.
Odločitev je bila tvoja
in zdaj si jo sprejela.
Počasi padajo,
poj svojo melodijo
in jaz bom pel s teboj.
Pokliči me
in pel bom s teboj.
Pred enim letom sem prišel domov
pomagat očetu, ko je mama umrla.
Pripoveduj mi o njej.
–O mami?
Ne, o posebnem dekletu,
za katero pišeš te pesmi.
Ne.
Daj no.
Kaj ti je storila?
No …
Pred desetimi leti
zaljubil sem se v irsko dekle.
Polastila se je mojega srca.
Toda šla se je gonit
z nekim tipom, ki ga pozna,
da zdaj sem v Dublinu
s strtim srcem ostal.
Popravljavec sesalcev
in s strtim srcem sem bedak.
Popravljavec sesalcev
in s strtim srcem
sem bedak.
Nekega dne bom odšel tja
in si jo priboril spet,
do takrat pa
sem le navaden bedak.
Torej je zdaj z njim?
Ne. –Ne vem.
–Kje je?
Ona je v starem Londonu
in živi nekje
v okolici Chiswicka.
Pogrešam jo.
Samo … Saj veš.
Je ne boš poiskal?
Ne?
Ne. Jebe naj se.
Jebe naj se.
Jebe naj se, ni je več.
Jebe naj se,
odšla je za vedno.
Vse je zajebala!
Oprostite.
Vse je zajebala.
Vse je zajebala
in zdaj bo umrla.
Podaj mi ključ osem, sine.
In izvijač. Daj že.
Vaš sin je
zelo nadarjen, gospod.
Že mora biti.
Sam sem ga izučil.
Ne, mislila sem na pesmi.
–A, tako. Je res? –Zelo.
Končano. Lahko ga odneseš.
Samo jermen je bil.
Hvala. Koliko sem ti dolžna?
–Že dobro, zastonj je.
Nič ni zastonj.
Koliko?
Reciva štiri evre, draga.
Dobro. Gor bova šla, oče.
Potrebuješ še kaj?
Ne, dobro sem.
–Prav.
Lepo, vas je bilo spoznati,
gospod. –Tudi tebe.
Srečno.
Vstopi.
Tako.
Mi posnameš na disk,
da lahko poslušam? –Ja.
Zdaj moram iti.
Bi hotela ostati?
–Kaj misliš s tem?
Bi ostala čez noč?
Kaj?
Zajebi to.
Hvala za sesalec.
Se vidiva.
–Se vidiva kaj.
Jebenti!
Cvetje? Cvetje?
Živjo. –Živjo.
–Kako gre?
Kam greš? Hotel sem ti dati
CD-je, ki sem ti jih posnel.
Precej osamljen sem
in ti si čudovita. Samo …
Oprosti. Zamočil sem.
Res mi je žal. Jaz …
Ne vem, kaj naj rečem.
Ne bo se ponovilo.
Imaš CD predvajalnik?
–Imam.
Izvoli.
Baterije so slabe,
a bi moral še delati.
Vrnila ti ga bom.
–Ni problema. Obdrži ga.
Zdaj moram iti. Se slišiva.
–Ne bi šla na čaj ali kaj?
Rad bi se še pogovarjal s teboj.
–Obveznosti imam. Domov moram.
Te lahko potem spremljam?
Lahko? –Ja.
Krasno. Krasno.
Kako ti je šlo danes?
–Dobra prodaja.
In danes je res dober dan zame,
ker sem dobila dobro službo.
Čiščenje v veliki hiši in dobro
plačano. Zelo sem vesela.
Res krasno.
Vesel sem zate.
Tukaj živim.
–Ja? Lepo.
Dobro, potem …
–Bi vstopil?
Smem? Ja. Lepo.
Živjo, fantje. –Živjo.
–Kako ste danes? –Ne slabo.
Kako gre v službi?
–Odlično.
Se vidimo pozneje.
Zdravo.
To je moj prijatelj.
Moja mama. –Kako ste?
Me veseli. Kako ste?
To je moja hčerka Ivonka.
Pridi sem.
Živjo, Ivonka. Živjo.
Prosim?
–Če bi ostal na večerji?
Ja, hvala.
Bi sedel?
–Ja.
Kaj je rekla?
–Da si čeden.
Kaj je?
–Rekla je, da si čeden.
Kako rečem hvala?
Pravi: Ni za kaj.
–Kul. Hvala.
Poskušaj govoriti malo
angleško, mama. –Ne, hvala.
Pazljivo. Pazljivo, Ivonka.
Ne počni tega.
Nič hudega.
Kje ima očeta?
–Ne živi tukaj.
Zakaj ne?
Doma je.
Živjo.
–Sosedje so. –Živjo.
Televizijo pridejo gledat.
–Ja. –Živjo, fantje.
Edina televizija v zgradbi je.
Skupaj gledamo Fair City.
Radi imamo Fair City.
Angleščino se učimo s Fair City.
"Kaj nisi noseča?"
"Kako si, kolega?
Kam se ti mudi?"
Tja jo odloži.
–Dobro je.
Takole, ljubica.
V redu.
–Všeč si ji.
Nimaš besedila za to?
Zares je dobra. Všeč mi je.
Imam jih nekaj,
a niso prava.
Kaj?
Imam jih nekaj,
a niso prava.
Kaj? Ti je všeč?
Odlična je. –Bi rada poskusila
napisati besedilo zanjo?
Misliš resno? Smem?
–Ti je všeč zamisel? –Ja.
Super. To bi bilo super.
–Lahko obdržim in jo napišem?
Kar. Jaz sem imel težave z njo.
Preveč je romantična zame.
Saj je romantična.
Romantičen navdih imaš.
Včasih sem ga imel.
Kdaj? –Verjetno,
ko sem bil tvojih let.
Razumem. Zdaj si že starček.
–Ja. Pred smrtjo.
Ciničen.
Zdaj moraš iti.
Hvala za sesalec in hrano
in pesmi. –Ni problema.
Hvala za družbo.
Potreboval sem to. –Tudi jaz.
Bi šla morda na kavo ali sprehod?
–Ne morem. Se vidiva.
Prav. Se vidiva.
Preklete baterije.
Zaboga.
Vrnila ti bom.
Dajmo.
Si resnično tukaj
ali le sanjam?
Ne ločim sanj od resničnosti.
Ker je tako dolgo že,
kar sem te videla.
Komaj se še spominjam
tvojega obraza.
Ko postanem
precej osamljena
in oddaljenost
povzroča samo tišino,
pomislim na tvoj nasmeh
s ponosom v očeh,
ljubimca, ki vzdihuje.
Če me hočeš,
me zadovolji.
Če me hočeš,
me zadovolji.
Si res prepričan,
da mi verjameš,
ko vsi drugi pravijo,
da lažem?
Sprašujem se, če bi me
lahko kdaj preziral,
ko veš,
da sem se zares trudila.
Da bi bila boljša,
da bi te zadovoljila.
Ker ti mi pomeniš vse.
In storila bom vse,
kar me prosiš,
če le dovoliš,
da sem svobodna.
Če me hočeš,
me zadovolji.
Če me hočeš,
me zadovolji.
Če me hočeš,
me zadovolji.
Če me hočeš,
me zadovolji.
Stopnjujejo.
Drobne razpoke,
ki se stopnjujejo
iz ozadja navzven.
Laži, laži.
Razpoke …
Kdaj boš …
Kdaj boš spoznal?
Zdi se mi, da je čas,
da odnehava
in odkrijeva,
kaj nama preprečuje
lahkotno dihati
in govoriti iskreno.
Pot je prosta,
če si pripravljena zdaj.
Prostovoljec upočasnjuje
in si vzame čas,
da reši sebe.
Drobne razpoke,
ki se stopnjujejo.
Preden sva ugotovila,
je bilo prepozno
prizadevati si
in preštevati laži.
Prehitra si zame
in ne morem te dohajati.
Če bi se morda
malce upočasnila zame,
bi lahko videl,
da govoriš mi samo
laži, laži, laži.
Razdvajaš naju s svojimi
lažmi, lažmi, lažmi.
Kdaj boš spoznal?
Drobne razpoke,
ki se stopnjujejo.
Preden sva ugotovila,
je bilo prepozno
prizadevati si
in preštevati laži.
Prehitra si zame
in ne morem te dohajati.
Če bi se morda
malce upočasnila zame,
bi lahko videl,
da govoriš mi samo
laži, laži, laži.
Razdvajaš naju s svojimi
lažmi, lažmi, lažmi.
Kdaj boš spoznal?
Torej zasadi misel
in jo opazuj rasti.
Zaključi in dovoli, da gre.
Bi kupili cvetje?
–Živjo.
Živjo. Kako si?
–Kako gre? Kar dobro.
Lepo te je videti. –V London
bom šel. Odločil sem se.
Lepo. Super.
–Ja, smiselno je. –Pravilno.
Kdaj odhajaš?
–V ponedeljek.
To pa je kmalu.
Dobil boš svoje dekle nazaj
in pogodbo za snemanje
in postal slaven.
–Ja, seveda. –Super.
Preden odidem, sem mislil
posneti nekaj pesmi.
In všeč mi je bilo
tvoje igranje in petje …
Če hočeš, bi igrala zraven?
Tisto, kar bomo mi?
Pela bi in igrala? –Ja.
–Prav rada. –Res? Super.
Torej boš v mojem bendu
za nekaj dni. –Ja.
No, to je prvo, kar sem uredil.
Zdaj moram še vse drugo.
Dobro, dobrodošla.
Naj vama razkažem prostore.
Tam je studijska soba.
Tu je nova mešalna miza.
Imate lasten disk
in zunanjo opremo.
Za vse skupaj je tri tisoč
evrov za vikend. –Tri? –Ja.
To je precej ugodno.
–Gotovo se vam meša. Tri tisoč.
No, razglejta se.
Imata vse, kar potrebujeta.
Se ti zdi dobro?
–Zelo dobro je.
Dava vam tisoč.
Žal mi je, a …
–Ste slišali njegove pesmi?
Ne, nisem še. –Odličen je.
–Že, a prostor lahko odam v uri.
Potem pa tisoč petsto,
to je največ.
Meniva se lahko o dveh.
–Ne meniva se.
Seževa si v roko.
Za dva tisoč, velja? Zdaj?
V redu. –Dva tisoč.
–Zna se pogajati.
Trda pogajalka je.
Ti je všeč ta trgovina?
Jaz si vsa oblačila kupujem tu.
Zame je dobra.
Poceni.
Lepa oblačila.
Dobro, si pripravljena?
–Sem.
Dobro je videti. V redu bo.
–Kaj vi menite?
Čudoviti ste.
–Dobro, lahko greva?
VODJA KREDITNEGA ODDELKA
ZA NIŽJE ZNESKE
In če bi mi rada
kaj povedala …
Kvaliteta je bolj slaba, a če bi
dobila profesionalen posnetek,
sem prepričana, da si lahko
zagotovi donosno pogodbo.
Nesite jo domov in poslušajte.
Predvajajte svojemu šefu.
Prepričana sem,
da bi dobili odobritev.
Vam lahko nekaj pokažem?
Želim biti svoboden,
želim biti jaz.
Želim, da si ti ti,
če tudi ti želiš,
da sem jaz jaz.
Mislim, da želiš.
Mislim, da želiš.
Lepo, fantje. Kako gre?
–Dobro.
Kako gre danes? Je slabo?
–Kar sam si poglej.
Je to vse?
–Ja, to je vse do zdaj.
Hotel sem vas nekaj vprašati.
Posnela bova nekaj …
Gre dobro?
–… pesmi v Samson's Studios.
Če vas zanima sodelovanje
in ste naslednji vikend prosti.
Snemanje?
–Ja, nekakšno snemanje.
Lizzyjin material ali …?
–Ne, lastne pesmi.
Samo Lizzy igramo. Resno.
Ena naših zadev pač.
Take vrste glasbe.
Je podobno rocku Lizzy ali …?
Ne, ni. –Potem pa …
–Bolj izvajanje lastnih pesmi?
Tako nekako. –So kaj dobre?
–Odlične so. –Res?
Ne poznam jih dobro,
a se mi zdijo prijetni ljudje.
Res so. Samo mamo pokličem,
pa lahko greva. –Krasno.
Dobro, pridi. Lahko greva.
–Super.
Hrana je pripravljen!
Pripravite vsi krožnike!
Živjo.
–Živjo. Kako gre?
Kar naprej! Sedita!
Je tu vse v redu?
–Ja, krasno.
Se imata lepo?
–Ja. –Lepo, da sta prišla.
Znaš peti?
Če ne znaš, greš ven.
Samo eno prošnjo
imam za vas,
ko boste svobodni,
spomnite se Mitchella
daleč stran
obsojenca v okovih.
… moj, kateremu nekoč
je pripadalo moje srce.
In ljubim jo tako,
da ne bi zamenjal
je za zlato.
Hodim po mesečevih žarkih,
rojen sem bil
pod srečno zvezdo.
Vraga, to bom, kar sem,
svoboden bom.
Hodim po mesečevih žarkih
in zrem proti morju.
Če vrata bodo zaprta,
vrsto hiš začel bom graditi
in razgrnil tvoje zastore,
ker sončna svetloba
je kot zlato.
Vraga, bodi to, kar si,
in počni, kar lahko.
Živjo.
–Kaj počneš tukaj?
Končal sem. Bi se šla vozit?
–Je tvoj motor? –Očetov.
Obožuje ga, a sem ga okradel
za danes. Če bi vedel, bi me ubil.
Res?
Bi šla torej na vožnjo?
–Prav rada, a moram na delo.
Saj je v redu.
Pa drugič, velja?
Sem pač mislil, ko ga že imam,
da te vprašam, če si za.
Me lahko pripelješ nazaj
do kosila? –Seveda.
Res?
–Ja.
Greš? Krasno.
In ljubim jo tako,
da ne bi zamenjal
je za zlato.
Kaj si?
Poročena si?
–Te je presenetilo?
Zaboga.
Ja.
Kdaj?
Pred dvema letoma, ko sem odkrila,
da sem noseča z Ivonko.
In kje je on?
Na Češkem.
Zdaj je končano.
Sama sem prišla sem.
Presneto.
Si v redu?
Kako se po češko reče ocean?
–Ocean.
Precej podobno.
Kaj boš torej storila?
Ne vem.
Med nama je
tako velika razdalja.
Drugačen od mene je
in veliko starejši. Ne deluj.
Sami mi je dobro. Le nočem,
da Ivonka odrašča brez očeta.
Kako se po češko reče:
Ali ga ljubiš?
Torej …
Kaj?
–Pridi, greva.
Kaj si rekla? Povej.
–Me boš naučil voziti motor?
Ni pogojev. –Ja.
–Ne.
Daj no, ali lahko?
–Ne.
Prosim.
–Pusti ga, boš?
Nauči me ga voziti, boš?
Daj no, samo enkrat.
–Ne, ni moj. Oče bi ponorel.
A zdaj ga ni tukaj.
–Pazi, zaboga.
Samo nauči me.
–Glej, moj oče … Ne. –Ne?
Prosim.
–Ne.
Mojemu očetu se bo utrgalo.
–Ja, a ti ga voziš.
Ker ne ve, da ga imam.
–Ne ve? –Ne.
Potem tudi zame ne bo vedel.
Ne. Ne moreš ga peljati.
–Daj no, samo enkrat. –Ne.
Prižgi mi ga.
–Ne.
Daj mi ključ, sama bom.
–Ključ je že notri.
Hvala za vožnjo.
Se vidiva jutri za vaje? –Ja.
Prav. Hvala.
–Hvala.
Poskušam se odriniti stran.
Ujet sem v vzorcu
in ne morem uiti.
Poskušam se odriniti stran.
Pozneje, ko pridem nazaj,
je nekaj, kar vem.
Vse pride k tebi,
kot je treba.
Celo srce
se lahko česa nauči …
Hvala, oče.
Vsi, to je Eamon.
Skrbel bo za vas čez vikend.
Eamon, to so vsi.
Oprema je pripravljena.
Klavir te čaka
v snemalni sobi.
Čaj in kava sta v kuhinji.
Postrezite si. Rabili jo boste.
In za vogalom je prijeten lokal,
če želite kaj prigrizniti. V redu?
Krasno.
–Eamon, prepuščam ti jih.
Srečno vsem. Zabavajte se.
Morda pridem še kaj kasneje.
Srečno. –Hvala.
–No, družba, me veseli.
Še nekaj malega moramo urediti.
Rad bi, da preveriš bobne notri.
Vse smo že uredili.
Ja, a rad bi jih preveril
zaradi zvoka. –Sem že, dobri so.
Seveda. A nastaviti moramo
mikrofone za snemanje.
Ste že kaj snemali?
–Ne.
V redu. Pa začnimo.
–Ja.
Ne morem, ljubica. Obtičal sem
v studiu s kupom čudakov.
Lahko trenutek počakaš?
Samo sekundo.
Dobro, si pripravljena?
Smo pripravljeni?
Ja. Uglašeni smo.
Al in Timmy, pri drugem verzu
samo … Ta del je preprost.
V petčetrtinskem je, za drugega
pa dam namig, kdaj vstopiti. Prav?
Zmenjeno? In ti si z mano
od začetka. Prav?
Ti pa že veš, kako.
Dobro, potem pa …
Ko boš pripravljen, ja.
Prav. Se slišiva.
Dobro, pripravljeni smo.
Si prepričan?
–Dobro, počakajte na znak.
In začnimo. To je
prvi posnetek, prvič, ja.
Dobro, prijatelji,
pa začnimo. To je to.
Torej,
če potrebuješ kaj
in me pokličeš,
bom pritekel
boriti se.
In pri tvojih vratih bom,
ko ni več ničesar,
za kar bi bilo vredno teči.
Ko se ti odločiš,
ko se ti odločiš,
je brez pomena
skušati te pregovoriti.
Ko se ti odločiš,
ko se ti odločiš,
je brez pomena
skušati te ustaviti.
Vidiš,
prav taka si kot drugi.
Ko postane grdo,
bi rada le zbežala stran
in se skrila sama.
Ko si daleč stran od mene,
ni ničesar več.
Ko se ti odločiš,
ko se ti odločiš,
je brez pomena
skušati te pregovoriti.
Ko se ti odločiš,
ko se ti odločiš,
je brez pomena
celo kaj reči.
Ko se ti odločiš,
ko se ti odločiš,
je brez pomena
skušati nasprotovati.
Ko se ti …
Ko se ti
odločiš,
je brez pomena
skušati te pregovoriti.
Ko se ti …
Torej,
če boš kdaj
potrebovala kaj
in me pokličeš,
bom pritekel.
V redu.
Lepo.
Si jo sam napisal?
–Ja.
Gotovo si padla z neba.
Gotovo si se raztreščila
na napačno stran.
Tako mnogim
si pomagala spregledati,
a zdaj povsem si sama.
Pride trenutek
v vsakem boju,
ko se zdi odnehati
edina pot.
Ko vsi so se poslovili
in ostaneš sama.
Če se moraš kje sesuti,
nekje se sesuti.
Nekoga se oprijeti …
Dobro. Kako se vam zdi?
–Meni prekleto čudno.
Nekaj pomanjkljivosti
lahko še uredimo,
a ura je štiri zjutraj,
torej je odvisno od vas.
Bi nadaljevali
ali poskusili z drugo?
Jaz bi nadaljeval,
če so drugi za.
Lahko prej spijem skodelico čaja?
–Bi si vzeli nekaj odmora?
Kar. Jaz bom uredil, kar lahko.
Vzemite si deset minut.
Zakaj mislite,
da ni blond duhovnikov?
Ne vem.
–Ne vem.
Super.
Kako gre?
Dobro. A mislim,
da ne bi smela biti tu.
Nič hudega.
Lep je, kajne?
–Ja, lep klavir je, kot Baldwin.
Popoln klavir je.
–Ja?
Zaigraj nama
eno svojih skladb. Daj no.
Vse so na pol napisane
in še bolj zamisli.
Daj no,
prav rad bi slišal kakšno.
Prav, imam eno, toda …
Ni še dokončana in jaz …
Res ne …
Zaigraj že, vem. –Prav,
a besedilo je še bolj grobo.
Odlično bo.
–Prav.
Povzpenjam se na hrib nocoj,
ko ti si zatisnil oči.
Želim si, da mi
ne bi bilo treba narediti
vseh teh napak
in bi bila pametna.
Toda, prosim te,
poskušaj biti potrpežljiv
in razumeti,
da se še vedno učim.
Žal mi je,
da si moral videti
to moč goreti v meni.
In kje si sedaj, moj angel?
Kaj me ne vidiš jokati?
Vem, da ne moreš
storiti vsega,
vendar ne moreš reči,
da jaz se ne trudim.
In izneverjam sebe
z zadovoljevanjem tebe.
In resnično si želim,
da bi lahko videl,
da jaz …
Si dobro?
Si jo napisala za moža?
–Ja, in ni mu bila všeč.
Kakšen bedak.
–Ja, bedak je.
Pridi z menoj v London.
Pisala bova pesmi
in živela v lepem stanovanju.
Lahko pripelješ Ivonko,
krasno bi se imeli.
Ja, odideva v London in nihče
naju več ne najde. –Nihče.
Odličen bend bova imela.
Vse razprodano. Krasno bi bilo.
In skupaj posnameva album.
–To bi bilo odlično, greva.
In jaz bom vokal v ozadju?
–Ja, in igrala klavir.
Daj no, resno mislim.
–Lahko pripeljem mamo?
No, nazaj na delo bi morala.
Seveda.
–V redu.
Kdaj boš spoznal?
Kateri dan je danes?
Ponedeljek.
Mislim, da je čas, da naredimo
preizkus v avtu. –Kaj je to?
Poslušali smo na teh
velikih studijskih zvočnikih …
Torej je čas, da poslušamo
še na usranih zvočnikih.
Gremo torej na vožnjo
in poslušajmo v mojem avtu.
Krasno.
–Gremo na vožnjo?
Gremo.
Pospravili bomo pozneje.
Timmy!
Timmy!
–Pridi.
Lepotec.
Spravi se not.
Res lepotec.
Torej,
če potrebuješ kaj
in me pokličeš,
bom pritekel
boriti se.
In pri tvojih vratih bom,
ko ni več ničesar,
za kar bi bilo vredno teči.
Ko se ti odločiš,
ko se ti odločiš,
je brez pomena
skušati te pregovoriti.
Ko se ti odločiš,
ko se ti odločiš,
je brez pomena
skušati te ustaviti.
Vidiš,
prav taka si kot drugi.
Ko postane grdo,
bi rada le zbežala stran
in se skrila sama.
Ko si daleč stran od mene,
ni ničesar več.
Ko se ti odločiš,
ko se ti odločiš,
je brez pomena
skušati te pregovoriti.
Ko se ti odločiš,
ko se ti odločiš,
je brez pomena
celo kaj reči.
Ko se ti odločiš …
Tukaj so.
Poslušaj … –Dobro opravljeno.
–Odlično je. Hvala. –Srečno.
Odlična pomoč.
–Samo gumbe sem pritiskal.
Odlično je bilo. Hvala.
–Zdaj pa se naspita. –Seveda.
In najlepša hvala.
–Se vidimo.
To je torej to.
–Ja. –Uspelo nam je.
Odlično zveni.
–Res, kajne?
Lahko dobim enega?
–Seveda. –Hvala.
V to smer moram.
–Res?
Kam pa greš?
–Domov.
Se ne bi vrnila pozneje?
Na zajtrk. Poslušava lahko CD.
Ne. K Ivonki moram
in uredi zadeve.
In ti tudi.
–Ja. –Odhajaš.
V London.
Kaj moraš urediti?
–Sinoči sem govorila z možem.
Prišel bo sem.
–Krasno. Pošteno, odlično.
Vesel sem zate.
–Dobro je, ja.
Skušala bova urediti zadeve.
Za vse bo dobro. –Seveda.
Vrni se, pa greva na čaj.
Zadnji dan je. Na zajtrk ali kaj.
Poslušala pesmi.
Ali pa pridi pozneje, kot želiš.
Zakaj?
Kaj misliš s tem?
Samo družila bi se pač.
Toda delo sva že opravila.
Zakaj bi prišla?
Samo igračkanje bi bilo,
če zdaj pridem.
Kaj je?
–Igračkanje?
Ne bi bilo za igračkanje.
–Vem, da bi.
In to bi bilo lepo.
–Bi bilo res?
Bi bilo res?
–Zelo zanimivo.
Čeprav zaman.
Vrni se pozneje.
Prav, bom. –Ja?
–Ja. Prišla bom pozneje.
Krasno. Prepričana?
Krasno. V redu potem.
Super. Se vidiva potem.
Dobro si opravila. –Enako.
Kdaj boš spoznal?
Torej zasadi misel
in jo opazuj rasti.
Zaključi in dovoli, da gre.
No, kako se ti zdi?
Ti je všeč?
Samo demo je …
–Prekleto odlično je.
Res?
–Fantastično je.
Hit bo, brez dvoma.
Kdaj se boš odpravil?
Kaj?
No, imam nekaj denarja zate
za polog za stanovanje.
Obiskal te bom,
ko se namestiš.
Kdaj misliš,
da boš zmogel oditi?
Jutri odhajam, oče.
–Zaboga.
Je bil že čas.
Boš ti v redu?
–Kaj misliš s tem?
Leta sem bil v redu,
preden si prišel, kaj nisem?
Ni mi treba iti zdaj.
Lahko odložim za … –Pojdi.
In vso srečo, sin.
Hvala, oče.
Naj bo mama ponosna.
Zdaj pa mi predvajaj
še enkrat. –Prav.
Dobro.
–Ja.
Posnel sem nekaj pesmi.
–Res? Kakšne so?
Dobre. Zadovoljen
sem z njimi. –Sijajno.
Pogrešam te.
–Tudi jaz tebe.
Naj te pričakam na letališču?
–Ne. Našel te bom.
Vesela sem,
da si se odločil priti.
Poslušaj, prekinilo bo.
Denarja zmanjkuje.
Pohiti.
Kako ste?
–Pozdravljen, lepotec.
Je ona tu?
–Ne.
Krasno.
Pa veste morda, kje je?
–Dela. Vrne se zvečer.
Prav.
Bi ji povedali, da odhajam
in da jo bom poklical?
Žal, nimamo telefona.
–Ne? –Ne, ni telefona.
Prekleto.
Pisal ji bom, prav?
Pismo ji boš pisal?
–Ja, pismo.
Odhajaš?
–Ja.
Prav. Adijo.
–Se vidiva, Ivonka.
Adijo.
–Oprosti …
Cvetje?
Bi kupili cvetje?
Zdravo.
–Kako ste?
Se lahko tam zadaj o nečem
pogovorim z vami? –Seveda.
Ne poznam te,
vendar si te želim
prav zato še bolj.
Besede padajo skozme
in vedno preslepijo,
da ne morem se odzvati.
In igrice, ki nikoli ne
dosežejo svojega namena,
se bodo same končale.
Vzemi ta potapljajoči čoln
in ga napoti domov.
Še vedno imava čas.
Povzdigni svoj glas upanja.
Odločitev je bila tvoja
in zdaj si jo sprejela.
Počasi padajo,
oči, ki me poznajo
in ne morem nazaj.
Razpoloženja,
ki me prevzamejo in izbrišejo
in ostanem v temi.
Dovolj si že trpela
in borila se sama s seboj.
Napočil je čas, da ti uspe.
Vzemi ta potapljajoči čoln
in ga napoti domov.
Še vedno imava čas.
Povzdigni svoj glas upanja.
Odločitev je bila tvoja
in zdaj si jo sprejela.
Počasi padajo …
Prevod in priredba:
ZoMk