Tip:
Highlight text to annotate it
X
Most
Bil je nenavaden dan.
Veter je nežno pihal,
jaz pa sem jadral z zmajem.
Ko sem jadral mimo južnega
stolpa, sem videl
da je nekaj padlo z mosta,
zato sem se obrnil nazaj
in videl nekoga padati.
Zmaj se obrnil nazaj
in zagledal
osebo, ki je pravkar
skočila z mosta.
Želel sem pogledati,
če še lahko kako pomagam.
Ampak tok ga je že posrkal
in jaz sem jadral dalje s tokom,
ker sem vedel, da bo prišla
obalna straža.
Takrat je zame ta izkušnja
postala nadrealistična.
Obalno stražo sem videl
že neštetokrat,
ko nas je rešila
in pomagala,
vendar tokrat so imeli
oblečene bele obleke.
In šele takrat sem spoznal,
da je zares nekdo skočil iz mosta.
Nikoli nisem poznal vzroka
za to nesrečo.
Ne vem,
zame je to neumno.
Mislim, tega preprosto
ne razumem.
Ko sem po tistem
prišel nazaj,
sem razmišljal o tem
kako je tista oseba
bila na dnu svojega življenja.
In kako sem jaz tisti dan
razmišljal le o tem,
da bo lep dan
in da bom jadral z zmajem.
In v istem trenutku,
ko sem jaz užival v tem kar
rad počnem
je druga oseba končala
svoje življenje.
Bilo je tako nerealistično.
Ja, res. Jadranje z zmajem
je zame proslavljenje življenja.
Je razburljivo
in srhljivo.
Je preprosto noro.
Zato je to nasprotno,
proslavljenje življenja
in končanje življenja.
Bil je prelep dan v
San Franciscu,
ko smo se vozili
po Golden Gate Bridgu.
Nebo je bilo brez oblačka,
zaliv je bil miren
in turisti so se sprehajali
po mostu.
V takšnih dnevih sem ponavadi
občudovala lep zaliv
in opazovala Alkatraz.
In prav tisti dan
sem gledala proti mostu.
Bila sem nekje med
razpetino mosta,
ko sem videla gospoda
na ograji.
Najprej sem mislila:
"Vau, ta tip misli
skočiti bungee jumping."
Zaradi načina kako je stal.
A, kmalu me je srečala
pamet in zakričala sem:
"Ne smeš!"
Vedala sem se, da ne moreš
skočiti bungee jumping iz mosta.
In potem je razprl roke
in izginil.
Nisem bila prepričana, če
je to res.
Zato sem se peljala dalje
in pogledala v vzratno ogledalo.
Srce mi je močneje bilo,
skoraj sem zajokala,
ker sem si mislila,
da sem mogoče
zadnja, ki sem videla to
osebo živo.
Ko sem čakala v stolpu,
sem govorila z
avtocestnim policistom
in ga vprašala:
"Ali se to redko ali pogosto
dogaja?"
Pogledal me je, se nasmehnil
in rekel:
"To se pogosto dogaja."
Kar težko je opisati Gena
kot osebo.
On je bil...
ne iz tega sveta.
To si mislim o njemu.
Ne iz tega sveta.
Njegova mati je bila ženska,
ki je rekla, da ne bo imela otrok.
In potem...
...nekaj let pozneje,
je bila noseča.
Odločila se je,
da obdrži otroka,
raje kot pa zapusti državo.
In tega se je veselila.
In tako se je rodil
moj prijatelj Gene,
ki sem ga imenovala
moj mali brat Thump.
Rodil se je že
starček.
Vse življenje sta bila
sama.
Ljudje so prihajali
in odhajali v njunem življenju.
A, zmeraj sta imela le drug
drugega,
na katerega sta se lahko
zanesla...
...imela stabilnost...
...ko si rečemo...
"Jutri bova naredila to
in tisto."
Odraščanje z Liso
je bilo normalno.
vse do njenega 14 leta
starosti.
4 leta sem starejša in
preselila sem se na Aljasko.
Mama mi je pisala
in rekla:
"Zdravo, Lisa se čudno obnaša
in dela določene stvari."
Govorila sem ji, da
je to tipično najstniško
a ko sem po 10 mesecev
prišla nazaj, je bila spremenjena.
Naše odraščanje...
je bilo čudovito, dokler ni
umrl oče. Imel sem 14 let.
Za vse je bil velik šok.
A Jeff in jaz nisva mentalno
zbolela,
Lisa je imela le drugačno
osebnost
Ni bila tako družabna
kot jaz in moj brat.
- Bila je le...
- BIla je bolj angelska.
Obiskali smo
svetovalce
in končno smo jo prepričali,
da je obiskala psihiatra.
Rekel je,
da je Lisa paranoičen
šizofrenik in da ji ni pomoči.
To je za mamo
najhuje slišati.
Rekel je, da jo moramo
odpeljati v krizni center
Marin General..
Ko smo prispeli,
je poklicala svoje prijatelje
in tožila kako ji je hudo
in kako sem jaz hudobna,
da sem jo pripeljala.
Ko je vstopila v
krizni center
se je zravnala
in se obnašala normalno.
Odpustili so jo.
Imela je svoj stil.
Rada je nosila trak v laseh.
Nosila je črno barvo.
Črne usnjene trakove
s kamenčki.
- In ujemajoče rokavice brez
prstov.
- Nosila je kolesarske
rokavice.
- Ne, Harley rokavice.
Saj veš, usnjene. -Usnjene.
- Ja, usnjene rokavice.
- Bila je kraljica usnja.
Gena sem srečal na konvenciji
komičnih knjig
v Oaklandu.
Takoj sva se ujela.
Ampak, če bi naju pogledal
ne bi rekel,
da bova postala takšna
prijatelja.
Zgledal je kot
frajerski roker.
Dolgi lasje in vse na njem
je bilo tako frajersko
in punce so ga imele rade...
In jaz sem bil g. Hip-Hopa.
Druga stran spektra.
Vse je bilo črno.
Njegove obleke so bile črne.
Njegovi lasje so bili črni.
Zavese so bile črne.
Stene so bile črne.
Rjuhe so bile
črne.
Želel je le...
Ni želel nobenega
kontrasta.
Večinoma časa je preživel
v sobi za računalnikom.
Z Genom sva imela velike
debate
o ljubezni in kje
jo naj išče.
Povedal sem mu, da je ne bo
našel na internetu.
Velikokrat tega ni želel
slišati.
Želel je to, kar je videl.
Poslal mi je slike
nekih punc in rekel sem mu:
"Stari, kaj pa delaš?"
To ni...
To ne bo...
Rekel sem mu:"Vzemi si čas
in spoznaj osebo.
Ker si prebral življenjepis,
še ne pomeni,
da bo ta oseba seksala
s teboj,
to ni ljubezen.
Opazil sem,
da je Liso zanimala
romanca.
Videl sem jo, ko je doživela
kar nekaj zavrnitev.
Spoznala je moškega
tik pred božičem.
Odšla je z njim,
z avtobusom.
1 teden je ni bilo.
Nismo vedeli kje je.
Bila je brez zdravil.
Ko sem zavijala darila,
sem naenkrat zagledala
Liso
v zelo slabem stanju.
Mislila je, da so naši
psi hudiči.
Razbila je uro, ker je
mislila, da je časovna bomba.
Ampak preden bi
jo sprejeli v center
je potrebovala sodni nalog
,
ker je že tolikokrat
pobegnila iz centra.
Biti šizofrenik, je kot
da bi gledal TV
in imel prižganih 44 kanalov
naenkrat.
Povsod so neki zvoki.
Želim se pogovarjati,
ampak to me moti,
tisto me moti
in vse je enakovredno.
To bi vsakogar
obnorelo.
Postopala je iz hiše
v hišo,
do doma, kjer je
imela neprestano nego.
In končno je živela
samostojno
15 let.
- Tam je bilo super.
Imela je celo svojo sobo.
Tam je rada živela.
Ampak njena cimra je
skočila z mosta, ne?
- Ne. Tisto je bil prijatelj.
- Prijatelj.
- Njen prijatelj.
- Pred dvemi leti?
- Ne, je bilo pred več leti.
- Več kot dve leti.
Razen tablet in drugih
načinov samomora,
tega nisem izkusila
v moji hiši.
Zadnji trije ljudje,
s katerimi sem si bila blizu
v Buckalooju
so skočili z mosta.
Ko se je nastanila v Marinu...
- Tam ji je bilo lepo.
...bila je kar stabilna.
Potem naenkrat,
ta zadnja leta
je čutila, da potrebuje
več podpore.
Ali misliš, da je bila
to bolezenska sprememba?
Ne, mislim, da je bila
zelo bolna.
Oh, zato ker se ni vredu
počutila.
Njeni zobje so zgnilili
in rekli so, da je zaradi zdravil
in pitja kokakole.
Zato je morala odstraniti
vse zobe.
Zgledala je smešna, ko je
hodila okoli brez zob.
To je bil tudi
problem.
Od takrat dalje,
je šlo le še navzdol.
Golden Gate Bridge je
oblikoval Joseph Strauss.
Odprli so ga leta
1937.
Vsako leto, most obišče
okoli 9 milijonov turistov.
No, za veliko noč smo z
otroci
odšli v San Francisco.
Preden smo obiskali
Alkatraz...
Preden smo si ogledali Golden
Bridge, smo obiskali
Alkatraz, pa pomol 39
in nazadnje smo si ogledali
Golden Gate.
Jedli smo obilno večerjo na...
Teden pred Veliko nočjo.
- Teden pred Velikonočno nedeljo.
In sem rekla:"Lisa, na Velikonočno
nedeljo ne bom pripravljala večerje."
Otroci ne bodo prišli.
Čeprav je bila to tradicija,
da smo se zbrali.
A, ji ni bilo mar.
Nikoli ni ugovarjala.
Poklicala sem jo ob 13h.
Ni se počutila dobro.
Še vedno ni
šla v službo.
In sem ji rekla:
"Saj lahko pridem k tebi,
vendar ne vem,
kaj lahko storim."
Lisa je bila zelo tiha
in pogosto je imela...
tako brezizrazen obraz.
Svoja čustva
je zadržala zase.
Presenetilo me je,
ko smo bili v Mira Woodsu
in smo se sprehajali po
potki
je sredi poti je ležala sekvoja.
In ko je videla drevo je rekla:
"Wow, poglej tole!"
Ko je prišla domov,
verjetno je bila lačna,
je vprašala dekle v domu:
"Si pripravila večerjo?"
In rekla je ne. In potem,
pravijo, je bila tiho.
Nekaj je vzela iz zamrzovalnika
in si pripravila večerjo.
In ko je pojedla...
Pravijo, da je bila zelo tiho,
ko je jedla.
Vzela je torbico, jakno in
odšla.
In takrat je bilo nazadnje,
ko so jo videli.
Slikali smo se.
In jaz sem slikala njih.
In Paulo nas je slikal
in otroka sta se igrala.
- Strah me je postalo.
- On je držal otroka.
In videli to žensko./gospo
Spustila je torbico na tla
in skočila z mosta.
Rekla sem: "Skočila je!
Skočila je!"
In rekla je mojemu bratu,
naj pokliče policijo.
No, Paulo je poiskali
pomoč,
ker sem želela,
da ji pomagamo.
Ker mi smo prvič videli
nekoga skočiti z mosta.
In preden je skočila, je
pogledala mene in Videlana
in se smejala, v smislu:
"Ne veste, kaj bom storila."
Obnašala se je
kot gorila.
Ne, to ni res.
Rad si izmišlja.
Nisem 100% prepričan,
da je storila samomor.
Ne vem, mogoče jo je kdo
spremljal do mosta
in jo vzpodbujal
naj skoči.
Ne vem, če jo je kdo
silil,
da gre do Golden Gate Bridga
in skoči.
Seveda je riskanten in nekako
veličasten način,
da vzpodbudiš
pozornost.
Moj brat je zelo
veren.
Ne verjame, da je
storila samomor.
Misli, da je nekaj drugega.
Ne vem, kaj si misli.
Tega ne bo priznal,
ker je to greh, če storiš
kaj takšnega.
Padla je ali nekaj takega.
Ne vem.
Izmišlja si različna
opravičila.
- Z menoj ne govori
o tem.
Stvar je v tem,
da moraš imeti veliko jajc,
da pogledaš dol z mosta,
kaj šele skočiš.
Verjetno je bila pod hudim
pritiskom.
Moralo je biti hujše od
same misli.
Zmeraj sem se imela za
močnejšo osebo od nje,
vendar ne bi imela
toliko jajc, da bi skočila.
Niti s padalom ali
s čim podobnim.
In ona je to kar storila,
kar tako...
Še vedno ne morem verjeti.
Moja družina
se sprašujejo:
"Kako je lahko kaj takega
storila?"
Mislim, da je bilo olajšanje.
Olajšanje za njo.
Ker je vedela, da ne bo
več nikoli zdrava.
In vedela je, da
je mentalno bolna,
bila je čisto na dnu.
- Sedaj je na lepšem.
To je vse, kar lahko
rečem.
Ja, poskušam nekako in
podoživljam, ko delam kaj,
če si mislim, moj sin
bi si želel to ali...
Veste, še vedno živi z mano.
Če grem kam,
na tekmo ali kaj podobnega...
...je on z mano.
Mislim, da vedno bolj
razumem
kaj je doživljal
proti koncu.
Ker se počutim enako.
Je le...
vprašanje, kaj naj prisili
da gremo čez črto?
No, saj veste...
Nekatere dni
tudi ti pomisliš na to.
Vendar on je na to mislil
vsak dan.
Kako je lahko človek
tega sposoben?
Ne vem. Nimam
odgovora na to.
Je kot bolečina
in ko postane neznosna...
...boš storil vse.
Je kot psihičen
rak.
Mislim, če imaš
raka na psihi,
potem nihče ne vem,
kaj prestajaš.
Kot da sva
imela zvezane roke.
Ne glede na to,
koliko smo se pogovarjali.
Hodil je v bolnišnice.
Z njim so se pogovarjali
zdravniki...
bilo je, kot da ga
nihče več ne bo prepričal.
V bistvu, mislim, da
so ga zdravila poslabšala.
Menili smo,
da če prebrodimo to fazo...
No, to je norost.
Takoj, ko si nekdo dovolj
opomore,
takrat dobi pogum.
Torej, ali ga ozdraviš,
ali ga pustiš bolnega?
Že velikokrat je poskusil..
Pri drugem poskusu
je rekel:
"Tretji poskus mi
bo uspel."
Iskal je in našel
Golden Gate Bridge na netu.
Rekel si je,
da je to najboljša pot.
Več mesecev je
načrtoval
in zadnja 2 tedna je
poskrbel za zadnje priprave.
Spraševal je, ali
je samomor greh ali ni.
To je veliko spraševal.
Rekel sem mu,
da so si to ljudje izmislili.
Zahvalil se mi je,
da sem mu povedal resnico.
Mislim, da te Bog ne bo
obsodil,
za nekaj kar ne moreš
obvladati.
Rekel je: "Če pridem nazaj
ali ne...
Če pridem, se vidiva spet,
ata.
Če ne, vedi,
da sem našel mir."
Želim vam povedati,
da nisem želel
da bi se počutil kot
da je njegova v kletki.
Pravijo, da je telo tempelj.
On je mislil, da je njegovo telo
v kletki.
V njegovi duši...
je vedel, da je ljubljen,
je vedel, da ima vse,
lahko počne vse,
a vseeno se počutil ujetega.
In le tako se je
lahko osvobodil.
Tudi najlažje stvari
je zakompliciral
in je zelo težko...
Vedno je rekel:
"Ubij me zdaj!"
Gene je bil vedno zelo
dramatičen.
Tudi najlažje stvari je
zakompliciral.
in je zelo težko...
Vedno je rekel:
"Ubij me zdaj!"
Pogovarjal si se z njim
in ga vprašal:
"Kaj si želiš za zajtrk?"
"Oh, vseeno mi je. Ubij me."
"OK, kje želiš danes
iskati službo?"
"Vseeno mi je. Saj ni
pomembno. Ubij me."
"Ja, mogoče bi me raje
kar ubil."
Nisi ga jemal resno,
ko je kaj rekel,
ker je vse povedal na
smešen način.
Ni ti dal občutka,
da resno misli, s tem
kar govori.
Ni bil taka oseba.
Saj je imel težave.
Pa je rekel: "Stari, jaz bom
naredil samomor.
Jaz se bom, kar
ustrelil.
Ubil se bom s lokom
in sulico."
In ko je to rekel,
si si mislil, ja kakorkoli.
In leta so minila,
on pa je še vedno jamral.
Ampak v njegovi družbi
si se vedno zabaval.
Mislim, če se poslušam
zveni, kot da ni bil zabaven.
A, res je bil zabaven.
Z njim je bilo zabavno
hoditi v klube.
Zajela ga je panika
in kar hitro...
...kot da nisem sploh...
nisem bila pozorna. In
spet je kar nekaj rekel.
Ves čas.
V vsakem pogovoru.
Prosim vsi na palubi vzamite
sedeže, ko gremo pod most.
Valovanje in plima sta
nepredvidljivi.
Golden Gate Bridge je dolg
1.9 m,
in stolpa sta
7m visoka.
Cesta je 67m na vodo.
Golden Gate Bridge je
največkrat fotografirana
konstrukcija v Severni Ameriki,
ki so jo zgradili ljudje.
In jo imajo za eno od sedmih
čudes modernega sveta.
Lani smo si ogledali Montano,
ledeniški nationalni park,
in Philip se je tam
imel čudovito.
Rekli smo mu, če bo
pravočasno zapustil vojsko,
kar tudi je, bomo odšli
nazaj.
In potem so imeli požare,
zato nismo šli.
jaz sem že bil v
San Franciscu
in sem mu rekel,
da mu bo zelo všeč.
Most ga je
fasciniral.
Ne vem zakaj.
Ko smo se peljali
čez most,
si je ogledoval
celotni most in
in zdelo se mi je čudno,
da bi kar...
Želel je ven
iz avtobusa.
Vprašal je:"Se lahko
sprehodimo po mostu?"
Rekla sem: " Verjetno
se lahko sprehajaš."
Na ogledu smo bili
z avtobusom.
Rekla sem mu:
"Zdaj ne moreš ven."
In on je še naprej gledal
skozi okno, kot da si
želi stopiti ven in
si ogledati most.
Menil je, da je most
zelo lep
in ko je stopil iz avtobusa
se je želel
slikati pred mostom.
Spraševal me je:
"Kako globoko misliš, da je?"
Kako visoko misliš, da je?
Saj je meni tudi všeč most,
ampak...
izgedalo je, da ga je most
tako fasciniral in ...
ne vem, bilo mi je čudno,
da ga je tako fasciniral.
Ne vem no,
kot da bi ga most klical,
tako zelo je bil
magnetski.
Ne vem, no.
Mislili smo, da bo
tam živel.
Čeprav je brez doma je vsaj
v mestu, ki mu je všeč.
Ker je bi brez doma tudi
v Texasu.
Živel je v avtu. Preko
neta je srečal 2 punci.
Tja je šel dvakrat.
Ni se izšlo.
Vedno se je zaljubil
v napačno osebo.
Vse se mu je
izjalovilo.
Imel je idealistični
pogled
na vse stvari.
In ko ni dosegel svojih
pričakovanj....
S časom je rekel:
"V čem je potem smisel?"
Ampak moraš se
odločiti.
Genovo odločitev,
njegovo izbiro
je sklenil že
pred leti.
Odtujil se je
in povedal je mami,
da se želi ubiti.
In ona mu je rekla:
"Nisem vložila svojega življenja
vate, da mi boš sedaj umrl."
Ubij se in odidi.
Nimaš pravice
storiti kaj takega.
Ne dokler sem živa."
Mislim, da mu je bilo zelo
hudo, ko je gledal
mamo, kako se ni borila
z rakom
in se je odločila umreti.
Ko sem govoril z njim,
se je obnašal,
kot da ni
nič narobe in...
Vedno sem mu rekel,
"Tukaj sem. Še vedno
imaš družino."
Saj veš sem le brat
od druge mame.
Povedal mi je,
ko je umrla in je moral
toliko pospraviti:
"No, zdaj pa lahko
končno...
Zdaj pa lahko dokončno
vse končam.
Pogledal sem ga in rekel:
"Obljubi mi,
da ne boš odšel
brez slovesa."
Spomnim se,
ko sem prišel domov
ker v četrtek so
odnašali smeti,
v petek pa smo
reciklirali.
In Philip je vse to storil
preden je odšel.
Odnesel je reciklirane
stvari na pločnik.
Domov sem prišel
v petek in
smetišnih kante? so bile
prazne
"To je pa čudno,
da jih ni pripeljal nazaj."
In takoj, ko je rekla:
"Kje je Philip?A ni s teboj?"
Sem vedel, naredil je.
In to je zame
najhujše.
Imel sem občutek,da je
v San Franciscu, rekel sem:
"Če je v San Franciscu,
in če bom poklical
policijo,
se bo kasneje
obesil
ali pa ga bo ustrelil
policist."
Tolažil sem se:"Če se je tako
odločil, ga moram pustiti."
In potem sem ji rekel:
"Ne, ne prihaja domov."
Mrliški list je že
kazal, da je umrl.
Čakali smo le še policista,
da je potrkal na vrata.
Prišli smo izza ovinka,
po tem,
ko smo se slikali
in on je stal prav tam.
Ja, nekako smo ga
presenetili, prestrašili.
Stopili smo do
njega.
Odložil je
nahbrtnik.
V mislih je bil že odločen
na skok.
Potem je vrgel nahrbtnik
nazaj na ramena
in bil je živčen. Zmotili
smo ga.
Pogovarjali smo se z njim,
ker je bil nekako čuden.
Celotna telesna govorica
in njegova energija ...
je bila zelo čudna.
Bil je nervozen in njegova
hoja je bila nemirna,
zato sem ga nagonsko
vprašal:
"Ali si vredu?
Kaj se dogaja?"
In takrat me je
pogledal v oči.
- Dobro oblečen tip.
- Ja.
Pogled v oči, ja.
Bil je zelo nervozen.
Ampak ni ti dolgo
zrl v oči.
Pogled mu je švigal
stran, daleč stran.
In najbolj ga je skrbelo,
ko si ga vprašal,
"Ali si vredu?" ...
je rekel: "Dolga je pot
do vode."
- Ne, rekel je: " Dolga je pot
do dol." - Ja, točno.
Nisem vedel, kaj naj
rečem na to.
In nisem vedel,
ali sem ga prav slišal.
Mislil sem, da je rekel,
kako je dolga pot nazaj
na drugo stran mosta.
In jaz sem mu rekel:
"Na tričetrt poti si.
Saj si blizu."
In seveda v tem
ni bil problem.
In nismo ga videli
skočiti.
Nismo ga videli
skočiti.
Rekel je, da bo
skočil tako globoko,
da četudi si premisli,
ne mogel več na površje.
Ampak mrliški oglednik
je rekel, da je takoj umrl.
Zamisli si,
kaj si mislijo ljudje.
Verjetno si mislijo,
kakšna starša
sva bila.
Ja.
Nisem popolna.
Ampak, menim, da
nisem bila slaba mati.
Spomnim se kaj mi je
Sharon rekla:
"Veš, saj nisi ti kriva."
Vzgojen sem bil v
Ja, tudi jaz.
Moj oče je bil alkoholik,
njen je bil alkoholik.
Nenehno so se
prepirali.
In zloraba...
Jaz bi moral biti alkoholik.
Moral bi biti serijski morilec.
Misliš, da vzgajaš
družino,
da bo verna in
daš vse od sebe
a na koncu delaš več
stvari, ki škodljive.
In potem jih želiš
popraviti, ko je prepozno.
In so stvari, dobre
in slabe, so...
stvari, ki se preposto
zgodijo.
In je rekel:"Če imata
vidva z mamo težave,
kje je potem upanje za
mene?"
Rekel je: "Mislim, da
sta me imela zelo rada."
"Če imata vidva težave,
potem jih tudi jaz
ne morem prebroditi."
Veliko smo ga slikali
na mostu.
Ja.
Želel nam je pokazati,
kar je sam videl...
to kar je čutil.
Takrat sem fotografiral
Alkatraz.
In ko sem ga slikal,
sem v kotu očesa
videl punco, ki je šla
mimo
in zlezla čez
ograjo.
To je naredila
tako gladko,
bilo je kot da bi
odšla v ...
Kot da bi imela
svojo klub.
Kot da bo sedla na rob
in pojedla kosilo.
Zato sem jo poslikal,
ko je plezala čez.
In potem sem jo slikal,
ko je stala na robu podboja,
in sem spoznal,
da bo skočila.
Ampak, ko sem slikal,
je bilo kot da ni resnično,
ker sem jo gledal skozi
leče.
In jaz sem...Mislim, da
sem čakal, da skoči,
ker sem mislil, da je
itak prepozno.
Prej sem celo stal
na robu mosta
in si mislil,
kaj razmišljajo ljudje,
ko stojijo na robu mosta
in mislijo skočiti.
Kakšna je njihova
zadnja misel?
Ali sploh kaj
razmišljajo?
Ali imajo preprosto
dovolj vsega
in kar skočijo
in jih več ni.
Začel sem se kričati,
spraševati dekle kaj je narobe.
Mislim, da je govorila
tuji jezik.
In sploh me ni
upoštevala.
Kot da me ni
slišala kričati.
Zato sem pristopil
in jo zgrabil.
Vendar nisem vedel ali
bom jo lahko sploh dvignil.
Ko sem jo zgrabil,
sem jo dvignil
čez ograjo in
jo spustil na tla.
Začela se je malo
boriti.
Zato sem sedel na njena
prsa in poklical 113.
In prišli so v nekaj
minutah.
Smešno se sliši,
ampak o sebi razmišljam
kot o fotografu
National Geographic.
Ko je snema
velikega tigra
in ta se zakadi proti
njemu
on razmišlja le o tem
"Vau, kako velik je."
Za par sekund pozabi,
da ga bo tiger napadel.
In tako je, ko slikaš,
v bistvu ne razmišljaš
o tem kaj se dogaja.
In takrat sem se zavedal
in se odločil,
da ji pomagam.
Ko jo je prejela policija,
sem odšel do avta
in jo pogledal
nazaj.
In ona je zrla prav
v mene.
Malo me prestrašila
z njenim pogledom.
Pravzaprav ne vem,
če me je videla
in si mislila: "Pesjan, hotela
sem skočiti."
Ali karkoli...
...si je mislila.
Na nek način,
je želela,
da jo rešim, ker potem
se ne bi obotavljala
in bi splezala čez
ter takoj skočila.
Zato mislim, da je
nekako
iskala pomoč.
Policija mi je povedala,
da je spet poskusila skočiti,
ampak so jo pregovorili.
Upam, da je zdaj
vredu.
Veliko se je obračal
na to razmerje,
zato se je želel
preseliti iz Kalifornije.
Čutil je, da bo začel
na novo.
In mislim, da je...
Imel je že načrtovano
kako se bo zgodilo.
In potem, ko je
prišel tja,
realnost ni bila ista
kot v njegovi glavi.
Mislim, da je iskal
pravljično deželo, kjer
bodo vsi problemi izginili.
Iskal je opravičila,
da bo drugje lepše
živel.
Želel si je,
da se to zgodi.
Zato je odšel v St. Louis.
Le ljubezen,
resnična ljubezen.
Občutka, da je ljubljen in
zaljubljen, ga bosta rešila.
In kdo pravi, da to
ni genetska stvar???
In prav zato je njegova
mama obdržala
otroka, ker je bila
depresivna.
In je vedela, da bo le tako
funkcionirala in ostala živa,
če bo imela obvezo.
Kako naj vemo,
mogoče
ga je to zaznamovalo
že v mladosti
in je potreboval nekoga.
Ne vem.
Če sem odkrit,
sem idejo o samomoru
imel že kar nekaj časa.
Že leta preden so me
diognosticirali.
Ampak sem se je oprijemal
in rekel: "Se bom kar ubil."
Ampak prav misel na to
se mi je pojavila
leta '99.
In takrat sem si rezal
žile.
V zadnjem letu osemletke
je zelo spreminjal
svoje razpoloženje.
V zadnjem letniku gimnazije
je postal neznosen.
Vedno je bil ali
zelo na dnu ali zelo vesel.
To je bil res boj.
Takrat mu je bilo najhuje.
So bili časi, ko
sploh ni mogel več govoriti.
In so bili časi, ko ni
nehal govoriti.
Imel sem halucinacije
in domneve,
da imam žuželke
v moji postelji.
In imel sem previde,
da so me okužile z AIDSom.
Mešalo se mi je.
Leta nisem bil spolno aktiven,
pa sem mislil, da imam AIDS.
In vse je bilo...
Vse je bilo v
moji glavi.
Posprejal sem si
rjuhe z razkužilom.
Posprejal sem si rjuhe
in potem sem na njih spal.
Vso noč sem
to vdihoval
in tako sem dobil
še večje halucinacije.
In potem sem vstal,
sedel za mizo
in napisal približno...
Napisal sem približno
5 poslovilnih pisem.
Na kar sem spoznal, da so
preveč hudobno napisane.
Nato sem napisal
res lepa pisma.
In tako sem lepo razmišljal
v poslovilnem pismu.
Mislim, da sem pisal:
"Mama vedno nimaš vsega prav,
a te imam vseeno rad.
Ata, nehaj biti hudoben.
Prizadel boš ljudi."
Imel je strašno
obdobje.
Nič ni namigoval
na samomor.
Slišal je glasove
in imel težave
ostati pod kontrolo.
Poklical sem njegovega
psihiatra en večer
preden se je zgodilo
in rekel mi je:
"Ne skrbi, saj bo vse vredu."
Kevin in jaz sva bedela celo
noč in klepetala.
In zdel se mi je
pomirjen.
Ko je jezen name,
se pogovarjava takole:
Reče mi naj se vsedem
in kriči name.
Zato jaz...
Povem mu, da ne želim...
Kaj sem rekel?
Rekel sem: "Ne želim škoditi
nikomur. Moram vstran."
Ali nekaj takega.
In jaz rečem: "Moraš ostati
tukaj z družino."
Ti imaš obvezo do mene,
ki sem te vzgojil,
ki sem ti dal vse.
Imaš obvezo, da živiš
za svojega brata, sestro."
Ampak ves čas je bil jezen.
Rekel sem mu: " Vredu ata,
nič ne bom naredil."
In on me spraševal:
"Kaj morava iti v bolnišnico?"
In jaz sem upiral:
"Ne ne, saj sem vredu."
Rekel sem: "Saj bom
prespal
in se bova pogovarjala
zjutraj, vredu?
Utrujen sem, ata.
Res sem utrujen."
Zato, em...
Zjutraj me je zbudil
ob 7h,
spal sem le 2 uri.
Zbudil me je
in rekel, da grem z njim
v službo.
Rekel sem: "Ne."
Ata je rekel: "Daj no,
skrbi me zate.
Res me skrbi."
In potem sem
privolil.
Ves ta čas sem
se lagal,
ker sem vedel, da boš šel
na most in skočil.
Rekel mi je, da si lahko
vzame prost dan
in bova kaj počela.
Rekel sem mu,
da bi raje odšel v šolo.
Poljubil sem ga na lice
in si mislil, da je to zadnjič
ko sem poljubil očeta.
Nikoli ga več ne bom videl.
In on me ne bo več videl.
Odšel sem k angleščini
in šprical druge ure,
Z busom sem
se peljal do mosta.
In ves čas
sem se jokal.
Samo jokal.
Na avtobusu sem se
pogovarjal sam s seboj.
Preden sem odšel na bus 28
sem si kupil
moj zadnji obrok.
Bonbone in čokolado.
In...
odšel na most.
Našel sem prostor,
kjer sem mislil,
da ni preblizu stolpa,
nisem želel treščiti
v stolp. Želel
sem pasti v vodo.
Ali bom utonil
ali umrl od padca.
Ali pa me bo kap.
Stal sem tam,
nekje 40 minut.
In se jokal.
Tekači, kolesarji,
turisti, kdorkoli.
So tekali, se sprehajali
mimo mene.
In niso spregovorili.
In saj ni njihov problem,
ampak vseeno.
Ena ženska me je celo
prosila, če jo slikam.
Imela je nemški naglas.
Mislil sem si: "Slikam,
jaz se bom zdaj ubil.
Kaj si...? Kaj je narobe
s teboj?
Kaj ne vidiš,
da se jočem?"
Ampak ni mogla
vedeti.
Zato sem vzel
fotoaparat in jo slikal.
Rekel: "Gospodična,
želim vam lep dan."
In se obrnil nazaj proti
prometu, proti zalivu.
Rekel sem si: " Naj se jebejo,
nikomur ni mar. " Pardon.
In se zavihtel
preko ograje.
Kar ljudje običajno
storijo je, da stojijo na
robu mosta
kar nekaj ur.
In mimoidoči jih lahko
prepričajo in jih rešijo.
Jaz nisem želel,
da me kdo pregovori.
Želel sem le umreti.
Takoj sem skočil
in letel z glavo naprej.
Takoj, ko sem skočil,
sem si rekel:
"Nočem umreti.
Kaj bom pa zdaj storil?
To je to...
Zdaj bom mrtev."
No, mogoče,
če grem z nogami naprej.
Potem, bom mogoče
preživel."
sem si mislil...
"Vredu, poskusil bom."
Torej padal sem z glavo,
zato sem se obrnil
in nekako priletel
na rit.
Kot da bi sedel,
le bolj dvignjene noge.
In padel sem
na noge.
Mislim, da je voda uničila
moje škornje
mogoče so ublažile
udarec.
In škornji so bili
kar močni
in potem sem šel dol kakih
15, 12, 15 metrov.
Nisem vedel kje
je gor ne dol.
Nisem vedel,
ali sem sploh živ.
Ker padec je trajal
kakih 4-7 minut.
To je kot 200 na uro.
To je kot...
To je mislim, da 7 sekund
pod končno hitrostjo.
Ali to je kot hitrost
smučarskih skakalcev.
Buden sem bil.
Živ sem bil.
Plaval sem kot nor in
iskal zrak.
Priplaval sem na površje,
ker sem videl luč.
Kričal sem na pomoč,
v bistvu
nisem mogel kričati.
Nisem imel glasu.
Nisem mogel kričati.
Čutil sem, da se
nekaj drgne ob mene.
In sem si mislil,
nisem umrl, ko sem skočil
z Golden Gate Bridga
zdaj pa me bo
pojedel morski pes.
To je bilo že
absurdno.
Leta kasneje sem
izvedel,
da tisto ni bil
morski pes.
Tjulenj me je
obkrožal
in me držal na
površju.
Ne morete bi reči,
da to ni Bog
ker jaz verjamem,
da je bil.
In v to bom verjel,
do konca mojega življenja.
Sedel sem v pisarni
in tajnica mi reče,
da nekdo kliče iz Marin
bolnišnice.
In ženska na telefonu
me je vprašala:
"Ali ste vi Pat Hines?
in rekel sem ja.
Rekla je: "Vaš sin je skočil
z Golden Gate Bridga."
Tukaj živim že celo
življenje
in vedel sem kaj to pomeni.
Vprašal sem,
če je še živ.
In rekla je: "Ja, seveda."
In mislil sem si...
...to so mi rekli, samo zato
da ostanem miren
in ne povrzročim nesrče.
Zlomil sem si ledvena
vretenca
in ti koščki so se
zarili v moje organe.
Ampak so zgrešili srce.
Takrat sem res mislil,
da je mrtev.
Približal sem se postelji
in ga videl, budnega.
Pogledal me je
in rekel:" Oprosti!"
In potem je zaprl
oči in...
Stal sem tam,
ga gledal in takrat je
padel v komo.
Bilo me je zelo
strah.
Mislim, ne morem
Ne znam razložiti.
Občutek je bil...
Občutek sem imel, kot da
je nezemljan skočil
iz mojega telesa.
Ali moja duša.
Bilo je smešno. Strašno.
Res divje.
Leto 2004 je bilo
naporno za Kevina.
Res mu ni bilo lahko.
Kevin ima močno
duševno bolezen.
3-krat bolj močno
bolezen zaradi skoka.
Zaprt je bil 3 mesece,
medtem časom
se je boril on in
zdravniki,
da mu odstranijo opornico.
Vse je odvisno od diete.
In od moči.
In vse je odvisno od
primernih zdravil.
Kevin bo napredoval.
Njegovo življenje
se bo izboljšalo
ko bo lahko
začel živeti zunaj sten
in ko bo lahko normalno
funkcioniral.
Na žalost smo ga
morali že trikat
prepričevati,
da ne sme iti ven.
Kevin se mora zbujati
ob 8h zjutraj,
zdravilo vzame ob 8h,
ima kosilo ob 12h
in večerjo ob 18h, zdravila
ob 21h in spanje ob 22h.
In tako, zelo zelo
težko živi
24-letni moški
v tej družbi.
Ampak rekel sem mu:
"Odlično bolezen imaš
Kev, ker jo lahko nadzoruješ.
Če imaš raka, potem
te možnosti nimaš.
Kevin, dokler boš upošteval
ta pravila, te bolezen
ne bo potolkla.
Te ne bo obvladovala."
Smešno je, da moja družina
še sedaj misli,
da nisem dobil lekcije.
A, sem jo dobil
že pred leti.
Hudo je, ko vedno
nekaj pokvariš
in ti nihče v družini
več ne verjame ali zaupa.
Ali pa jih je strah,
da bom spet kaj poskušal.
Vedno jih skrbi.
In z mano se pogovarjajo
skrajno previdno.
Dosti imam tega.
Želel bi, da rečejo:
"Zdravo, Kev, kaj se dogaja stari?"
Da bi se do mene
obnašali normalno.
Saj sem isti...
Sem isti tip.
Le z drugo dušo.
Z drugačnimi ideali.
Želim si biti spet
normalen.
A ne bom nikoli.
Začeli smo uporabljati
zdravila
Uporaba tega...
Takrat je šlo vse
po zlu.
Izgubila je službo.
Jaz sem izgubil službo.
Postali smo brezdomci.
Bilo ji je lažje, kot meni
pustiti mamila.
Sem zelo odvisen.
Prejšnji teden sem
spoznal, da me je varala.
Pobral sem sina, ga objel
in ga poljubil v slovo.
In ji rekel,
naj se jebe.
Potem sem se znašel
na Golden Gate Bridgu.
Ves čas sem jokal.
Ves čas sem si pravil...
Saj veste...
Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime
zgodi se tvoja volja,
kakor v nebesih tako na zemlji.
Ko sem prišel na sredino mosta,
sem odložil knjigo,
skočil čez ograjo
in le sedel na robu
ter jokal.
In prišli so policaji.
Naredil sem napako,
da so me spoznali,
ker so mi potem
vzeli sina.
Lani sem spet prišel sem
na most,
da naredim isto stvar.
Zato to ni slaba ideja,
je nekako postala obsesija.
Dobesedno sem prišla...
Danes sem bila na letalu
iz Houstona, Texas.
Ne vem, kaj me je pripeljalo
do tega,
da sem se celo pripravljala.
Tako je dostopno,
samo skočiš preko.
Skočiti je
najtežji del.
Ne vem, če ljudje
sploh razmišljajo o tem,
kaj doživlja človek,
ki misli končati svoje življenje.
Je kot raziskava.
Kot študij,
ko iščeš argumente
za in proti
ampak velikokrat
ljudje naredijo
in si mislijo stvari,
ki jih ne moremo razumeti.
V torbi sem imela
telefonsko številko
staršev,
ker sem želela
da bi takoj vedeli
koga poklicati.
Nisem ju želela mučiti
z vprašanjem kje sem.
Želela sem si,
da bi me drugi videli.
In tudi rekli:
"Ne naredi tega."
Gene me je v obupu klical
iz St. Louisa
preden je skočil
z mosta, rekel je:
"Adijo, čas je."
Kaj bi mu naj rekla?
Včasih sem iskala
in ugotavljala
kaj bi ga vzpodbudilo
živeti.
Nekaj.
Prosila sem ga za uslugo.
Rekla sem: "Napiši si moje
ime in telefonsko številko
v plastično vrečko
in jo daj v žep.
Tako me bodo lahko
poklicali, ko te bodo našli.
To moram izvedeti.
Poklical me je z mosta.
A, klical me je tudi,
ko je rekel, da bo na
železniški tir nastavil glavo.
In ker je to velikokrat
rekel...
...ga nisem poklicala nazaj.
Ker tega nisem želela
slišati.
Tolikokrat slišiš isto stvar
in tolikokrat daš isti
odgovor,
kot recimo: "Ne bodi neumen.
Ne bodi smešen."
Postaja dolgočasno.
Slišati želiš kar drugega.
Verjetno, ker ga nisem poklicala
je odšel na most.
Ja, odšel je na most.
Poklical me je
na moj mobitel.
Povedal mi je, da je
njegovo razmerje razpadlo.
Zato sem se pogovarjal
dalje z njim.
Omenil je, da prihaja
policija.
Slišal sem, kako
ga je policist
vprašal, če misli
res skočiti.
Vprašali so ga, če je vredu,
če ima težave.
In odgovorič jim je,
da ne.
Odločili so se,
da ga pustijo pri miru.
In takrat sem mu rekel,
da mu bom poslal
karto za avtobus in naj
pride nazaj v Californijo.
In prepričal sem ga v to.
David je zelo dramatičen.
Hrupen. Veseljak.
Igra piano. Poje.
Saj veste, gospod
veseljak.
Kar je zelo zanimivo,
ker jaz nisem niti malo tak.
Mislim, da me je imel rad
prav zato,
ker od njega nisem
pričakoval,
da me bo vse čas zabaval.
Bil je čeden.
Lepo se je oblačil.
In zamenjal je...
Prav zaradi tega,
me je to tako šokiralo...
da je svoje veselje
zamenjal za smrt.
Rubya sem vedno rada
predstavila družbi.
Vedno je bilo tako,
če sem koga spoznala,
ali sem hodila s kom,vedno
sem želela, da spozna Rubya.
Jim je imel najraje,
ko mi je rekel:
"Oh, spoznal sem nekoga.
Moraš spoznati to
osebo, res moraš."
Rad se je družil z ljudmi.
Res je imel rad ljudi...
Bil je prijetna oseba.
Takšen je bil na začetku.
Pred 6 meseci ne bi nikoli
rekla, da je Ruby
v depresiji.
Vedela sem, da je sam
brez prihodkov.
Vedela sem, da se
je njegova sestra ubila.
Vedela sem, da je
imel vse predispozicije.
Šele zadnji mesec
sem izvedela,
da je bil čisto na dnu
in da tega ni želel
deliti z nami.
David je prišel k Chariliju
na večerjo.
Takrat nam je prvič
povedal,
da je močna zdravila.
Ampak do tega trenutka...
se je sam zdravil
z alkoholom.
Čeprav sem ga poznala
9 let
...lahko preštejem...
da sem ga videl le
2-krat pijanega.
David je velikokrat
rekel, da si mora
urediti svoje življenje
če ne bo moral na
zdravljenje.
En mesec je jemal
antidepresive
in iz tega naredil
velik bum.
In potem sem uredil
in videl, da se ni
dotaknil pijače.
Kar nekaj tednov
se je ni dotaknil.
Nekaj mesecev preden
je umrl,
je Ruby začel govoriti o...
Ni prenesel svojih
porazov,
menil je,
da je depresiven.
A, ni imel zdravstvenega
zavarovanja.
Rekel je:
"Hočem zdravila.
Imaš kakšno idejo
kje jih naj dobim?"
In poskusila
sem antidepresive.
Ampak mi niso pomagale
in nisem mogla spati.
In sem rekla:
"OK, poslušaj.
Izvoli.
Lahko imaš moje.
Ampak moraš poklicati
psihiatra, da ti pove
koliko jih lahko vzameš.
Lahko jih imaš."
Tako...
Hotela sem mu dati
celo škatlico.
Originalno škatlico
in sem si mislila,
kaj če pride kdo v njegovo
stanovanje
in vidi zdravila, ki so
pisana na moje ime.
Prav zato...
Zato sem jih dala ven iz
škatlice
in jih dala v navadno
kuverto.
Sredi novembra
je Jim izgubil veliko
vsoto denarja.
In dal je izjavo: "No, če
ne prodam teh
japonskih skodelic
bom moral storiti
hara-kiri."
Ko sem ga poklicala,
sem rekla: "David, vem da
imaš težave, vem da si izgubil
službo, želim ti pomagati."
Ustavil se je, ker sem mu
to rekla prvič.
Ker si nisem predstavlja,
da je v težavah.
Rekel je:
"Ne morem zdaj o tem
govoriti,
ker ne želim jokati
sredi ulice."
In potem sem se zavedala,
da je resno.
Res je bil na robu
solz.
5 mesecev preden
je skočil,
je napisal e-mail vsem
prijateljem,
o tem, da namerava
storiti samomor.
In veliko prijatelj
ga je poklicalo nazaj in...
Meni tega ni nikoli omenil.
Ne morem se sprijazniti
z idejo o samomoru.
Mislil sem, da je ena tistih
oseb, ki..
nikoli ne pomisli na to,
a očitno je bil.
Moja hčerka je šla v kamp
in sem mu rekla: "Veš kaj,
greva v kino."
Šel je v kino.
In je kar...
Prekril se je obraz...
in kar...
...jokal.
Jokal se sedi kina.
Tudi mene je malo
stisnilo.
Ampak on pa je samo jokal
in jokal.
In...
Dal je roko na mojo nogo.
Rekla sem mu:
"Ruby, ne rabim tolažbe."
Pogledal me je.
in mislila sem si:
"Oh, moj Bog! Oh, ne!"
In sem samo...Takrat...
Takrat sem se spomnila,
da sem mu pred nekaj meseci
dala zdravila,
v navadno kuverto.
Tako...
Sva šla iz kina,
hodila do avta
in takrat sem pomislila,
da ni samo depresiven,
ampak se hoče ubiti.
Rekel mi je, da ne
more spati zaradi zdravil.
In rekla sem mu,
da si želim,
da mu zdravil sploh
ne bi dala,
ker se mu je zdaj stanje
poslabšalo.
Name so imele
isti učinek.
Rekel je: "To je to,
ne morem spati.
Ves čas sem
buden
in samo se živciram.
Ne morem se odklopiti,
ne morem spati,
to me dela norega.
Razmišljam o samomoru.
Rekla sem, da vem.
Začutila sem,
ko sva hodila do avta,
da je nekaj narobe.
Rekel je:"Tako me je sram,
da to govorim
o samommoru.
Kaj bi si mislila o meni,
če bi ga naredil?"
Rekla se: "Ruby razumem,
da obstajajo ljudje,
ki imajo neznosno bolečino.
Ampak...
Mislim, da ne spadaš med njih.
Ali ima načrt?"
"No, razmišljam o
različnih načinih.
Če vzamem preveliko količino
tablet
lahko pristanem na urgenci
in to bi bilo najhujše.
Pomislil sem na most."
In rekla sem mu:"Ne z mosta.
Je preveč dramatično.
Rekel je:" Kaj pa tisti,
ki se ustrelijo?"
Sem mu rekla: " Preveč krvavo.
Ni fer do hišnega lastnika.
In saj veš,
sploh ne spadaš med tiste,
ki bi se ubili."
Želel je priti naprej
in preživeti nekaj časa
z menoj,
ni še želel domov.
Ampak jaz...
Sem želela biti sama.
Zato sem mu rekla:
"Ne, ne moreš."
Ampak če se boš počutil
obupanega, me pokliči in pridem."
To sem mu rekla.
Potem sem ga odložila
in odšla domov.
In ni me več poklical...
v bistvu, nikoli več.
Vsi, ki smo si bili blizu
z Jimom,
se zavedamo kako je
to vplivalo na nas,
...strah, da...
se lahko znajdemo
na istem položaju
in naredimo
isto stvar,
zato ker se počutimo
krive.
Ali, kakorkoli že...
...veliko je različnih reakcij.
Ko se pogovarjaš z drugimi,
vidiš, da je veliko reakcij.
Mislim, da si vsak nekako
želi razložiti vzrok
...za...
za Jimovo smrt.
Prijatelj mi je rekel:
"Saj te je opozoril,
ni pa iskal pomoči."
Mislim, da ga je bilo
sram
kar najina tema, tiste noči,
je bila:
"Sram me je,
da sem ti povedal o..."
Jaz sem naredila napako,
da sem mu dala prostor
da okreva.
Lahko bi bil še tukaj.
Ampak spet, nisem
hotela da ga ponižam
in ga pošljem v psihiatrično
bolnišnico.
Nisem bila prepričana,
da mu bodo znali pomagati
in nisem želela
prestopiti meje.
Ampak nikoli več ne bom
spoštovala njihove privatnosti.
In njihove...
Nikoli več ne bom...
storila nekaj, ker bi se bala,
da jih osramotim.
Težko je zdaj reči,
kaj ne bi smeli storiti
in kaj storiti,
da bi to preprečili.
Težko je na to odgovoriti.
Bil je odrasel.
Nisem mu mogel reči
kaj naj dela s svojim življenjem.
In če bi zaklenili, bi...
bi bil še vedno živ,
ampak...
Ne krivim sebe na tak način.
Kar nekaj prijatelj
je obiskalo mesto,
kjer je skočil.
Jaz nisem mogel.
Ampak po nekaj mesecih,
sem šel, hudo mi je bilo.
In nikoli več se ne bom peljaj
mimo mosta
ne da bi
pomislill nanj.
Jezen sem na njega.
Tak veličasten most.
Mislim, da je most romatičen.
A, daje napačno obljubo.
Napačna romatična obljuba
Ker je mrtev...
in on nima nobene
koristi
od romatike.
Nekako ga je legenda
naredila
romatičnega,
a kaj ko nima nobene koristi.
In kaj mu pomaga če je
njegov konec takšen?
Ni ga več.
In mislim, da je to
prazna obljuba.
Podobno kot
alkoholičarji govorijo
o romantiki steklenice.
Prvi požirek je res dober,
vsi ostali so pekel.
Mogoče je doživel romantičen
trenutek, ko se je sprehajal.
Ampak padec v vodo
ni bil prijeten.
Mislim, da se je počutil
kot poraženec.
Mislim, da ga je pritegnila
ideja
o tem, da bo znan.
Zadnjič sem ga videl,
preden sem šel v službo.
Dal sem mu 5$, da si kupi
cigarete, časopis,
da gre malo ven
in vloži par prošenj.
In takrat je izginil.
Bil sem zadnji,
s katerim se je pogovarjal.
Spomnim se,
ko sem šel ven
in mu rekel:
"Gene, daj razvedri se,
vse se bo uredilo."
Saj veste...
Na smešen način
sem mu rekel:
"Se vidimo, ko pridem domov,
rad te imam."
To je bilo to. To je bilo
zadnje kar sem mu rekel.
Zadnjič, ko sem ga videla
sva se prepirala.
Ja.
Ker je...
Mislim, da se ni dovolj
potrudil, da bi dobil službo.
To me je zelo jezilo,
ker sem vedela, da je brihten
in sposoben.
In edino kar ga je
zadrževalo
je bilo, da mu je bilo vseeno.
Z otroško kredo je
na pločnik
napisal:
"Konec mene".
In potem je čečkal
in čečkal.
Sin je prišel in
mi to pokazal.
Ni mi bilo jasno,
zakaj bi Gene to napisal.
Če si poznal Gena,
potem veš,
da je bil Golden Gate Bridge
popoln zanj.
Je le en korak
in ne obstaja vrnitve.
Nekako sem čutil,
da se bo to zgodilo.
Mogoče je zdaj srečen.
Kdo ve?
Ne vem.
Vem, vem da je bil...
Ne bi zdržal dolgo.
Ne, na tak način.
Ampak, če bi počakal...
Na tajnici je bilo sporočilo,
da je dobil službo
v Oaklandu,
ponujali so mu mesto
vodje nove igralnice.
Kako se imenuje...
Game Stop?
- Mislim, da ja.
- Ja, kakorkoli.
Neke igralnice.
In postavil bi vodja.
Prav to si je želel.
Intervju je imel
na isti dan, ko je skočil
ob 10h zjutraj.
Ne vem, če je slišal
sporočilo
ali ne, ker ne vem
kdaj je odšel.
Odšel je preden
sem jaz prišla domov.
Torej, če bi slišal sporočilo
ali počakal...
Nisem mogel jokati.
Nisem mogel,
bil se zelo jezen.
Bil sem zelo razkurjen.
Želel sem se peljati do
zaliva in
in ga zbuditi:
"Zakaj si to storil?"
Ne vidim razloga,
da ljudje to počnejo.
In Gene je imel ljudi,
ki ga imajo radi.
In jih je prizadel.
Če ga kdaj vidim,
mu bom to povedal.
Prizadel me je.
In nisem si mislil,
da bo to storil.
"Zbegana" je zanimiva beseda, ker
lahko rečem, da sem
bila zbegana.
Sedaj ga pogrešam
in sem žalostna.
Ampak takrat...
ko sem slišala novice,
mi je nekako odleglo.
Da ne bo več razočaran
in nesrečen.
Pogrešam ga.
Ampak...
nimam odgovorov.
Le veliko trenutkov...
trenutkov zbeganosti
*** celotno situacijo.
Ne vem, zakaj se ljudje
ubijejo.
Je le majhen korak.
Mislim, da večina ljudi
v obupu
pomisli na to
in misli, da ni rešitve.
A, za večino nas,
posije sonce
in potem si rečeš,
"Ah, saj jutri je novi dan."
Zakaj si je izbral most?
Ne vem.
Mogoče si je želel olajšati
bolečino z bolečino.
Mogoče je želel leteti.
24 ljudi je leta 2004 skočilo
z Golden Gate Bridga.
Največ ljudi na svetu
je končalo svoje življenje
na Golden Gate Bridgu.
Produkcija in Režija
Eric Steel
Direktor fotografije
Peter McCandless
Prevedla: Tadeja Jurak