Tip:
Highlight text to annotate it
X
Četudi se je Kolumb izgubil
in ni prvi odkril Amerike,
je kljub temu moj junak.
Z majhno ladjo je pogumno
preplul zares velik ocean
in zaradi njega
imamo sedaj šole prost dan.
Hvala, Heather.
Ronnie, predstavi nam ti
svojega junaka.
Kaj pa piše?
Hachiko je bil pes
mojega dedka Wilsona.
Hachija so vsi klicali
skrivnostni pes,
ker nikoli niso izvedeli,
od kod je prišel.
Morda je pobegnil
iz pasjega zavetišča.
Ali pa je morda izskočil
iz nekega avta.
Morda kje daleč na Floridi
ali v New Jerseyju.
Kakor koli že,
Hachi je bil izgubljen.
Glej, psiček je.
Ne glede na to,
kako se je zgodilo,
pred davnimi časi, v mestu,
kjer je živel moj dedek,
se je Hachi pojavil
na železniki postaji.
Tu se začne njuna zgodba.
Ne, izvajalci so bili odlični.
Nikar, sprehodil se bom.
Da, tudi jaz te ljubim.
Adijo.
Pozdravljen, malček.
Si se izgubil? Pridi sem.
Si se izgubil, malček?
Nekdo te verjetno išče.
Ta psiček je taval okoli.
–Na peronu? –Da.
Še dobro, da ste ga našli.
–Da …
Ta zaboj je ležal
tam zunaj polomljen.
Ne vem,
kaj se dogaja, toda …
Prav gotovo ga nekdo išče.
Naj bo tukaj,
dokler ne pridejo ponj.
Tega pa ne morem.
Ne gre, profesor.
No, zunaj je bil …
Nihče ne bo zapustil tega psa.
Vem, da ne.
Vrnili se bodo ponj.
Vi ga vzemite in ko pridejo,
bom rekel, da je pri vas.
Nekdo bo prišel ponj.
–Ne razumete …
Moral ga bom pustiti tukaj,
če se nihče ne prikaže.
Lahko je tukaj čez noč,
a če ne pridejo,
ga bom moral zjutraj
nesti v zavetišče.
Še dobro, da je petek.
Ne vem, kam si namenjen.
Do takrat lahko ostaneš
pri meni v topli hišici.
Kako se ti zdi? Boš?
V redu. Takole.
Sedi tu.
V redu bo. Takole.
Dobro. Ostani tu.
Grizljaj rokavice. V redu je.
Ostani tu.
Pozdravljen, lepotec.
–Zdravo.
Zdravo. Kako je šlo?
–Odlično.
Lepo. Si me pogrešal?
Niti trohico. Ti?
Ne. Niti enkrat
nisem pomislila nate.
Majhno presenečenje imam.
Tudi jaz imam majhno
presenečenje zate.
Pridi. Nadoknaditi
morava še nekaj. –Res je.
Nadoknaditi.
V redu, nadoknadila bova.
Si kaj slišal?
–Le veja je prasnila ob okno.
Nocoj sem doživel zanimivo
prigodo na železniški postaji.
Mi boš povedal
o tem zjutraj. Prav?
Vse je v redu.
–Parker!
Dogovorila sva se.
–Vem, vem.
Ali pa si že pozabil?
–Nisem.
Na železniški postaji je bil.
Mislim, nekako izgubljen.
Carl bi ga poslal v zavetišče,
pa sem pomislil …
Da ga prineseš domov
in me prepričaš, da ga obdržimo?
Nočem ga obdržati.
Jutri bom poiskal lastnika.
Obljubim.
Dobro.
To so bile Lukove reči.
V redu, v redu.
Dobro, takole. Noter.
Tako.
Glej.
Veliko dobri reči je tukaj.
Ta je topla. To imamo.
Precej hladno je.
Ti je ta všeč? Je?
Ta je bila Lukova najljubša.
V redu. Tukaj imaš vodo.
Kar nekaj dogodivščin
je za teboj, kaj? Seveda.
V redu, malček.
Tako je bolje.
Lahko noč, prijateljček.
Ti bi moral ostati
v pasji hišici.
Obljubim,
da ti ne bom grizljal nog.
Kuži, kuži!
Hej, kuži. Dajmo.
Lepo.
Priden kužek.
Oče, rada ga imam.
Ima že ime?
–Ima. Začasni gost.
Moraš ga obdržati.
Hiša je tako prazna,
odkar ni Luka.
Vprašaj mamo.
Mama? –Da?
–Lahko prideš sem, prosim?
Glej, celo tvoja glasba
mu je všeč. –Res?
Neverjetno! Čudežni psiček!
Moram ga obdržati.
Nič več psov.
Ti pa ga ne spodbujaj.
Ne bom.
–Res si zlobna.
Iz tega bo skočil ven. Izvoli.
–Da, to bo odlično.
Poskusi to. Gre noter?
–Verjetno že.
Bo šlo, prijateljček?
Je!
To bo dobro. Všeč mi je.
Krasno.
Si bila sinoči z Michaelom?
–Da. Opazovala sva komete.
Lepo je bilo.
–Kako romantično.
Res je bilo.
Ste vi …
–Vam lahko pomagam?
Tega malčka sem našel
sinoči na železniški postaji.
Ga lahko sprejmete,
dokler ne najdemo lastnika?
Ne moremo.
Tu je le začasno zatočišče.
Jaz sem ga samo našel.
Kaj naj z njim?
Naj ga pogledam.
Srčkan je. Pomaga pri posvojitvi,
vendar jim damo le 2 tedna.
Pridi.
–Dva tedna?
Da. Polni smo.
Oprostite.
Poklicala vas bom
naslednji teden. Na svidenje.
Dobro jutro, Mary Anne.
–Kako si, Parker?
Odlično sem. Te lahko
prosim za uslugo.
Seveda. Karkoli.
Poglej si to!
Pozdravljen, malček!
Zdravo!
Prečudovit je!
Od kod si se vzel?
Sinoči je taval po železniški
postaji. Ne vem, čudno je.
Res? Čudovit je.
Lahko te nalepim na okno?
–Da, kar na enega tistih.
Ta pes je preprosto bajen.
–Bi te morda zanimal?
Kaj, psiček?
–Lep, mlad psiček kot je ta.
Antonia, kaj praviš
na novega sostanovalca?
Antonia, ne!
Dobro jutro, g. profesor.
–Jasjeet.
Vam že pripravljam običajno.
Kaj pa imate tam?
Novega prijatelja. Bi psa?
–Raje imam gotovino.
Odličen čuvaj bi bil.
–Da čuva hot-doge? Dvomim.
Tudi sam dvomim.
Resno, zakaj želite psa?
Vsak dan ga morate sprehajati,
hraniti, čistiti, pobirati kakce.
Koliko teh lahko dobim zanj?
–Na račun hiše je.
Preveč skrbi.
–Prav imate.
Hvala, Jas.
–V veselje mi je.
Je kaj novic? –Ne.
Nihče ni prišel in ne klical.
Nihče?
Čudno. Res čudno.
Ga lahko malo pridržite?
–Seveda.
Luštkan si.
Naredil sem nekaj letakov.
Bi jih dali gor? Prosim.
V redu, bom.
Sama prijaznost vas je.
–Vem, vem.
Pridi.
–Všeč mu je v nahrbtniku.
Profesor,
pes ne sme na vlak.
Ne gre na vlak.
–Hvala.
Počakajte trenutek.
Poskusimo nekaj.
Izpustimo ponovitev prvega dela
in gremo takoj na lirični del.
Kar le pomeni, da moraš
zgraditi hitreje. Ni treba …
Ko prideš do liričnega dela,
pa le globoko zadihaj.
Ne pozabi dihati.
Odlično.
Bi imela morda psička?
Bi rada psička?
Le to je ostalo na zaboju.
Yamanashi.
Samo to lahko preberem.
Kaj je to?
–Predel osrednje Japonske.
Ni navaden pes, Parker.
–To pa ne.
Akita je, kot bi ti rekel.
Posebna pasma je.
–Res?
Kaj je to? Hachi. –Kaj?
–V japonščini število 8.
Srečna številka.
Srečna? Zelo lepo.
Hachi. Hachi.
Lepo ime. Všeč mi je.
Morda je bil rojen osmi v zarodu.
Duhovni pomen števila osem
simbolizira ravnovesje
med nebom in zemljo.
Torej, bi ga hotel?
–Jaz?
Mislim, da se je že odločil.
–Kaj to pomeni?
Da je tvoja nadloga, ne moja.
Saj nisi nadloga, kaj?
Najsi si ti našel njega
ali on tebe, kdo bi vedel?
Tako je usojeno.
Rekel je tudi, da so šoguni
vzgajali akite za boj in lov.
Torej je ta pasma psa
nekako kraljevska.
Ti je Ken kaj predlagal,
kje najti temu visočanstvu dom?
Deset letakov sem že nalepil.
Nekdo bo že prišel po Hachija.
Kdo je Hachi?
–Ta …
Ta simbol je imel na ovratnici.
–Ime si mu dal? –Nisem …
Obdržati ga hočeš.
–Nočem. –Pa ga.
Nočem ga obdržati.
–Kar priznaj.
Še pomislil nisem na to.
–Si.
Hachi?
Kam bi lahko šel?
Ne! Parker, to je mesece
trdega dela! –Žal mi je.
Hočem ga iz hiše.
–Da, da. Ne bo se vračal.
Slišim te. –Konec debate.
–Jasno in glasno.
Štiri mesece dela.
Hachi.
Pridi, prijateljček.
Pridi k meni. Tako, da.
Da, v hišo greš.
Greva.
V redu.
Da vidimo, če te bom našel tu.
Da, tukaj si.
Tvoja zgodovina sega vsaj
4.000 let nazaj, morda veliko več.
Tako je. Kaj imava še tu?
Da.
Ti je všeč?
Piše, da je bilo prvo sodelovanje
med človekom in živalmi
prav s teboj.
Si to že vedel?
Si, kajne? Se mi je zdelo.
Ugasniva to.
Poglejva, če te lahko
sedaj namestiva.
Tukaj je videti udobno.
Ostani tukaj. Velja?
V redu, priden.
Ostani tu. Bodi priden.
Malo bom še ostal.
Oprosti.
Nikar …
Pravkar sem nameraval gor.
–Seveda si.
Samo za eno noč, prav?
Bodi priden.
Ostani tukaj.
Nič hudega ti ne bo.
Ne morem verjeti.
Ljubitelj Yankeesov je.
Kaj res? Res?
–Resno.
To bo pa zabavno.
V redu, Hachi, takole bova.
To je žoga.
Žoga, vržem.
Ti jo greš iskat
in prineseš nazaj. Velja?
Si pripravljen?
Pojdi ponjo.
Prinesi jo.
Ne, ne, žogico.
Hach. Hachi.
Hachi. Jaz jo vržem,
ti jo prineseš nazaj. Velja?
Prinesi jo.
Hachi. Ne, ne.
Vzemi žogico.
Hachi, pridi sem. Pridi.
Vzemi jo. Pridi sem.
Hachi, Hachi.
Vidiš žogico? Pridi sem.
Hachi, pridi sem.
Vem, da zmoreš.
Malce kruta si do njega.
Psiček je v stiski in oče
poskuša narediti, kar je prav.
Mama.
Hachi, Hachi.
Žogica. Žogica, žogica.
Prinesi žogico.
Zmešalo se mu je.
Prosim?
Letaki za psička, da.
Ste vi lastnik?
Ne, nihče se še ni javil.
Samo prepričati se želimo,
da bo imel dober dom.
Lahko dobim vašo številko?
Moj mož vas bo gotovo poklical.
Počakajte trenutek,
da najdem pisalo.
Hachi, Hachi. Pridi sem.
Hachi. Priden.
Hachi.
Zdravo, Hachi. Hachi.
Oče, naj vaju slikam.
Halo?
Pes je že oddan.
Da, žal mi je.
Hachi.
Ne, ne, ne!
V redu, vzemi.
Nesi ga noter.
Ne, ne moreš iti.
Ne moreš. Na delo moram.
Vidiva se zvečer. Adijo.
Dobro jutro, g. profesor.
–Dobro jutro.
Danes ste nekoliko pozni.
Vas že čaka. –Hvala.
Zadnji poziv za hitri vlak
v Providence ob 8:32 uri.
Oprostite, oprostite.
Hachi!
Kaj pa počneš tukaj?
Kaj počneš tukaj?
Domov moraš, velja? Pojdi.
Ne, pojdi domov.
Pojdi domov, pojdi.
Na vlak moram. Pojdi.
V redu, pridi.
Domov moraš. Pridi.
Profesor, naj ga zadržim?
–Lahko? –30 sekund.
Hvala.
Pojdi domov.
Pojdi. Pojdi, pojdi domov.
Chuck, malo
ga bomo zadržali, prav?
Pojdi domov. Pojdi!
Pojdi domov.
Dajmo, Hachi, pojdi domov.
Res ga je uspel zdresirati.
–Priden dečko!
Profesor?
V redu. Hvala, Carl.
–Ste prepričani? –Da, da.
V redu, odpeljite.
Naj vam pokličem taksi?
Ne, sprehodil se bom
z njim domov. V redu je.
O, fant!
Parker?
Mislila sem, da si šel v službo.
Sem.
–Sedaj vrtnariš?
Ušel je ven.
Zamudil sem vlak.
Nikar ne reci.
Vem, kaj boš rekla.
Bom jaz dokončala. Umazal se boš.
Pojdi na naslednji vlak.
V redu. Hvala.
Ti pa ostani.
–Bo.
Se vidiva zvečer. Adijo.
Tukaj je tvoj priboljšek.
V redu, samo še enega.
To je vse.
Počakaj, počakaj.
Dobro?
Je dobro?
V redu.
V redu, ta je zadnji.
Izvoli. Priden, Hachi.
V redu.
Prav. Še zadnji.
Izvoli.
Odlično. Res je bilo odlično.
Ponosen sem na vas.
Oprosti, da sem bil spet pozen.
V redu? Sem prost? –Da.
Lepo. Hvala.
Ej, Hachi.
Kaj pa počneš tukaj?
Zdravo, Hachi!
Zdravo! Kako si?
Kaj pa počneš tukaj?
Železniška postaja Bedridge.
Da, gospa.
Enega imamo ob 19:30.
Si v redu?
Je bil cel dan tukaj?
–Ne, pravkar se je prikazal.
Naravnost tja je šel.
–Šalite se.
Ste videli Cate?
–Nisem.
V redu. Dobro.
Ne vem, očitno greva domov.
Presneto.
Pridi.
Pridi, dečko.
Pridi, pridi.
Mama?
Da, ljubica, tukaj sem.
Zdravo.
–Zdravo.
Prinesla sem čips.
–Hvala, ljubica.
Ga. Wilson. Me veseli.
–Zdravo, Michael. Reci mi Cate.
Hvala. –Slastno je videti.
–Res je odlična pojedina.
Bi nesel to očetu?
–Seveda. –Zadaj je.
Je žar pripravljen?
–Dela na tem. Veselilo me je.
Naj to narežem?
–Da. –Pa poglejmo …
Kot otrok sem se
malo učil igrati kitaro.
Kaj res?
–Da, ko sem imel 9 ali 10 let.
Moral sem nehati, ker mi je brat
zaloputnil vrata avta po prtih.
Vedno je govoril,
da je bila nesreča, a po tem …
Ne vem, nehal sem vaditi.
Čeprav si želim, da ne bi, ker …
Res obožujem glasbo
in spoštujem glasbenike in ljudi,
ki igrajo na instrumente …
–Michael, imaš rad mojo hčer?
Da, gospod. Imam.
To je dobro, ker se tega želiš
spominjati ob slabih dnevih.
Seveda.
Hachi, to je Michael.
Michael, spoznaj Hachija.
Me veseli.
Hachi, bi se igral?
Bi? Pripravljen? Dobro.
Pojdi po žogico. Prinesi jo!
Tam je! Prinesi žogico.
Tam je. Pojdi!
Hachi, prinesi jo.
Pojdi po žogico. Pojdi.
Michael, če hočeš žogico,
si jo boš moral sam prinesti.
Hachi ne prinaša.
Tega ne počne.
V redu.
Si v redu? Si dobro?
–Povsem. Kar igrajte naprej.
Si v redu? –Povsem.
–Res? –Po žogico grem.
V redu sem.
Poglejte to.
–Si res dobro?
Naj vas ne motim pri igri.
–V redu. Si v redu?
Samo begal vas je tam.
Samo pol metra bom vrgel,
ti pa jo prinesi. Velja?
Četudi jo vržem samo do tja,
je ne bo prinesel? Ne boš?
Prinaša? –Tako je. Jaz vržem,
on prinese nazaj. Pa noče.
Pa ne akite, Parker.
–Imajo kaj proti prinašanju?
Če hočeš psa, ki bo prinašal,
si dobi škotskega ovčarja
ali Špringer španjela.
–Ne, Hachi mi kar ustreza.
Dobro, ker akite niso pasma,
ki bi zadovoljevala ljudi.
Kaj pa bi?
Pride na postajo, ker čuti
posebno povezanost s teboj.
Hej, prinesi tisto žogico.
Zakaj bi to naredil?
Za zabavo? Za piškotek?
Dejansko, ker bi me osrečil.
Ne moreš jih podkupiti.
Japonci so, ne Američani.
Lepo te prosim.
No, če bo prinašal,
bo to zelo poseben razlog.
Bom že našel razlog.
Ne, Hach, pridi.
Ne moreš iti.
Žal mi je, a ne moreš iti.
Pridi.
Dajmo.
Ne, ostani.
Dobro, pridi. Pridi.
V redu je, pridi.
Pridi, greva.
Pridi, pridi.
Greva. Pridi. Pridi!
Dobro jutro, Milton.
–'Jutro. –Kako si danes?
Myra. –'Jutro, Parker.
–Ogibaj se sonca.
Dobro jutro, g. profesor.
–Dobro jutro. –'Jutro, Parker.
Ne bo ugriznil, kaj?
–Ne, ne, res mu gre dobro.
Pridi.
Zdaj pa hočem, da greš naravnost
domov. Boš storil to zame?
Se vidva zvečer tukaj.
Pojdi domov.
Priden. Priden!
Lep dan je, kajne, Carl?
–Lep dan tudi vam, profesor.
Hachi.
Izvoli.
Pa ne povej Miltonu.
Zdravo, Hachi. Priden!
Kako priden si.
Dobro, pridi.
Pojdiva domov. Pridi.
Pridi.
To je dobro.
Ej, Hach.
Pridi, greva. Greva!
Šampanjec?
Je še kaj šampanjca?
Na tri …
Ena, dve, tri.
Hachi!
Odlično je, Jake.
–Hvala.
Cate. Si videla Hachija?
Ni ga bilo na postaji.
Nisem ga videla od jutra.
Pridi sem.
Poglej jo.
Si lahko misliš,
da je bila prekrita 30 let?
Mar ni prekrasna?
Da, res je.
Zaostajam po načrtu.
–Boš že nadoknadila.
Pomisli na otvoritveni večer.
To te bo šele osupnilo.
Mladi solist stopi na oder
in zapoje iz La Boheme
in nato zapleše seveda.
Sledi rock, rap, hip-hop,
jazz in Hamlet.
Nato celo mesto vstane
in te pozdravi s stoječo ovacijo.
Postaja norišnica.
Župan te potegne na oder
in se ti zahvali,
ker si vse to omogočila.
Res? –Da.
–Všeč mi je.
Hachi!
Pridi, dečko.
Hachi!
Hachi.
Kaj delaš tukaj?
V redu je.
Bodi pri miru.
Hachi, ostani tam.
Dobro, pojdi stran.
Dajmo, pojdi ven.
Pojdi. Pojdi!
Spravi se ven. Ven!
Hachi.
Pridi, pridi!
Parker?
Dihur naju je napadel.
Bi se nama pridružila?
–Raje ne.
V redu.
Raje odpri okno,
preden se odpraviš spat.
Misliš, da res
tako grozno smrdiva?
Verjetno imaš prav.
Mama!
Zdravo, ljubica.
Kaj je novega?
Nekaj ti moram povedati.
Ugani.
–Kaj?
Dobro, počakaj. –Kaj?
–Počakaj. –Kaj?
Opaziš kako spremembo?
–Ne.
Da!
Ljubica, to je čudovito!
Res čudovito!
Takoj moram poklicati babico.
–V redu.
Kje je oče?
–Zunaj, kot po navadi.
Oče.
Oče!
Kaj pa počneš?
–Masaža celega telesa.
Po navodilih iz knjige.
Postal boš dedek.
–Treba je globoko v mišice.
Oče.
Z Michaelom bova imela
dojenčka. Noseča sem.
Ti …
Presneto! Ti si …
Čisto zares?
–Da.
Dojenčka boš imela?
Dedek bom.
–Tako je.
Catie, ne morem verjeti!
Čudovito, ljubica.
Tako vesel sem zate.
Zdravo, ljubica.
–Zdravo, mama.
Oprosti, ker sem pozna.
–Kaj imaš?
Vse vrste zdravih reči zate.
Svežo zelenjavo, maline,
čičeriko in kalčke …
Ko sem bila noseča s teboj,
sem tvojega očeta pošiljala
po pico z rdečo papriko
in dvojnimi sardelami.
Niti gledati me ni mogel,
ko sem jedla.
Si predstavljaš, da sta
z očetom že 25 let skupaj.
Več časa sva skupaj,
kot sva bila narazen.
Oče je rekel, da te je
po prvem zmenku pogrešal že,
ko je prišel do avta
in da se je vrnil pote.
Vem.
Opazovala sem skozi okno.
Ko sem ga videla prihajati nazaj,
sem mu skoraj stekla v objem.
Morala bi.
–Vem.
A se vedno ustavim in preveč
razmišljam. –To je res.
Ne počni tega.
–Ne bom.
Zdravo, Hach.
Pridi, Hachi. Pridi.
Pridi. Pojdiva domov.
Zdravo, g. profesor.
Lahko noč, Parker.
–Lahko noč, Mary Anne.
Kako ste zdresirali tega psa?
–Neverjetno. Vsak dan.
Pojdiva.
Parker?
Parker?
Parker?
Preveč oblečena si.
No, glede tega
bi pa lahko kaj naredila.
Hvala.
Želite še kaj, gospa?
Odvisno, kaj ponujaš.
Vse.
Vse?
Da, vse.
V redu.
Veliko si morala prestati.
Vem to.
Ne vem, če sem se ti
kdaj zahvalil.
Veš, kako močno te ljubim?
In jaz ljubim tebe.
Lepo.
–Da.
Sploh takrat, ko nimaš vonja
po psu ali dihurju.
Kar se ne zgodi pogosto.
Moralo bi te skrbeti …
Se, le da ne vem, kdaj.
Ljubim te. Poklical te bom.
–Tudi jaz tebe. Adijo.
Dobro, Hachi, pridi.
Hachi, greva!
Kaj je narobe s teboj?
Kaj je narobe?
Pridi sem.
Kaj je narobe s teboj?
Je kaj narobe?
Pridi sem.
V redu si. Kaj je narobe?
V redu si.
Si zdaj v redu?
Dobro, pridi. Greva.
Kaj je narobe z njim?
–Ne vem.
Hachi, greš? Ker moram iti.
Delovni dan je.
Pridi, prijateljček. Pridi.
Iti moram.
Ljubim te, draga.
–Tudi jaz tebe. Se vidiva zvečer.
Zadnja priložnost.
Adijo.
Zdravo, Mary Anne.
–Jas, kako si? –Dobro.
Tu je tvoja kava in krof.
–Hvala, Jasjeet. –Prosim.
Kje je Hachi?
Ej, Hachi!
Že prihaja.
Kako sem te vesel.
Zakaj si mi prinesel žogico?
Kaj počne z žogico?
Bi se igral? Pa dajva.
Prinesi jo.
Dobro, prinesi jo.
Prinesi jo.
Dobro.
Zdaj jo prinesi nazaj.
Tako je treba. To sem hotel.
Poskusiva še enkrat.
Eno daleč.
Dobro, prinesi jo. Dajmo.
Priden!
Zdaj jo prinesi nazaj.
Dajmo, dajmo!
Kako si priden!
Kako priden dečko si!
Res si priden!
Ste videli? Vrgel sem žogico
in prinesel jo je nazaj.
Prvič je prinesel. Res.
Čestitam.
–Hvala.
Priden dečko si!
Zdaj moram v službo.
Vzemi žogico.
Izvoli. Prvič.
Prvič!
Počakajte, profesor! Počakajte.
Takoj vam prinesem kavo.
Oprostite, da sem danes pozen.
–Ste videli, kaj je naredil?
Prinesel je nazaj žogico.
Ne, ne, obdrži žogico.
Jaz naj jo imam? Ne morem
se igrati. V službo moram.
Obdržal bom žogico, prav?
V redu. –Izvolite.
Hvala. –Prosim.
–Se vidiva ob 17h. –Tu bom.
Pojdi domov, Hachi.
Pojdi domov.
Dobro, pridi sem.
Pridi sem.
Vse je v redu.
Se vidiva ob 17h, prav?
Priden.
Zdaj pa pojdi domov.
Pojdi.
Je bilo tokrat kaj bolje?
V redu.
Se spomnite, ko smo govorili
o Johnu Philipu Sousi,
odličnemu skladatelju koračnic
s preloma stoletja?
Zelo slaven mož je bil,
vendar ni maral posnete glasbe.
Nikoli ne bi dovolil,
da se njegova glasba posname.
Niti, ko je k njemu prišel
Thomas Edison
z novim izumom, fonografom.
Toda Edisonu ni bilo mar.
Skrivaj je posnel njegovo
korakajočo godbo pri paradi.
To so verjetno
prvi začetki piratstva.
Kaj si mislite o tem?
Se strinjate s Souso?
Kaj pa današnji izvajalci?
Se lahko kar pojavite na odru
in vklopite CD predvajalnik?
Je to dovolj dobro?
Ne vem.
Veliko starejši sem od vas,
toda menim,
da v glasbi obstaja element,
ki ga ni mogoče zajeti.
Življenja ni mogoče zajeti
in tudi človeškega srca ne.
Trenutek same stvaritve
je bežen.
Zdravo, Hachi. Kako si?
Zdravo, Hachi.
Lahko noč, Hachi.
Zdravo, prijateljček.
Si pripravljen, da greš domov?
Si?
Zdravo, Hachi.
Je tako delal?
Oprosti. Naučila se bom.
Andy?
Iti moramo, ljubica.
Priden si. Boš počakal tu?
Vrnila se bom.
Slišim in vidim Boga v vsem,
toda razumem ga ne.
Ne razumem, kako je lahko
kdo čudovitejši od mene.
V obrazih moških in žensk
vidim Boga.
Prav tako v odsevu
lastnega obraza v ogledalu.
Na ulicah najdem pisma Boga
in vsako je podpisano
z njegovim imenom.
Pustim jih, kjer so, ker vem,
kamor koli bom odšel,
drugi bodo prišli pravočasno
za vedno in vselej.
Ni ti treba več čakati.
Ne bo se vrnil.
V redu, Hachi.
Kar delaj, kar moraš.
Pridi, prijateljček.
Gremo.
Pridi.
Pridi, Hachi.
Zdaj boš pri nas.
Pridi. Gremo.
V redu, iti moramo.
Ronnie čaka.
Pridi.
Bom jaz, ljubica.
Pridi, Hach. Skoči gor.
Tako, da. Priden.
Priden, Hachi.
Pazi glavo.
Priden.
Tam je moj dečko. Andy?
–Da?
Hachi! Andy!
Hachi!
Hachi, pridi nazaj!
Hachi!
Hachi, daj no!
Hachi!
Hachi!
Hachi!
Kot kaže, imaš svojega
prvega obiskovalca.
Zdravo, prijateljček.
Si nam prišel izreč
dobrodošlico v novi dom?
Zdravo, Hach.
Hachi, kaj delaš tukaj?
Glej, glej.
Na svoje mesto gre.
–Mislila sem, da so se odselili.
Saj so se.
Lačen je videti.
Nežno srce imaš, Jas.
Bi hot-dog?
Izvoli, pojej hot-dog.
Morda je kriva tvoja kuhinja.
–Jasjeetova specialiteta.
Pojej, všeč ti bo. Pojej.
Dobro je.
Daj no.
Dobro je.
Od kod je on prišel?
–Kar pojavil se je.
Daj no, dečko. Vzemi.
Bodi pazljiv, Hachi.
Tam ima hot-doge starejše od tebe.
Ne poslušaj jih.
Hachi!
Skrbelo me je zate.
Zakaj se mota okrog njega?
–To je profesorjeva hči.
Zdaj živi pri njej.
Boš šel domov z menoj?
V redu je.
Pridi.
–Gremo, prijateljček.
Najlepša hvala.
Hvala!
Tako je najbolje.
Pripravi mi kavo.
Jasjeet, daj mi kavo.
Tudi jaz mislim nanj.
Vsak dan.
Veš, da te imamo radi, Hachi.
Radi bi, da ostaneš z nami.
Toda, če moraš oditi,
je tudi to v redu.
V redu.
Zbogom, Hachi.
Dobro dan, Hachi.
Zdravo, Hachi.
Izvoli.
Ne povej Myri, prav?
Lahko noč, Hachi.
Pozdravljeni. Kako ste?
Mislim …
Lucky! Gremo.
Pridi, ljubica.
Pridi, Lucky, gremo.
Oprostite, gospod.
Tisti pes zunaj …
–Da?
Je to pes,
o katerem toliko govorijo?
Zakaj vas to zanima?
Oprostite. Jaz sem Teddy Barnes
od časopisa Woonsocket Call.
Veliko sem slišal govoriti
o njem na vlakih.
Zdi se mi dobra zgodba.
Boilins, Carl Boilins sem.
B O I L I N S. Da.
Ni "Y" vmes.
Jaz sem ga našel
in ga dal naprej. –Res?
Torej, Carl, kje sedaj živi?
Ne vemo zagotovo.
Pride in gre.
Nikogar ne moti?
–Navadili smo se nanj.
Počne, kar pač počne.
Vas moti, če fotografiram?
Za časopis.
Mene ne moti, če Hachija ne.
–Hvala. Zelo lepo.
Najprej bi eno brez, prosim.
–Brez psa? V redu. Ostani tam.
No …
–Aha, seveda.
Hvaležen sem. Lepo od vas.
Zdaj pa skupaj.
–Da, da.
Glej tja.
Velik nasmeh.
Res čudovito. Hvala.
ZVEST PES ČAKA NA VRNITEV
MRTVEGA GOSPODARJA
Zdravo, Hachi.
Fant iz Derryja ti je poslal
svoj denar za malico.
Hoče, da ti kupim
kak priboljšek z njim.
Že tretji ta teden.
Če se bo nadaljevalo,
ti bom moral odpreti bančni račun.
Ne reci, da ti nisem
nikoli ničesar dal.
Psiček postaja uspešen.
Poglej to.
Mar ni prisrčno?
Zdravo, Hach.
Kaj delaš z denarjem?
–Njegov izvrševalec sem.
Takoj bom z vami, gospod.
Hachi.
Izvoli, Hachi.
Tukaj imaš.
Lačen je, kajne?
Da, zelo hladno je.
Mora jesti.
Jaz sem Jasjeet.
Stojnico za hot-doge imam.
Ken Fujiyoshi,
prijatelj profesorja Wilsona.
G. profesorja?
1 sladkor, 2 smetani.
Verjetno ste prebrali članek?
–Sem.
Ste videli moje ime v članku?
–Da, videl sem.
Dvakrat.
Naj pomagam pri stroških, prosim.
–Ne, ne, prosim. Nič denarja.
Kaj, če zboli?
Za stroške zdravljenja?
Zbrali bomo denar od potnikov
in prodajalcev ter poskrbeli zanj.
Ta trg je sedaj Hachijev dom.
Vsak dan pride ob istem času,
na isto mesto in samo sem.
Boste storili to zanj?
–Poskrbeli zanj? Seveda.
V redu, potem grem.
Hot-dogi čakajo.
Veselilo me je.
–Enako. Najlepša hvala.
Leto je minilo, kajne?
Včasih se zbudim sredi noči
in pomislim na Parkerja.
Dober prijatelj je bil.
Razumem, kako se počutiš.
Hachi, prijatelj moj,
Parker se ne bo nikoli vrnil domov.
Če Hachiko želi čakati,
potem naj Hachiko čaka.
Čakati želiš nanj, kajne?
Dolgo življenje ti želim, Hachi.
Pa dajva, gospodič.
Tukaj sva. Priden dečko.
Bi še malo? Izvoli.
Izvoli, zadnji košček.
Je dobro?
Se vidiva jutri, Hachi.
Zdravo, Hachi.
Ga. Wilson?
Veseli me, da vas vidim.
Dober dan.
–Hvala.
To je profesorjeva žena?
PARKER H. WILSON
LJUBLJENI MOŽ IN OČE
Cate.
Ken.
Precej časa je minilo.
–Res je.
Deset let.
Težko si je prestavljati.
Zdravo, Hachi.
Hachi?
Hachi?
Ti uboga stvarca,
še vedno čakaš.
Priden si.
Lahko počakam s teboj
na naslednji vlak?
Lahko?
Hvala.
Oh, Hachi.
Tu je tako prisrčen.
Ti je všeč? –Da.
Lepe so, kajne?
–To sem jaz.
Vem, spomnim se.
Tisti dan sem bila poleg
in fotografirala.
Še vedno je prisrčen.
Na poroki je bil.
–Da. Tukaj je.
Tukaj je.
Kje je dedek našel Hachija?
Pravzaprav je Hachi
našel dedka, Ronnie.
Kako?
Neke noči se je tvoj dedek
vračal s potovanja.
Na postaji je stopil iz vlaka …
Pozdravljen, dečko.
Hej, pridi. Greva.
Pridi!
Hachi!
Pozdravljen, dečko.
Nisem spoznal svojega dedka.
Umrl je, ko sem bil še majhen.
Ko sem slišal o njem in Hachiju,
sem začutil, da ga poznam.
Naučila sta me,
kaj pomeni zvestoba,
da nikoli ne pozabite nikogar,
kogar ste imeli radi.
Zato bo Hachi
za vedno moj junak.
Mojbog, kako je srčkan.
Vesel je, da vidi nekoga.
–Vem.
Lahko hodiš?
Pridi, Hachi. Greva.
Pridi.
Pravi Hachiko se je rodil leta 1923
v mestu Odate na Japonskem.
Ko je njegov gospodar,
dr. Eisaburo Ueno,
profesor Tokijske univerze,
maja 1925 umrl,
se je Hachi naslednji dan vrnil
na železniško postajo Shibuya
in ga čakal naslednji devet let.
Hachiko je umrl marca leta 1935.
Danes stoji pred železniško postajo
Shibuya bronasti kip Hachika.
Prevod in priredba:
ZoMk