Centurion - Slovenščina Transcript

L. 117, po Kristusovem rojstvu. Rimski imperij se je raztezal od afriške puščave do Kaspijskega morja, a najbolj oddaljena, najmanj ukročena meja je bila Severna Britanija. V tej neomajni deželi je rimska vojska naletela na silovit odpor upornikov, znanih kot Pikti. Zaradi gverilske taktike in prednosti domačega terena, so se uspešno uprli invaziji. Zatišje je trajalo skoraj 20 let. Zdaj pa je Rim izdal ukaz, da se mora to stanje na mrtvi točki končati za vsako ceno... Igrajo CENTURIJ Igrajo še Scenarij in režija Ime mi je Quintus Dias. Sem vojak rimske vojske. To ni niti začetek, niti konec moje zgodbe. DVA TEDNA PRED TEM INCH -TUTH -IL Garnizija na skrajni severni meji Dve leti na meji... Ta kraj je zadnja luknja na Zemlji. Celo pokrajina nas želi videti mrtve. Centurij Dias, premrzlo je za stražo. Nisem na straži. Le sprašujem se, kaj je tam zunaj. Izvidnica se vrne ob zori. Naspati bi se moral. Vsak dan bolj sta se nam v kosti zažirala mraz in vlaga. V tem severnem vetru se je celo dež spremenil v ledene ugrize. Mi smo izgubljali pogumne može zaradi gnijočih stopal in zmrzali, piktovski kralj Gorlacon pa je pošiljal svoje vojake, da so svojevoljno jahali ob meji. Gospodje... -Dober večer, gospod. -Zopet je mrzla noč. Moj oče je verjel, da res lahko premagaš sovražnika le, če ga poznaš bolje, kakor sebe. Tega sovražnika dobro poznam. Zanašajo se na svojo moč in se ne dajo izzvati na odprt boj. Namesto tega pa nas zabadajo v rane, da začnejo spet krvaveti, kot živali se skrivajo v sencah, udarijo močno in hitro, nato pa zopet izginejo v noč. Ob zori le štejemo naše izgube in hranimo zemljo z našo krvjo. To je nova vrsta vojne, vojne brez časti in brez konca. Preplah! Preplah! Marcus, pohiti h Agricoli! Vrata. Hitro! Pohiti, vojak! Gratus. -Reši se. Pojdi k vragu! Vse bi morali pobiti. Tale bi bil lahko koristen. Z nami gre. Virilus! Virilus! YORK Garnizija devete legije Zmagovalec. Tako se dela! -Ja! Še enkrat! Dovolj je. Dobro si se boril, zdaj pa pij z mano. Septus, prinesi še ale. Še enkrat, Virilus. -Pijan si. Grdo pijan. Tudi bister nisi preveč. Ali deset porazov ni dovolj, da bi vedel, kdaj si premagan? Preklet bodi! Še enkrat! Prav, enkrat. Septus, ti si sodnik. In čuvaj mi hrbet. Daj ga! Daj! Virilus! Virilus! Virilus! -Premagaj ga. Virilus. Virilus. Žalosten poraz. Septus? -Kaj še čakate? Ukaz? Zabijte jih! Prekleto, tole pa hitro strezni človeka. Kdaj bodo ljudje sprevideli, da z Deveto ni šale? Pravijo, da ti ni podobno, da bi pil z vojaki legije. Septus, prijatelj, pozabljajo, da sem tudi jaz vojak legije. Vojak, si se boril? -Boj je moje delo. Sporočilo imam za tvojega generala. Pokaži mi, kje je, preden te dam prebičati. -Kdo si ti? Osebni odposlanec guvernerja Agricole. Predlagam ti, da razjahaš in mi predaš svoje sporočilo, preden dam jaz tebe prebičati! -General, gospod! V veselje mi bo. Vsi odhodi so odpovedani. Agricola je mobiliziral Deveto. Na vojno pojdemo, Septus. Naj starejši legati podrejo tabor in pripravijo može. Oprostite, gospod general... -Takoj se vrni k Agricoli. Povej mu, da bomo v dobri uri zajahali konje. -Ja, general. Pankrt! Čas je, da umreš, Rimljan. Aeron! Gorlacon. Dokler mu niso ubili žene, je bil kmet. Potem je odložil plug in prijel za meč. Pikte je naučil novega bojevanja. Uspešno je. Obrnil je smer vojne, zato so ga razglasili za kralja. Ne bom govoril! Kaj namerava Agricola z mojimi ljudmi? Preklet bodi, Pikt! -Kdaj bo poslal vojsko na sever? Rimski vojak sem! Ne bom izdajal! Spoznaj svojega sovražnika, sin. Zaradi tega bo tekla kri. -Najprej tvoja, centurij. CARLISLE -Štab Juliusa Agricole, britanskega guvernerja Ni mi mar, kako, a izbezajte jih na plan. Gorlacona mi pripeljite v verigah. Guverner, politik ste, jaz pa sem le preprost vojak. Nisem pa tako preprost, da ne bi videl, da iščete pot nazaj v Rim. Moje kosti hrepenijo po Rimu. Ta kraj je grob za ambicije. In za ljudi. Ne bom jih žrtvoval kot figure v vaši igri. Razumem. Bodiva odkrita, general. Osvajanje Britanije je izgubljen primer. To lahko spremenimo z enim samim drznim napadom. Z Deveto legijo in vašim poveljstvom jih lahko stremo. Vi in vaši možje bi se lahko upokojili bogati in v časteh. Moji možje imajo dovolj časti. -Dovolj, da bi zavrnili ukaze? Torej... Da bi ubil kačo, ji je treba odrezati glavo. Najti moram Gorlacona. Za to imam v mislih nekaj posebnega. General Virilus, to je Etain, moja brigantinska slednica. Ne govori, a lahko izsledi vsakogar, na vsakem terenu. Prisežem, da ima volčjo kri. Oprostite za teater, a želel sem, da se prepričate sami. Sužnji ne stanejo nič. Zaupanje pa je neprecenljivo. Ne vem, ali bi se boril z njo, ali... -Nema je, gluha pa ne! Svoje izvidnike imam. -Ne takšnih, kot je ona. Pozna Picte. Njihove poti, ve, kje imajo skrivališča. Vodila vas bo v gore. Zakaj sedi tam? -Ves večer te že opazuje. -Opazil sem. Ne more odvrniti oči od tebe. Ti, pridi. Ne govori, ti trapast pankrt. Nima jezika, cepec. Jaz se ji ne bi približeval. Nima jezika, to je krasno. Več prostora bo... Za tole. Previden bodi. Mislim, da to po piktovsko pomeni "jebi se". Res mora biti dobra slednica, če lahko najde tvojega tiča. Po moje je to ljubezen. Tokrat bo moral zadostovati pes. Poročajta. Trije piktovski konjeniki in ujetnik, beži. Lahko bi bil Rimljan. Centurij Remus, prevzemi poveljstvo! Ostani na tleh! Ostani na tleh! Ostani na tleh! Ničesar ne bomo izvlekli iz njega. Na pohod ne moremo vzeti ujetnikov. Veš, kaj moraš storiti. Glava ali pismo? -Glava. Zmagal sem. -Oprosti, stari. Ukazi so ukazi. Hej? Hvala bogovom, da ste me našli. Njej se moraš zahvaliti, ne bogovom. Etain, naša piktovska slednica. Ona te je našla. Kako ti je ime, vojak? Quintus Dias. Drugi poveljujoči. Obmejna garnizija Inch-tuth-il. Žal mi je, da nismo prej prišli. Ste iz pomožne čete? -Ne ravno tako. Jaz sem Titus Flavius Virilus, poveljnik Devete legije. Prišli smo, da bi se borili. In se tudi boste. General. -Centurij Dias. Zdaj pa si videti, kot Rimljan. Kako se počutiš? Le ureznine in praske so, gospod. Nič, kar se ne bi pozdravilo. Včasih ostanejo brazgotine, ki niso opazne. Ušel si iz Gorlaconovih krempljev, a moram te prositi, da se vrneš z nami v levji brlog. Najbolje se je takoj vrniti v boj, general. Govoriš kot pravi vojak. -Gladiator. Moj oče je bil Scipio Dias. Videl sem ga v borbi, ki mu je prinesla svobodo. Veličasten je bil. Naučil me je, kako se boriti in kako izbirati svoje bitke. Pridi in spoznaj može. Septus. -Gospod? Daj mu pijačo. Zaslužil jo je. Pridi, pridruži se. Dobrodošel. Izvoli pijačo. -Hvala. Jutri boš jahal ob moji strani. Morda me boš naučil kaj o piktovski gostoljubnosti. Thax. Bothos. -Gospod. -Septus, okoli grem. -Gospod. Dober večer, general. -Ne razumem jezika Piktov. Če me kdaj ujamejo, sem v riti. Nisem še videl, da bi imeli možje tako radi svojega generala. Pri urjenju je naš učitelj, na veseljačenju naš oče, po položaju pa naš brat. In v bitki je naš Bog, h kateremu molimo, da bo rešil naše duše. Kje si to prebral? -Na steni v stranišču piše, gospod. Verjetno je sam napisal. -Neusmiljen, hudoben pankrt je. Brez oklevanja bi umrl zanj. Past! Kolona! Formirajte se! Formirajte se! Hitro! Dajmo! Razjahajte! Odpeljite konje v zavetje! Trdno skupaj! Hitreje! Mirno, fantje. Ščiti! Čakamo! Karkoli pride iz te megle, pobje, linijo je treba obdržati. Quintus, odjahaj nazaj. Povej centuriju Remusu, da naj drži kolono nazaj. Prostor. -Še čakamo! Pripravite se! Čakamo. Držite vrsto! V boj! Quintus. -Bothos. Uspelo ti je. -Ja. Tale mi je rešil življenje. Nasloni se. -General? -Ne. Proč moramo. Boš lahko? -Ja. -Pridi. Gremo naprej. V kaosu bitke, ko je zemlja pod tvojimi nogami prepojena s krvjo, bruhanjem, urinom, in je drobovje prijateljev enako drobovju sovražnikov, vsak moli k bogovom v upanju na rešitev. Vendar pa se borijo vojaki in vojaki so tisti, ki umirajo. Bogovi si nikdar ne umažejo rok. Thax. -Hvala bogovom, vsaj nekaj nas je ostalo. Si sam? Macros, druga desetina. Leonidas, mlajši izvidnik in peltast. Smo ostali le mi? -Ukanili so nas. To je vse. Čas je, da gremo domov. Najti moramo generalovo truplo. Zasluži si boljši grob od tega. General je živ. -Si prepričan? -Odpeljali so ga v verigah. V katero smer? -Na sever. Sledili jim bomo. -Za Pikti bi šel? Njihove patrulje po gozdovih iščejo preživele. Lahko si kar sami prerežemo vrat. -Če je živ, je to naša dolžnost. Od kod si se pa ti vzel? -Iz kuhinje. Dobro opravljeno, vojak. Ime mi je Tarak. Nisem vojak, kuhar sem. Nič več. Zberite, kar lahko. Hrano, orožje... Znebite se oklepov. Čim lažji moramo biti. Sranje. Ta Macros je pa hiter. -Pred vojsko je bil maratonec. Kako veš? -Kuharji vemo vse. V zaklon! Vedel sem, da ne bi smeli zaupati tej psici. Vem, kam so odpeljali generala. Gremo. Semle. Jama. -Splezaj gor. Plezaj. Glej, hrana. -Ne! Zelena mušnica. V trenutku te ubije. Če jih ne poznaš, so podobne tem, te pa so zelo okusne. Hvala. Tarak. Sirsko ime, mi? Ja. A to ni moje pravo ime. Dali so mi ga. Kakšno pa je pravo? -Dvomim, da bi ga lahko izgovoril. Izhaja iz gorovja Hindukuša, kjer sem bil rojen. Leonidas, je tako? -Grški oče, gospod. -Pridi bliže ognju. Od kod si ti, Bothos? -Iz vojske. Samo vojsko poznam. Pobrali so me z ulice, me izurili in rekli, da je to najbolje zame. Povej mi, Bothos. Je boljše ali slabše? Macros? Življenje sem si rešil z begom iz Numidije. Tekel sem do Grčije. Potem pa sem tekel za rekreacijo. In zdaj spet tečem, da se rešim. -Vsi smo daleč od doma. To bi morala biti moja zadnja bitka. -Še vedno je lahko. V Toscani imam nagledano kmetijo, kjer sonce greje kožo. Brick... Kakšno ime je to? Skrajšano, gospod. Ubrickulius. Tvoja mati je bila gotovo zelo... Modra. Zmešana komedijantka je bila. Naj bo torej Brick. Pojdite spat. Stražil bom. General. -Kje so moji možje? -Pri vaših bogovih. Izdajalka! Odgovorila bi na tvojo obtožbo, a ne more govoriti. Veš, zakaj? Kot otrok je prišla k nam, iskala je zavetišče. Njeno vas so poklali v poduk vsem, ki so se uprli Rimu. Kot opozorilo, so njenemu očetu izžgali oči, njeno mater pa posiljevali, dokler ni prosila za smrt. Etain je bila prisiljena gledati... Dokler niso posilili tudi nje. Na koncu so ji odrezali jezik, da ne bi mogla grdo govoriti o krvavem rimskem imperiju. Pobegnila je na sever in prišla k nam. Vzgojili smo jo kot, da je ena izmed nas. In ko je dovolj odrastla, smo jo poslali nazaj k vam, da bi hlinila zvestobo in vas privedla v naše roke. Vojska je še vedno razpršena. Ko se znoči, gremo noter. Pridita. Hitro. Brick, Bothos, z mano. Ostali stražite okolico. General. Legija? -Le jaz in manjša desetinja smo ostali. O, jebenti. O, sranje. Daj že. -Pustite me. Utihni. Sekiro potrebujemo. -Pojdite! -Ne bomo vas zapustili, gospod. Predajam ti poveljstvo *** ostankom legije. Pojdite zdaj. Proč moramo. Pojdi! Pelji jih domov. To je za Deveto. Kje je Thax? Moral sem poskrbeti za manjšo težavo. Generalovo čelado imam. Kje je? Nismo ga mogli osvoboditi. Pridi. Zastonj smo prišli tako daleč! Prekleto. Vidiš, kaj si storil? Preden umreš vedi, da tisti, ki je to storil, ne bo dolgo živel. Opraviva že enkrat s tem. Tvoji prijatelji bi morali vedeti, da železa ne moreš zviti. Zlomi se. Kaj čakate? Se me bojite? Ni dovolj pogumnega moža? Poglejmo, iz kakšnega testa si. Volkulja! Hodi! Gremo. Naprej moramo, dokler imamo prednost. Peš? Čez tole? -Kjer oni oklevajo, moramo mi naprej. Naprej na sever gremo. -Toda, naše enote so na jugu. In tam nas bodo tudi iskali. Ne moremo jim ubežati. Zato jih moramo ukaniti. Gremo na sever, da izgubijo sled, nato nazaj, na zahod in na jug. Lahko bo trajalo dneve, celo tedne. A smo tako globoko za sovražno linijo, da je to edina možnost. Pridite! Potem boš potreboval tole, centurij. Etain, ti si moj srd. Pošlji njihova trupla v pekel, meni pa prinesi njihove glave. Kadar te lovijo Pikti, nikoli ne odnehajo. Lahko tečejo ure in jezdijo dneve. Redko jedo in malo spijo. Etain je kakor volk, že od rojstva je navajena loviti. Deloma je to znanje, deloma instinkt. Prebrati zna okolico, najde znake prehoda, zna izmučiti divjad in se ji približati za strel. Zdaj je na lovu za Rimljani. Zdaj smo plen mi. Gremo! Hodi naprej! Stoj! Leo, naprej moramo! -Ne. Počivati moramo. Ne morem naprej, preveč me zebe. -Pridi, pomagaj mu. Brick, poišči zaklonišče, da se skrijemo pred tem vetrom. Dovolj. Pomagaj mi. Zaradi njega smo počasni. Samo reci in poskrbel bom za to. Živimo združeni ali umremo ločeni... Kakor hočeš. Ostani z njimi, jaz pa bom ob prvi priložnosti poskrbel zase. To bo tvoj pogreb. Ko si prebarvajo obraze z modrim barvilom, to ni le za okras. To je sveti ritual. S tem Pikti sporočajo, da raje umrejo kot, da jim spodleti. To pomeni, da za njih ni povratka. Najboljši možje so, kar sem jih kdaj videl. Sem vreden, da jih vodim? Oče me je učil, da sta čast in dolžnost več, kot vse drugo. Človek, ki ne drži besede, ni boljši od zveri. Generalu sem obljubil, da bom njegove može odpeljal domov. To je moja naloga. To je moja dolžnost. Ni slabo za Grka. Pridi. Pij, dokler je še vroča. Kaj je to? -Želodec. Mah znotraj je napol prebavljen. Poskusi, dobro je. Quintus. Daleč naokoli se sliši. Kaj je narobe? Tecimo! Hitro! Hitro! Hitro! Hitro! Semkaj! Pohitite, gremo! Hitreje! Prihajajo! Približujejo se. -Hitro, spravite riti sem gor. Pridi. Daj mi roko! Ne! Sranje! Skočiti moramo. -Si znorel? Skoči! -Jebenti. Ne morem! -Ja, lahko! Uspelo ti bo! Ne! Tarak! Si v redu? Zlezi gor. Zgrabi ga. -Držim ga. Kje je Tarak? -Izgubil sem ga. Thax, Macros? Ven morava. Pridi. Sleciva tuniko, mokra je in težka. O, sranje. Lahko hodiš? -Ja. Potem lahko tudi tečeš. Sledijo nam po toku reke. Tako, ja. Kar naprej pojdite. Sranje! Izsledila nas je. -Prekleta čarovnica. Kako ji to uspeva? To ni magija, slednica je. Veter piha v njeno smer. Kaj delajo? -Tabor postavljajo. -Ni jim mar, če vemo, kje so. Ne bo pa pričakovala... Nas. Bothos, poskrbi za Lea. Kaj nameravaš? -Poravnal bom dolgove. Pridi. Quintus! Kje je? Zakaj nas preganjate? Eden od vas je ubil kraljevega sina. Gorlacon je prisegel, da se bo vsem maščeval. Ubij ga in opraviva s tem. Tvoja prijatelja čez reko sta že mrtva. Ne! Naj izkrvavi! Vzeli so njegovo glavo. Bothos! -Enako zamisel so imeli, kot ti. Ne branijo več svojih življenj ali svoje dežele. Zaprisegli so se krvnemu maščevanju. In ne bodo mirovali... Vse dokler jih ne bomo prosili za smrt. Si pripravljen poklekniti in moledovati? Ne grem se več. Brezupno je. -Brezupno? O brezupnem pojejo pesmi, pesniki pišejo o tem. Brezup je le legenda, Bothos. Če boš legenda, boš več seksal. Kaj moram storiti? Naprej moramo, dokler je tema na naši strani. Bogovi so nas zapustili. Zdaj smo odvisni le od sebe. Macros. Macros. Ne morem več. Ne morem več. Macros, tako bo vsaj enemu od naju uspelo. Prasec! -Ne kriči, Macros. Hitreje te bodo pokončali, če boš tiho. Ne zapuščaj me! Thax! Thax! Pridite! Temu kraju bi se morali na daleč izogniti. Hrano in počitek potrebujemo. Kje, hudiča, sploh smo? Po vodo grem. Ostanita na preži. -Ja. Je že v redu. Ne boj se. Nič hudega ti nočemo. -Kdo ste? Kaj iščete tukaj? Brick, vrni se noter. Takoj pojdi nazaj noter. Prav, prepuščam jo tebi. Nič vrednega nimam. -Nismo tatovi, vojaki smo. Hrano in prenočišče potrebujemo. Ter pomoč za ranjenca. Le domov bi radi šli. Izvoli, vzemi ga. Nič hudega ti nočem. Ime mi je Quintus Dias. Arianne. Moj jezik govoriš. -In ti govoriš mojega. Ste iz garnizije? Mislila sem, da ne boste prišli tako visoko. Garnizije? Kakšne garnizije? Dva dni od tod, na jugu so. -Sem so prišli? Kako pa misliš, da znam tvoj jezik? Naredim vse, kar moram, da jim vzamem pogum. Mislijo, da kličem duhove mrtvih... Zato me pustijo pri miru. Pri vseh deluje. Zakaj ne pri vas? Preveč utrujeni smo, da bi nas bilo strah. Bilo nas je 3.000, zdaj pa smo trije. Daj mi. Brick, odloži nož. Bothos, dva dni od tod je rimljanska garnizija. Verjetno je zahodna obmejna stražarnica na Mentiethu. Dva dni? Naj vidim vašega prijatelja. Quintus, kaj počne? Pikt je in še ženska... Dva dobra razloga, zakaj ji ne smemo zaupati. To bo ustavilo krvavitev. Zelene mušnice? Dobro diši. Kako je z nogo? Je čarovnica dobro opravila svoje delo? Quintus, gobe. -Kaj? -Zastrupiti nas namerava. Zakaj bi ti zdravila nogo, če te bo ubila? Mušnica ima bel spodnji del klobuka. Dobro je, če to veš. Dobro je. Res je dobro. Slastno je. -Dobro je. Tvoja vojaka sta zelo nervozna. Saj sta lahko. Dan in noč nas zalezuje demon. Demon? Pravijo ji Etain. Jo poznaš? Če vas preganja Etain, ste praktično že mrtvi. To pa je uteha. -Njena duša je prazna posoda. Le kri Rimljanov jo lahko napolni. Kje je Arianne? -Šla je iskat zajtrk. Si v redu? Je to namesto vabe? Pri nas velja za nesramnost, če koga zmotiš med potrebo. Pri nas pa velja, da je pošteno človeka opozoriti, kadar si ščije po zajtrku. Dobro povedano. Ponoči je morala biti v hribih nevihta. Pridi! Težave. -Od tod moramo. Bothos. Prepozno. Skrijte se v skladišče in bodite čisto tiho. Čarovnica, rimljanske pse iščemo. -Nikogar nisem videla. Poglejte, če že morate. A ne napolnite mi doma z vašim smradom. To je vse, kar imam. Kaj je, Etain? Ti je muca snedla jezik? Etain, ne! Njena smrt bo prekletstvo za naše ljudi. Preveč nevarno je zate. Odšli bomo. Pojdite in še pred večerom vas bo žive odrla. Ostanite do jutra, ko bo tudi tvoj prijatelj sposoben za pot. To so tvoji ljudje. Niso moji ljudje. Ne, odkar me je Gorlacon obtožil čarovništva in mi naredil tole. Označil me je kot odpadnico in me pregnal v samoto. Kakšne krute preizkušnje nam je usoda še namenila? Zavetišče smo našli v hiši sovražnika. Je angel... Ali je hudič? Nikogar ni. -V redu. Odpočij si. Prepirljiv star vojak sem... Vendar nisem tako trmast, da ne bi priznal svoje zmote. Oprosti, ker sem te napačno ocenil. Pa sem izrekel. Ohladilo se je. -Hvala. Sprejela si nas v svoj dom, ponudila toplino svojega ognjišča in tvegala življenje za nas. Zakaj vse to? Sama lahko izbiram, komu sem dolžna zvestobo. Hrana za na pot. Hvala. Vso srečo, Rimljan. Vso srečo, čarovnica. Bothos, vstani. Pridi. -Moja noga! Glej! Glej, ogenj je prižgan. Topla hrana in suha postelja. Agricola se je umaknil. Cesar Hadrian je ukazal formiranje nove obrambne linije na jugu. Odpovedal se je zemlji, za katero smo se borili. Kaj to pomeni za nas? -Da smo v riti. Kako to naredi? Ne vem za vaju, a jaz sem utrujen od bežanja. To je vse, kar sem našel. -Naj štejejo. Za Virilusa. -In za Deveto. Bothos, s strani prihajajo. Zahodni zid! Brick! Pridi! Kako daleč je še, misliš? -Ne vem. Dan ježe. Mogoče dva. Dovolj blizu si, Thax. -O, sranje! Mislil sem, da so Pikti. Midva pa sva mislila, da si mrtev. Kje je Macros? Volkovi so ga požrli. Samo mi? Smo res ostali samo mi? Vsaj nam trem je uspelo! Nismo še doma. -O čem govoriš? Kmalu bi morali priti do meje. -Ne. Agricola je izdal ukaz za marš. Se je Rim končno le odpovedal tej usrani deželi? Ne morem reči, da mi je žal. Torej smo se borili zaman. Kaj se je zgodilo s fantom, Thax? -Ne vem, o čem govoriš. Je to Hadrianov veliki, zafukani načrt? Zid? Komu mar? Uspelo nam je. Pojdimo! -Bothos, počakaj! Počasi, centurij. Thax, kaj počneš? Rad bi se prepričal, da se razumeva. Vem le, da je mnogo dobrih mož umrlo zaradi tebe in za to boš odgovarjal. -Kako sem vedel, da boš tako mislil? Hej! Bothos! To poročilo potrjuje naše največje strahove. Boril si se v svoji vojni, vojak in si prislužil hvaležnost Rima. Ta mož te bo pospremil v moje zasebne sobane in te nahranil. Videti si sestradan. Ne moremo se vrniti v Rim s to sramoto. Bolje je, da usoda legije ostane skrivnost, kakor da se razve resnica o njenem pokolu. Če se razve, se nam bodo uprla vsa plemena in vsi narodi. Preveliko tveganje je. -Se torej vsi strinjamo? Usoda Devete legije bo izbrisana iz zapisov. Ja. Ja. Upam, da vam je hrana všeč. Prinesla sem vam vino. To je najmanj, kar lahko storimo za heroja Rima. Tako Rim ravna s svojimi heroji? Bi radi pokopali resnico in mene z njo? Preveliko tveganje si. Kam boš šel? -Tja, kamor spadam. Ne! Videti je, da je moje življenje spet v tvojih rokah, čarovnica. Ime mi je Quintus Dias. Bežim pred Rimljani. In to ni ne začetek, ne konec moje zgodbe. Prevod in priredba: Mousey Tehnična obdelava podnapisov: DrSi & ST4R