Tip:
Highlight text to annotate it
X
To sva midva.
Mislim, on in jaz.
Oba sva izčrpana.
Vračava se s potovanja.
Videla sva palazze,
vaporette in espresse.
Potovala sva po Italiji.
Kot v filmu s srečnim koncem.
Pretežno sva bila v Benetkah,
ker je to mesto zaljubljencev.
Prav tako je mesto *** vodo,
ki bo končalo pod vodo.
Zeleno, oker, rožnato,
modro, celo sivo žari.
To je Italija.
In seveda testenine.
Sedaj sva pravi par.
Dve leti je, kar sva skupaj.
Dandanes sta dve leti
skorajda čudež.
Dve leti sreče
z vzponi in padci,
pretežno pa kaj vmes.
Sedaj morava
še po Jean–Luca
k mojim staršem med
letališčem in železniško postajo.
Nočni vlak proti Benetkam
je bil moj domislek.
Pred vrnitvijo v New York
bova prebila dva dni v Parizu.
'DVA DNI V PARIZU'
Mojbog!
Ubil ga bo, ubil ga bo.
Kaj ni to kuhar,
ki me je hotel zabosti,
ker sem dal parmezan
na testenine z morskimi sadeži?
Ni bilo tako slabo.
–Pol poti sem bil bolan.
Si sploh kaj užival?
–V pogledu iz kopalnice.
Lahko pokličeva taksi?
Deževati začenja.
Ena kapljica je padla.
–Deževalo bo.
Prav, poklicala bom taksi,
ker si iz sladkorja.
Ne smem zboleti. V New Yorku
moram delati. –Ni signala.
Vnetje sinusov bom dobil.
Zmanjšano odpornost imam.
Tam ustavlja avtobus,
ki pelje naravnost k nam.
Brez avtobusov ali podzemnih
v Evropi. Terorizem in to …
Je v New Yorku varneje?
Pariz je varen, tu ni terorizma.
Ker ima Francija skrivni dogovor
s fundamentalisti.
Ker Francija je že
muslimanska država.
Pravi psihotik si.
Poskusila bom kje dobiti signal.
Oprostite, slišala sem vas govoriti.
Američan ste, kajne? –Res je.
Mi smo skupina mednarodnih
razbijalcev šifre.
Ob 10h naj bi se sestali
s francosko skupino pri Louvre.
Morda veste, če je to kje blizu?
–Ja, zelo blizu ste. –Kaj res?
Tako blizu, da vas taksi
še peljal ne bi. Zelo izbirčni so.
Zlahka boste našli, če greste tja,
zavijete levo, potem desno,
nato 10 minut naravnost,
pa ste tam. –Res?
Najlepša hvala.
Američani so res prijazni.
Francozi so tako neotesani.
–Vem, kliše je, toda res.
Američani moramo držati skupaj.
–Tako je. –Najlepša hvala.
Srečno. –Adijo. Hvala.
–Razbijte tisto šifro!
Nobenega taksija ni v bližini.
–Ne bo nama hudega.
Kaj se dogaja?
Kaj se je zgodilo?
Zanimalo jih je, kje je Louvre,
pa sem jim povedal.
Pa veš, kje je? –Ne.
–Tja si jih napotil? Daleč je!
Sva pa sedaj prva za taksi.
Zakon preživetja.
V nasprotno smer gredo.
Tvoji rojaki so.
Rojaki … Za Busha so volili
in na De Vinci turi so.
Predstavljajo vse, kar je kulturno
in politično narobe s tem svetom.
Morda bodo videli kaj več
kot zgolj Mona Liso
in se jim nekoliko prebudi
še družbena zavest.
Tako zloben si,
toda tako prav imaš.
Ljubim te.
Tako pameten si.
Vnetje sinusov.
O, avtomatska so.
Lahko utišate radio?
12 ur sva potovala z vlakom
in sva utrujena.
–Dvanajst ur?
Od kod sta prišla?
–Iz Benetk.
Sovražim to mesto.
Obe ženi sem peljal tja.
Program o zlorabljenih ženah.
Moram slišati. Zvišal bom.
Zakaj? –Dve ženi sem imel
in obe sem pretepal. –Grozno.
Ja, ne bi smel.
Pariz. Rodila sem se
v 13. okraju, odraščala v 14.,
živela v 9., 10., 11.,
12., 19. in 20.,
dokler se nisem
preselila v New York.
Sem Marion in fotografka.
Ironično, saj ne vidim kaj dosti.
Imam prirojeno očesno napako
in mrežnico polno luknjic.
Kako naj vam opišem,
kaj vidim?
Tukaj je.
Moj pogled na svet.
Tako je, vsi imamo
drugačen pogled na svet.
Sem jima pa dobro pokazal.
To je Jack
in je notranji oblikovalec.
"Otroci so kot podgane,
prenašajo bolezni,"
je rekel na tretjem zmenku.
Zdelo se mi je prisrčno.
Svetloba je
kot na razglednici Pariza.
Na tem potovanju
je fotografiral večinoma on.
Vsak trenutek je bil
ovekovečen z vseh kotov.
Kaj fotografira?
–Vse. Vse fotografira.
Še en teroristični napad …
Poslušajte! Še ena požar
v restavraciji s hitro hrano.
Prejšnji teden sta bili
trgovini s športno opremo,
prejšnji mesec pa supermarket.
Protest proti globalizaciji.
Ne mara hitre hrane?
Vse mešajo v meso.
Tukaj je.
Sem gor?
–Ja, kar naravnost.
Sem?
–Eno nadstropje gor.
Imate dvigalo?
–Kaj? –Ni dvigala?
Na drugem nadstropju je.
Boš zmogel?
Kaj ni vlak prispel ob 9h?
Zdravo, mama.
Ja, a gneča in stavke …
V Franciji je katastrofa.
Kaj ubogi izkoriščani delavci
ne smejo stavkati? Tu ni Amerika.
Spet imaš to veliko torbo.
Še hrbet si boš zlomila!
Nikoli me ne poslušaš.
Tako je, moja mama
je prava tečnoba,
je pa tudi razlog,
zakaj sem postala to, kar sem.
Marion!
Marion!
Mami,
Marion je spet obstala!
Marion?
Mami, je Marion zaostala?
Kot deklica sem bila drugačna,
toda ne na dober način.
Povsod sem zamujala,
ker sem obtičala v svojem svetu.
Cele ure bi gledala reči
na dvorišču in cesti.
Slišala sem celo glasove,
a ne take, naj rešim svet.
Drugačne glasove.
Dva lulčka, dva lulčka!
Stran! Stran!
Nekatere starše
bi resno skrbelo.
Zdravniki so mi predpisali kup
zdravil, a je mama zavrnila.
Kupila mi je
polaroid fotoaparat
in namesto strmenja v reči,
sem jih fotografirala.
Vedno si delala po svoje.
Vedno smo se
ti morali prilagajati …
Dober dan, gospa.
–Dober dan. –Kako ste?
Dobro.
–To je Jack, Ana.
Oprostite, da se nismo bolje
spoznali, ko sva prišla.
Res je bila hitra predstavitev
med oddajo pomembnega paketa.
Jean–Luca.
Daj mi tega mucka.
Sta se imela lepo na potovanju?
–Ja, zelo lepo. –Lepo, kajne?
Ja, zelo.
Pridita na kosilo točno ob 13h.
Oče ne trpi zamujanja.
Kako je Jean–Luc?
–Spi.
Tvoja mama je tako prijazna.
Kaj se je zgodilo tebi?
Ne vem. –Imaš težave?
–Tvojo pomoč potrebujem.
Potrebujem močnega moškega,
ki bi mi nesel torbo.
Kaj nisi močna
in neodvisna ženska?
Sem močna in neodvisna.
Dobro, bom jaz.
–Hvala.
To je tvoja velika naložba, kaj?
Stanovanje *** starši?
Priročno je.
–Sploh, če želiš zasebnost.
Brez sarkazma v Parizu.
–Tiho bom dva dni. –Hvala.
Ti je všeč? Ni?
Kaj je?
Ti ni všeč?
–Ne, res je prav …
Kaj?
–Ne, izvirno je …
Ni iz sredine stoletja.
–To pa ni. Iz 15. stoletja je.
Ne, res je zelo pariško.
Je to pohvala?
–Seveda.
Nekam poplavljeno je tu.
–Poplavljeno?
Ja, kot voda okrog Lida.
Kaj je ta vonj?
Kaj je to …? Mojbog.
–Kaj je?
Ljubica, kaj prekleto je to?
–Voda pušča.
Stara zgradba je, ves čas pušča.
V Franciji ni vodoinstalaterjev.
Je tisto črna plesen?
–Kaj je to?
Če jo vdihavaš, je smrtonosna.
–Pa ne vdihavaj.
Ni smešno. Resno mislim.
–V redu.
Že januarja je bila tukaj.
V redu je.
Ni črna, zelena je.
Kot modri sir. Še koristi ti.
Dobro, vsi ven!
–Vsi ven!
Prepovedujem vstop.
–V redu. –Nevarno območje.
Srala bova v kotu.
–Zunaj bova. –Še bolje.
Ta prostor je
kot gojišče alergenov.
Alergije imamo,
ker smo preveč čisti.
Pred stotimi leti
smo bili obdani s paraziti,
pa nihče ni bil alergičen.
–Kaj res? –Ja!
Se zato Francozi ne kopajo?
–Ja.
Res nisi našel mojih leč?
–Ne, nisem jih našel.
V torbi? –Ne.
Katera je za mojega očeta?
–Ne počutim se dobro.
Ne vem, ali je migrena
ali gripa.
Smem uporabiti termometer?
Običajno ga ne dajem v usta.
Ne uporabljam ga za v usta.
Kaj pa je s teboj?
–Je pač francoski termometer.
Ga še vedno daješ v zadnjico
kot dojenček?
Samo tako lahko pravilno
izmeriš temperaturo.
A zakaj? –Že nekaj mesecev
ga nisem uporabljala.
Dobro, najprej se bom oprhala.
–Prej vzemi kak antibiotik.
Skušam poslati osnutek,
pa bi bilo hitreje, če pošljem
z navadno pošto. –Prav.
Kako počasen je ta modem.
–V dveh dneh bova v civilizaciji.
Kaj je? –Ta francoska
prevleka je res smešna.
Lepa je.
–Kdaj si jo kupila?
Leta 1982 ali kaj?
–1986, ne vem.
Ne premikaj se. –Kaj je?
–Prosim. –Je žuželka?
Cela Nan Goldin. Pri miru bodi.
–Brez slikanja, prosim. Ne!
Odlično. Lezi.
Sodeluj z menoj.
Pretvarjaj se, da si drogirana.
S čim?
–Heroinom seveda.
Odlično.
Poglej.
Čudovita fotografija.
Res si nadarjen fotograf.
Goni se!
Veš, zakaj se dva
med seboj privlačita?
Hočem te poljubiti in dobim lekcijo.
–Ne hecam se. –Prav, pa mi povej.
Ljudje z različnimi imunskimi
sistemi se privlačijo,
da bi imel tako njihov otrok
močnejšo odpornost.
Ne smrči, to je pomembno.
–Ja, tudi jaz tako pravim.
Zanimivo je. –Resno,
kot bi hodil z dokumentarcem.
Vem. In tega ne maraš?
–Ne, zelo poučno je.
Zelo seksi je,
pa tudi čista neumnost.
Moja starša sta se oboževala,
pa poglej mojo sfukano imunost.
Vem, a je šlo verjetno
za intelektualno privlačnost.
Zato sta se ločila po tvojem
rojstvu. –Res si prijazna.
Torej praviš, ker sta tvoja
starša skupaj 87 let,
ali 38 let, da si ti
nekako genetsko boljša.
Ne pravim tega.
Zakaj moraš v vsem tekmovati?
Poglej mene, komaj sem živa.
–V čem pa tekmujem?
Za primer, jaz sem fotografka,
ti pa ves čas fotografiraš.
V Benetkah, ko sem te hotela
slikati pod tistim mostom,
si ti začel slikati mene,
ko sem jaz tebe.
Kaj je to,
dan za udrihanje po Jacku?
Skušam te poljubiti, takoj nato
pa sem genetsko manjvreden
in posnemovalec
brez lastne identitete.
Nisem tega rekla.
–Vem, o čem govoriš.
Ne razumem, zakaj nimaš
za laskanje, da me zanima foto…
Všeč mi je ta debata.
Greva lahko malce naprej?
Ker res uživam v tem.
Prijetno je.
Kaj je?
Kaj je narobe?
–Nekaj zaznavam.
Strašiš me.
–Ne, nekaj zaznavam.
Kaj? Imam raka?
Imam vonj po tumorju?
Si kot tisti dresirani psi …
Da zaznaš kaj?
Ne, nisem pes,
ki bi izvohal raka.
Zaznavam, da imava zelo različno
imunost in bi morala ukrepati.
Res? Kot, če imava zelo
različno imunost,
bi bili najini otroci res močni?
–Odporni na vse, ja.
Preden pa se začneva ploditi,
bi lahko uporabil kondom?
Kje so?
–Pod umivalnikom.
Si jih kupila takrat kot
prekrivalo? –Ne, januarja.
Januarja? –Ja.
–Si me namerava takrat varati?
Nameravala sem seksati s teboj,
a si odpovedal zaradi vnetja oči.
Prišel naj bi v Pariz,
se spomniš?
Pa res, klamidija v očesu.
Zelo redko.
Pa tako seksi.
Kaj je?
–Kaj se dogaja?
Kaj pa je?
So to sploh kondomi?
–Kaj pa naj bi bilo?
Ne vem. –Raztrgal ga boš.
Ne vleci ga tako.
Manjši so kot tisti v Italiji.
–Niso manjši.
Prav, predam se.
–Dobro, kaj je? Takole moraš.
Preprosto je.
–Pazi!
Še dotaknila se te nisem.
Komaj da.
So to otroške velikosti?
Jih delajo za otroke? –Je že gor.
Nič čudnega, da so Francozi
tako romantični.
Nisem slišala večje neumnosti.
–V redu, pa dajva. –Krasno.
To je moja noga.
Prosim! –Ne.
Ne vidim te. Lahko bi seksala
tudi z Gregoryjem Peckom.
Dobro zate.
Dobro. Toliko od predigre.
Kaj je to? Moja mama je!
–Ali motim?
Samo mama je.
Ne vstopaj, preoblačiva se.
Prižgala bom pralni stroj.
Imata kaj umazanega perila?
Ja, prinesla ga bom dol.
–Prav, počakala bom.
Spodaj?
–Ja. –Hvala.
Hvala, adijo.
–Tvoja mama ima ključe?
Seveda jih ima.
Deset mesecev v letu me ni.
Imaš kaj za pranje?
Kaj? Nimam … Ne, bog!
–Prala bo.
Pod prho moram, ker mi ta reč
ustavlja pretok v možgane.
Kaj pa govoriš?
–Žal mi je. Ljubim te.
Lepo, prav. Adijo.
Oče. –Ja?
Ojoj.
–Zajca pripravljam.
Gre vse v redu?
–Še razrezati ga moram.
Kako gre?
Imeli smo vrabčke na vrtu,
pa jih je Jean–Luc vse preplašil.
Normalno, pogoltnil bi jih.
–Misliš? Pa tako ljubek je.
Si resna? Še nas bi pohlastal,
če ne bi bili večji in ga hranili.
Vedno misliš na najslabše.
–Kaj se ni zredil?
Imeli smo nekaj gosjih jetrc,
ki bi se pokvarila …
S tem si ga hranila? Rekla sem ti,
da jé samo mačjo hrano.
Deset let ga hranim samo z njo.
Debelost škodi živalim!
Gromozanski je!
Videti je kot oče. Debeluh.
Vse okoli sebe,
spremeniš v debeluhe.
Ne bo smel z menoj v letalo,
če tehta več kot 5 kg.
Med prtljago ga bodo dali
in uspavali in …
Veliko jih med potjo umre.
–Kako lahko rečeš kaj takega?
Dva tedna sem skrbela zanj.
Rada imam tega mucka.
Tvoj oče ga sovraži.
Pravi mu speči kup dreka
in ga je hotel vreči ven,
ti pa mi praviš …
–Pomiri se.
V kletko ga bodo dali!
–Plašiš ga.
Ubili ga bodo!
–Kaj se dogaja tukaj?
Mama je vedno znala jokati
in vsak položaj obrniti sebi v prid.
Čez nekaj sekund
bo oče okregal mene
in nikoli več ne bom omenila,
da se je Jean–Luc zredil.
Nismo mogli na počitnice
zaradi tega razvajenca.
Saj praviš, da je Pariz poleti lep,
ker ni umazanih avtomobilov.
Ne razburjaj mame,
sicer ti bo še žal.
Debel je zato,
ker je kastriran, kot jaz.
Zato sem jaz debel.
Tvoja mama me je kastrirala.
Ti prasec!
Je vse v redu spodaj?
–Ja, zakaj?
Kar tako. –Boš prišel dol?
Čez 30 minut bo kosilo.
Malce me je groza,
a bom prišel.
Dobro, pa opravimo.
Zdravo. Kako ste? –Dobro.
–Lepo, da se končno spoznamo.
Tvoj drugi mucek?
Saj ga nisi kastrirala, kaj?
Me je že užalil?
–Me je razumel? –Ne.
Kar naprej.
Zelo vroče je. Pazite.
Odlično diši.
Kaj je to? –'Lapin'.
–Kaj je to 'lapin'?
'Lapin.'
–Zajček.
O, ne. –Kaj je?
Oliver. –Kdo je Oliver?
–Moj zajček iz otroštva.
Sosedov pes ga je raztrgal
in pustil samo ušesa. A bom jedel.
Ni ti treba. –Ne, moram.
–Ne 'lapina'?
Zelo dobro. Nočem užaliti
domačinov. –Prosim te.
Ni ti treba. –Moram.
–Krožnik, prosim.
Prosim, hvala.
–Podoben je piščancu.
Meni majhen košček.
Navajena sem majhnih.
Marion?
–Košček hrbta.
Glava je zelo dobra,
za prave moške.
Možje jedo glavo.
–Je to srce? –Ne, glava.
Rad ima glavo.
Korenje?
–Seveda. –Že prihaja.
Še zajčjo hrano bomo jedli, kaj?
So tudi igrače notri?
Omako? Vino črno.
Ne, vin vino … Vino …
Belo vino?
Aha, vin blanc.
Ana, podaj krožnik.
–Ne, jaz nočem.
Si pa res težka.
Lepo si si naložil, oče.
Je to tvoja dieta?
Zajec je brez maščob.
–A poglej, koliko boš pojedel.
Svojo debelo rit poglej!
Saj je trčen. Debela sem,
ker že leto in pol ne kadim.
Naj spet začnem? Je vredno?
–Jeannot, nehaj tečnariti!
Ona tečnari! Zato je prišla.
–Saj jem.
Ni zaradi tebe.
–Utihni, kreten!
Sta lahko civilizirana?
Moj fant je tu, govorita z njim.
Bomo pa govorili z Jackom.
Pogovarjali se bomo
o ameriški literaturi.
Kerouac.
–Ja, obožujem Kerouaca.
Ja, 'Na cesti'.
–Faulkner.
Me preizkuša?
–Kviz za dobrodošlico.
Faulkner.
–'The Sound and the Fury'.
Kaj?
–'Krik in bes'.
Henry Miller. –Ja, ekspatriot,
pred svojim časom.
Seks. –Seks, ja.
–Seks je dober.
Miller, seksus, pleksus …
–Oče, ne začenjaj.
Kaj je narobe?
–Jeannot!
Nič ni, ne skrbi.
Francoski pivci.
Francoski pivci.
–Pisci.
Sedaj še francoske?
–Ja.
Rimbaud.
–'Rambo', seveda.
Rambo? –Tako se izgovori
v angleščini. Si pa res …
Narobe sem izgovoril.
–A, Rimbaud. Res so butasti.
Prosim te, oče.
–Hibridni humor.
Baudelaire.
Dobro, dobro.
–Verlaine.
Verlaine.
–Moliére.
Bravo, ni slabo.
–Vidiš?
Auguste Renoir,
velik pisatelj.
Ta je slikar!
–Odlično!
Ukaniti me je hotel.
–Res je. –Bravo, Jack!
Ni zabit kot tvoji prejšnji.
–Hvala, oče. Res hvala.
Če je že tako grd,
mora biti vsaj pameten.
Kaj? –Nič.
–To je gotovo Rose.
Tudi ona ima ključe, kaj?
–Zdravo. Joj, kako smrdi tukaj.
Zmanjkalo nam je osvežilca.
–Zdravo, mama, oče.
Zgodnja si.
–Prej sem odšla.
Zdravo. –Kako si?
–Jaz sem Rose. –Moja sestra.
Me veseli.
–Enako.
Prikupen kot na fotografiji.
–Res si prijazna.
Je še kaj kave? –V kuhinji.
–Se bom že znašla.
Ista je. –Še hujša.
Ubogi otroci, za katere skrbi.
Slišala sem te.
–Si bosta ogledala Pariz?
Če si bova ogledala Pariz?
–Seveda.
Rad bi si ogledal katakombe
in Pere Lachaise.
Katakombe in pokopališče?
Res vesel prijatelj.
Da bi si ogledal grob
Jima Morrisona.
Sem rekel kaj kočljivega?
Imata kaj fotografij iz Benetk?
–Ja, veliko.
Bi si jih radi ogledali?
–Ja.
Mama, ali sploh kaj
uporabljaš računalnik?
Prosila sva Rose, da naju nauči,
toda … –Nisem imela časa.
In nikogar drugega
nisi mogla najti?
Ti se prikažeš s svojim darilom,
drugo pa prepustiš meni.
Saj delaš z otroki,
ki imajo težave pri učenju.
Z otroki s psihološkimi
težavami in ne z zaostalimi.
Umirita se!
Nič boljšega nisi,
če znaš poslati mejl.
To je Trg sv. Marka.
Veliko posnetkov naredi
ta fotoaparat. –Ja, digitalni je.
Zelo lepe fotografije.
–Hvala.
Fotoaparat imam za delo,
a ga rad uporabljam.
Zakaj pa na njih ni balonov?
–Prosim? –Rose!
Zakaj si to rekla?
–Samo šala je. Saj ni dojel.
Si pokazala sliko sestri?
–Ne, povedala sem ji.
Grozna si!
–Nič nisem naredila.
Ja, zelo dobra je.
–Oče, nehaj. –Slika z baloni.
Oče, ne! To ni res.
Oče, prosim te, nikar!
–Čedno.
Čeden tiček z baloni.
–Baloni!
Nemogoči ste!
–Žal mi je.
Ti je res?
–Čeden tiček. –Mama!
Res, Ana, nehaj.
–Grozni ste.
V redu, ljubček, smešno je.
Smešno je.
Ne bodi tako zaščitniška.
To je ptiček … –Ptiček?
–… na terasi najinega hotela.
Adijo. Lepo se imejte.
Oglasi se v očetovi galeriji.
Otvoritev bo imel.
Homoseksualnost
je nesprejemljiva. Gnusno.
Kajne, Kiki?
Ti tega ne bi delala.
Lepo smrčanje.
Včasih ti je bilo všeč.
–Vem, a to sem rekel …
Po dveh letih se naveličaš.
Ker sem ti skušal zlesti v hlačke.
Ko sem že, ni več potrebe.
Zdaj pa te odvrača.
–To ne.
Bi me, če bi se pogovarjala o čem.
–Oprosti, a govorim štiri jezike.
Katerega govoriš dobro?
Ker nimam dokaza, da francosko.
Lahko si tudi neumna
po francosko. Kako naj vem?
Nisem ravno ljubitelj smrti,
a je tukaj čudno nemoreče.
Vem. Vsi mrtvi Parižani so tukaj.
–Je zato tako tiho? –Ja, lepo je.
Je t'aime.
–Zakaj ta 'rrrr'?
Je t'aime.
Francoščina je preprosta.
Ne govoriš 'rrrr', ni nemščina.
Kje 'steack frites'?
–Frites.
Kje je 'steack frites'?
Tvoja francoščina
zveni res grozno.
Zakaj sploh greva tja?
Zakaj Jim Morrison?
Doorsi ti še všeč niso.
–A je slaven grob.
Pa še velik oboževalec
Vala Kilmerja sem.
Fotografiraj in greva.
Začenja se zabava.
–Slikaj že. Kaj pa je z njo?
Je vse v redu, gospodična?
Dobro, pojdiva.
–Svoboden duh sem.
Dovolj je bilo.
–Super kul. –Ja, res.
Res mi je žal. Ne morem verjeti,
da so katakombe zaprte.
Moj najljubši kraj
v Parizu je.
Ne morem verjeti, da celo pot
nisva srečala nikogar poznanega.
Kaj je s teorijo,
da je svet majhen?
Collective dynamics
of 'small-world' networks
je knjiga, ki jo je Jack
bral v Benetkah.
Kamor koli sva šla,
je iskal dokaz za to teorijo.
Preprosto.
Svet je majhen
in če greš na drugo polovico,
je velika možnost, da boš
naletel na nekoga iz iste ulice.
Znanstveno je dokazano,
da ne gre zgolj za naključje.
Smo celota
in vse je povezano.
Navidezni kaos, v katerem živimo,
je dejansko precej urejen
in vsekakor povezan.
Vendar je le teorija
in Jack je v Benetkah
dva tedna iskal dokaze. Pa nič.
Manu! –Marion, neverjetno!
–Kako si?
Omenjal sem te.
–Res? –Ravno danes.
Ne morem verjeti.
–Kaj je novega?
Pravkar sem izdal knjigo.
–Krasno! Roman?
Ne, krajše povezane zgodbe.
–Lepo, lepo.
To je Jack, Manu.
–Zdravo, me veseli. –Enako.
Govoriš francosko?
–Ne, ne.
Torej si zdaj v Ameriki?
Za zdaj, ja. Z Jackom sem
in kar dobro nama gre.
Kaj je?
Boš prišla zvečer
na Vanessino zabavo?
Ja, prišla bova.
–Jaz tudi.
Zvečer greva na prijateljičino
zabavo. –Seveda.
Kot bi se čas ustavil.
Nič se nisi spremenila.
Nehaj!
–Niti malo se nisi postarala.
Neumnost. Celo noč
sva potovala z vlakom …
Čudovita si videti. Resno.
–Nehaj, no.
Iti morava, ker naju
oče pričakuje v galeriji.
Jeannot. Pozdravi ga.
–Bom. Se vidiva. Adijo.
Veselilo me je, kolega.
–Enako, stari.
Stari?
–Res smešno.
Najdiva taksi.
–S taksijem bi šel? Prav.
Kdo je bil to? Požiral te je
s pogledom kot jagnje.
Saj sem.
–Vem, ampak moje.
Od kod ga poznaš?
–Že dolgo ga. Nekaj sva imela.
Enkrat sem mu ga fafala.
Nič takega.
Fafanje ni zate nič takega?
–Joj, oprosti.
Ni pa nič v primerjavi z drugim,
kar se dogaja po svetu.
George Bush, vojna v Iraku,
ptičja gripa, …
In če potem primerjaš
fafanje z drugim …
Lep prehod.
–… je bolj postransko. Ni tako?
Pa niti ni tako postransko
z globalno političnega vidika.
Prav fafanje je namreč
odpihnilo zadnjo možnost
za zdravo demokracijo
v ZDA. Torej …
Morava res iti
na tisto zadevo zvečer?
Ne gre se ti? Ni nama treba,
a bi rada videla prijatelje.
Ne, v redu je.
Si z vsemi bivšimi prijateljica?
Z nekaterimi.
Mislim, saj veš, z večino.
Ta tip je res izvrsten
pisatelj in pesnik.
Francoski pesnik.
Ti nisi z nobeno bivšo
več prijatelj? –Ne. –Res?
Tega o tebi nisem vedela.
–Ko je bilo konec, je bilo konec.
Če se razideva,
me ne bi več hotel videti?
Če se srečava, se ti ne bi ognil,
ne bi pa se družil s teboj.
Torej se ti ne zdim prijetna oseba,
če nisva skupaj? –Tako nekako.
Zanimivo, ker bi jaz rada ostala
tvoja prijateljica tudi potem.
Kdaj? –Ko se razideva.
Ne, če se razideva.
Všeč bi mi bil, tudi če nisva
skupaj. –Lepo od tebe.
Tako to počnemo v Franciji.
Ostanemo prijatelji.
Francija je zelo odgovorna
za tvoje vedenje.
Kaj si vlada misli ob tem?
–Naloži mi veliko davkov.
Se lahko ustaviva
pri lekarni?
Glavo mi bo razneslo.
Zmanjkalo mi je zdravil.
Codeine se dobi brez recepta,
kajne? –Ne. –Zakaj ne?
Ker je Francija. Ne dobiš opiatov
brez recepta. Ni Afganistan.
Ni taksija, greva. Morda najdeva
kaj heroina brez recepta.
To je ta most. –Poslednji tango
sem videl večkrat kot kdorkoli.
Ostani tam! –Kje? –Tam.
Bodi Brando iz uvodnega prizora.
Ne bom. Zakaj nisi ti Brando?
–Ker si mu ti bolj podobna.
Jaz ga niti ne maram.
Dajmo, roke na ušesa
in nato nazaj. V bolečinah si.
Razburjena si. Dajmo!
Dobro. Veš, kaj?
–Kaj?
Neprestano fotografiranje
te spremeni v opazovalca.
Samodejno te izvrže
iz dogajanja.
Na najini poti v Benetke sem
hotela biti v dogajanju, toda …
Namesto ljubljenja v gondoli,
je Jack posnel 48 fotografij.
Namesto hoje z roko v roki
čez Trg sv. Marka,
je Jack posnel 72 fotografij
Trga St. Marko.
In tako dalje …
S katerimi sem bolj Godard?
Godard.
Ali Godard.
–Črna.
Kakšna sem videti?
–Vprašanje je …
Kakšen sem jaz videti?
–V redu.
Čudovita.
Pravzaprav zelo lepa.
Ne preveč debela?
–Ne, si debela, toda lepa.
Lepa si. Pozabil sem že,
kako lepa si brez očal.
Končno sem našla leče.
–Si se pa potrudila, kaj?
Ne kot v Benetkah.
Je za Manuja?
Manuja?
Spotoma se bova ustavila
še v očetovi galeriji, prav?
Zdi se mi, da ti bo všeč.
Biblijo bereš?
–Jo imam? Še vedela nisem.
To imaš v Bibliji.
O, to je … Ja.
Hecno, našel si jo.
Zadnjič sem jo iskala.
To je … Kako mu že je ime?
–Ne vem. Jih je toliko?
To je fant moje
najboljše prijateljice.
Jean–Phillipe, ne, Jean–Louis.
Jean–François!
Jean–François!
–Izpred desetih let je.
Ni bivši, samo prijatelj.
14. julij, vsi smo bili pijani.
Okrog njega je bilo še
20 ljudi z baloni.
Se ti ne zdi žaljivo,
da najdem isto fotografijo?
Kaj? –Ista fotografija je.
–Kot kaj?
Kot kaj?
–O, ja … –Kot moja.
Ni! Na tej so modri, beli
in rdeči baloni. Za 14. julij.
Je to kot obešanje portretov
bivših fantov na zid,
ti pa namesto tega fotografiraš
balone zavezane na tiče?
Jih je še, če začnem
iskati po ostalih knjigah?
Bom našel celo zbirko?
Bodo deževali baloni s tiči?
Ne, naključje je.
Daj no, nič takega ni.
Ne, se pa počutim
res poseben.
Meni si. Tvoja fotografija
je nekaj posebnega.
Ta je bila posneta,
ko smo bili vsi pijani.
Užaljen si. –Ja.
–Zelo poseben si.
Kot omejenec.
Zato pa hodim s teboj.
Ljubček, si v redu?
–Ja.
Američana? –On je, jaz sem
Francozinja. Živiva v New Yorku.
Obožujem New York. Lansko leto
sem bil tam. Center je krasen.
Krasno, stari.
–Super kul.
Sta poročena? –Ne.
–Imata kaj otrok? –Ne.
Res? Koliko pa si stara?
Ko smo že prijatelji … Smem?
Ja, 35 let imam.
–Ne čakaj dolgo. Jih on noče?
Ne, jaz nočem.
–To pa ne verjamem.
Vsaka ženska si jih želi.
To je v vaši naravi.
Če on noče, ti z veseljem
pomagam, če želiš seveda.
Lepe otroke delam.
Če bi rada Brada Pitta ali
Georgea Clooneyja, sem pravi.
Pravi, kako so otroci čudoviti.
–Res čudno.
Pravim, ker res ne izgledaš slabo.
Kot tista ameriška igralka.
Kot tista v 'Usodni privlačnosti'
z Douglasom.
Pravi, da sem podobna …
Catherine Zeta–Jones?
Točno tej. –Krasno.
Slepega taksista imava.
Toda jaz sem blond
in nisem ji podobna.
Imaš pa take poteze in lesk
v očeh. Kot bi bili dvojčici.
Seveda pa si ti lepša.
Sisinsky.
–Sisinsky.
Jack.
–Jack, me veseli.
A, pofukani angeli?
De Gaulle nateguje
francoski srednji razred …
Maj 1968, barikade!
To je Ana.
Ker je bil Micha z Ano.
Oba sta nekaj časa spala
z mojo mamo. –Seveda.
Ljubimec, ljubimec …
Ljubimec.
Dekleta …
–Dekleta se otipavajo …
In tu je piščanec, piščanec.
Seveda potrebuješ
piščance za seks.
Ne, ne. –Francosko je.
–Ja, a dobim migreno.
Marion, migrena?
Kaj govori?
Glavobol dobi od rdečega vina.
–Govori francosko, prekleto!
Si nor? Strašiš ga.
Od rdečega vina dobi migreno.
Razstava je odlična, oče.
–Ti je res všeč? –Zelo.
Noseč moški, ki bo rodil.
–Kot Schwarzenegger.
Hermafrodit. Oče, pokaži mu
moje najljubše slike.
Pustila bom Jacka pri tebi.
Popazi nanj.
Toda ne razumemo se.
Pujsi. –Pujs z nekakšno
salamo. –Ja.
Marion, Marion.
Kaj je, ljubček?
–Tvoj oče …
***!
*** po francosko.
Oprosti, ljubček.
–Ne, ne.
Kam greš?
Adijo, Jack. Se vidimo.
–Ja, adijo.
Živjo. –Kam odhajaš?
–Dovolj imam.
Se vidiva pri Venessi? –Ja.
Hotela sem ti povedati,
da se mi zdi narobe,
da je Marion celi družini
pokazala fotografijo z baloni.
Ni lepo. Ni prav.
Ne kaže nikakršnega spoštovanja
do vajine intimnoti.
–Intimnoti? Aja, intimnosti.
Vem. Tako je.
Nisem nor, kajne? –Ne.
Tista slika tam …
Drži se.
–V redu. Adijo.
Kaj počneš tukaj?
–Na zrak sem šel, natrpano je.
Ja, vroče je. Bi rad šel?
–Ja, si pripravljena?
Si se poslovil od očeta?
–Seveda. –Vse v redu? –Ja.
Res se mi ne zdi prav, da si
pokazala tisto sliko celi družini.
Kaže, da nimaš nobenega
spoštovanja do najine intime.
A, fotografijo. Če je pa smešna.
–A povsem neprimerna.
Mojemu očetu
se je zdela vesela.
Po njegovih slikah
me niti ne preseneča.
Samo ne maram,
da se mi posmehujejo.
Daj no. –Nikoli se ne vozim
s podzemno v New Yorku.
Trenutno ni nevarnosti
za teroristični napad.
Vsi so veseli.
–Pa niso videti veseli.
Kaj?
–Niso videti veseli.
Vse je v redu.
V redu je.
Pomiri se.
Ni delovalo.
Kako ste?
Zdravo, kako gre?
Jack, prijatelj, Vanessa,
moja prijateljica. –Me veseli.
Ti si torej novi fant?
–Kako ti je ime? –Sandra.
Novi? Ne tako nov.
Nekoliko sem že rabljen.
Ti je dobro? –Krasno sem.
Jedel sem hot-doge, imam pivo.
Si še lačen? –Dobro sem,
35 jih imam. –Prav.
Še vedno me doji,
a ne povej nikomur.
Enkrat so mi palčki
pomagali nekaj najti.
Neumnost.
–Prisežem, da je res.
Mimogrede, si opazil, koliko
žensk si podobno depilira muco?
Kot tiste grozne
vozovnice za podzemno.
Za podzemno?
–Ja, tako ji tukaj rečemo.
Je ozek pravokotnik.
–A, pista. –Ja, sovražim to.
Ne maraš tega.
–Grozno je.
'Hitlerjevi brki' pravim temu.
–Pa res sovražiš to.
Ko pogledaš takole,
se še prestrašiš. Grozno je.
Vedno odbije mojega tiča.
Je to pravi izraz?
–Ne, zakaj?
Saj veš, ko se prestrašiš,
ali pa je mraz …
Prestrašiš, kaj pa vem,
mraz …
Morda pa Američani
nimate teh težav
in se ne bojite
vstopa na sovražno ozemlje.
Mimogrede, jaz sem Mathieu.
–Jack. Me veseli.
Si v redu, ljubček? –Ta tip
mi razlaga o fašističnih vaginah.
Kako si? –Kako gre?
Že od tam sem te videla.
Pripravljaš razstavo?
Nekoliko bolj pojmovno.
Vrste Billa Viola,
toda bolj seksualno.
Všeč bi ti bila.
Manu!
Razstavo pripravlja.
Zares zanimiv umetnik je.
Tudi tvoj bivši?
–Ne. –Si prepričana?
To bi bil rekord.
O, Manu.
–Ni ti treba govoriti z njim.
Ne, hočem.
Navdušen sem *** njim.
Vedno sem mislila,
da majhna laž,
če ne vpliva na nič in nikogar,
v resnici ni laž.
V glavi si zarišeš diagram
L A G A _ I
z ovrednotenjem možnih
posledic za in proti,
sploh, če obstaja možnost,
da bo laž razkrita.
Živjo, stari. Kako si?
–V redu.
Kaj se dogaja? –Nič posebnega.
Kako si ti? –V redu.
Ti je povedala, da sva bila
včasih skupaj? –Seveda.
Pred 15 leti je bilo, torej …
–Ja, ja. –Nič takega.
19 let je imela.
–A, otrok še.
Z menoj je imela prvi orgazem.
Oprosti, nesramen sem.
Vem, kdaj sem, in sedaj sem.
Ne, ne, v redu je.
Prebil si pot za nas ostale.
Nazdraviva temu.
Kakorkoli, niti neka
velika romanca ni bila.
Bolj kot odnos
med bratom in sestro.
A, ki seksata.
–Saj veš, nič posebnega.
Moram iti po … tisto reč.
–Kar pojdi.
Kaj je? –Eno fafanje, kaj?
Spala si z njim.
S kom? –Z Manujem.
–Nisem! No …
Sem, a komaj da.
–Kako, samo za vrhunec?
Zakaj je bilo treba lagati?
–Nisem lagala.
Si. Da ne omenjam dejstva,
da si mu rekla,
da si imela z njim prvič orgazem.
Ti zveni znano? –Ne …
Ti, kajne? –Ne, rekla sem mu,
da bi se počutil bolje.
In natanko to si rekla meni.
–Sem res? –Mojbog.
Toda veš, da je bilo s teboj res.
–Je amnezija? Ne razumem.
Ne bodi tako občutljiv, ljubček.
Prosim, ne bodi ljubosumen.
Vedel si, da nisem devica, ko sem
te spoznala. 33 sem bila stara.
O laganju govorim. Seveda vem,
da nisi devica. Daleč od tega.
Po hrano grem.
Psihologinja za otroke sem.
Delam z otroki, ki imajo težave.
Iz 16. okrožja, Neuillyja.
Z otroki bogatašev. Veliko jih je.
Se zgodi, ja.
Sliši se res privlačno.
To zgodbo moraš slišati.
Enkrat sem delala v pisarni
z enim fantkom
in morala sem na stranišče.
Ko sem se vrnila,
je bil moj stol moker.
Ta mala …
podgana ga je polulal.
Tako jezna sem bila,
da sem v tistem trenutku mislila
le na to, da bi ga odsekala.
Enostavno odsekala.
Pustila službo ali …?
–Ne, odsekala njegov mali ***!
A, mali ***. –Ja.
–Presneto.
Res imam rada to solato.
So školjke v njej?
Ne prenesem več.
Ves čas se prepirava.
Greš kdaj v tempelj?
–Ne. Pravzaprav nisem Jud.
Mama je katoličanka.
Kljub judovskemu priimku,
teoretično nisem Jud.
Če je tvoj oče, si tudi ti.
Srečen in poraščen Jud si.
Misliš, da bi te Hitler izpustil,
ker tvoja mama ni Judinja?
To nič ne spremeni.
Strpali bi te v taborišče.
Prav. V redu.
Nikoli nisem maral taborišč.
Marion me je povabila
za nekaj dni k vama.
Samo eno spalnico imava.
–Prinesel bom gosjo pašteto.
Čutim, da sva kot brata.
Kar je moje, je tvoje.
To pomeni,
da je vse moje tudi tvoje?
Če želiš dati, bom sprejel.
–Res? Se to nanaša na vse?
Naj ti nekaj razložim.
Jaz sem Američan
in v Ameriki je moje moje.
Moja prva vera
je v zasebno posest.
Ne prestopaj. Ne dotikaj
se mojih reči. Sicer te ubijem.
Dober si. Se vidiva avgusta.
Všeč mi je tvoj humor.
Tistemu paranoiku si rekla,
da je lahko avgusta pri nama?
Če naju ne bo.
–Morda bi govorila z njim,
ker že misli, da je najino
stanovanje obljubljena dežela.
Tvoj fant je res simpatičen.
–Ja, res je.
Ni domišljav
kot ostali Američani.
Ves je potetoviran,
a domnevam, da ti je všeč.
V zaporu je bil
in tam je to normalno.
Težave z borzo? –Ne, osem let
je sedel zaradi naklepnega umora.
En tip je stanoval z njim
in njegovo punco,
star je bil 19 let in dobil je
neobvladljiv napad besa.
Povabil me je za nekaj dni
k vama v avgustu,
a nisem prepričan,
če bom lahko.
Res škoda.
Po pijačo si grem. –Kar.
Rad bi si zapomnil
najmanj romantičen dan
v zgodovini Pariza.
Tukaj ne morem uresničiti
vseh svojih projektov.
Morala bi, morala bi …
Ti stari perverzneži hočejo,
da jim ga fafam. Groza.
To je nagnusno.
Tebi ni bilo treba tega,
da bi uspel?
V umetnosti tega ni treba?
–Ne tega, toda …
Moraš se prilizovati.
–Točno to.
Zelo prazno se zdi.
–Povsem.
Prekleto!
Kontaktna leča mi je padla!
Tukaj je.
Si jo našel? –Ja.
–Krasno.
Nazaj jo bom dala.
Si v redu?
Marion?
Kaj se dogaja?
–Ne počutim se dobro.
Kaj je narobe?
–Školjke.
Zdi se mi, da sem alergična.
Školjke sem jedla, kajne?
Ne, jedla sva jih tudi prejšnji
mesec na Long Islandu.
Morda pa sem alergična
samo na francoske.
Pokličite 911!
Je to prava številka?
Alergična sem na školjke!
–Pokličite 'školjke'!
Čakaj! –Kaj je? –Nimam utripa.
–Seveda ga imaš, živa si.
Nimam! –Ne, ne, imaš.
–Mrtva sem! –Nisi, saj govoriš.
Samo napad slabosti si imela.
–Nisem imela utripa.
Nekaj se mi je zataknilo v grlu.
Nekaj dlakavega.
Alergična sem na francoske školjke.
Injekcijo mi morate dati.
Samo jedla si preveč.
–Bojim se.
Kozarec vode, malo svežega zraka,
pa bo bolje. Pritisk je v redu.
Jack.
Živa sem, ljubček.
Vem, da si. Lahko domnevam
po vsem govorjenju.
Imate morda kaj za sinuse,
antihistaminik?
Nimam, toda ona bo v redu.
–Ja, vem.
Še en Arabec. Zadnji je pobegnil
ven pri semaforju brez plačila.
Neki dan sem imel Nemce.
Nikoli več!
Še vedno smrdi po klobasah,
ki so jih imeli v torbah.
Na tem koncu
pa so sami Romuni.
Je bil prijeten pogovor
z mojo sestro?
Skoraj nisi govoril
s kom drugim.
Ni res. Govoril sem z Mathieujem,
Manujem in Sandro.
Očarljivi so bili. –Res očarljivi,
ali sarkastično očarljivi?
Ne, prijetni so bili.
–Pri tebi nikoli ne vem.
Od kod je vaš prijatelj?
Ne govori francosko.
Američan je.
–Američan?
Vi ne govorite angleško?
–Ne, ne govorim.
Ne znate veliko jezikov.
–Prosim?
Znam francosko
in to je dovolj!
Naju zato niste hoteli v taksi,
ker ne govoriva francosko?
Koga potem sploh vzamete?
Ne marate Nemcev …
Arabce?
Ne, tudi njih ne marate.
Romune je treba poslati domov,
Jude pa v plinske celice.
Nisem tega rekel.
Plinske celice pa so izmislili,
da bi dobili denar.
Ste nori? Se sploh slišite?
Butasta blondinka,
s kom pa misliš, da govoriš?
Ti si butast! –Pomiri se.
–Vse je pod nadzorom, ljubček.
Opravka imava s psihopatom,
nacistom, rasistom in kretenom.
Pa nič zato,
ker smo v Franciji.
Dobrodošli v Franciji!
Pomiri se no. –Fašist!
Tukaj greva ven!
Prej plačajta, sicer peljem
naravnost na policijo.
Seveda ti bova plačala, kreten!
Bogata sva, Američana sva.
Kreten? Bi že zaprla gobec,
sicer boš videla …
Kaj bom videla?
–Ti pa utihni, bradati!
Tukaj naju lahko odložite.
Tukaj bo v redu.
Samo da ustavim, pa bova
govorila kot moški z žensko.
Bomo govorili o tvoji ženi?
–Ne, kot moški z žensko.
Mislila sem, da o tvoji ženi.
Ker slišim, da fuka z Arabcem.
Kaj?
Najlepša hvala.
Vožnja je bila zelo poučna.
Hvala.
Lahko noč. –Poberi se.
–Hvala, lahko noč.
Jebi se s svojim Američanom.
Kaj je bilo vse to?
Tip je rasist.
Ko se vrneva v Ameriko,
te bova prijavila
na kliniko za terapijo
in nadzor besa.
Še jezna nisem bila.
Mislim, je rasizem sprejemljiv?
Vsaj Rose je živa.
Po jagnjetini smrdi.
Celo mesto smrdi
po jagnjetini.
Kaj je to?
Je tvoja mama to naredila?
Perilo.
–Res prijazno.
Vedno ji pravim, da ji ni treba,
a si ne more pomagati.
Likala je jeans? Kdo pa to počne?
–Njeno najljubše opravilo.
Lepo je.
–Kaj ni bila hipi?
Toda sčasoma so prevladale
materinske navade.
Vidiš? O tem govorim.
–O čem?
Poskušam se namestiti zgoraj.
–Ja, vem. –Vedno se upiraš.
Ker vedno hočeš biti zgoraj.
–Ker mi je tako pač všeč.
Tebi, a tudi jaz sem tukaj.
Nisem nek človeški vibrator.
Nisi?
–Ne, resno govorim.
Vsa ta blebetanja,
da so ženske samo objekti,
samo kos mesa, da so zgolj
stroj za rojevanje, …
Moški so kos mesa. Res, ker je
tak pomp okrog ženskega orgazma.
Kateri je najboljši položaj
za žensko, …
Moral pa bi biti kompromis.
–Res sočustvujem s teboj.
Grozno mora biti moški,
izkoriščen, kot objekt in vse to.
Res te podpiram.
Kliči Amnesty.
Žal mi je, a nisem
več razpoložena. –Ne, ne.
Kako naj pa seksam s tabo?
–Prosim. –Ne, nočem.
Dajva potem od zadaj?
–Ne! –Prav.
Hočem biti zgoraj, ti pa …
Poslušaj.
Sedaj sem travmatizirana.
Zavrnjena sem bila.
Veš, kaj to pomeni za žensko?
–Ne, mimo je že.
Verjetno ne bom več jedla
in bom bulimična ali anoreksična.
Ne, ne. –Pusti me!
–Celo pot nisva to počela.
Ja, a kdo je kriv za to?
–Ves čas sem bil stranišču.
Si me hotela naskočiti
med sranjem?
Dovolj imam sranja. Preutrujena
sem za prepir. Lahko jutri?
Hvala. Spala bom z muckom.
Itak je bolj seksi.
Jeannot, povsod je voda!
Kaj je?
–Ne vem, kričijo.
Kaj pa počneš?
Preproga!
–Jeannot, pokliči gasilce!
Kaj se je zgodilo?
–V kopalnici je počila cev.
Ne hodi noter, izklopila
bom elektriko. –Že prihajajo!
Rekli so, da zaprem glavni ventil.
Kje je glavni ventil? –Ne vem!
Vprašaj go. Schindling.
–Ona ve? –Ja!
Spodaj je počila cev.
So že na poti.
Kdo? –Gasilci.
Mačka imam.
–Pomagat grem.
Mama, naj ti pomagam?
–Prekleto! –Prav.
Dober dan. –Žal smo gasilci,
ne vodoinstalaterji.
Prekleto!
–Oprostita zaradi mame.
Vi stanujete zgoraj?
–Ja, toda živim v New Yorku.
Super gasilska vozila imate.
–Ja.
Lepe puloverje imate.
Se jih da kje kupiti?
To je uniforma. Dobimo jo.
–A se jih da dobiti na spletu.
Res? –Ja.
Dobra volna je.
–Res je, kaj potipaj.
Ne, je že v redu.
–Kar daj, potipaj!
Ja, zelo dobra kvaliteta.
Škotska volna.
Kaj še vedno počneta tukaj?
Pomagaj mi, namesto da flirtaš.
Bolje, da se odpraviva.
Hvala. Adijo.
Naslednjič bomo klicali
vodoinstalaterje. Hvala.
Lep dan želim.
–Enako. Adijo. –Adijo.
Živjo, fanta.
Kako gre? Jack, me veseli.
–Dober dan.
Lahko tudi jaz potipam?
–Prosim? –Mišice?
Ta tip je moten!
Končno je vse pod nadzorom.
Premočena sem. –Prav gotovo.
Prihajava. –Pripelji še svojega
Američana, da vidi pravo hrano.
Najprej se bom oprhala.
Bi šel na tržnico?
–Grozen glavobol imam.
Morda bi prebila nekaj časa
sama z očetom. –Ne, on te vabi.
Kako naj vem? Lahko je rekel,
da sem ubil Kristusa.
To najraje počnem v Parizu
in rada bi tudi s teboj.
Prosim. –Prav.
–V redu. Hvala ti.
Potem greva še nekaj pojest.
–Slabo se počutim.
Kako mu je všeč Pariz?
Ti je všeč Pariz?
–Ja, ja, zelo.
Mu je všeč Jim Morrison?
–Ne preveč.
Zakaj je šel potem na njegov grob?
–Ker to počnejo turisti.
Ve? –Ne, nisem mu povedala.
–Hotel sem ti povedati,
da naslednjič,
ko boš šla na počitnice,
pusti mačka kje drugje.
–Zakaj? Ni bil priden?
Vsako jutro je ob 5h
praskal po vratih kopalnice.
Rekla sem ti, da mu pusti
čez noč odprto pipo.
Kaj je?
–Priden mucek je.
Hujši je od otroka.
Bosta imela kakšnega?
Ne začenjaj spet s tem …
–Glej, kako je ta parkiran.
Avtomobile praska.
–Samo tiste, ki so na pločniku.
Je to kot kazen po francosko?
Je kar dovoljeno?
Ne, praska samo tiste,
ki so na pločniku. Rad to počne.
Glej, kako je ta parkiran.
–Tudi tega bo, ja.
Ustavi ga!
–Kako to misliš? Ne morem.
Potem pa tecimo. –Oče, nehaj.
Počni to ponoči. Jacku ni lagodno.
Gremo lahko hitreje?
–Slabi avtomobili.
Slabi avtomobili, ja.
–Ne mara jih. –Očitno.
Onesnažujejo.
–Ja, res.
Moral bi v politiko.
Plavice. –Plavice za mojo gospo.
Kasneje bom prišel po njih.
Danes ne bom plačal v naturi,
ker je hčerka z menoj.
Spal, nisem spal.
Na zabavi sva bila in pila.
Brez spodnjic?
–Brez spanja.
Ne, 'sleep' pomeni spati,
ne 'slip' kot spodnjice. –A tako.
O, Jack.
–O, bog.
Pujsek.
–Mojbog. –Majhen pujsek.
Mojbog, nagnusno je.
–Francozi so ubili Babe.
Tako žalostno.
Od česa je to jezik? –Telička.
–Kaj? –Jezik telička.
Jezik telička, poglej.
–Ja, ja, vidim.
Jagnje.
Ovčji mladič.
Prikupno, kako oponaša
odrtega ovčjega mladička.
Ne počutim se ravno dobro.
–Res? –Ja.
Verjetno bo bolje,
če se vrnem domov.
Prav. Slabo ti je. Oprosti.
–Do 4h sem gledal M.
Pri vseh teh mrtvih živalih
imam občutek, da me bodo linčali.
Slabo mi je.
Ne počuti se dobro.
–Je pijan?
Res mi je žal.
Prav prijetno je bilo.
Prav. Pazi nase.
Pojdi počivat. Imaš ključe?
Je bolan?
–Samo nahod, nič ni.
Pojdiva do stojnice
z organsko zelenjavo.
1 novo sporočilo
Ne povej mamici, prav?
Trd sem kot les.
Dober dan, gospa.
–Mislila sem, da si na tržnici.
Še vedno so na tržnici.
Jaz sem se prišel oprhat.
Oprala sem ti srajco.
Te moti? –Najlepša hvala.
Res lepo od vas.
Jeannot je zelo jezen name
zaradi Jima Morrisona.
Ne mara Doorsov?
–Zaradi mene z Jimom …
Ja.
Vi …?
Ja.
–Vi in Jim …
Kratko avanturo
sem imela z njim.
Leta 1969 so bili mnogi
zadovoljni s svojim telesom.
Ni bilo aidsa, smrti, …
Seks, zabava, vsi z vsakim.
Tudi mama je vlačuga.
Razumem.
Res lepa zgodba.
Ti je poznano žensko gibanje
za splav, za ženske?
A, za pravice žensk.
Protest 343 cip … Jaz sem bila
ena od njih. Si vedel to?
Razumem, ja.
Mi daš lahko mucka, prosim?
–A, Jean–Luca …
Jean–Luc? Ga že vidim. Hvala.
–V redu. Adijo. Hvala.
Lahko zaprete?
Neverjetno.
Lepe cvetlice, gospodična.
Nehaj se že spogledovati
z vsakim dekletom, oče.
Spogledovati?
–Z vsem, kar se premika!
Samo z lepimi se!
Ko pomislim, kako ti ugaja,
ko ližem tvojo muco …
Za vedno bom tvoja salama …
Mathieu
Kaj bi poslušala?
–Kaj imate?
Brel, Ferré, Trenet,
Barbara.
Vi izberite.
–Nekaj za vaju bo. –Hvala.
Dan glasbe je.
Vse povsod igrajo glasbo.
Poseben dan je.
Morala bi se sprehoditi.
Medo.
Vzela si fotoaparat.
–Morda naredim nekaj posnetkov.
Kaj boš jedel?
–Nisem preveč lačen.
Ničesar ne boš jedel?
–Ne.
Si prepričan?
Zdravo.
–Zdravo.
Še vedno pišeš za
svoj tehnokratski časopis?
Kaj? –Samo pozdravila sem.
–Ju poznaš? –Bežno.
Kako si, Eduard?
Vsaj prijateljem si vdan.
–Greva? –Ne, pusti.
Sta se odločila? –Lahko dobim
skledo strtega stekla?
Prosim?
–Pivo. –A, pivo.
Omleto, prosim.
–Omleta. Takoj bo. –Hvala.
Si se imel lepo
na Filipinih?
Jaz sem Jack. –Gaël.
–Eduard. Me veseli.
Tako to počnemo v Ameriki.
–Samo trenutek. –Prav.
Na poti, zaradi katere
si me pustil, da bi bil prost.
Greva. –Ne, pusti.
Izseljenci nikoli ne prebolijo
teh eksotičnih dežel.
Kot kolonisti tistega časa.
Življenje je tam lepo, ženske so
ljubke, nežne, tako mlade.
Si končala?
–Pa ti povej.
Imaš več jajc? Zanimivo.
–Ne preneseš, da sem te pustil.
Nekaj drugega ne prenesem.
A ne bova o tem tukaj.
Naj odidem?
–Oprosti, ljubček. V redu bo.
Pa mi povej, kaj se dogaja.
Nočeš? No, zabavno je.
Sploh nisi bil taka puščoba,
kot sem mislila.
Preprosto nisi bila moj tip.
–Vas zanima njegov tip?
Utihni!
–Ne, vse je v redu.
Nisem jaz njegov tip.
Delal je za nevladno organizacijo
na Tajskem in nategoval 12-letnice.
Tridesetletnica je manj seksi
kot dvanajstletnica, kaj?
Si normalna? Vse si domišljaš.
–Pa res, pozabila sem.
Razložil mi je, da ne smemo soditi
po naših zahodnjaških merilih.
Tam je drugače.
Normalno je, da so ženske
in otroci prostitutke.
To je del njihove kulture.
Ne bi smeli čutiti krivde.
Pretvarjaš se, da jim pomagaš,
a jih nateguješ kot vsi ostali.
Izmišljuješ si,
ker sem te pustil.
Hotel sem samo tako,
ki zna biti tiho.
Seveda, 12-letnice
to znajo, toda jaz ne.
Mimogrede, Eduard,
na tistih počitnicah na jugu
je nategoval žensko
tvojega življenja. –Kaj?
Presneto! Nisi vedel?
Nikoli ti ni povedal?
Res obžalujem.
–Utihni že, psica!
Kaj se dogaja? –V redu je.
–Kaj pa počneš?
V redu sem.
–Nora je!
Vse je v redu. Mirna sem.
V redu sem, ljubček.
Mirna sem.
Vse je pod nadzorom.
Zdaj je pa dovolj!
Ni treba porivati!
–Gremo, ven.
Nič nisva razbila.
–Gremo, spravita se ven!
To kaže Francijo
v res lepi luči. –Stran!
Turisti!
Kaj pa je narobe s teboj?
–Prav, žal mi je.
Videti si bila kot nora.
–Ne govori tega!
Z norim pogledom.
Si Mike Tyson?
Nisem Tyson!
–S Tysonom hodim. –Ne!
Z njim sem hodila
in naredil je nekaj groznega.
Ne, poslušaj me.
Grozno je bilo. –Kaj?
Ni bilo kot … –Kaj, kdaj?
–Pred sedmimi leti.
Pred sedmimi leti?
In še vedno si tako besna?
Nekaj odvratnega je naredil.
Predstavlja vse, kar sovražim.
Je del te buržoazije in naredil
je nekaj nesprejemljivega …
Pa smo spet tam.
Lagal je in delal take grozote …
–Ne zanima me!
Ni opravičilo
za tako obnašanje!
Težave z obvladovanjem imaš
in zdraviti bi se morala.
Obvladala sem se.
Samo …
Prav, jezna sem bila,
a ne bom več.
Jezna sem bila, ker je naredil
nekaj groznega. Seksal je z otroki.
Res jih znaš izbrati, ljubica.
–Ni prav, da so naju vrgli ven.
Ne zdi se ti prav? Srečo imava,
da naju niso ustrelili. Resno.
V Franciji ne streljajo ljudi.
–Neumnost in še ena zabloda.
Kakorkoli … To je bil torej
še en tvojih bivših? –Ja.
Prav. Nič takega, če sva srečala
nekaj tvojih bivših, kajne?
Zakaj bi bilo?
–Je afera zate kaj resnega?
Se ti to zdi kaj pomembnega?
–Seveda. –V redu.
Kaj je? –Je afera
s tem tipom pomembna?
S kom?
–Z Mathieujem.
Kaj?
Januarja sem tu pozabila telefon.
Zato sva ga vzela, ko sva prišla.
Mama ga je dala sestri
in ona je imela afero z njim.
Njej je pošiljal sporočila.
–Seveda.
V redu, ni slabo.
Poskusi sedaj bolj čustveno,
ker tegale nisem peljal.
Resno, gotovo me imaš
za največjega bedaka na svetu.
Naj verjamem, da sva žrtvi
neke francoske farse? Prosim te.
In krivdo vališ na ubogo sestro,
kot da nima že dovolj težav
s spreobračanjem na ducate
otrok v serijske morilce.
Zelo zaposlena je. –Prav imaš.
Imela sem nekaj z Mathieujem
pred dvema letoma,
a nič resnega
in preden sem srečala tebe,
torej ne šteje.
Veš, začenjam verjeti, da obstaja
teorija majhnega sveta,
vendar se nanaša
le na tvoje seksualno življenje.
In ni bilo pred dvema letoma.
Ne razumem vsega,
a vem, da so prejeta
januarja in da so grozna.
Oprostite, gospod,
kaj pomeni 'lizati muco'?
Ti perverznež!
–Slabo je.
Nisem lagala.
–Ni mu bilo všeč.
Kar naprej mi je
pošiljal sporočila. Tudi po …
Nič ni bilo, a jih je
kar pošiljal … Še hecna so.
Nekatera so res hecna.
Naj ti jih prevedem.
Hecna so. Ne kot resna seksualna
sporočila. –Torej si lagala.
Jaz ne lažem. Ščitila sem te,
ker te nisem hotela raniti.
V redu, lagala sem!
Lagala sem samo pri tem, a verjemi,
da nisem storila nič slabega.
Nisem te varala. –Kako naj vem?
Kako naj ti sploh še verjamem?
Kako naj vem,
kaj je sploh slabo zate?
Očitno je v Franciji malce
analnega seksa ob strani
kot ribarjenje ali igrica.
Žal mi je, verjemi mi, da mi
sporočila niso pomenila ničesar.
Nič slabega nisem storila.
Prosim, v Parizu sva …
Ne, ne, nisva v Parizu,
v peklu sva!
Reci. –Kaj?
–Da sem vlačuga.
Vlačuga sem.
Jaz sem vlačuga.
–Jaz sem vlačuga.
Ne, jaz sem vlačuga. Reci!
–Ne, jaz sem vlačuga.
Kaj, nočeš? Hočeš ostati
prijazni John Wayne?
John Wayne?
Bi bil vedno rad dobri fant?
Jaz sem Indijanka.
Ja, to sem jaz.
Naj ti povem še novico.
Ni tvoj kurc prevelik za francoske
kondome, pač pa tvoj ego.
In za italijanske tudi!
Ni slabo.
Zakaj sem to rekla?
Taka trapa sem.
Dober dan. –Dober dan.
–V redu.
Lahko dobim dvojni cheeseburger,
pomfrit in Pepsi, prosim.
Gospod, ne govorim angleško.
–Ne? –Ne.
Dvojno. Saj veste …
Veliki pomfrit in Pepsi.
Ta je gotovo v vseh jeziki enako.
Gospod, imamo solatni meni,
vegetarijanskega in dvojnega.
Izberite pač enega od njih.
Tole bi! Tega!
–Tega?
Ne papir,
pač pa hrano na njem.
Tega hočete?
–Hrano na sliki, ja.
Pet evrov in 30.
–Seveda.
Takole, evropski denar.
Si bila jezna zaradi frankov?
Take reči te gotovo jezijo.
Krasno. –Najlepša hvala.
–Hvala. Sovražim Pariz.
Zdravo, Mathieu,
Marion tukaj.
Živjo. –Živjo.
Lahko prisedem?
Prav.
Te verige s hitro hrano
odirajo žive živali.
Vse je genetsko spremenjeno.
V kruhu so ličinke.
–Ličinke v kruhu? Razumem.
Ti je težko
tukaj zaradi jezika?
Zaradi jezika, hrane, …
Ne, dobro sem.
Videti si nekoliko raztresen.
Pravkar sem izvedel, da je moja
punca vlačuga. –Kako to misliš?
Seksala je z mnogimi moškimi,
neprestano.
V dolgem časovnem obdobju.
Verjetno za denar.
In nikoli nima dovolj.
–Ja …
Dobra zgodba, kaj?
–Ja.
Čudno je, da si poklicala.
Ravno prinesel sem jo iz ateljeja.
Skoraj je končana.
In tukaj je.
Kaj pa je to? Kdo?
–Ti.
Ni slabo, kaj?
Krasna je.
Tvoj slog se je res razvil.
Ja, res je.
Hvala.
–Ne, hvala tebi.
Res si ti, neverjetno.
Morda sem jaz kreten
in sem to izzval.
Vse te obtožbe
sčasoma privedejo do …
Morda se ji nočem povsem odkriti
in biti zares iskren do nje,
ker se bojim slišati, kar lahko
pove o svoji preteklosti.
Pa tudi, ni prava izmenjava,
ker ni iskrenosti.
Neumno je, a še omenil nisem
nikoli komu, da masturbiram.
Razumem te.
Toda ljubezen je vse,
kar šteje.
Svet okrog nas gre k vragu.
Samo eni druge imamo.
Seveda.
Veš, jaz sem vilinec.
Ja, toda …
Ne, ne, pravi vilinec.
–Aja, pravi.
Vrniti se moraš k njej.
Ni vlačuga.
Morda moraš biti z njo skrbnejši
in bolj skrbeti za njo.
Ko se boš ob koncu življenja
ozrl nazaj, česa se boš spominjal?
Služb, ki si jih dobil ali ne,
zasluženega denarja? Ne.
Mislil boš predvsem na ljudi,
ki si jih imel rad
in posebej na eno žensko,
ki si jo ljubil. Še več …
Ona bo tam
in te držala za roko.
Takoj se vrnem.
–Prav.
Moral boš teči.
–K njej?
Ne, ko se sproži alarm, teci.
Nadzorovan požar je. –Prosim?
Moja telefonska, če boš
rabil pomoč. Ime mi je Lukas.
Stranišče je polno dima
in nekdo je zaklenil vrata.
Razložil mu bom sporočila.
–Kaj mu boš razložil?
Da je bila šala in mi je vseeno
in da te očitno ne ljubim.
Nihče me noče.
Ne morem več!
To ni res …
Pridi no ven.
Kaj pa počneš?
Ne razbij mi kaj ali umaži.
Poklical bom tvojo sestro.
Pristal sem v Iraku.
Oprostite.
–S poti, kreten!
Moja torbica! To je on!
–Kaj, kaj?
Moja torbica! Tat!
–Ne, Američan.
Ne, angleško govorim.
A, fant? Tja je šel.
–Američan?
Prekleti Arabec,
vrni mi mojo torbico!
Ne, nisem …
–Policija!
Ne, ne, pomirite se!
–Policija, moja torbica!
Komedija zmešnjav.
Ne, dvojnik je.
Jaz sem notranji oblikovalec,
zaboga! Marion!
Marion, pridi zdaj ven.
Ne, Mathieu se me noče dotakniti.
Vsem moškim se gabim!
Za kaj se gre? –Hotel sem
jo poljubiti, zdaj pa joče.
Seveda, če ljubi svojega fanta.
Res nič ne razumeš.
Marion, kaj ti je bilo,
da si spala s tem bedakom?
Prepuščam ti jo.
Oprostite, gospod,
zmotili smo se. Žal nam je.
Krasna sta bila, fanta.
Hvala.
Ste prepričani, da ni on?
–Da, gospa.
Ne razumem vas,
a imate odličen glas pevke.
Čaj? –Žal mi je zaradi
držala za milo. –Meni tudi.
Kaj si naredila?
Po nesreči mi je padlo.
–Si ga razbila?
Ubogi tip. Prikažeš se …
–Grozna sem, vem.
Izkoristila si ga.
Ženemo se za neumnostmi,
čeprav imamo vse.
Plitvi z buržujskimi težavami,
kot mama pravi.
Če pomislim,
da ljudje umirajo v vojnah …
Marion, ne začenjaj spet.
–Zadnjič sem brala članek …
O čem? –Da porabimo več
toaletnega papirja kot moški,
ker se obrišemo po lulanju.
Zdaj bom vedno mislila na to.
Na kaj?
–Na vse, kar smo uničile.
Ojoj.
Sestrica moja, rada te imam.
Tečnoba si, a te občudujem.
Njemu govoriš?
–Ne, tebi. Tebi govorim.
Hvala, sestrica.
–Tepka.
Bolje, da se odpravim.
–Greš k njemu? –Ne vem.
Zdravo.
Ne poznam te.
O čem pa govoriš?
Si pijan?
Sedel sem v restavraciji
s hitro hrano
z roko v roki z vilincem,
tik, preden je zanetil ogenj.
Vilincem?
Ne vilinec kot gej,
pač pa kot iz nebes.
Ali shizofrenični vegetarijanec.
Sovražil je hitro prehrano.
Dojel sem nekaj tako preprostega,
zares preprostega.
Ne poznam te.
–Ne poznaš me? –Ne!
Da na kratko povzamem
4-urno razpravo, ki je sledila:
V razmerju ni preprosto,
še manj pa nekoga zares poznati
in ga sprejeti z vsemi njegovimi
napakami in prtljago.
Marion.
–Vrisal si si 'M'?
Jack mi je priznal, da se boji
zavrnitve, če bi ga poznala.
Če bi se mi povsem razkril.
Spoznal je, da me po dveh letih
sploh ne pozna. Niti jaz njega.
Da bi se resnično ljubila,
sva morala vedeti resnico.
Četudi je ni lahko sprejeti.
Torej sem mu povedala resnico,
da ga nikoli nisem varala.
In povedala sem mu tudi,
da sem se dobila z Mathieujem.
Ni se razjezil name,
ker se seveda nič ni zgodilo.
Priznala sem Jacku,
da je zame najtežja odločitev,
da ostanem z nekom za vedno.
Zamisel, da je to to.
Da je to moški, s katerim
bom preživela preostanek življenja.
Odločiti se, da se bom
potrudila ostati in urediti stvari
in ne zbežati ob prvi težavi,
je zame zelo težko.
Rekla sem mu, da ne morem biti
le z enim moškim za vedno.
To je bila laž,
a sem vseeno rekla.
Vprašal je, če sem mislila,
da sem veverica,
da sem zbirala moške
kot lešnike za hladne zime.
Zdelo se mi je smešno.
Potem je rekel nekaj,
kar me je ranilo.
Ton se je
drastično spremenil.
Nato sem ga napačno
razumela in sem mislila,
da me ne ljubi več
in hoče prekiniti z menoj.
Vedno me fascinira,
kako ljudje, ki te noro ljubijo,
ostanejo brez čustev.
Tako zelo boli.
Ko sem čutila,
da me bo kdo zapustil,
sem imela navado prekiniti prva,
preden slišim vso zadevo.
Tukaj je.
Eden več, eden manj.
Še ena zapravljena romanca.
Tega sem resnično ljubila.
Ko mislim, da je končano
in ga ne bom več videla,
bom naletela nanj,
spoznala novega partnerja
in se pretvarjala,
da nikoli nisva bila skupaj.
Potem bova vse manjkrat
mislila drug na drugega,
dokler se popolnoma
ne pozabiva … Skoraj.
Pri meni vedno enako: Razdor,
potrtost, opijanje, potepanje.
Spoznati enega, nato drugega,
karkoli, da pozabim pravega.
In po mesecih praznine
ponovno iskanje prave ljubezni.
V obupu bi iskala vse povsod.
In po dveh letih samote
bi spoznala novo ljubezen
in prisegla, da je prava.
Dokler tudi ta ne izgine.
Pride v življenju trenutek,
ko ne preneseš še enega konca.
In četudi ti je ta oseba
60 % časa nadležna,
še vedno ne moreš
živeti brez njega.
Četudi te vsak dan zbudi tako,
da ti kiha naravnost v obraz,
ljubiš njegove kihe
bolj kot od drugih poljube.
Prevedla in priredila
ZoMk